PSIHOANALIZA IN FILM: Pogovoriti se morava o Kevinu

Psihoanaliza in filmska tehnologija sta se začeli razvijati v istem obdobju in morda se v tem skriva razlog njune povezanosti. Namen psihoanalitične filmske teorije je odkrivanje filmskega nezavednega, tu pa se lahko srečamo s štirimi vrstami. Ko preučujemo film in filmsko nezavedno lahko raziskujemo in odkrivamo nezavedno filmskega ustvarjalca, kjer naj bi bil film manifestacija režiserjevega nezavednega (podobno kakor so sanje manifestacije pacientovega nezavednega), nezavedno filmskih likov (kakor je analiziran film v tej razpravi), nezavedno občinstva (kjer preučujemo vedenje in dialog likov kot manifestacijo našega nezavednega, kot projekcijo naših fobij, fantazij in fiksacij na filmsko platno) in nezavedno kinematografskega diskurza (Netto, 2000). Če nas zanima nezavedno kinematografskega diskurza, ga raziskujemo ločeno od vseh subjektov (režiserja, gledalca, likov), eden izmed elementov katerim se posvečamo pa je »izrezan« oziroma manjkajoč dramatičen dogodek ali scena, ki bi bila sicer za film ključna, vendar ostane nevidena. Scena, ki nam ni prikazana, deluje kot potlačeni spomin (obrambni mehanizem potlačitve), nezavedno pa ne pripada nobenemu subjektu, temveč diskurzu filma, in ga lahko dojemamo preko nabora sledi in namigov, ki obstajajo le znotraj audio-vizualnega jezika filma (Netto, 2000). V filmu Pogovoriti se morava o Kevinu nikoli ne vidimo vrhunca filma – dejanske scene umorov. Zločin nam je sprva dan le preko strašljive atmosfere in odnosov v filmu, pozneje pa le preko zvoka (navadne scene vsakodnevnega življenja likov, čez pa strašni kriki, ki ne spadajo k trenutni sceni) in močne simbolike (ker nikoli ne vidimo krvi, da bi potrdili umor, nam je ta »podarjena« kot močan motiv rdeče barve, ki se pojavlja skozi celoten film). Šele sredi filma nam je prikazano, kako se Eva sooča s okolico, ki jo krivi za umore in jasno nam je, da se je zgodilo nekaj grozljivega. Prav tako nam je v duhu zanikanja do samega konca filma prikrito, da umreta tudi oče Franklin in hčer Celia, saj film teče tako, da je dokaj jasno razvidno, da je Kevin moril na šoli, nikoli pa ne dobimo niti namiga, da bi bila v sedanjosti oče in hči mrtva. To zanikanje je morda Evino, ki se ne more sprijazniti z izgubo celotne svoje družine, morda tudi od občinstva, ki si ne želi verjeti, da nekdo lahko stori nekaj tako krutega, ali pa gre prav tako za nezavedno filmskega diskurza.

Pogovoriti se morava o Kevinu (izvirno ang. »We need to talk about Kevin«) je triler/drama, ki je leta 2011 nastala izpod taktirke režiserke Lynne Ramsay. Filmska adaptacija istoimenske knjige avtorja Lionela Shriverja govori o Evi Khatchadourian, ki se skuša sprijazniti z zločinom, ki ga je zagrešil njen sin Kevin, medtem ko jo obkrožajo jezni sosedje in člani skupnosti. V filmu se Eva preko lastnih spominov sooča s sinovo osebnostjo, ravnanjem, umorom in njegovimi posledicami, vse skupaj pa skuša razumeti preko njunega odnosa, ki je bil že od vsega začetka hladen in nekoliko moten, ter najti razlog (ali pa krivdo) za njegovo dejanje. Film zgodbe ne prikaže kot se je časovno odvila, temveč dogajanje spretno prikaže v prepletu scen iz sedanjosti in preteklosti, kar omogoči naraščanje napetosti in ohrani intrigo do samega konca filma. Scene so zmedene, nedosledne, nepopolne in spontane, kakršen je tudi človeški spomin. Zaradi tega se je lažje vživeti v zgodbo, marsikaj pa je izpuščeno in zato prepuščeno lastni interpretaciji gledalca. Na prvi pogled je Pogovoriti se morava o Kevinu zgodba o sociopatu in morilcu, doživeta skozi oči njegove mame, film pa ima pravzaprav več močnih Freudovskih tematik.

Gledalcu sta prikazani dve povsem različni razlagi za destruktiven in izprijen odnos med mamo in sinom – iz vidika Eve je ona žrtev, ki se zelo trudi vzpostaviti pravi ljubeči stik s sinom in njena plat zgodbe da misliti, da je Kevin hladen s potezami sociopata in ne želi njene ljubezni. Iz vidika Kevina je Eva sebična mama, ki mu ljubezni ne ponuja in si ga nikoli ni želela, temveč ga vidi kot oviro, njegovo sovraštvo do nje pa je projekcija njenih čustev do njega. Ker film prikaže zgodbo iz vidika obeh likov nikoli ni jasno, ali krivda res leži v enemu izmed njiju, ali pa gre za fantastičen preplet odgovornosti.

