Mišična dismorfija: opredelitev, pogostost in dejavniki

Mišična dismorfija je duševna motnja sodobnega časa, katere glavna značilnost je zaskrbljenost, da je posameznik premalo mišičast. Posamezniki, ki doživljajo simptome mišične dismorfije, obsesivno skrbijo za aktiven življenjski slog in ustrezno prehrano, njihovi simptomi pa jim povzročajo veliko stisko. V prispevku bom predstavila osnovne značilnosti mišične dismorfije ter njeno pogostost v splošni populaciji in v nekaterih specifičnih skupinah posameznikov. Nato bom predstavila nekatere nejasnosti in neodgovorjena vprašanja na področju opredeljevanja mišične dismorfije, za konec pa še najpomembnejše dejavnike njenega nastanka.

Uvod

Čeprav pritiski glede fizičnega izgleda obstajajo že od nekdaj, so se v zadnjih letih s pomočjo socialnih omrežij razširili in postali vseprisotni. Danes imajo sporočila glede lepotnih idealov in aktivnega življenjskega sloga na nas večji vpliv kot kadarkoli prej, saj jih srečujemo na vsakem koraku. Med tovrstne ideale se uvršča tudi »fit življenjski slog«, ki narekuje dvigovanje uteži, skrb za ustrezno prehrano in doseganje mišičastega telesa. Čeprav se tovrstna prizadevanja zdijo pozitivna, lahko postanejo pretirana in vodijo v težave v duševnem zdravju. Tako se danes pojavljajo nekateri simptomi in duševne motnje, ki jih pred desetletji še nismo poznali in o njih nismo govorili. Mednje sodi tudi mišična dismorfija.

Opredelitev mišične dismorfije

Na relativno nov pojav so prvi opozorili Pope in sodelavci (1997). V izvedenih raziskavah so ugotovili, da pomemben odstotek moških in žensk, ki se ukvarjajo z dvigovanjem uteži ali »bodybuildingom«, poroča o nezadovoljstvu s telesom in skrbeh, da so premalo mišičasti. Na podlagi teh odkritij so pojav najprej poimenovali »obrnjena anoreksija nervoza«, nato pa so poimenovanje spremenili v »mišična dismorfija«. Danes se za motnjo pogosto uporablja tudi poimenovanje »bigoreksija«, ki pa je manj ustrezno (npr. Leone idr., 2005; Mosley, 2008). Pojem je namreč nastal iz besede anoreksija, ki so jo združili z besedo big (velik),kar motnjo predstavi preveč poenostavljano in lahkotno.

Bistvena značilnost mišične dismorfije je zaskrbljenost, da je posameznik premalo mišičast. Zaskrbljenost se povezuje z velikim stresom in stisko, ki posameznika močno ovirata na številnih področjih vsakodnevnega življenja (Pope idr., 1997). Moteno je tudi zaznavanje telesa, saj se posamezniki zaznavajo kot manjše in manj mišičaste, kot so v resnici (Olivardia, 2001). Da bi dosegli želeno mišično maso in izgled telesa, posamezniki z mišično dismorfijo razvijejo življenjski slog, ki temelji predvsem na športnih treningih in skrbi za ustrezno prehrano (Grieve, 2007; Pope idr., 1997). To močno ovira produktivno delo in vzdrževanje medosebnih odnosov. Posamezniki tako na primer poročajo, da nimajo prijateljev (Mosley, 2008) ali da so lahko zaposleni le v fitnesu, saj zgolj takšna zaposlitev ne ovira njihove vsakodnevne rutine (Pope idr., 1997). Mnogi vsakodnevno uživajo številne prehranske dodatke in anabolične steroide, ki lahko škodujejo zdravju, npr. povzročajo povišan krvni tlak, povečajo tveganje za srčni infarkt, povzročajo težave z jetri in ledvicami ipd. (Grieve, 2007; Pope idr., 1997). Študije so nakazale še nekaj dodatnih značilnosti vsakodnevnega vedenja posameznikov, ki so bili diagnosticirani z mišično dismorfijo. Ti posamezniki so o svoji mišični masi obsesivno razmišljali vsaj tri ure na dan, pogosto so se ogledovali v ogledalu, skrivali so svoje telo, tako da so nosili ohlapna oblačila, ter so poročali o pomanjkanju nadzora nad svojimi treningi in prehranjevanjem (Tod idr., 2016).

