Poporodna depresija in njen vpliv na govorni razvoj otroka

Poporodna depresija je oblika depresije, ki se pojavi pri materah med nosečnostjo ali po porodu. Kljub temu da ima omenjena duševna motnja neposreden vpliv le na mater, pa posredno vpliva tudi na njenega otroka in njegov razvoj. Eno izmed področij razvoja, pri katerem se je pokazal negativen vpliv poporodne depresije pri materi, je govorni razvoj otroka. Otroci mater s poporodno depresijo namreč dosegajo slabše rezultate na govornih lestvicah, s čimer je povezana materina manj pogosta interakcija z otrokom. Matere, ki trpijo za omenjeno duševno motnjo, tako otroku redkeje glasno berejo, pojejo pesmi in pripovedujejo zgodbe ter z njim na splošno manj komunicirajo. Kljub temu pa vzroka za otrokov slabše razvit govor ne smemo pripisovati le materi s poporodno depresijo, saj imajo pomemben vpliv na govorni razvoj pri otroku tudi drugi dejavniki (npr. socialno-ekonomski status staršev ali kognitivna razvitost otroka). Namen članka je osvetliti problematiko poporodne depresije, zdravljenja le-te in njenega vpliva na govorni razvoj otroka.

Uvod

V zadnjem desetletju je mogoče zaznati porast ozaveščanja o pomembnosti krepitve duševnega zdravja in opozarjanja na posledice, ki jih imajo duševne motnje na posameznika in njegove bližnje. Duševno motnjo lahko opredelimo kot klinično pomembno stanje, ki se odraža v čustvovanju, mišljenju in vedenju posameznika. Posledice duševne motnje pa so opazne v klinično pomembni stiski ali otežitvi delovanja posameznika na različnih področjih (npr. akademskem, socialnem ali poklicnem) (NCBI, 2007). Depresivna motnja je le ena od mnogih duševnih motenj, zadnja leta pa je v javnosti možno zaslediti vedno več ozaveščanja o njeni prisotnosti. Kljub ozaveščanju o depresiji pa se velikokrat zanemari njeno neredko obliko, ki se pojavlja pri materah – poporodno depresijo. Kljub temu da je ta prisotna pri materah, pa vpliva tudi na njene bližnje in posledično otroka. Strokovnjaki še ne vedo točno, v kolikšni meri in na kakšen način prisotnost poporodne depresije pri materi vpliva na otroka in njegov razvoj, kljub temu pa njen vpliv ni zanemarljiv. Pretekle raziskave (npr. Quevedo idr., 2011; Bornstein idr., 2021) so med drugim našle negativen vpliv poporodne depresije na govorni razvoj otroka. Tako je namen članka ozavestiti bralce o poporodni depresiji, zdravljenju le-te in poglobljeno preučiti vpliv prisotnosti poporodne depresije pri materi na govorni razvoj otroka. 

Depresivna motnja in poporodna depresija kot njena različica

Depresivna motnja ne predstavlja le depresivnega razpoloženja, temveč skupek emocionalnih (npr. tesnobnost, občutke krivde, občutek nemoči, brezupnost), kognitivnih (npr. nizko samospoštovanje, samokritične misli, motnje koncentracije, brezupne misli), vedenjskih (npr. izguba zanimanja za vsakdanje dejavnosti, umik iz socialnih odnosov) in fizioloških (npr. motnje spanja, utrujenost, motnje apetita, sprememba telesne teže) simptomov (Sanda in Smeh, 2020). Ti simptomi lahko posameznika ovirajo pri vsakodnevnem življenju in vplivajo na njegovo vključevanje v družbo. Občasni depresivni simptomi, kot so brezvoljnost, otožnost in nespečnost, lahko doletijo vsakogar, vendar sama prisotnost teh simptomov še ne pomeni nujno prisotnosti depresivne motnje. Za diagnosticiranje slednje morajo namreč simptomi pri posamezniku vztrajati najmanj dva tedna.

