Uporabnost in etičnost aplikacij za duševno zdravje 

Dandanes je uporabnikom na voljo več aplikacij za duševno zdravje, ki uživajo podporo strokovnjakov in temeljijo na dokazanih psiholoških metodah. Te aplikacije zagotavljajo priročen in privlačen okvir za ukvarjanje z duševnim zdravjem izven terapije. Kljub temu je opazno, da ni širše pobude pri pregledovanju učinkovitosti in varnosti takih aplikacij, ki jih oglašujejo »zaupanja vredni« mediji ali vplivneži. To pomeni, da ima povprečen uporabnik občutek neomejenih možnosti pri izbiri ustrezne pomoči, medtem ko je lahko njegova uporaba večine teh aplikacij neučinkovita ali celo nevarna. Niso pa vse aplikacije ustvarjene enako – kako bi se lahko izognili perečim pomislekom glede zasebnosti zbranih podatkov, kvalificiranosti svetovalcev in dejanske uspešnosti aplikacij ter ločili ustrezne aplikacije od neustreznih?

V zadnjih nekaj letih postaja duševno zdravje v splošnem vedno bolj popularna tema. Posledica tega je nastanek vedno več produktov in storitev, ki obljubljajo njegovo izboljšanje – med drugim se je izjemno povečala tudi ponudba aplikacij za duševno zdravje. V zadnjem času ocenjujejo, da obstaja nekje med 10 000 in 20 000 aplikacij, povezanih z duševnim zdravjem ali blagostanjem (Clay, 2021). Vsak, ki se je že srečal s sponzoriranimi vsebinami na internetu, je verjetno z vsaj nekaterimi že seznanjen. Zaradi prevalentnosti in očitne popularnosti takih aplikacij je pomemben kritičen pogled na izvor metod, ki jih uporabljajo, uspešnost oz. ocenjevanje uspešnosti posamezne aplikacije ter nekatere etične vidike oglaševanja potencialnim uporabnikom in zbiranja njihovih podatkov. 

Glede na njihov namen obstaja več vrst aplikacij. Razni seznami jih ob iskanju “najboljših” ali najbolj priljubljenih aplikacij delijo predvsem po njihovih funkcijah in uporabnosti. Med drugim so to: splošno svetovanje ob različnih težavah, pogosto z elementi pogovora s strokovnimi delavci (npr. BetterHelp, Talkspace, Woebot); pomoč s specifičnimi težavami kot so anksioznost, depresija, obsesivno-kompulzivna motnja, posttravmatska stresna motnja in motnje hranjenja (npr. MindShift CBT, Recovery Record, NOCD); pomoč pri odvisnosti (npr. I am sober, Quit That) ter pomoč pri spanju, sproščanju, čuječnosti, meditaciji, pozitivnem razmišljanju in splošnem blagostanju (npr. Sanvello, Happify, Headspace, Calm). Naštete aplikacije in področja delovanja še zdaleč ne obsegajo vseh tematik, ki jih te aplikacije pokrivajo, vendar se na seznamih z naslovi kot je “10 najboljših aplikacij za duševno zdravje” vedno znova pojavljajo iste. Prisotnost na takih seznamih pa je tudi dobra indikacija števila njihovih uporabnikov. Wasil idr. (2020) so ugotovili, da kar 90% uporabnikov aplikacij za duševno zdravje predstavljajo uporabniki dveh najbolj popularnih aplikacij.

Promocija preko takih seznamov je po eni strani koristna, saj so informacije o aplikacijah enostavno in prosto dostopne. Na ta način vzbujeno zanimanje za aplikacije lahko posameznika spodbudi, da išče pomoč za svoje težave tudi pri dejanskemu svetovalcu, terapevtu ali psihologu. Hkrati te aplikacije omogočajo preprost in privlačen okvir dela tudi izven terapije, ki jo že prejemajo, a se z njo vseeno dopolnjujejo. Poleg tega svetovanje preko interneta odpira možnost za pridobivanje pomoči za ljudi, ki je morda zaradi geografske ali cenovne nedostopnosti, dolgih čakalnih vrst ali stigme, ki je še vedno močno povezana z iskanjem pomoči za duševno zdravje, ne bi imeli. 