Pomembno je poudariti, da se mišična dismorfija nanaša le na primere, ko simptomi posamezniku povzročajo veliko stisko in onemogočajo običajno življenje. Mišična dismorfija tako presega življenjski slog, ki temelji zgolj na načrtovanju treningov in prehrane. Za želje in poskuse doseganja mišičastega telesa se v literaturi uporabljajo tudi drugi izrazi, npr. želja po mišičavosti (angl. drive for muscularity; npr. Edwards idr., 2014), ki pa ne označujejo kliničnega stanja. Izraz mišična dismorfija se tako uporablja le v skrajnih primerih tovrstnih poskusov in posledično ob nastanku psiholoških težav.

Pojavnost mišične dismorfije

Čeprav je pojavnost motnje težko oceniti, nekateri avtorji navajajo, da simptome mišične dismorfije doživlja približno 10 % posameznikov, ki se ukvarjajo z dvigovanjem uteži (Mosley, 2008; Pope idr., 1997). Tod in sodelavci (2016) so v nasprotju s tem navedli podatek, da se odstotek posameznikov z motnjo v različnih študijah giblje od 1 % do 54 %, kar je najverjetneje posledica velikih razlik v uporabljeni metodologiji. To nakazuje, da trenutno še nimamo zanesljivih podatkov o pojavnosti motnje (Grieve, 2007; Tod idr., 2016).

Mišična dismorfija se pogosteje pojavlja pri moških kot pri ženskah (Mosley, 2008), čeprav so bili dokumentirani tudi primeri med ženskami, predvsem med »bodybuilderkami« (Tod idr., 2016). Možen vzrok za to so kulturne reprezentacije moškega in ženskega telesa. Mišičasto telo je kulturni ideal, ki se spodbuja predvsem pri moških, zato pri moških obstaja večja verjetnost, da se bo poskus doseganja tega ideala spremenil v patološko vedenje (Murray idr., 2010). V pregledu literature so Tod in sodelavci (2016) poleg tega ugotovili, da se motnja v povprečju pojavi med 18. in 19. letom starosti. Posamezniki, ki so doživljali simptome motnje, so bili stari med 15 in 32 let, pri čemer so avtorji opozorili, da ti podatki niso bili pridobljeni na podlagi reprezentativnih vzorcev. Pojmovati jih moramo torej kot okvirne usmeritve, ki morda nakazujejo, pri katerih skupinah so simptomi motnje pogostejši (Blashill idr., 2020; Tod idr., 2016).

Simptomi mišične dismorfije se pogosto povezujejo s športi, ki zahtevajo mišičast izgled (npr. »bodybuilding«, rokoborba, ameriški nogomet; Grieve in Helmick, 2008). Za njen nastanek se mora torej šport povezovati z zahtevami po mišičastem telesu, ne pa po vitkejšem telesu oz. po drugačni specifični konstituciji telesa. Izmed športov, ki se povezujejo z njenim nastankom, so najpogosteje preučevali »bodybuilding« oz. dvigovanje uteži, za druge športe pa raziskav močno primanjkuje. Zanimivo vprašanje na tem področju je, ali je pojav mišične dismorfije omejen na profesionalne »bodybuilderje« ali pa se pojavlja tudi v populaciji posameznikov, ki se ukvarjajo z rekreativnim dvigovanjem uteži. Cerea in sodelavci (2018) so ugotovili, da so imeli »bodybuilderji« več simptomov mišične dismorfije kot posamezniki, ki so se ukvarjali z dvigovanjem uteži ali drugimi športi. Profesionalni »bodybuilderji« torej morda predstavljajo populacijo z večjim tveganjem, saj ima ta šport poudarek predvsem na izboljšanju fizičnega izgleda in njegovem predstavljanju javnosti, manj pa na povečanju fizične moči (Cerea idr., 2018). Tega pa niso potrdile vse študije, saj v nekaterih primerih »bodybuilderji« niso bili bolj nagnjeni k mišični dismorfiji in se po samopodobi in drugih psiholoških spremenljivkah niso razlikovali od posameznikov, ki so dvigovali uteži ali se rekreativno ukvarjali z drugimi športi (Pickett idr., 2005).

