Antiimigrantski diskurz v luči socialnopsiholoških procesov

Simone de Beauvoir (1949/2013) v svoji knjigi Drugi spol razvija Heglov koncept Drugega, ki je eden ključnih elementov pri razumevanju odnosa Evropejcev do množic imigrantov, ki se valijo z Bližnjega vzhoda. Avtorica trdi, da je koncept Drugega star toliko kot zavest, saj je že od najprimitivnejših družb dalje moč najti dvojnost, ki je dvojnost med Istim, Mano oz. Nami in Drugim. Ni skupnosti oz. socialne skupine, ki bi se lahko definirala kot Eno, ne da bi si nasproti postavila Drugega, saj se subjekt lahko vzpostavlja samo skozi nasprotja.

V članku skušamo osvetliti problematiko antiimigrantskega diskurza z vidika socialno psiholoških procesov, ki botrujejo nastanku stroge diferenciacije Nas (Evropejcev) in Drugih (migrantov) ter ne vodijo samo v antiimigrantsko politiko, temveč tudi v nasilno in nečloveško obravnavo imigrantov. Problematika bo obravnavana na treh ravneh. Najprej bomo vzpostavili zgodovinsko in sociološko razmerje med Zahodom in Vzhodom, preko česar lahko sklepamo na sodobne družbene procese, nato si bomo podrobneje pogledali medskupinsko dinamiko imigrantov in Evropejcev znotraj socialnopsihološke usmeritve ter nazadnje še skrajno desničarski odziv na to tematiko, s čimer bomo članek zaokrožili. Posebej se bomo osredotočili na priseljevanje in vzpon neonacizma v Grčiji, stični točki Evrope z Azijo in Afriko.

Ob novonastali situaciji v Evropi, ki so jo mediji poimenovali »imigrantska kriza«, se nam torej zastavljata vprašanji: Kaj je tisto, kar povzroča, da se v zibki demokracije in razsvetljenstva, ideje o svobodi, enakosti in bratstvu, širita sovraštvo in nestrpnost? In kaj povzroča manifestacijo teh dveh v rasizmu in vsakdanji nestrpnosti do imigrantov in njihovih potomcev in ne nazadnje v drastičnem porastu skrajno desničarskih političnih strank?

Za razumevanje družbenih procesov in specifičnih psiholoških konceptov pri odzivu na imigrante v Evropi moramo poseči po splošnem razumevanju tujine, ki izhaja iz zgodovine znanstvenega raziskovanja. Orient kot glavni predmet proučevanja v 18. in 19. stoletju nima geografske, nacionalne ali drugače določljive meje, temveč se konstituira kot implicitni pol Okcidenta. Natančna opredelitev območja ali idejne zasnove Orienta na tem mestu ni važna, saj ta oznaka pomeni Neevropo (oziroma nezahodno Evropo) in nerazvitost.

Orientalizem je množica doktrin in idej, diskurzivna formacija, množica povezanih izjav, ki opisujejo sicer zelo nepovezan objekt (nedoločljivo območje Afrike in Azije). Moč zahodnega kulturnega diskurza se odraža na premisi eksteriornosti – Orient je namreč opisan za Zahod in s strani Zahodnjakov. Navidezno objektivne resnice o Drugem so pod vplivom ideoloških procesov vpete znotraj zgodovinsko specifičnega buržoaznega in patriarhalnega diskurza. Čeprav so dosegale standarde takratne znanstvenosti, so se ideološko nereflektirane prevajale v doktrino in apologijo zahodne superiornosti (Rehmann, 2014). Orientalizem je torej korpus teorije in prakse, je način, kako se Orient filtrira v zavest Zahoda. Po Gramsciju (v Said, 1996) gre za hegemonijo Zahoda, ki prispeva k produkciji literature, akademske vednosti, družbenih teorij in zgodovine, ki ne odražajo drugega kot stereotipe.

