OTROŠTVO PRETEKLOSTI, ODRASLOST SEDANJOSTI – Otroška travma, njene posledice in učinkovite metode zdravljenja

Sanje o karieri, družinskem življenju, potovanjih in podobno so tipičen in pogost del življenja posameznika. Tako tekom življenja načrtuje prihodnost in včasih reflektira preteklost, spomni se svojih otroških let in dejavnosti, ki jih je rad počel kot otrok. Čeprav bi imeli v utopičnem svetu vsi radostno in srečno otroštvo, s toplimi in prijetnimi spomini nanj, se že v prvih letih življenja marsikdo sooča s skrajno neprijetnimi okoliščinami in izkušnjami, ki bi si jih želel pozabiti. To je travma. Travma lahko doleti kogarkoli in kadarkoli, pride brez opozorila, v različnih oblikah in ima lahko dolgotrajne posledice na kvaliteto nadaljnjega življenja ter predstavlja enega izmed glavnih razlogov za raznoliko negativno simptomatiko pri odraslih posameznikih. Če je posameznik deležen travme že v otroštvu, ima ta še toliko večji vpliv, saj lahko zmoti vse razvojne procese, ki se takrat odvijajo in tako posamezniku oteži, da se razvije v normativno odraslo osebo. Otroška travma namreč spremeni posameznikov pogled na sebe in svet, v skladu s tem pogledom pa se nato posameznik razvija tudi v prihodnosti. Ker je travma nekaj povsem notranjega in tako močno zakoreninjenega v vse vidike našega bivanja in delovanja, jo je zelo težko prepoznati, kar pa pogosto tudi onemogoča, da bi jo uspešno zdravili. Ravno zato ostane mnogo travm, tako otroških kot tistih, ki se razvijejo v odraslosti, neprepoznanih in del nas. 

Kaj je (otroška) travma?

V najširšem smislu lahko travmo definiramo kot katerikoli dogodek, ki ni skladen z normativnimi vsakdanjimi situacijami, in pri posamezniku spodbudi občutke hudega stresa in nezadovoljstva (Wicks-Nelson in Israel, 1997, v: Downey in Crummy, 2022). Ožje pa jo lahko definiramo kot stanje, ko nepričakovan in ogrožajoč faktor, bodisi situacijski bodisi kronični, prekine psihosocialno doživljanje posameznika in negativno vpliva na njegovo zmožnost spoprijemanja (Sar in Ozturk, 2005). 

Če se osredotočimo na otroško travmo, ki se pogosto naslavlja tudi z izrazom trpinčenje (angl. childhood maltreatment), jo lahko definiramo kot vse oblike čustvenega in/ali fizičnega trpinčenja, spolne zlorabe, zanemarjanja, vključno z malomarnostjo v vzgoji, komercialno zlorabo otrok idr. Takšno trpinčenje ogroža otrokovo zdravje, preživetje, razvoj in dostojanstvo. V splošnem prepoznavamo naslednje štiri tipe trpinčenja (Hovens idr., 2012):

• Psihološka ali čustvena zloraba, kjer gre za katerikoli tip načrtnega vedenja starša ali skrbnika, ki otroku sporoča, da je ničvreden, neljubljen, nezaželen, ogrožen, ali pa da se njegovo vrednost ocenjuje zgolj v odnosu do zadovoljevanja potreb ostalih (npr. obtoževanje, poniževanje, grožnje, ustrahovanje).
• Fizična zloraba pomeni načrtno uporabo fizične moči nad otrokom, ki ogroža otrokovo zdravje, preživetje, razvoj ali dostojanstvo (npr. udarci, brce, tresenje, grizenje, davljenje, požiganje, zastrupljanje, zadušitev).
• Spolna zloraba je vključevanje otroka v spolno dejavnost, ki je ta ne razume oziroma vanjo ni zmožen zavestno privoliti, zanjo prav tako ni razvojno pripravljen in izvajanje le-te ni zakonsko dovoljeno. Ta vključuje kakršnokoli spolno interakcijo z ali brez kontakta, ki jo izvrši odrasla oseba (npr. spolni odnosi, spolne opazke, siljenje v ogled pornografije).
• Zanemarjanje pa definiramo kot neuspeh odraslega zadovoljiti otrokove osnovne fizične, čustvene, zdravstvene in izobraževalne potrebe (npr. otroku onemogočen dostop do primerne prehrane, higiene, ogrožanje njegove varnosti). 