Nejasnosti glede kategorizacije mišične dismorfije

Pope in sodelavci (1997) so kmalu po odkritju mišično dismorfijo opredelili kot podtip motnje telesne dismorfije (BDD). Za postavitev diagnoze naj bi bilo namreč zelo pomembno moteno zaznavanje telesnega izgleda, podobno kot pri drugih podtipih motnje telesne dismorfije. To uvrstitev pa so raziskovalci in praktiki v veliki meri preizpraševali. Po njihovem mnenju ima motnja več sorodnosti z drugimi motnjami, npr. motnjami hranjenja, zato bi bilo smiselno premisliti o premestitvi v drugo kategorijo (Murray idr., 2010). Nekateri omenjajo tudi sorodnost z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM), kar pa je v DMS-V upoštevano, saj se BDD in OKM uvrščata v isto kategorijo (Murray idr., 2010; Sandgren in Lavallee, 2018).

Nekateri avtorji (npr. Murray idr., 2010) danes zagovarjajo, da bi morali mišično dismorfijo pojmovati kot motnjo hranjenja, obratno anoreksiji nervozi (kot nakazuje tudi njeno prvotno poimenovanje). Pomemben razlog, zakaj motnje prvotno niso uvrstili v to kategorijo, naj bi bil, da moteno prehranjevanje ni zelo pomemben del simptomatike mišične dismorfije, medtem ko je pri motnjah hranjenja ključno (Olivardia, 2001). V nasprotju s tem Murray in sodelavci (2010) dokazujejo, da je prehranjevanje zelo pomembno pri nastanku motnje. Posamezniki s simptomi motnje namreč obsesivno uživajo hrano, ki vsebuje veliko beljakovin in malo kalorij, poleg tega pa se prehranjujejo vsakih nekaj ur kljub odsotnosti lakote. Avtorji navajajo tudi nekatere druge dokaze, npr. ugotovitve, da so pristopi k zdravljenju motenj hranjenja učinkoviti tudi pri zdravljenju mišične dismorfije. Poleg tega povezanost potrjujejo študije dvojčkov, ki so pokazale, da se mišična dismorfija pogosteje kot v splošni populaciji pojavi pri dvojčku posameznika, ki že ima anoreksijo nervozo (Murray idr., 2010).

Nekateri raziskovalci dvomijo v veljavnost in klinično uporabnost diagnoze mišične dismorfije (npr. dos Santos Filho idr., 2016). Trdijo, da uporabo diagnoze zaenkrat podpira premalo dokazov, saj trenutno vemo premalo o nevrobiologiji in genetiki nastanka motnje. Dvom v veljavnost diagnoze se povezuje s spoznanji, da raziskave mišične dismorfije večinoma ne upoštevajo sorodnosti z BDD, čeprav je motnja trenutno opredeljena kot podtip BDD (dos Santos Filho idr., 2016; Sandgren in Lavallee, 2018). Na področju opredeljevanja in kategorizacije mišične dismorfije torej še zmeraj obstajajo neodgovorjena vprašanja. Se pa motnja pogosto pojavlja skupaj z drugimi duševnimi motnjami, kot so motnje hranjenja, depresivnost, obsesivno-kompulzivna motnja ali zloraba psihoaktivnih substanc (Pope idr., 1997; Tod idr., 2016).   

Dejavniki nastanka mišične dismorfije

Na nastanek mišične dismorfije verjetno vpliva kombinacija psiholoških, čustvenih, družbenih in drugih dejavnikov. Avtorji so opozorili na nekatere osebnostne lastnosti in druge psihološke spremenljivke, ki se lahko povezujejo z večjim tveganjem za nastanek motnje. Mednje sodijo negativni afekt, nagnjenost k perfekcionizmu in nizka samopodoba (Grieve in Helmick, 2008). Glede povezanosti motnje z narcisizmom sta Boulter in Sandgren (2022) ugotovila, da se je z izraženostjo simptomov pozitivno povezoval ranljivi narcisizem (npr. krhkost, obrambnost, občutljivost na kritiko), ne pa tudi grandiozni narcisizem (npr. napihnjen občutek lastne vrednosti, prevlada, dominantnost). Avtorja sta opozorila, da je ranljivi narcisizem morda dejavnik tveganja za nastanek motnje.