Batt in sodelavci (2020) predpostavljajo, da med depresivno motnjo in poporodno depresijo obstajajo določene podobnosti, a tudi razlike. Ena izmed podobnosti med omenjenima duševnima motnjama je, da je njuna prisotnost pri posamezniku posledica bioloških dejavnikov (npr. genov, nevronov, hormonov), psihosocialnih dejavnikov (npr. stresorjev) in interakcije med temi dejavniki. Prva in morda najbolj opazna razlika pa je sama časovna pojavnost duševne motnje, saj se poporodna depresija nanaša na obdobje nosečnosti in poporodno obdobje matere, medtem ko lahko depresivno motnjo doživi kdor koli in kadar koli. Podobnosti in razlike pa so razvidne tudi iz simptomov, ki spremljajo pojav obeh duševnih motenj. Simptomi obeh oblik depresije so si namreč v veliki meri podobni, le da se pri osebah s poporodno depresijo nekateri simptomi pojavljajo pogosteje ali v hujši obliki. Ti simptomi so anksioznost, agresivne obsesivne misli, vznemirjenost in težave z zbranostjo ter odločanjem. 

Poporodna depresija je kljub njeni nezanemarljivo pogosti prisotnosti pri materah še vedno javnosti dokaj nepoznana duševna motnja. Gavin in sodelavci (2005) opredeljujejo poporodno depresijo kot duševno motnjo, ki zajema manjše in večje depresivne epizode. Pojavi se lahko med nosečnostjo ali v prvih 12 mesecih po rojstvu otroka. Med simptome poporodne depresije spadajo motnje spanja, tesnoba, utrujenost, slabša koncentracija, razdražljivost, občutek preobremenjenosti, občutek ničvrednosti, zmanjšano zanimanje ali veselje do dejavnosti in obsesivno ukvarjanje z zdravjem ter hranjenjem otroka (Stewart in Vigod, 2016). Nekatere matere, ki trpijo za poporodno depresijo, poročajo tudi o samomorilnih mislih in o zaskrbljenosti, da bi s svojim početjem škodovale otroku. Po ocenah Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ, 2006) se v Sloveniji pri najmanj eni ali dveh ženskah od desetih pojavi poporodna depresija. Za hujšo obliko poporodne depresije pa v Sloveniji vsako leto trpi 1800 do 3600 žensk. Do podobne statistike so prišli tudi Anokye in sodelavci (2018) na svetovni ravni, saj poročajo, da se poporodna depresija letno pojavi pri 10 % do 15 % odraslih mater v njihovem poporodnem obdobju. Treba pa je omeniti, da je odstotek žensk, ki trpi za poporodno depresijo, morda še večji (Nonacs in Cohen, 1998). Po ocenah naj bi namreč le 20 % žensk, pri katerih se po porodu pojavijo simptomi poporodne depresije, o teh simptomih obvestilo tudi svojega osebnega zdravnika. Poleg tega so nekatere matere in zdravstveni delavci nagnjeni k temu, da simptome poporodne depresije pripišejo naravnim posledicam poroda.

Razvoj poporodne depresije pri materi se začne s takojšnjo spremembo v čustveni stabilnosti matere. Ta se pojavi od enega do treh dni po porodu, imenuje pa se poporodna otožnost (angl. baby blues) (Manjunath idr., 2011). Simptomi poporodne depresije so načeloma zelo podobni ali celo enaki simptomom stanja poporodne otožnosti, a so praviloma dolgotrajnejši in močnejši (Anokye idr., 2018). Burt (2006) med simptome omenjene duševne motnje umešča nenadna nihanja v razpoloženju, nerazložljivo jokanje, razdražljivost in nepotrpežljivost, pomanjkanje spanca, anksioznost in občutek osamljenosti ter ranljivosti. Specifičen vzrok tega stanja ni znan, a se povezuje s hormonskimi spremembami, sociokulturnimi dejavniki, ekonomskim stanjem in prisotnostjo konfliktov v razmerju. Raziskave so namreč pokazale, da so poporodni otožnosti bolj podvržene matere, v kulturi katerih so bolj zaželeni potomci moškega spola (npr. Indija) (Alvarado-Esquivel idr., 2006). Tako so na primer v Indiji matere, ki rodijo deklico, bolj podvržene poporodni otožnosti. Poleg tega je prisotnost poporodne otožnosti precej višja pri materah z nizkimi prihodki in s težavami v razmerju s partnerjem. Glede na raziskavo Manjunath in sodelavcev (2011) se omenjena duševna motnja pojavi pri okoli 60 % do 80 % mater, približno petina teh pa v roku dveh tednov po pojavu poporodne otožnosti preide v stanje poporodne depresije. Kamsu Mayo in Djoda (2020) navajata, da je možen razlog za napredovanje poporodne otožnosti v poporodno depresijo slabo ali neprimerno obvladovanje omenjene motnje. Dobri primeri oskrbe matere s poporodno depresijo so podpora družine in prijateljev, samooskrba matere ter oskrba otroka, počitek in zdrava prehrana (McKelvey in Espelin, 2018).