Ločevanje otroške travme od travme nasploh je v raziskovalni stroki postalo pomembno šele pred kratkim, ko so se raziskovalci začeli spraševati, ali lahko vir določenega neprilagojenega in nefunkcionalnega vedenja posameznika v odraslosti iščejo v posameznikovem otroštvu, natančneje v morebitnih otroških travmah. V otroštvu je namreč za otrokovo samostojno raziskovanje okolja in pridobivanje novih izkušenj, kar predstavlja temelj posameznikovega učenja tudi v prihodnosti, nujno, da starš ali skrbnik pri otroku spodbuja občutek varnosti in podpore. V primeru da je ravno starš ali skrbnik tisti, ki otroku povzroči travmo, to ovira razvoj varne navezanosti na starša ali skrbnika, kar pa vodi v morebitno čustveno negotovost (van Rosmalen idr., 2016), prav tako tudi do sprememb v nevrološki strukturi otroka, kar poveča verjetnost razvoja psihopatologije v odraslosti (Dye, 2018). Briere (1996, v: Yumbul idr., 2010) je oblikoval t. i. »self-trauma model«, v katerem avtor demonstrira, kako travma zmoti normativen razvoj otroka. Avtor pravi, da je navezanost v otroštvu eden izmed najpomembnejših sistemov, ki regulira otrokov odziv na grožnje. V primeru da je sistem navezanosti oviran, se mora otrok prekomerno osredotočati na te grožnje, kar vodi v upočasnjen razvoj na različnih področjih, kot so področja raziskovanja, učenja in interpersonalnih odnosov. Vpliva torej tako na razvoj varne navezanosti kot tudi na kognitivni razvoj. Kako zelo pomemben je razvoj varne navezanosti v otroštvu  je v svojem modelu prikazal tudi Bowbly (1982, v: Browne in Winkelman, 2007), ki trdi, da odnosi, ki jih otrok vzpostavi v otroštvu, lahko vplivajo na medosebne odnose v odraslosti. Otrok namreč ponotranji zaznave in pričakovanja drugih. S pomočjo  varne navezanosti začne razvijati svojo identiteto, ki se razlikuje od identitete skrbnika, v primeru negotove navezanosti pa je ta proces otežen. 

Kakšne so posledice otroške travme?

V splošnem je pri posameznikih, ki trpijo za travmo, zelo pogosta prisotnost več različnih kroničnih psihiatričnih in psiholoških težav. Med njimi so najpogostejše zloraba substanc (Enoch, 2011), depresivne motnje, posttravmatska stresna motnja, motnje razpoloženja (Briere in Scott, 2006, v: Dye, 2018), tesnobne motnje, samopoškodovalno vedenje, prehanjevalne motnje (Yates idr., 2008), motnje navezanosti, osebnostne motnje, agresivno, deviantno in samomorilno vedenje (Gilbert idr., 2009). 

Prav tako je za veliko otrok, ki so doživeli travmo, značilna razvojna regresija, tako na čustvenem in kognitivnem kot tudi vedenjskem področju (Enoch, 2011). Pogosta je tudi občutljivost za zavrnitve, strah pred zapustitvijo, nestabilni odnosi in težave z zaupanjem (Briere in Jordan, 2009). Zlorabljeni otroci imajo kasneje pogosto težave tudi z nizko samopodobo, morebitno povezavo med slednjo in travmo pa lahko najdemo v pomanjkanju razvoja varne navezanosti, v primeru ko je bil povzročitelj travme ravno starš ali skrbnik (Yumbul idr., 2010). Ko obravnavamo kot enega izmed ključnih napovednikov za nizko samopodobo v odraslosti otroško travmo, raziskave kažejo, da imajo ti navadno precej omajano podobo o lastni vrednosti in identiteti, saj otroška travma vpliva na posameznikovo splošno mnenje o sebi in lahko v odraslosti pogosto prevzemajo vzorce odnosov, ki so jih imeli v otroštvu, čeprav so zelo nefunkcionalni in tudi nevarni, tako za posameznika kot za druge (Crowley, 2019). Downey in Crummy (2021) sta v svoji raziskavi ugotovila, da se posamezniki, ki so doživeli travmo v otroštvu, pogosto podzavestno drugim predstavljajo na način, ki ne odraža njihovega dejanskega notranjega doživljanja, to pa z namenom, da bi prekrili posledice, ki jih je travma pustila na njihovi duševnosti in identiteti, poročajo pa tudi, da je to neke vrste poskus zaščite pred zlorabo, ki so jo doživeli. V primeru odsotnosti varne navezanosti v otroštvu, imajo lahko posamezniki težave tudi z vzpostavitvijo varne navezanosti na romantičnega partnerja v odraslosti. Raziskave namreč kažejo, da se med drugim lahko pogosto izogibajo čustveni navezanosti in zavračajo potrebo po navezanosti s partnerjem, prav tako pa so glede na raziskave tudi pogosteje nagnjeni k nezvestobi (Yumbul idr., 2010). Takšen stil romantične navezanosti naj bi predstavljal zaščito pred zavrnitvijo, prav tako pa so ti posamezniki pogosto prepričani, da partner ne bo zadovoljil njihovih osnovnih potreb v odnosu in se zato morajo zanašati sami nase (Yumbul idr., 2010). 

Tako v otroštvu kot kasneje so pogoste tudi težave s spanjem. Spalna rutina otrokom daje občutek udobja in varnosti, v primeru travmatične izkušnje pa je povezava med temi občutki in spalno rutino zabrisana (Noll idr., 2006). Otroci, ki so bili žrtve fizične ali spolne zlorabe v lastni spalnici, imajo težave z uspavanjem in vzdrževanjem spanca, saj so bili osebno oškodovani ravno v okolju, ki naj bi bilo varno (Swanson idr., 2014), prav tako pa ti otroci pogosteje poročajo o nočnih morah, kar je najpogostejši simptom posttravmatske stresne motnje (Wamser-Nanny in Chesher, 2018).