Nekatere izmed aplikacij, ki glede na Plescia (2023) uživajo podporo strokovnjakov, so recimo Woebot, Calm, Ginger in Headspace. Vsem priporočenim aplikacijam se zdi skupno, da temeljijo na dokazanih dejstvih, da skrbijo za zasebnost in varstvo osebnih podatkov in da so pripravljene izvesti in javno poročati o raziskavah glede svoje učinkovitosti. Čeprav večinoma te raziskave izvajajo znotraj podjetja, ki je aplikacijo razvilo, vse od velikosti raziskav, do transparentnosti pridobljenih podatkov in odprtosti do ugotovitev tretjih oseb kaže na določeno mero kvalitete (in verodostojnosti) aplikacije. Po drugi strani pa so sumljive tiste aplikacije, katerih uspešnost je bila merjena na majhnem vzorcu, kjer se zamenjuje korelacija z vzročnostjo in kjer so bile raziskave izvedene izključno znotraj podjetja, ki pa še zmeraj lahko povsem legalno trdi, da njihova aplikacija res deluje. Taki zavajajoči dokazi lahko pripomorejo k nekoristnosti ali, v najslabšem primeru, tudi k škodljivosti aplikacij pri določenih ranljivih skupinah, ki naj bi jih uporabljale.

Eden izmed večjih problemov, s katerim se srečujemo v svetu aplikacij za duševno zdravje, je torej to, da ni pregleda nad učinkovitostjo in kvaliteto obstoječih aplikacij. Vsak posameznik ali podjetje lahko naredi aplikacijo za duševno zdravje in ker so te v trgovinah za aplikacije večinoma uvrščene pod “zdravje in fitnes”, ne obstaja splošni kriterij za njihovo objavo ter uporabo. Izjema so nekatere, ki jih namensko razvijejo razne zdravstvene institucije (Neary in Schueller, 2018). Nekatere izmed teh aplikacij lahko torej potencialno ponujajo slabe, škodljive in/ali nekoristne nasvete uporabnikom. Nicholas in sodelavci (2015) so recimo pri pregledu aplikacij za pomoč pri bipolarni motnji ugotovili, da je le približno tretjina delovala po jedrnih psiholoških principih, le polovica teh pa po najboljših praktičnih vodilih. Nobeno upoštevanje teh principov in tehnik pa se ni povezovalo z boljšimi ocenami uporabnikov. To pomeni, da ni nujno, da je bila bolj učinkovita aplikacija bolje ocenjena (in obratno), kar je tudi velik problem takih aplikacij. 

Neary in Schueller (2018) poudarjata potrebo po večdimenzionalnem sistemu ocenjevanja aplikacij za duševno zdravje. Zelo visoka ocena na seznamih “najboljših” aplikacij namreč nič ne pove o dejanski učinkovitosti in znanstveni podpori aplikacije. Uporabnikova visoka ocena se lahko dejansko nanaša na njegovo subjektivno izkušnjo uspešnosti, pri kateri gre lahko tudi za placebo učinek, lahko gre za preprostost uporabe, lahko mu je zelo všeč izgled in grafični izgled aplikacije itd. Težko je tudi zagotoviti, da so vse ocene resnične in s strani dejanskih uporabnikov. Dva spletna vira si med drugimi prizadevata za bolj celostno ocenjevanje takih aplikacij, in sicer PsyberGuide (b.d.) ter American Psychiatric Association (American Psychiatric Association [APA], 2019). Obe spletni strani imata zelo poglobljene ocene aplikacij glede na znanstveno podlago njihovih metod, izkušnje uporabnikov, ocene strokovnjakov in uporabo osebnih podatkov. Kljub temu pa so nekatere njune ocene še vedno pomanjkljive, APA (2019) recimo za enkrat vsebuje le nekaj modelnih ocen, torej nima dovolj širokega pogleda nad ogromno ponudbo aplikacij.  