Vpliv poporodne depresije matere na govorni razvoj otroka

Nekateri avtorji (npr. Paulson idr., 2006; Quevedo idr., 2011) poročajo, da prisotnost poporodne depresije pri materi vpliva na govorni razvoj otroka. Normativni razvoj govornih in jezikovnih sposobnosti je najintenzivnejši v prvih treh letih otrokovega življenja (Neumann idr., 2021). Predstavlja podporo za kasnejši kognitivni razvoj in uspeh v okviru izobraževanja. Dojenčki so že od rojstva sposobni prepoznati in se odzvati na govor staršev (Sharp in Hillenbrand, 2008). Sprva so novorojenčki zmožni produkcije zvoka le preko joka, med prvim in četrtim mesecem starosti pa dojenčki začnejo proizvajati samoglasnikom podobne zvoke, čemur rečemo gruljenje. Med tretjim in osmim mesecem starosti so že zmožni produkcije samoglasnikov, med petim in desetim mesecem starosti pa začnejo zaporedno proizvajati samoglasnike ter soglasnike (npr. bababa). Zatem se naučijo sestavljati daljša zaporedja soglasnikov in samoglasnikov, čemur pa sledi produkcija dejanskih besed. Tako večina dojenčkov med 10. in 15. mesecem starosti že zna tvoriti vsaj eno pravo besedo. Ko so dojenčki sposobni produkcije besed, se njihov besednjak ves čas širi. Tako naj bi bil besednjak malčka do njegovega drugega leta starosti sestavljen iz vsaj 50 besed. Zaradi nekoliko razširjenega besednjaka so malčki pri tej starosti že zmožni združevati besede v dvobesedne stavke (npr. »Ati gor«) (Sharp in Hillenbrand, 2008).

Ključno vlogo v govornem razvoju otroka igra tudi interakcija otroka z okolico, vendar pa je za matere s poporodno depresijo značilno, da redkeje vzpostavljajo ključne interakcije z otrokom (Paulson idr., 2006). Tako na primer otroku redkeje glasno berejo, pojejo pesmi in pripovedujejo zgodbe, kar vodi v manj razvit govor pri otroku. Iz tega je razvidno, da glasno ali skupno branje igra precej pomembno vlogo pri razvoju otrokovega govora. Marjanovič Umek in sodelavci (2002) so ugotovili, da odrasla oseba z glasnim branjem otroške literature pozitivno vpliva na otrokovo govorno kompetentnost. Na standardizirani lestvici govornega razvoja (Vane evaluation of language scale – The Vane-L; Vane, 1975) otroci, deležni glasnega branja in pripovedovanja, dosegajo pomembno višje rezultate, kar kaže na bolje razvito sposobnost govora. Omenjena raziskava je bila izvedena na slovenskem vzorcu otrok. Povezavo med materino interakcijo z otrokom in govornim razvojem otroka so raziskovali tudi Quevedo in sodelavci (2011). Ugotovili so, da so matere ob doživljanju poporodne depresije bolj dovzetne za slabšo kakovost in manjši obseg komunikacije z otrokom, saj se z njim manj pogovarjajo ter uporabljajo bolj skopo besedišče. Manj razvit govor zaradi omenjenega načina komuniciranja mame z otrokom pa so zaznali že pri 12-mesečnih malčkih. Poleg tega so raziskovalci opazili pomembno razliko v govoru, namenjenemu otroku, med zdravimi in depresivnimi materami (Bornstein idr., 2021). Tako naj bi se matere s poporodno depresijo med prebolevanjem manj čustveno toplo odzivale na otroka in svojo okolico oziroma se manj odzivale na splošno. Ob morebitni prisotnosti odzivov pa so ti večkrat bolj negativno čustveno opremljeni, kar je mogoče zaznati v samem tonu glasu, hladnih obraznih izrazih in podobno. Tudi ti dejavniki so vplivali na slabše razvit govor pri otroku. Kljub vsemu pa je potrebno vzeti v obzir dejstvo, da je razvoj govora kulturno specifičen, zaradi česar posploševanje rezultatov posameznih raziskav na različna kulturna okolja ni najbolj primerno. Tako na primer Snow (1977) poroča, da se matere iz Severne Amerike zelo pogosto direktno pogovarjajo s svojimi dojenčki, medtem ko se Maji iz Mehike (Brown, 2001), Walpiri iz Avstralije (Bavin, 1992) in nekatere skupine Afroameričanov na jugu ZDA (Heath, 1983) ne poslužujejo govora, namenjenega otroku. Ti namreč majhnih otrok ne dojemajo kot primerne sogovornike. Kulturne razlike v količini govora, namenjenega otroku, pa se odražajo tudi v govornem razvoju otroka. Bavin (1992) in Brown (2001) tako poročata, da je govorni razvoj otrok iz kultur z manjšo količino govora, namenjenega otrokom, upočasnjen. Na podlagi tega je potrebno pri pregledovanju literature o vplivu poporodne depresije matere na govorni razvoj otroka upoštevati kulturno ozadje matere in tako biti previden pri posploševanju ugotovitev na širšo populacijo. 