Najbolj proučevane so povezave med otroško travmo in depresijo ter anksioznostjo, jedro te povezave pa naj bi se skrivalo v posameznikovih nevroloških odzivih na stres. Kako zelo pomembno je ločevanje otroške travme od travm, ki jih posamezniki doživijo v odraslosti, lahko namreč vidimo, če vzamemo v obzir možganski razvoj, ki se najhitreje odvija ravno v otroštvu. Velik vpliv na razvoj možganov ima kvaliteta ter kvantiteta izkušenj v prvih nekaj letih življenja, kar se kasneje do neke mere reflektira v organizaciji in funkcijskih zmožnostih samih možganov (Perry in Pollard, 1998). Tako kot so naši možgani zadolženi za to, da se lahko gibamo, govorimo, pojemo in plešemo, so zadolženi tudi za to, da se optimalno odzovejo v primeru stresnega dogodka. Ko torej naši možgani zaznajo, da je znotraj nas ali v okolju prišlo do ogrožajočih sprememb, se aktivirajo mehanizmi za odziv na stres, ki aktivirajo adaptivne življenjske funkcije, ko pa nevarnost mine, poskrbijo, da se naše možgansko delovanje vrne v homeostazo. V primeru da doživimo travmatičen dogodek, le-ta znatno in negativno prekine homeostazo in v možganih se ustvari novo, a veliko manj prožno ravnovesje (Perry in Pollard, 1998). Izpostavljenost ponavljajočim se in intenzivnim stresorjem v otroštvu namreč povzroči pretiran prenos stresnih hormonov (Heim idr., 2008), kar pa zmoti delovanje hipotalamične-hipofizne-adrenalne osi (HPA). V primeru, da je omenjena os pretirano aktivirana, je izločanje stresnih hormonov oziroma kortikosteroidov pretirano in telo ostane v stanju pripravljenosti, da se v primeru ogrožajočih situacij lahko odzove preko aktivacije sistema beg ali boj (Butler idr., 2017; Maack idr., 2015). Ravno ta pretirana pripravljenost telesa na nevarnost v odraslosti poveča tveganje za depresivne in anksiozne motnje (De Kloet idr., 2005).

Dokazi prav tako kažejo, da je kronična otroška travma povezana s težavami vedenjskega nadzora, težavami s komunikacijo s samim seboj (tj. notranjo ali intrapersonalno komunikacijo), postavljanjem mej, s slabšimi kognitivnimi sposobnostmi in pogostimi visoko tveganimi dejanji. Prav tako je pri teh posameznikih povečano tveganje za zlorabo alkohola in drugih drog z namenom, da bi se lahko spoprijemali s stresnimi situacijami (Enoch, 2011). Psihoaktivne substance naj bi po poročanjih travmatiziranih posameznikov umirile ali ohromile učinke travme, prav tako pa gre tudi za neke vrste poskus mediacije bolečih spominov in občutkov (Wagner idr., 2007, v: Dye, 2018). Ravno zato je pri posameznikih, ki so doživeli travmatično izkušnjo, pogosta diagnoza sindroma odvisnosti od alkohola. Poleg spoprijemanja z uživanjem psihoaktivnih substanc je zanje pogosto značilno tudi zanikanje, ki v tem primeru pravzaprav predstavlja obrambni mehanizem, ko posameznik zavrača kakršnokoli reflektiranje o travmatični izkušnji, da bi tako zaščitil samega sebe. Namesto aktivnega spoprijemanja s travmo posamezniki zaradi občutka sramu pogosto zavračajo iskanje pomoči ali za dogodke  prevzamejo krivdo (Frazier, 2000). Pogosto se tudi samoizolirajo, saj se preprosto ne zmorejo spopasti s kompleksnimi in neobvladljivimi čustvi in mislimi (Brand idr., 2017)  ter v samoti najdejo udobje in varnost. Pomembno je omeniti še, da se s travmo povezuje zmanjšana zmožnost regulacije intenzivnih čustev, kar pomeni da podoživljanje stresorjev ojača čustveno reakcijo in potlači čustveni in vedenjski nadzor (De Kloet idr., 2005).

Katere duševne motnje povezujemo z doživljanjem travme?

Najpogosteje je glavna posledica travme prisotnost posttravmatske stresne motnje (PTSM), ki je bila v preteklosti uvrščena med tesnobne motnje (Dye, 2018), vendar je psihološki distres, ki sledi izpostavljenosti travmatičnemu ali stresnemu dogodku, veliko bolj kompleksen in variabilen ter ga torej ne moremo vedno dobro razumeti samo v kontekstu tesnobe ali strahu. Ravno zato je posttravmatska stresna motnja v peti izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (APA, 2022) uvrščena med motnje, povezane s travmo in stresorji, poleg nje pa so v to poglavje uvrščene še: 

• reaktivna motnja navezanosti (reactive attachment disorder; RAD),
• motnja dezinhibiranega socialnega vključevanja (disinhibited social engagement disorder; DSED),
• akutna stresna motnja,
• prilagoditvene motnje, 
• motnja podaljšanega žalovanja in
• druge (ne)specificirane motnje.