Osnovna premisa raziskovanja je temeljila na neciviliziranosti in manjvrednosti Orienta. Utemeljevanje na podlagi rasizma in nezmožnosti razvoja Orientalcev, ki so zgolj objekti orientalista in ne samostojni subjekti, je od akademskega preraslo do instrumentalnega odnosa. Raziskovanje je preraslo v nadčasovno in nadindividualno razumevanje Orienta, ki se odraža kot neupoštevanje konfiguracije moči idej, kultur in zgodovine proučevanega prostora. Orient si naj ne bi bil zmožen vladati sam, kar je opravičevalo imperializem, s katerim bi mu omogočili civiliziranost in demokracijo. Nikakor pa osvajanje ozemelj ni pomenilo vračanja Drugih v civiliziran svet; treba jim je vladati tam, kjer so.

Kar vidimo danes, je neposredna pomoč ljudem, ki ne rešuje sistemskih težav rasizma in imperializma, temveč zgolj blaži učinke nesmotrnega poseganja v preteklosti.

Če se Evropa zadnjih nekaj tednov spopada s tako imenovano »migrantsko krizo«, je problem neučinkovite migrantske politike in priseljevanja imigrantov z Bližnjega vzhoda (vsaj v evropskih sredozemskih državah) prisoten že več let. Antiimigrantski diskurz se ni vzpostavil šele ob zadnjem migrantskem valu, temveč je bilo njegovo prisotnost lahko prepoznati že veliko prej, s širjenjem nestrpnosti do imigrantov in porastom skrajno desničarskih strank. Slednje so v zadnjih letih med Evropejci uspele pridobiti precejšnjo podporo, kar lahko pripišemo tudi medskupinskim procesom, ki pogojujejo nastanek diferenciacije med socialnimi skupinami.

Znotraj skupin namreč ne delujemo kot posamezniki, temveč kot člani skupine – sebe in druge zaznavamo znotraj okvirjev socialnih pripadnosti, značilnosti, vlog in kategorij, na podlagi česar izoblikujemo svojo socialno identiteto (Ule, 2009). Ker pa vedno težimo k upravičevanju le-te, sebe in svojo socialno skupino vrednotimo višje kot ostale in stremimo k vzpostavljanju pozitivne razlike med našo in drugo skupino (Tajfel 1978 v Ule, 2009). Poleg tega, da na ta način že v osnovi umetno znižamo vrednost socialne skupine imigrantov, njihovo vrednost nižamo tudi z iluzornimi korelacijami, ki povzročajo, da pri Drugih hitreje in pogosteje zaznavamo nezaželene vidike obnašanja kot pri Nas. Zaradi homogenizacije tako vedenje pripišemo vsem pripadnikom socialne skupine imigrantov in ne le tistim, pri katerih smo tako vedenje opazili (Ule, 2009). Tako smo velikokrat priča antiimigrantski retoriki, ki pravi, da “migranti nam, pravim, zavednim državljanom, kradejo službe” ali pa so, nasprotno, “vsi leni in v breme družbi” in da so “vsi kriminalci in preprodajalci drog, amoralni in v družbo vnašajo nered”. Pri vsem tem pa zaradi osnovne napake pripisovanja vzrokov za tako vedenje ne pripisujemo situacijskim, temveč osebnim dejavnikom. Ravno situacijski dejavniki pa so v situaciji imigrantov navadno zelo močni – gre za ljudi, ki so pribežali iz izjemno težkih okoliščin (vojne, revščina itd.), prišli pa so v države, ki jih zavračajo in jim ne omogočajo ureditve pravnega statusa.

Za primer lahko vzamemo imigrante, ki so v Grčijo prišli že pred več leti – tam samo na vložitev prošnje za azil čakajo po več mesecev, večina prošenj pa je kljub upravičenosti na koncu zavrnjenih (Videmšek, 2013). V času čakanja na azil ne morejo dobiti zaposlitve, zato so brez denarja in prisiljeni živeti v zelo slabih razmerah –  primorani so bivati v prenatrpanih stanovanjih z drugimi imigranti ali na cesti, zaradi česar jim velikokrat ne preostane drugega, kakor da se zatečejo h kriminalu in delu na črno. Namesto pa, da bi Evropejci njihovo stisko in situacijo skušali razumeti, vzroke za njihov način življenja pripisujemo osebnim dejavnikom: kulturi, ki je »nezdružljiva z našo«, rasi, osebnosti, lenobi itd.