Kljub temu pa je potrebno omeniti, da raziskovalci poročajo o raznih dejavnikih, ki so povezani s počasnejšim in slabšim govornim razvojem otroka (npr. nizek socialno-ekonomski status staršev, kognitivna manjrazvitost otroka) (Fernando idr., 2020). Zato ne smemo zanemariti možnosti, da je otrokova manj razvita sposobnost govora lahko posledica omenjenih dejavnikov in ne zgolj poporodne depresije pri materi. Hkrati pa je treba omeniti tudi dejstvo, da ima poleg matere na govorni razvoj otroka vpliv tudi partner oziroma oče otroka (Sohr-Preston in Scaramella, 2006). Tako zopet za manj razvit govor pri otroku ne moremo kriviti (le) matere s poporodno depresijo, saj bi lahko oče otroka nadoknadil to, česar mama zaradi prisotne duševne motnje otroku ne more nuditi. Na ta način oče predstavlja varovalni dejavnik za otrokov govorni razvoj. Poleg tega Sohr-Preston in Scaramella (2006) med varovalne dejavnike za govorni razvoj otroka, katerega mati trpi za poporodno depresijo, umeščata tudi spol otroka in ekonomski status. Tako naj bi bile deklice manj dovzetne za zakasnitev govornega razvoja zaradi poporodne depresije svoje matere. Prav tako pa naj bi otroci iz družin z višjim ekonomskim statusom manj verjetno izkusili počasnejši ali zakasnjen razvoj govora.

Zdravljenje poporodne depresije

Kot omenjeno, prisotnost poporodne depresije pri materah ni redka, saj se pojavi pri 10 % do 15 % žensk po porodu (Anokye idr., 2018). Glede na to, da se materam obdobje poporodne depresije včasih zdi brez izhoda (Mauthner, 2002), so lokacije in viri, kamor se matere s poporodno depresijo lahko zatečejo, lahko ključnega pomena. Eden izmed načinov zdravljenja poporodne depresije je psihoterapija (Pearlstein idr., 2009). Dennis in Hodnett (2007) poročata, da je za zdravljenje poporodne depresije najbolj učinkovita kognitivno-vedenjska terapija (VKT), medosebna psihoterapija (IPT) in psihodinamična terapija. Poleg tega se matere s poporodno depresijo lahko zglasijo v t. i. enotah za matere in dojenčke (angl. mother-baby units) (Pearlstein idr., 2009). V okviru slednjih multidisciplinarni timi skrbijo za matere in dojenčke, jim pomagajo pri vzpostavljanju odnosa navezanosti in pozitivnih interakcij med njimi. Poleg tega materam pomagajo pri razvijanju spretnosti na področju varstva in razvoja otrok (Glangeaud-Freudenthal idr., 2014). Navsezadnje pa se poporodna depresija, tako kot tudi druge vrste depresije, lahko zdravi s pomočjo določenih zdravil, in sicer antidepresivov (Antonuccio idr., 1995). Nezdravljena poporodna depresija ima namreč lahko mnoge neželene negativne učinke na povezavo med materjo in njenim otrokom, hkrati pa lahko negativno vpliva tudi na sam razvoj otroka v smislu njegovih kognitivnih in motoričnih sposobnosti (Fitelson idr., 2010). Nekateri avtorji (npr. Jennifer in Payne, 2007, v Fitelson idr., 2010; Pearlstein idr., 2009, v Fitelson idr., 2010) namigujejo, da na poporodno depresijo lahko gledamo kot na različico močnejše depresije, ki se na antidepresive odziva podobno kot depresija. Vendar pa nekatere matere zdravljenje s tovrstnimi antidepresivi odklanjajo. Fitelson in sodelavci (2010) navajajo, da je vzrok za odklanjanje tovrstnega zdravljenja materin strah pred posrednim stikom otroka z zdravili. Materine skrbi v zvezi s farmacevtskim zdravljenjem se načeloma nanašajo na metabolične spremembe matere v njenem poporodnem obdobju, torej na morebitno sled antidepresivov v materinem mleku, ki posledično vplivajo na otrokovo izpostavljenost zdravilom preko dojenja. Hkrati pa zaradi prisotnosti družbenih stigem nekatere matere antidepresive zavračajo zaradi neželenega ugleda slabih mater, ki so potrebne zdravil. Končnega odgovora na vprašanje, ali tovrstne medikacije pasivno vplivajo na dojenega otroka, zaenkrat še ni, a študije predpostavljajo (npr. Gjerdingen, 2003), da antidepresivi ne bi smeli materam povzročati nikakršnih skrbi v zvezi z dojenjem.