Vsem navedenim motnjam je torej skupno, da se pojavijo po neugodnih in stresnih dogodkih, ki so lahko bolj ali manj specifični motnji sami. Tako npr. pri RAD stresni dogodek predstavljajo omejene priložnosti za razvoj navezanosti v zgodnjih fazah razvoja, pri motnji podaljšanega žalovanja je to smrt bližnjega, pri PTSM, prilagoditvenih motnjah ter akutni stresni motnji pa so lahko stresni dogodki zelo raznoliki in so torej manj specificirani, posledično je tudi klinična slika veliko bolj raznolika. Prav tako vse navedene motnje predvidevajo simptomatiko, ki je za določene motnje bolj specifična in omejena (npr. pri DSED gre striktno za minimalno ali popolno odsotnost zadržanosti v pristopu in interakciji do neznanih odraslih oseb, medtem ko se ta simptomatika pri drugih navedenih motnjah navadno ne pojavlja), medtem ko se simptomi do določene mere pri nekaterih motnjah tudi precej prekrivajo. Tako je za PTSM med drugim značilno predvsem podoživljanje dogodka preko vsiljivih spominjanj in sanj. Značilna so tudi disociativna stanja ter občutek odtujenosti od sveta, simptomi izogibanja, negativno in tesnobno razpoloženje. Ta ista simptomatika pa se pojavlja tudi pri akutni stresni motnji. Razlika med omenjenima dvema motnjama je torej  v tem, da pri slednji simptomi vztrajajo le od treh dni do enega meseca po dogodku, medtem ko so pri posttravmatski stresni motnji dolgotrajnejši (APA, 2022). 

Prav tako je za omenjene motnje značilna komorbidnost z nekaterimi drugimi motnjami, ki lahko vplivajo na posameznikovo kvaliteto življenja. Tako so poleg RAD pogosto prisotni tudi kognitivni zaostanki in stereotipije, isti simptomi pa se pogosto pojavljajo tudi v primeru diagnoze DSED, dodatno pa so pri tej motnji pogoste tudi motnje avtističnega spektra ter ADHD. Prav tako obstaja pri posameznikih, ki imajo diagnosticirano PTSM, večja verjetnost, da bodo dosegali diagnostične kriterije za vsaj še eno duševno motnjo (najpogosteje so to depresivna ali bipolarna motnja, anksioznost ali motnja odvisnosti od substanc) (APA, 2022). Pregled simptomatike in komorbidnosti navedenih motenj nam kaže, da je klinična slika v populaciji zelo raznolika in je lahko zatorej pot do pravilne diagnoze in ustrezne klinične obravnave pogosto zelo zahtevna in tudi dolgotrajna. 

Kateri so rizični in varovalni dejavniki?

Prisotnost in intenziteta posledic otroške travme v odraslosti je lahko različna pri različnih posameznikih, pri tem pa imajo pomembno vlogo tudi rizični in varovalni dejavniki. 

A. Sedlak  s sodelavci (2010) je pokazala, da je lahko nasilje nad otroki prisotno v vseh družbenih slojih, ne glede na socialnoekonomski status, vendar je več nasilja zabeleženega predvsem v za razvoj ne najbolj optimalnih družinskih okoljih in v gospodinjstvih z nizkim dohodkom, kar pa je lahko povezano z več stresnimi situacijami v družinskem okolju (npr. zloraba substanc, nasilje v družini, težave z zaposlitvijo, neredni dohodki, oteženo zadovoljevanje otrokovih potreb in želja). Večja verjetnost duševnih motenj v odraslosti se pojavi predvsem pri tistih otrocih, ki so doživeli otroško travmo in so hkrati izpostavljeni revščini, so del manjšine, imajo starša samohranilca, oziroma so v splošnem izpostavljeni problematičnemu starševstvu ter imajo omejen dostop do izobrazbe. Prav tako so tisti, ki živijo v slabše razvitih skupnostih, bolj podvrženi sosedskemu nasilju in imajo v povprečju nižje akademske dosežke (Briggs-Gowan idr., 2011). Kot pomemben rizični faktor je pomembno izpostaviti tudi psihopatologijo matere, ki se povezuje s slabšim otrokovim prilagajanjem, saj lahko matere predstavljajo model neučinkovitih strategij spoprijemanja (Kliewer idr., 2004), prav tako pa je pomembno tudi upoštevanje materine predispozicije za psihopatologijo (Jaffee, 2005, v: Martinez-Torteya idr., 2009).