Zanimiv ostaja proces, v katerem se Drugi prelevi v zlohotnega Drugega – negodovanje ob priseljevanju tujcev je v zadnjem času preraslo v izrazito sovražno nastrojen diskurz, ki se odraža tudi v vzponu skrajno desničarskih neonacističnih strank in vedno pogostejših izgredih nasilja nad imigranti. Socialna skupina Drugih (imigranti) se je iz sredstva za utrjevanje položaja lastne socialne skupine in identitete prelevila v sovražnika, ki Nas ogroža. Sémelin (2009) vzroke za dodeljevanje zlohotnih lastnosti Drugemu pripisuje kolektivni travmi, ki se pojavi kot posledica nestabilnih gospodarskih razmer in strahu pred negotovo prihodnostjo. Med nestabilne gospodarske razmere uvršča tudi pritok migrantov, ki je posebej problematičen v času gospodarske krize in strahu pred prihodnostjo, ki trenutno preplavlja Evropo. Ta trenutek nestabilnosti oblikuje idealne pogoje za to, da spretni politični akterji (npr. neonacistične stranke) vsesplošno tesnobo spremenijo v strah pred podobo sovražnika (Sémelin, 2009). Končni cilj je pripeljati Nas iz krize, kar lahko dosežemo samo preko uničenja zlohotnega Drugega, ki postane kriv za trenutno krizo. Ideološki diskurz tako mite o zlohotnem Drugem preplete s trenutno situacijo gospodarske in socialne nestabilnosti. Ideološkega diskurza pa ne vzpostavi nihče drug kot politični akter, ki ranjenemu ljudstvu obljublja varnost in stabilnost – seveda samo prek odstranitve Drugega, ki je za nastalo situacijo kriv.

Primer vzpostavitve takega diskurza je Grčija, kjer neonacistična stranka Zlata zora v zadnjih letih uživa presenetljivo visoko podporo. Grčija je država, ki so jo gospodarska kriza leta 2008 in sledeči varčevalni ukrepi najhuje prizadeli. Odpuščanje, nižanje plač, brezposelnost (mladih) in revščina ter vsi negativni psihološki in socialni učinki, ki jih to prinese, so strmo narasli. Določitev resničnih krivcev za nastalo situacijo je bila glede na kompleksnost procesov, ki so do nje pripeljali, vse prej kot enostavna. Taki pogoji so bili idealno gojišče za ideologijo Zlate zore, ki je situacijo poenostavila in krivdo pripisala koruptivnim elitam, Evropi in seveda imigrantom, hkrati pa nudila humanitarno pomoč revnim etničnim Grkom. S tem in z izrazito nacionalistično in antiimigrantsko pozicijo je Zlata zora ujela zanimanje mnogih Grkov.

Dehumanizacija se pogosto pojavlja kot sestavni del radikalnih ideologij, ki določeno raso ali nacionalnost opredelijo kot nadraso. Temu nujno sledi tudi dehumanizacija neke druge rase ali množice drugih ras, saj lahko primerjavo oziroma kontrast vzpostavimo samo ob prisotnosti dveh ali več opozicij, na čemer sloni tudi ideologija Zlate zore. Ta predpostavlja, da je tisto, kar oblikuje narod, skupna biološka in kulturna dediščina in da ima tako grški narod tudi specifične rasne značilnosti. Vsi negrški državljani in imigranti pripadajo drugim, inferiornim rasam, zato zahtevajo takojšnjo deportacijo vseh ilegalnih imigrantov, saj naj bi bili ti krivi za “razkroj grške družbe” in vnašanje različnih “bolezni”. Tako je Zlati zori uspelo postaviti ostro ločnico med Nami in inferiornimi Drugimi, ki služijo kot grešni kozli za nastalo situacijo.