V Sloveniji lahko matere potrebno oporo najdejo tudi v t. i. skupinah za samopomoč, ki so danes poznane kot eden glavnih virov preventivne pomoči v psihičnih stiskah (Fekonja, 2008). Skupine za pomoč, ki se soočajo z materinim poporodnim doživljanjem, promovirajo aktivno soočenje posameznika z življenjem in njegovimi težavami ter se osredotočajo na osebnostne in socialne spremembe članov. Slednje dosegajo s srečanji in pogovori, kjer z izmenjavanjem izkušenj odkrivajo nove možne rešitve za posameznikove stiske. Poleg omenjenih skupin pa je v Sloveniji mogoče najti uteho tudi v raznih zavodih, kot so Zavod Tamala, organizacija mamaZofa in šole za bodoče starše, hkrati pa je marsikatere dobronamerne nasvete mogoče prejeti iz strokovnih revij, kot so Novorojenček, Moj malček in Super mami, ter raznih forumov, namenjenim izmenjevanju mnenj in izkušenj, kot so mama.si, sonček.si, Iskreni.net ter številni drugi (Fekonja, 2008).

Zaključek

Poporodna depresija matere torej do določene mere vpliva na govorni razvoj otroka, kar je razvidno iz otrokovih nižjih rezultatov na lestvici govornega razvoja (Quevedo idr., 2011). Sicer Beck (1998) navaja, da raziskovalci opažajo vedno manjši vpliv poporodne depresije matere na govorni razvoj otroka v nadaljnjih letih otrokovega odraščanja (torej naj bi praviloma poporodna depresija razvoj govora lahko le zamaknila), a je vpliv kljub temu prisoten. Tako vprašanje o dejanskem vplivu na razvoj govora spodbuja raziskovalce k nadaljnjemu raziskovanju te tematike. Poleg tega je treba vzeti v obzir tudi dejstvo, da na govorni razvoj otroka poleg poporodne depresije matere vpliva precej drugih dejavnikov (npr. nizek socialno-ekonomski status staršev, kognitivna manjrazvitost otroka) (Fernando idr., 2020). Prav tako pa lahko nazadovanje ali zaostanek v govornem razvoju otroka preprečijo nekateri varovalni dejavniki (npr. aktivna vloga očeta, spol otroka, visok ekonomski status) (Sohr-Preston in Scaramella, 2006). Kar pa se tiče splošne problematike poporodne depresije, se je treba zavedati, da je vsaka mati edinstvena in se na poporodno depresijo lahko tudi edinstveno odziva. Številne organizacije, kamor se matere ob stiskah lahko zatečejo, nedvomno pripomorejo k lajšanju stiske. Kljub temu pa je še vedno mogoče opaziti vztrajanje družbene stigme, ki je povezana s stanjem poporodne depresije. K zmanjšanju stigme glede poporodne depresije bi pripomoglo ozaveščanje družbe o prisotnosti duševne motnje in možnih posledicah ter utehah, ki se jih matere ob potrebi lahko poslužujejo.