Raziskovalci (npr. Turner idr., 2012) pa so definirali tudi nekaj varovalnih dejavnikov, ki lahko otroke zaščitijo pred negativnimi izidi in posledicami travme. Pomembni so predvsem urejeni družinski odnosi in nekateri drugi pogoji, ki otroke zaščitijo pred psihološkim stresom, povezanim s travmatičnimi dogodki. Med te štejemo skrbnost staršev, primeren dom, zadovoljenost osnovnih potreb, skrbni odrasli izven družine, ki prevzemajo vloge mentorjev, starševska vključenost idr. Znatno pomembno je predvsem pozitivno starševstvo, ki vključuje starševsko toplino, pozitivna pričakovanja in podporo, saj povečuje otrokovo zmožnost vedenjskega in čustvenega prilagajanja v različnih stresnih situacijah. Raziskovalci posebej izpostavljajo tudi avtoriteto matere – v primeru da so matere podporne do svojih otrok in dostopne, to poveča možnost, da ti otroci razvijejo višje spretnosti samoregulacije (Levendosky in Graham-Barmann, 2000; Wyman idr., 1999, v: Martinez-Torteya idr., 2009). Zelo pomemben varovalni dejavnik je tudi rezilientnost ali osebnostna čvrstost, ki jo C. E. Agaibi in Wilson (2005) definirata kot osebnostno lastnost in zmožnost spoprijemanja, ki vključuje moč, fleksibilnost ter zmožnost nadaljnjega normalnega funkcioniranja po zelo stresnem dogodku. Pravzaprav gre za sposobnost, da se posameznik lahko s stresnim dogodkom spoprime in se vrne na optimalno raven delovanja. Tuner  s sodelavci (2012) je prav tako opozoril na pomembnost otrokovega temperamenta in inteligentnosti, saj lahko ta dva dejavnika povečata čvrstost. Pomemben je torej tudi otrokov temperament, saj se dostopnost, visoka prilagodljivost, pozitivno razpoloženje in nizka reaktivnost pri otroku povezujejo z manj vedenjskimi težavami pri otrocih, ki so doživeli travmo, prav tako se lahko ti otroci v primeru stresnega dogodka lažje s stresorjem spopadejo na aktiven in fleksibilen način, prav tako boljše regulirajo svoje občutke žalosti in jeze (Compas idr., 2004, v: Martinez-Toreya idr., 2009; Olson idr., 2002). S pozitivno prilagoditvijo na stresorje pa se povezuje tudi višja inteligentnost (Jaffee idr., 2007; Tiet idr., 1998). 

Za fizično, čustveno in duševno blagostanje je pomemben tudi občutek fizične varnosti, pomembne pa so tudi zunanje institucije, med katere lahko med drugim štejemo vire v skupnosti, verske institucije in razne (ob)šolske programe. J. D. Bartlett in K. Steber (2019) poudarjata predvsem pomen obveščenosti o travmi v ustanovah, ki prihajajo v stik s temi otroki, kar predstavita v t. i. »trauma-informed care« modelu. Pomemben varovalni dejavnik za otroke, ki so doživeli travmo, je predvsem ustrezno oblikovan kontekst, ki se odziva na otrokove potrebe, saj to povečuje verjetnost, da bodo otroci razvili prožnost. Z implementacijo modela v večino ustanov, kjer zaposleni prihajajo v stik s travmatiziranimi otroki, poskrbimo, da imajo znanje in spretnosti za pomoč ob soočanju s travmo, kar pomeni, da morajo biti zaposleni sposobni prepoznati razširjen vpliv travme na otroka in razumeti, kateri so možni koraki na poti do izboljšanja, prepoznati znake in simptome travme, se ustrezno odzvati na način, da integrirajo znanje o travmi v ustrezne postopke in korake, ter nazadnje aktivno upirati se retravmatizaciji tako, da aktivno oblikujejo okolje otroka z namenom, da bi se izognili t. i. sprožilcem (npr. odstranijo določene zvoke, vonje, osebe). Pri aplikaciji tega modela je seveda tudi pomembno, da vsem delavcem zagotovimo ustrezen trening in psihoedukacijo. Pomembno je, da te posameznike preskrbimo z znanjem o prisotnosti in posledicah travme, prav tako je pomembno, da jih opolnomočimo na način, da razvijejo veščine za dojemanje morebitnih otrokovih težavnih in problematičnih vedenj kot naravni odziv na travmo (Cole idr., 2013, v: Bartlett in Steber, 2019). Pomembno je tudi, da posameznike, ki se ukvarjajo s temi otroki, naučimo strategij za spoprijemanje s težavami, ki so povezane s travmo. Strategije vključujejo oblikovanje okolja, ki je otroku fizično in čustveno prijetno in varno, učenje otrok samoregulacije ter komunikacijskih spretnosti, učenje vzpostavljanja in vzdrževanja zdravih odnosov, pomembno pa je tudi, da se npr. delavec v šoli seznani, kaj so sprožilci vsakega otroka in kako se lahko oba spoprijemata z njimi oz. jih skušata omejiti (Bartlett in Rushovich, 2018). Poleg aktivnega spoprijemanja s travmo znotraj samih ustanov pa je pomembno tudi aktivno vključevanje družine pri reševanju te problematike, kot tudi sodelovanje z zunanjimi ustanovami, kot so zdravstvene ustanove, ki lahko do problematike dostopajo preko aplikacije z dokazi podprtih kliničnih in psihoterapevtskih metod, pomembno pa je tudi integriranje odzivnih protokolov v primeru akutnih kriznih stanj ter vzpostavljanje določenih načel in pravil, ki podpirajo optimalen razvoj (Bartlett in Steber, 2009). 

Kakšne intervence poznamo za zdravljenje travme?

Poleg upoštevanja varovalnih dejavnikov, dandanes obstaja tudi veliko dokazanih metod, ki jih strokovnjaki uporabljajo za zdravljenje simptomov travme pri vseh populacijah in starostih, pri tem pa je seveda pomembno, da se strokovnjak posveti vsakemu klientu posebej in skupaj z njim izbere metodo, ki bi mu najbolj ustrezala in bila posledično zanj najbolj učinkovita. 