Freud v svoji razpravi Preobrazbe v puberteti (1905) poudarja pomembnost odnosa mati–sin za njegov nadaljnji razvoj in trdi, da se dojenček iz svojega odnosa z dojiljo (oz. negovalko, mamo) uči ljubiti tudi druge osebe, mati pa s svojimi nežnostmi uči otroka ljubiti, prebuja njegov nagon in pripravlja intenziteto le-tega. Freud prikaže posledice preveč ljubečih staršev na razvoj otroka, ni pa omenjal situacije, ki obstaja med Kevinom in njegovo mamo – totalna in celostna odsotnost nežnosti in zelo omejen fizičen odnos med materjo in sinom – ter kako bi lahko ta vplivala na otrokov razvoj. Freud tudi v teoriji infantilne seksualnosti poudarja vpliv dogodkov v otroštvu na osebnost odrasle osebe.

Pomembno vlogo v razvoju Kevina ima njegova analna faza, ki jo otrok doseže pri 18ih mesecih, traja pa do tretjega leta starosti. V tem času je libido skoncentriran v anusu, ki zdravemu otroku tako predstavlja glavno erogeno cono, izločanje pa primarni užitek. Konflikt analne faze se izraža v učenju uporabe stranišča, za razrešitev pa je ključno, da so starši potrpežljivi in otroka ne zasmehujejo. Po Freudu se razrešitev analne faze kaže v neodvisnosti odraslega, njegovem odnosu do avtoritete. Glede na analno fazo Freud opiše razvoj v odraslega, ki je ali anally retentive ali pa anally expulsive. Slednji se v analni fazi izraža preko stalnega namernega uhajanja, v tem obdobju pa prav tako pride do fiksacije. Tak otrok odraste v kruto, uporniško, neobzirno in samozavestno osebo. Obenem pa trdi, da je eden najboljših znakov poznejše ekscentričnosti in nervoznosti upiranje kontroliranemu izločanju med toaletnim treningom. Kevin je svoje izločanje uporabljal proti svoji materi, ta zastoj in fiksacija v analni fazi, po Freudu, pojasnita Kevinovo vedenje in čustvovanje v prihodnosti. Melanie Klein je v svojem članku Zgodnji razvoj vesti pri otroku (1933) razpravljala o sadističnih vzgibih libidinalne organizacije in opisala analno-sadistično fazo razvoja, v kateri otrok svoje močno destruktivne impulze usmeri v anus in izločanje, slednje pa obenem simbolizira silovito izločanje inkorporiranega objekta, ki ga spremljata občutka sovražnosti in krutosti. Kevin izločanje uporabi za namen provokacije, obenem pa simbolično projektira izločanje proti svoji materi.

Najpomembnejši Freudovski motiv v filmu pa je zagotovo Ojdipov konflikt. Celotno Kevinovo delovanje, ki ima v odnosu z mamo celo šibak podton seksualne napetosti in incesta, usmerja njegov libido. Libido je spolni nagon s prisotnim spolnim objektom in ciljem, kjer je objekt oseba, ki človeka privlači, cilj pa ravnanje, h kateremu sili nagon (Freud, 1905). V vrhuncu infantilne seksualnosti, oziroma v faličnem stadiju, se posameznik sooči z Ojdipovim konfliktom. Gre za fantazije o materi, ki niso namenjene izvedbi. Freud je menil, da je večina ljudi sposobnih konflikt premagati, vendar pa faza ključno vpliva na seksualnost odraslega človeka in posamezniki, ki konflikta ne zmorejo, padejo v nevrozo. Po Melanie Klein (1998) se Ojdipske težnje sprostijo že kot posledica frustracije, ki jo otrok doživlja med odstavljanjem od prsi, torej veliko bolj zgodaj v otrokovem razvoju, kakor je to predvidel Freud. Drugi pomembni faktor za otrokove duševne procese (Klein, 1998), je spoznanje anatomske razlike med spoloma. Deček se mora soočiti s spoznanjem, da ne obstaja le en spol, temveč da obstajata dva, pri tem pa pride do spremembe cilja in položaja libida (prvič je usmerjen ven v objekt in ne proti sebi, cilj pa postane penetracija). Te občutke pa spremljata krivda in občutki groze glede kastracije (to, da mama nima penisa, projecira nase in se zboji za lastnega), kot je podobno že trdil Freud. Kastracijska Krivda naj bi se povezovala analno-sadistično fazo (Klein, 1998), ki predeterminira njegovo fiksacijo skozi Ojdipski razvoj, ki jo določa zlasti moč potlačitve. Zdi se, da analna prikrajšanost povzroča da se analne težnje spoprimejo s sadističnimi težnjami.