Literatura

Alvarado-Esquivel, C., Sifuentes-Alvarez, A., Salas-Martinez, C., in Martínez-García, S. (2006). Validation of the Edinburgh Postpartum Depression Scale in a population of puerperal women in Mexico. Clinical practice and epidemiology in mental health, 2, 33. https://doi.org/10.1186/1745-0179-2-33 

Anokye, R., Acheampong, E., Budu-Ainooson, A., Obeng, E. I. in Akwasi, A. G. (2018). Prevalence of postpartum depression and interventions utilized for its management. Annals of General Psychiatry, 17, 18.  https://doi.org/10.1186/s12991-018-0188-0 

Antonuccio, D. O., Danton, W. G. in DeNelsky, G. Y. (1995). Psychotherapy versus medication for depression: challenging the conventional wisdom with data. Professional Psychology: Research and Practice, 26(6), 574––585. https://doi.org/10.1037/0735-7028.26.6.574

Bavin, E. L. (1992). The acquisition of Walpiri. V D. I. Slobin (ur.). The crosslinguistic study of language acquisition (str. 309–371). Lawrence Erlbaum.

Batt, M. M., Duffy, K. A., Novick, A. M., Metcalf, C. A. in Neill Epperson, C. (2020). Is Postpartum Depression Different From Depression Occuring Outside of the Perinatal Period? A Review of the Evidence. Focus, 18(2), 106––119. https://doi.org/10.1176/appi.focus.20190045 

Beck, C. T. (1998). The effects of postpartum depression on child development: A meta-analysis. Archives of Psychiatric Nursing, 12(1), 12–20. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/9489170/ 

Bornstein, M. H., Henry, L. M. in Manian, N. (2021). Language development in children of clinically depressed mothers in remission: Early experience effects. Developmental psychology, 57(6), 876–887. https://doi.org/10.1037/dev0001182

Brown, P. (2001). Learning to talk about motion UP and DOWN in Tzeltal: Is there a language-specific bias for verb learning. V M. Bowerman in S. C. Levinson (ur.), Language acquisition and conceptual development (str. 512–543). Cambridge University Press.

Burt, V. K. (2006). Mood disorders in women: Focus on postpartum. Womens health Psychiatry, 2, 6–12. https://drvivienburt.com/wp-content/uploads/2011/02/Burt-2006-WomHlthPrimCare.pdf

Dennis, C. L. in Hodnett, E. (2007). Psychosocial and psychological interventions for treating postpartum depression. The Cochrane database of systematic reviews, (4), CD006116. https://doi.org/10.1002/14651858.CD006116.pub2 

Fekonja, V. (2008). Psihosocialna poporodna podpora materam [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo]. Egradiva UL. https://egradiva.fsd.uni-lj.si/ediplome/senddoc/206

Fernando, F., Pebrina, M. in Fransisca, D. (2020). Factors that effect language development and speech in toddlers. Proceeding International Conference Syedza Saintika, 1(1), 295–302.

Fitelson, E., Kim, S., Baker, A. S. in Leight, K. (2010). Treatment of postpartum depression: Clinical, psychological and pharmacological options. International Journal of Women’s Health, 3, 1–14. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3039003/ 

Gavin, N. I., Gaynes, B. N., Lohr, K. N., Meltzer-Brody, S., Gartlehner, G. in Swinson, T. (2005). Perinatal depression: a systematic review of prevalence and incidence. Obstetrics and gynecology, 106(5), 1071–1083. https://doi.org/10.1097/01.AOG.0000183597.31630.db

Gjerdingen, D. (2003). The effectiveness of various postpartum depression treatments and the impact of antidepressant drugs on nursing infants. The Journal of the American Board of Family Practice, 16(5), 372–382. https://doi.org/10.3122/jabfm.16.5.372 

Glangeaud-Freudenthal, N. M., Howard, L. M. in Sutter-Dallay, A. L. (2014). Treatment – mother-infant inpatient units. Best practice & research. Clinical obstetrics & gynaecology, 28(1), 147–157. https://doi.org/10.1016/j.bpobgyn.2013.08.015 

Heath, S. B. (1983). Ways with words. Cambridge University Press.