Zaradi drugačnega formata, je njune ocene težko primerjati. PsyberGuide (b.d.) poda številčne ocene verodostojnosti, uporabnikove izkušnje in transparentnosti. Te informacije so skupaj s kratkim opisom težav, katerim je aplikacija namenjena, vidne na profilu posamezne aplikacije takoj ob ogledu spletne strani. Pri nekaterih so dostopne tudi podrobne ocene strokovnjakov, ki jih sestavlja slika uporabniškega vmesnika, kratek seznam pozitivnih in negativnih lastnosti ter zelo podrobna ocena posameznih vidikov aplikacije. APA format ocen je nekoliko drugačen, ne ponuja namreč nobene številčne ocene. Njihov namen ni ocenjevanje ali priporočilo “najboljših” aplikacij, temveč bolj izobraževanje (potencialnih) uporabnikov. APA (2019) modelne ocene so sestavljene iz odgovorov na vprašanja o (finančnem) ozadju aplikacije, o zasebnost in varnosti, klinični podlagi metod, uporabniški izkušnji in terapevtskem cilju. Priložene so tudi izjave s strani predstavnikov aplikacije, da jih lahko uporabnik primerja z ugotovitvami ocenjevalca. Spletni strani in njune ocene so dokaj pregledne in podrobne, Neary in Schueller (2018) pa za stalno uporabo za namene večdimenzionalnega ocenjevanja predlagata tudi druge kot so: MindTools, ORCHA, mHAD itd. Izčrpne ocene, kakršne so te, lahko uporabnik najde le, kadar ga to zelo podrobno zanima. Povprečni posameznik, ki je za aplikacijo slišal preko revije ali socialnih medijev, verjetno takih ocen ne bo iskal oz. bo zanj težko sploh najti začetno točko, preko katere bi lahko prišel do takih strani. 

To privede pod vprašaj etičnost načina promocije in oglaševanja, ki se ga poslužuje veliko takih aplikacij. V nasprotju s tradicionalno terapijo, do katere imamo dostop znotraj sistema javnega zdravstva ali s ponudniki storitev v privatnem sektorju, so aplikacije za duševno zdravje predvsem izdelek podjetij, ki morajo v zelo nasičenem trgu ves čas tekmovati za posameznikovo pozornost. Tudi kadar ljudje iščejo zasebnega psihologa ali terapevta, po navadi poiščejo informacije specifično o tej osebi, čeprav tudi v teh primerih včasih prihaja do podobnih dilem. Bolj verjetno je tudi, da bodo podrobneje pregledali in ocenili njegove kvalificiranost in izkušnje. Zdi se, da se z aplikacijami za duševno zdravje ravna manj resno. Manj je pobude za pregled informacij o učinkovitosti in varnosti aplikacij, ko jih posamezniku oglašuje medij, ki mu zaupa ali vplivnež s katerim ima vzpostavljen parasocialni odnos (enostranski odnos med uporabnikom in persono vplivneža; Balaban idr., 2022). Oba mu predstavita lepo grafično oblikovan paket in obljubljata, da mu bo pomagal pri njegovih težavah, neodvisno od tega ali sam meni, da potrebuje pomoč ali ne. 

Prva prioriteta vplivnežev in medijev je prodaja izdelka, za čigar promocijo so plačani. Zato je najpogostejša ubeseditev teh oglasov pri vplivnežih podobno: “Menim, da je terapija/meditacija/čuječnost koristna za vsakogar, zato sam/a svetujem uporabo te aplikacije, ki mi je zelo pomagala …” Pri tem je nemogoče z gotovostjo trditi, ali govorijo resnico. Nekdo, ki je razvil parasocialni odnos z vplivnežem, mu bo verjel podobno kot priporočilu prijatelja (Balaban idr., 2022). Tudi publikacije, ki zagotavljajo svojo nepristranost v ocenjevanju “najboljših” aplikacij, po navadi precej prikrito napišejo, da lahko dobijo provizijo, če bralec klikne na povezavo za produkt. Pri obeh je nemogoče vedeti, koliko pobude za promocijo aplikacije je iskrene in koliko je zaigrane za namene profita. Še posebej se to kaže kot problematično pri ustvarjalcih vsebin in vplivnežih, ki so večinoma posamezniki, ki delajo neposredno s podjetjem ter imajo zelo tesno vez s svojimi gledalci. To je namreč zelo lahko izrabljati, še posebej kadar gre za teme, ki so povezane z izkoriščanjem duševnega zdravja. 