Ena izmed najbolj uveljavljenih metod je kognitivna vedenjska terapija (CBT), ki se osredotoča predvsem na nefunkcionalne misli, vedenja in čustvene odzive, ki jih skuša izkoreniniti preko učenja regulacije občutkov, kar pa poteka preko spreminjanja misli in vedenj. Poleg samega zdravljenja simptomov tesnobe in vzburjenja pa CBT izboljša tudi klientovo psihoedukacijo in razvijanje določenih spretnosti (Najjar idr., 2008).

Poznamo tudi na travmo osredotočeno vedenjsko kognitivno terapijo (TF-CBT), pri kateri gre za psihosocialno obravnavo posameznika, ki vključuje tudi psihoeduakcijo, razvijanje spretnosti staršev, tehnike sproščanja, afektivno modulacijo, kognitivno reprocesiranje in ustvarjanje naracije same travme. Ta vrsta terapije je bila validirana tako za otroke kot za starše (Cohen in Mannarino, 2008), njena aplikacija pa vodi do izboljšanja simptomov posttravmatske stresne motnje, depresije, vedenjskih težav, občutka sramu in atribucij, povezanih z nasiljem. Nekateri avtorji pa tej vrsti terapije očitajo, da ne omogoča osredotočanja na interpretacijo motenih fizičnih senzacij in fizičnih akcijskih odzivov, ki so zakoreninjeni v posameznika. Van Der Kolk (2006)namreč meni, da so travmatični spomini in čustvena bolečina, povezana z njimi, zakoreninjeni globoko v um in telo ter zato zahtevajo terapije, usmerjene na somatiko, saj lahko le tako naslovimo simptome hipervzburjenja, disociacije in zavedanja telesa. 

Raziskovalci so razvili tudi način zdravljenja, ki se osredotoča na možganski informacijski sistem in skuša desenzitizirati travmatični spomin preko bilateralne stimulacije (BLS). Gre za psihoterapevtsko metodo desenzitizacije in ponovne predelave z očesnim gibanjem (EMDR). S to metodo raziskovalci ocenijo vse aspekte travmatičnega spomina, tako vizualno podobo kot misli, čustva in fizične senzacije, ki podobo spremljajo. BLS aktivira levo in desno možgansko hemisfero, kar izniči povezavo, ki hrani travmatični spomin (Shapiro, 1989, v: Dye, 2018). Glavna prednost EMDR metode naj bi bila predvsem ta, da klientu pomaga procesirati naporen material, povezan s travmatičnim spominom, poleg tega pa pripomore k integraciji novih informacij (Rodenburg idr., 2009), prav tako pa naj bi metoda EDMR pripomogla k zmanjšanju  simptomov, povezanih s posttravmatsko stresno motnjo (Ahmad idr., 2007). 

Še ena uporabna metoda je dialektična vedenjska terapija (DBT), ki je bila razvita z namenom pomagati posameznikom z mejno osebnostno motnjo, katere simptomi so precej podobni simptomom posttravmatske stresne motnje. Utemeljiteljica metode M. Linehan (1993, v: Dye, 2018) je razvila štiri sete spretnosti, ki naj bi pomagale pri lajšanju simptomov. Prvi set spretnosti se nanaša na regulacijo afekta, ki klientom pomaga razviti in vzdrževati boljšo kontrolo nad reaktivnimi čustvi, povezanimi s travmo. Drugi set se nanaša na čuječnost, ki kliente uči zavedanja sedanjega trenutka in spodbuja zavedanje lastnega telesa. Interpersonalna efektivnost sestavlja tretji set spretnosti, uporabna pa je predvsem zato, ker klientom pomaga vzpostavljati bolj efektivne interakcije z drugimi, prav tako pa ima pozitivne učinke na samopodobo in lajša težave, povezane z lastno identiteto. Zadnji set spretnosti sestavlja toleranca distresa, s katerimi se klienti naučijo več učinkovitih strategij spoprijemanja s tesnobo, depresijo in samodestruktivnim vedenjem.

Zaključek

Ko govorimo o travmi, lahko torej zagotovo trdimo, da gre za kompleksno simptomatiko, ki jo je težko umestiti v točno določeno diagnozo in jo lajšati s točno določeno vrsto psihoterapije ali psihiatrične intervence. Ker je simptomatika med posamezniki tako zelo raznolika in so pogosto prisotne tudi komorbidne motnje, jo je zelo težko sprva sploh prepoznati, pogosto pa pride tudi do napačnih diagnoz. Pomembno je, da se zavedamo vplivov travme, ki se je dogodila že v otroštvu in ki je od tistega trenutka naprej vplivala na vsak aspekt posameznikovega življenja in ga spremljala na poti v odraslo osebo. V kolikor imamo znanje in lahko prepoznamo posledice, ki jih ima otroška travma tudi v odrasli dobi, se hitreje zavemo, da lahko vir težav in bolečine izvira iz prvih let posameznikovega življenja. S tem da se o otroški travmi, njenih mehanizmih in prisotnosti v našem okolju pogosteje govori in ozavešča, lahko vlijemo upanje in moč, da se z ustreznimi pristopi strokovnjakov in vodeno samorefleksijo travmo lahko premaga, ter s tem odpre vrata na pot okrevanja in osebne rasti. Ljudje nismo popolnoma determinirani z izkušnjami, ki nas doletijo tekom življenja in zavedati se moramo, da lahko tudi naši najtemnejši trenutki postanejo izvor naše največje moči. 