Kamsu Moyo, G. P. in Djoda, N. (2020). Relationship between the baby blues and postpartum depression: A study among Cameroonian women. American Journal of Psychiatry and Neuroscience, 8(1), 22–25. https://doi.org/10.11648/j.ajpn.20200801.16  

Manjunath, N. G., Venkatesh, G. in Rajanna. (2011). Postpartum Blue is Common in Socially and Economically Insecure Mothers. Indian Journal of Community Medicine, 36(3), 231–233. https://doi.org/10.4103/0970-0218.86527 

Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. in Lešnik Musek, P. (2002). Otroška literatura kot kontekst za govorni razvoj predšolskega otroka. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 11(1), 51–64. http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2002_1/umek_fekonja_lesnik.pdf

Mauthner, N. S. (2002). The darkest days of my life: Stories of postpartum depression. Harvard University Press. https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=vghgchgIMWkC&oi=fnd&pg=PA1&dq=postpartum+depression,+mothers+think+there+is+no+way+out&ots=T-vUjU0bZx&sig=Y4dQSUqaPaS5m06-2glIPV0erEA&redir_esc=y#v=onepage&q=postpartum%20depression%2C%20mothers%20think%20there%20is%20no%20way%20out&f=false 

McKelvey, M. M. in Espelin, J. (2018). Postpartum depression: Beyond the »baby blues«. Nursing Made Incredibly Easy, 16(3), 28–35. https://doi.org/10.1097/01.NME.0000531872.48283.ab

NCBI (2007). Information about mental illnesses and the brain. National Institutes of Health (US). https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK20369/

Neumann, D., Peterson, E. R., Underwood, L., Morton, S. M. B. in Waldie, K. E. (2021). The development of cognitive functioning indicates in early childhood. Cognitive Development, 60, 101098. https://doi.org/10.1016/j.cogdev.2021.101098  

NIJZ (2016). Poporodna depresija in tesnoba. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://nijz.si/zivljenjski-slog/dusevno-zdravje/poporodna-depresija-in-tesnoba/

Nonacs, R. in Cohen, L. S. (1998). Postpartum mood disorders: diagnosis and treatment guidelines. The Journal of clinical psychiatry, 59 Suppl 2, 34–40.

Paulson, J. F., Dauber, S. in Leiferman, J. A. (2006). Individual and Combined Effects of Postpartum Depression in Mothers and Fathers on Parenting Behavior. American Academy of Pediatrics, 118(2), 659–668. https://doi.org/10.1542/peds.2005-2948 

Pearlstein, T., Howard, M., Salisbury, A. in Zlotnick, C. (2009). Postpartum depression. American journal of obstetrics and gynecology, 200(4), 357–364. https://doi.org/10.1016/j.ajog.2008.11.033 

Quevedo, L. A., Silva, R. A, Godoy, R., Jansen, K., Matos, M. B., Tavares Pinheiro, K. A. in Pinheiro, R. T. (2011). The impact of maternal post-partum depression on the language development of children at 12 months. Child: Care, Health and Development, 38(3), 420–424. https://doi.org/10.1111/j.1365-2214.2011.01251.x

Sanda, S. in Smeh, T. (2020). Kognitivno-vedenjska terapija depresivne motnje pri otrocih in mladostnikih. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 29, 9–20. http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2020/kvt-sanda_smeh.pdf 

Sharp, H. M. in Hillenbrand, K. (2008). Speech and language development and disorders in children. Pediatric clinics of North America, 55(5), 1159–viii. https://doi.org/10.1016/j.pcl.2008.07.007 

Snow, C. E. (1977). The development of conversation between mothers and babies. Journal of Child Language, 4(1), 1–22. https://doi.org/10.1017/S0305000900000453

Sohr-Preston, S. L. in Scaramella, L. V. (2006). Implications of timing of maternal depressive symptoms for early cognitive and language development. Clinical child and family psychology review, 9(1), 65–83. https://doi.org/10.1007/s10567-006-0004-2 

Stewart, D. E. in Vigod, S. (2016). Postpartum depression. New England Journal of Medicine, 375(22), 2177–2186. https://doi.org/10.1056/nejmcp1607649Vane, J. R. (1975). Vane evaluation of language scale (The Vane-L). Clinical Psychology Publishing.