Pod vplivom genitalnih vzgibov se deček obrača k materi kot ljubljenemu objektu, hkrati pa sadistični vzgibi preko strahu iz prejšnjih frustracij močno nasprotujejo tej objektni ljubezni na genitalni ravni, ovira pa je še vedno tudi strah pred kastriranjem. Doseg genitalnega položaja je deloma odvisen od njegove zmožnosti, da prenaša to tesnobo, deloma pa od moči sadističnih fiksacij, ki učinkujejo na moč sovraštva do matere, v čemer se razkriva večji faktor njegovih Ojdipskih teženj.
Drugi cilj (da si prilasti otroka) pa vodi v kompleks ženskosti, ki se pogosto manifestira v čezmerni agresivnosti in dokazovanju moškosti, saj se otrok zaradi svoje želje po otroku počuti inferiornega mami.Tudi ta teorija Kleinove nam lahko nudi nekaj vpogleda v Kevinovo agresivnost. Po fazi ženskosti se nadaljuje boj med genitalnimi in predgenitalnimi položaji libida, katerega pa je že moč jasno prepoznati kot Ojdipov kompleks.

Pri Kevinu je prišlo do močne fiksacije v falični fazi, preko katere je izrazil njegov libido. Ko Kevin zboli, deli svoj prvi intimni trenutek z Evo, prvič v materinski vlogi. Najverjetneje ravno v tej sceni pride do falične fiksacije. Mati mu bere knjigo o Robinu Hoodu in opiše njegove puščice kot močne in velike. Kevinov libido se napačno usmeri v puščice, ki iz orožja moči postanejo še simbol falusa. Ko je starejši, mu oče kupi lok, lokostrelstvo pa postane njegovo edino, obsesivno zanimanje – edina lastnina, ki jo ima v svoji sobi, sta lok in knjiga o Robin Hoodu.
Kevinovo sovražnost do mame in stalne manipulacije lahko razumemo kot klic po pozornosti, po ljubezni ali pa kot jezo in projekcijo maternih čustev. Kevinova sovražnost in namerno oddaljevanje od mame sta lahko posledici njenih hladnih in ambivaletnih čustev, ki jih je gojila do njega še pred njegovim rojstvom.
V višku filma zaradi fiksacije libida kot gonila le-ta doseže svoj cilj. Kevin, čigar libido je zataknjen v idejo puščice kot falusa, z lokom ubije očeta in sestro. Na oba je bil, kot je značilno za Ojdipov konflikt, ljubosumen, vendar se je to čustvo različno izražalo – sestro je ignoriral, očeta pa spretno uporabljal kot orožje zoper mamo v farsičnem dobrem medosebnem odnosu.
Pomor najverjetneje sproži ločitev staršev in preslišan pogovor med starši, kjer oče zahteva skrbništvo nad otroci. Kevin je zagotovo čutil, da bo izgubil ne le svojo mater, temveč tudi cilj svoje fiksacije. Potem ko ubije svojega očeta in sestro, njemu ostane le ona in njej ostane le on. Glavni element zgodbe, uboj sošolcev in učiteljev, se na prvi pogled ubada s naraščajočo epidemijo ameriških streljanj v javnih šolah. Vendar pa je bil njegov libido, kot gonilo vseh dejanj, ves čas usmerjen na svoj cilj. S tem, ko je ubil svojega očeta in sestro, je materi odvzel družino, z umorom sošolcev in učiteljev pa jo je ločil tudi od širše skupnosti, staršev, prijateljev in znancev umorjenih, ki jo imajo za mati pošasti in jo, ker tudi v njej vidijo krivca, izobčijo. čeprav osrednja zgodba ne nakazuje tega, gre za zelo očiten in neposreden razplet Ojdipovega konflikta.

Avtorica: Maja Vovko
Uredila: Ana Reberc

 

Literatura

Freud, S. (1995). Infantilna seksualnost. V: Tri razprave o teoriji seksualnosti (str. 53 – 84). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Freud, S. (1995). Preobrazbe v puberteti. V: Tri razprave o teoriji seksualnosti (str. 85 – 99). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Klein, M. (1998). Zgodnji stadiji ojdipskega konflikta. V: Zavist in hvaležnost (str. 49 – 66).Ljubljana: Studia humanitatis.
Klein, M. (1998). Zgodnji razvoj vesti pri otroku. V: Zavist in hvaležnost (str. 165 – 180). Ljubljana: Studia humanitatis.
Netto, J. A. (2000). Psychoanalitical film theory. Sneto z naslova http://www.nettonet.org/Nettonet/Film%20Program/theory/psycho_theory.htm

Leave a Reply

Your email address will not be published.