Ena izmed nadaljnjih pomembnih slabosti, ki jih navajata tudi PsyberGuide (b.d.) in APA (2019) je zbiranje, zasebnost in zaščita uporabnikovih informacij. Veliko aplikacij ima potencialno problematične politike glede osebnih podatkov. Ne samo, da zbirajo veliko količino le-teh, ampak jih tudi prodajajo tretjim osebam. Aplikacije sicer večinoma trdijo, da so občutljivi podatki, kot so vsebine pogovora s strokovnjaki, šifrirani in se ne delijo, delijo pa se podatki kot so IP naslov, demografski podatki, časi uporabe aplikacije itd. Na splošno so informacije o tem, katere podatke aplikacija posreduje tretjim osebam, uporabnikom težko dostopne. Ocenjevalci APA (2019) pri določenih aplikacijah opozarjajo, da so politike uporabe podatkov, s katerimi se mora uporabnik strinjati pred uporabo aplikacije, napisane v nerazumljivem pravnem govoru in niso dovolj specifične. Prav tako so možnosti, da uporabnik izklopi deljenje podatkov neobstoječe ali pa skrite znotraj aplikacije. Nekatere izmed aplikacij so seveda transparentne glede tega, s kom delijo podatke in kako jih šifrirajo, ter imajo jasno in preprosteje napisano politiko varovanja informacij, toda število zelo priljubljenih aplikacij za katere to ne velja, je zaskrbljujoče. Recimo BetterHelp, ena izmed aplikacij, ki jo ustvarjalci vsebin najpogosteje priporočajo, je glede na APA (2019) oceno ena izmed takih aplikacij. Ocenjevalec je imel težave pri iskanju možnosti za izbris podatkov, ki so deljeni s tretjimi osebami kot je Facebook. BetterHelp je tudi ena izmed aplikacij, ki je kljub mnogim škandalom glede njihove etike oglaševanja prek vplivnežev, vprašljivih kvalificiranosti zaposlenih terapevtov in podatkovne politike (npr. prodaja e-poštnih naslovov Facebooku in preko tega oglaševanje aplikacije prijateljem) še vedno zelo priljubljena in pogosto priporočena na socialnih medijih (Balagam, 2023; Federal Trade Commission, 2023). 

Izjava dr. Mordecai v Plescia (2023) poudarja, da bi bila lahko merila za kritiko aplikacij, ki se bolj ukvarjajo z blagostanjem, sproščanjem, meditacijo, čuječnostjo itd., nižja. Tako oglaševanje kot deljenje podatkov iz teh aplikacij deluje manj etično sporno, saj večinoma ne zbirajo nobenih občutljivih zdravstvenih podatkov, hkrati pa oglašujejo obogatenje življenja in ne nujno pomoči pri duševnih težavah. Velik del delovanja teh aplikacij je po navadi predhodno verjetje v njihovo uspešnost in, kot je opazno v veliko študijah čuječnosti, placebo efekt (npr. Shonin idr., 2015). Poleg tega je večina teh aplikacij vsaj delno brezplačna ali pa precej cenovno ugodna – čeprav je veliko takih vsebin na internetu dostopnih tudi zastonj. 