Literatura

Agaibi, C. E. in Wilson, J. P. (2005). Trauma, PTSD, and resilience: A review of the literature. Trauma, Violence, & Abuse, 6(3), 195–216. https://doi.org/10.1177/1524838005277438

Ahmad, A., Larsson, B. in Sundelin-Wahlsten, V. (2007). EMDR treatment for children with PTSD: Results of a randomized controlled trial. Nordic journal of psychiatry, 61(5), 349–354. https://doi.org/10.1080/08039480701643464

American Psychiatric Association. (2022).  Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izdaja). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425787

Bartlett, J. D. in Steber, K. (2019). How to implement trauma-informed care to build resilience to childhood trauma. trauma, 9(10). 

Bartlett, J. D., in Rushovich, B. (2018). Implementation of trauma systems therapy-foster care in child welfare. Children and Youth Services Review, 91, 30–38. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2018.05.021

Brand, B. L., Schielke, H. J. in Brams, J. S. (2017). Assisting the courts in understanding and connecting with experiences of disconnection: Addressing trauma-related dissociation as a forensic psychologist, part I. Psychological Injury and Law, 10, 283–297. https://doi.org/10.1007/s12207-017-9304-8

Briere, J. in Jordan, C. E. (2009). Childhood maltreatment, intervening variables, and adult psychological difficulties in women: An overview. Trauma, Violence, & Abuse, 10(4), 375–388. https://doi.org/10.1177/1524838009339757

Briggs-Gowan, M. J., Carter, A. S. in Ford, J. D. (2012). Parsing the effects violence exposure in early childhood: Modeling developmental pathways. Journal of Pediatric Psychology, 37(1), 11–22. https://doi.org/10.1093/jpepsy/jsr063

Browne, C. in Winkelman, C. (2007). The effect of childhood trauma on later psychological adjustment. Journal of Interpersonal Violence, 22(6), 684–697. https://doi.org/10.1177/0886260507300207

Butler, K., Klaus, K., Edwards, L. in Pennington, K. (2017). Elevated cortisol awakening response associated with early life stress and impaired executive function in healthy adult males. Hormones and behavior, 95, 13–21. https://doi.org/10.1016/j.yhbeh.2017.07.013 

Cohen, J. A. in Mannarino, A. P. (2008). Trauma‐focused cognitive behavioural therapy for children and parents. Child and Adolescent Mental Health, 13(4), 158–162. https://doi.org/10.1111/j.1475-3588.2008.00502.x

Crowley, C. (2019). Exploring the views and perceptions of adopted young people concerning their education and social development: An interpretative phenomenological analysis. Educational Psychology in Practice, 35(2), 165–183. https://doi.org/10.1080/02667363.2018.1547895

De Kloet, E. R., Sibug, R. M., Helmerhorst, F. M. in Schmidt, M. (2005). Stress, genes and the mechanism of programming the brain for later life. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 29(2), 271–281. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2004.10.008

Downey, C. in Crummy, A. (2022). The impact of childhood trauma on children’s wellbeing and adult behavior. European Journal of Trauma & Dissociation, 6(1), 100237. https://doi.org/10.1016/j.ejtd.2021.100237

Dye, H. (2018). The impact and long-term effects of childhood trauma. Journal of Human Behavior in the Social Environment, 28(3), 381–392. https://doi.org/10.1080/10911359.2018.1435328

Enoch, M. A. (2011). The role of early life stress as a predictor for alcohol and drug dependence. Psychopharmacology, 214, 17–31. 10.1007/s00213-010-1916-6

Frazier, P. A. (2000). The role of attributions and perceived control in recovery from rape. Journal of Personal & Interpersonal Loss, 5(2–3), 203–225. https://doi.org/10.1080/10811440008409753

Gilbert, R., Widom, C. S., Browne, K., Fergusson, D., Webb, E. in Janson, S. (2009). Burden and consequences of child maltreatment in high-income countries. The Lancet, 373(9657), 68–81. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(08)61706-7

Heim, C., Newport, D. J., Mletzko, T., Miller, A. H. in Nemeroff, C. B. (2008). The link between childhood trauma and depression: insights from HPA axis studies in humans. Psychoneuroendocrinology, 33(6), 693–710.  https://doi.org/10.1016/j.psyneuen.2008.03.008

Hovens, J. G. F. M. (2012). Emotional scars: Impact of childhood trauma on depressive and anxiety disorders. PLoS Med, 9.