Taka ideologija poenostavi kompleksnost situacije in tako preko kognitivnih bližnjic omogoči večini ljudem navidezno razumevanje razlogov za stisko in sprejetje strogo začrtanih smernic delovanja, ki bi situacijo rešilo. Problematiko imigrantov in nehumanih razmer, v katere so vrženi, se tako zoži od problematike migracijske politike in učinkovitosti integracije in se ga pripiše migrantom samim in njihovim etničnim značilnostim, pri čemer je rešitev samoumevna in enoznačna: deportacija.

Njihova dejanja pa se ne ustavijo pri rasističnem diskurzu; grožnje, fizični napadi na imigrante, uničevanje imigrantskih stojnic, izginotja imigrantov in celo umor nasprotnikov (primer raperja Killah P) sestavljajo arzenal prijemov, ki jih uporabljajo podporniki Zlate zore. Pri tem igra pomembno vlogo deindividuacija agresorjev, saj se skozi uniformiranje (v primeru Zlate zore so to vojaške hlače, črne majice in zastave ter ščiti s strankinim simbolom) znižata raven samozavedanja in občutek osebne odgovornosti ter zviša pripadnost skupini. To omogoča nasilno znašanje nad sovražniki in skozi ideologijo, ki skupino združuje, to tudi opravičuje tako v trenutkih nasilja kot tudi po njih.

Čeprav je primer Zlate zore ekstremen, ostaja odprto vprašanje, ali si Evropejci s svojo nestrpnostjo tlakujemo pot do prihodnjih strahot in morebitnih genocidov. Okoliščine, ki jih večina avtorjev navaja kot ključne za pojav najodmevnejših genocidov (holokavst, Srebrenica, Ruanda), so namreč zastrašujoče podobne današnjim razmeram v Evropi. Po vsem napisanem je morda tudi nekoliko lažje razumeti H. Arendt (1963/2007), ki je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu uporabila pojem banalnost zla. Opisovala je svoje presenečenje nad tem, da Eichmann, eden najvplivnejših nacističnih zločincev, niti približno ni dajal vtisa, da je utelešenje zla. Arendtova navaja, da je Eichmann preprosto izvajal zločine, ki jih je legalizirala država, in da mu pri najboljši volji ne bi mogla pripisati demonskih lastnosti. Morda je banalnost zla ravno v pritajenosti, s katero se destruktivni procesi priplazijo v določeno družbo; preko ustvarjanja socialne identitete, medskupinske diskriminacije, politične legitimizacije in ideološkega diskurza tako počasi spreminjajo našo zaznavo zla. Iz naše običajne zaznave zla oblikujejo koncept absolutnega zla (imigranti, Drugi); njegovo uničenje opravičuje vsa sredstva, še več, kar je sredstvo njegovega uničenja, je dobro, pa čeprav maligno dobro (Zadnikar, 2007 v Arendt, 2007), ki je samo maska zla.

LITERATURA

Arendt, H. (2007). Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana: Študentska založba. (Izvirnik izšel l. 1963)

Rehmann, J. (2014). Theories of Ideology: The Powers of Alienation and Subjection. Chicago: Haymarket Books.

Said, E. (1996). Orientalizem. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Sémelin, J. (2009). Očistiti in uničiti – politične rabe množičnih pobojev in genocidov. Ljubljana: Modrijan.

Simone de Beauvoir. (2013). Drugi spol (S. Koncut, prev.)Ljubljana: Krtina.

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: Analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: FDV.

Videmšek, B. (2013). Upor: arabska pomlad in evropska jesen. Ljubljana: Cankarjeva založba.

 

Rebeka Kovačec, Jar Žiga Marušič, David Murko, Ana Reberc, Gaja Vatovec

Leave a Reply

Your email address will not be published.