Bolj problematične se zdijo aplikacije, ki ponujajo pomoč pri že obstoječih duševnih težavah. Poleg že prej omenjenih težav z zasebnostjo podatkov, je problematično tudi, da povprečen uporabnik ne more biti povsem prepričan o kvalificiranosti svetovalcev ali pa o učinkovitosti aplikacije. V aplikacijah so te informacije še manj dostopne, saj podjetja niso vedno povsem transparentna s kriteriji za odobritev svetovalcev, njihovi kriteriji pa so lahko tudi različno ustrezni, glede na državo iz katere delujejo, v primerjavi z državo, v kateri živi uporabnik. Potencialni problemi takih aplikacij se še povečajo, kadar ne gre za preverjene metode oz. gre za metode brez temeljev v najboljših dokazanih terapevtskih praksah. Problematično bi bilo lahko to tudi, da bi nekdo, kljub opozorilom, uporabljal aplikacije kot nadomestek terapije (recimo zaradi močne promocije). Morebitna negativna izkušnja bi ga lahko odvrnila od dejanske terapije. Koristnost teh aplikacij bi se morala predstavljati z zadržkom, prav tako pa bi koristilo informiranje uporabnikov o odgovorni uporabi aplikacij, recimo v posvetu ali s sodelovanjem psihologa ali terapevta. Prav tako je pomembna njihova transparentnost in resnično obveščeno soglasje njihovih uporabnikov. Primarno pa je izjemno pomemben razvoj poglobljenih in večdimenzionalnih ocen, ki morajo biti posamezniku lahko dostopne, kar pomeni uveljavljanje novih pravil prikazovanja ocen na trgovinah z aplikacijami (npr. namesto ene številčne ocene, bi bila dostopna povezava do strani kot sta PsyberGuide in APA). Skupaj s tem pa je nujno tudi intenzivno raziskovanje učinkovitosti aplikacij in večja selekcija pri njihovem objavljanju na trgovinah z aplikacijami – na primer vidna oznaka pri tistih, katerih verodostojnost podpirajo ugotovitve, od razvijalcev neodvisnih, raziskovalcev. Rešitev se predvsem pojavlja v transparentnem odnosu in sodelovanju stroke, razvijalcev, ocenjevalcev, zakonodajalcev, promotorjev in uporabnikov.

Reference 

American Psychiatric Association (2019). Sample app evaluations. Pridobljeno 3. 11. 2023 s strani https://www.psychiatry.org/psychiatrists/practice/mental-health-apps/evaluations 

Balaban, D. C., Szambolics, J. in Chirică, M. (2022). Parasocial relations and social media influencers’ persuasive power. Exploring the moderating role of product involvement. Acta Psychologica, 230. https://doi.org/10.1016/j.actpsy.2022.103731 

Balagam, I. (26. 10. 2023). We tried BetterHelp! A complete 2023 review of features, cost, and omre. Healthline. Pridobljeno 3. 11. 2023 s strani https://www.healthline.com/health/mental-health/betterhelp-review 

Clay, R. A. (2021). Mental health apps are gaining traction. American Psychological Association, 52(1), 55.

Federal Trade Commission (3. 3. 2023). FTC says online counseling service BetterHelp pushed people into handing over health information – and broke its privacy promises. Pridobljeno 7. 11. 2023 s strani https://www.ftc.gov/business-guidance/blog/2023/03/ftc-says-online-counseling-service-betterhelp-pushed-people-handing-over-health-information-broke 

Neary, M. in Schueller, S. M. (2018). State of the field of mental health apps. Cognitive and Behavioral Practice, 25(4), 531–537. https://doi.org/10.1016/j.cbpra.2018.01.002 

Nicholas, J., Larsen, M. E., Proudfoot, J. in Christensen H. (2015). Mobile apps for bipolar disorder: a systematic review of features and content quality. Journal of Medical Internet Research Publication, 17(8). https://doi.org/10.2196/jmir.4581 

One Mind PsyberGuide (b.d.). Apps and digital health resources reviewed by experts. Pridobljeno 3. 11. 2023 s strani https://onemindpsyberguide.org/ 

Plescia, M. (4. 1. 2023). There are endless mental health apps. How do you choose the best ones? MedCityNews. Pridobljeno 7. 11. 2023 s strani https://medcitynews.com/2023/01/there-are-endless-mental-health-apps-how-do-you-choose-the-best-ones/ 

Shonin E., Van Gordon, W. in Griffiths, M. D. (2015). Does mindfullness work? BMJ, 351. https://doi.org/10.1136/bmj.h6919 

Wasil, A. R., Gillespie, S., Patel, R., Petre, A., Venturo-Conerly, K. E., Shingleton, R. M., Weisz, J. R. in DeRubeis, R. J. (2020). Reassessing evidence-based content in popular smartphone apps for depression and anxiety: developing and applying user-adjusted analyses. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 88(11), 983–993. https://doi.org/10.1037/ccp0000604