Jaffee, S. R., Caspi, A., Moffitt, T. E., Polo-Tomas, M., in Taylor, A. (2007). Individual, family, and neighborhood factors distinguish resilient from non-resilient maltreated children: A cumulative stressors model. Child abuse & neglect, 31(3), 231–253. https://doi.org/10.1016/j.chiabu.2006.03.011 

Kliewer, W., Cunningham, J. N., Diehl, R., Parrish, K. A., Walker, J. M., Atiyeh, C., … in Mejia, R. (2004). Violence exposure and adjustment in inner-city youth: Child and caregiver emotion regulation skill, caregiver–child relationship quality, and neighborhood cohesion as protective factor. Journal of clinical child and adolescent psychology, 33(3), 477–487. https://doi.org/10.1207/s15374424jccp3303_5

Maack, D. J., Buchanan, E. in Young, J. (2015). Development and psychometric investigation of an inventory to assess fight, flight, and freeze tendencies: The fight, flight, freeze questionnaire. Cognitive Behaviour Therapy, 44(2), 117–127. https://doi.org/10.1080/16506073.2014.972443

Martinez‐Torteya, C., Anne Bogat, G., Von Eye, A., in Levendosky, A. A. (2009). Resilience among children exposed to domestic violence: The role of risk and protective factors. Child development, 80(2), 562–577.  https://doi.org/10.1111/j.1467-8624.2009.01279.x

Najjar, F., Weller, R. A., Weisbrot, J. in Weller, E. B. (2008). Post-traumatic stress disorder and its treatment in children and adolescents. Current psychiatry reports, 10(2), 104–108. 10.1007/s11920-008-0019-0

Noll, J. G., Trickett, P. K., Susman, E. J. in Putnam, F. W. (2006). Sleep disturbances and childhood sexual abuse. Journal of Pediatric Psychology, 31(5), 469–480. https://doi.org/10.1093/jpepsy/jsj040

Olson, S. L., Bates, J. E., Sandy, J. M., in Schilling, E. M. (2002). Early developmental precursors of impulsive and inattentive behavior: From infancy to middle childhood. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 43(4), 435–447.  https://doi.org/10.1111/1469-7610.00035

Perry, B. D. in Pollard, R. (1998). Homeostasis, stress, trauma, and adaptation: A neurodevelopmental view of childhood trauma. Child and Adolescent Psychiatric Clinics, 7(1), 33–51. https://doi.org/10.1016/S1056-4993(18)30258-X

Pribor, E. F. in Dinwiddie, S. H. (1992). Psychiatric correlates of incest in childhood. The American Journal of Psychiatry, 149(1), 52–56. https://doi.org/10.1176/ajp.149.1.52

Rodenburg, R., Benjamin, A., de Roos, C., Meijer, A. M. in Stams, G. J. (2009). Efficacy of EMDR in children: A meta-analysis. Clinical Psychology Review, 29(7), 599–606. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2009.06.008

Sar, V. in Ozturk, E. (2013). What is trauma and dissociation? Journal of Trauma Practice, 4(1-2), 7–20. 10.1300/J189v04n01_02

Sedlak, A. J., Mettenburg, J., Basena, M., Peta, I., McPherson, K., Greene, A. in Li, S. (2010). Fourth national incidence study of child abuse and neglect (NIS-4). US Department of Health and Human Services, 9.

Swanson, L. M., Hamilton, L. in Muzik, M. (2014). The role of childhood trauma and PTSD in postpartum sleep disturbance. Journal of Traumatic Stress, 27(6), 689–694. https://doi.org/10.1002/jts.21965

Tiet, Q. Q., Bird, H. R., Davies, M., Hoven, C., Cohen, P., Jensen, P. S., in Goodman, S. (1998). Adverse life events and resilience. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, 37(11), 1191–1200. https://doi.org/10.1097/00004583-199811000-00020

Turner, H. A., Finkelhor, D., Ormrod, R., Hamby, S., Leeb, R. T., Mercy, J. A. in Holt, M. (2012). Family context, victimization, and child trauma symptoms: variations in safe, stable, and nurturing relationships during early and middle childhood. American Journal of Orthopsychiatry, 82(2), 209. https://doi.org/10.1111/j.1939-0025.2012.01147.x

Van der Kolk, B. A. (2006). Clinical implications of neuroscience research in PTSD. Annals of the New York Academy of Sciences, 1071(1), 277–293. https://doi.org/10.1196/annals.1364.022

Van Rosmalen, L., Van Der Horst, F. C. in Van der Veer, R. (2016). From secure dependency to attachment: Mary Ainsworth’s integration of Blatz’s security theory into Bowlby’s attachment theory. History of Psychology, 19(1), 22. https://doi.org/10.1037/hop0000015

Wamser-Nanney, R. in Chesher, R. E. (2018). Presence of sleep disturbances among child trauma survivors: Comparison of caregiver and child reports. Journal of Child & Adolescent Trauma, 11(4), 391–399.  10.1007/s40653-017-0198-0

World Health Organization. (2019). International statistical classification of diseases and related health problems (11. izdaja.). https://icd.who.int/

Yates, T. M., Carlson, E. A. in Egeland, B. (2008). A prospective study of child maltreatment and self-injurious behavior in a community sample. Development and psychopathology, 20(2), 651–671. https://doi.org/10.1017/S0954579408000321

Yumbul, C., Cavusoglu, S. in Geyimci, B. (2010). The effect of childhood trauma on adult attachment styles, infidelity tendency, romantic jealousy and self-esteem. Procedia – Social and Behavioral sciences, 5, 1741–1745. https://doi.org/10.1016/j.sbspro.2010.07.357