Pri nastanku motnje igrajo pomembno vlogo tudi sociokulturni dejavniki, ki se odražajo pri posamezniku in vplivajo nanj. Dva tovrstna dejavnika, ki se v literaturi pogosto preučujeta, sta udejstvovanje v športnih aktivnostih in vpliv medijev (Grieve in Helmick, 2008; Leone idr., 2005). Udejstvovanje v športih, ki zahtevajo moč in specifičen fizični izgled (npr. »bodybuilding«, rokoborba), lahko poveča tveganje za nastanek simptomov mišične dismorfije. Morda pa velja tudi obratno, da se za te športe pogosteje odločajo posamezniki, ki so nagnjeni k nastanku simptomov. Simptomi se včasih zamaskirajo kot zahteve športa po strogi rutini in ustrezni prehrani, zato raziskovalci poudarjajo vlogo trenerjev, ki morajo znati prepoznati prve simptome motnje (Leone idr., 2005).

Skladno z literaturo so mediji zelo pomemben dejavnik nastanka motnje. Delujejo kot sporočila, zgledi in podobe, ki so jim posamezniki izpostavljeni in jih prevzamejo. Eden izmed možnih mehanizmov, kako mediji povečajo tveganje za nastanek motnje, je preko internalizacije idealnega telesa, v tem primeru mišičastega telesa (Grieve, 2007). Posamezniki sporočila medijev o izgledu idealnega telesa internalizirajo do te mere, da to postane njihov lastni ideal. Internalizacija ideala se v nadaljevanju povezuje z večjim nezadovoljstvom s telesom in nižjo samopodobo, lahko pa predstavlja tudi tveganje za nastanek motnje (Grieve, 2007). Tudi Klimek in sodelavci (2018) so ugotovili, da se je internalizacija mišičastega ideala povezovala z višjo ravnjo simptomov mišične dismorfije. Raziskave so opozorile tudi na vlogo samoobjektifikacije pri nastanku mišične dismorfije. Znotraj tega procesa posamezniki ponotranjijo objektifikacijo, ki so je deležni v različnih socialnih interakcij in preko sporočil medijev. V eni izmed raziskav se je višja raven samoobjektifikacije pri moških povezovala z bolj izraženimi simptomi mišične dismorfije (Grieve in Helmick, 2008). Medtem ko je bila vloga samoobjektifikacije pri ženskah pogosto preučevana v kontekstu nezadovoljstva s telesom in motenj hranjenja, je to področje raziskovanja pri moških relativno novo, a veliko obeta (Grieve in Helmick, 2008).

Nekatere novejše raziskave so opozorile, da se nastanek motnje pri moških lahko povezuje s konstrukti maskulinosti in identitete (Edwards idr., 2017; Tod. idr., 2016). Posamezniki s simptomi mišične dismorfije so pogosto dvomili v svojo identiteto in skladnost s tradicionalnimi maskulinimi normami (npr. fizična moč in višina, atletske sposobnosti, asertivnost, kompetentnost). Ti posamezniki so poročali, da so bili v otroštvu in mladostništvu žrtve nadlegovanja ali bili nesprejeti s strani pomembnih oseb. Poročali so o negativnem odnosu z očetom (Boulter idr., 2023; Edwards idr., 2017), poleg tega je bil zanje bolj značilen izogibajoč stil navezanosti, ki so ga izoblikovali v otroštvu (Fabris idr., 2018). Primerjali so se tudi z vrstniki, od katerih so bili deležni žaljivih komentarjev glede fizičnega izgleda in sposobnosti (Edwards idr., 2017). Ker so od otroštva naprej dvomili v svojo sposobnost doseganja maskulinih standardov, ki so jim pripisovali velik pomen, so svojo energijo pričeli vlagati v nadomestne aktivnosti. Dvigovanje uteži in obsedenost z mišičastim izgledom je torej tem posameznikom predstavljalo simbolno dejanje, preko katerega so dosegli maskulino identiteto in občutek samospoštovanja. Kasneje je to dogajanje postalo ciklično, saj so si posamezniki postavljali vedno višje in višje cilje, ki jih nikoli niso v celoti dosegli (Edwards idr., 2017).

Podobno so Blashill in sodelavci (2020) ugotovili, da se simptomi mišične dismorfije pri moških pozitivno povezujejo z internalizacijo tradicionalnih maskulinih norm. Moški, ki so bili bolj obremenjeni z mišično maso, so imeli bolj utrjene predstave glede tega, kaj pomeni biti »pravi moški« (npr. promiskuiteta, heteroseksualna samopredstavitev, potlačevanje čustev ipd.). Na podlagi predhodnih raziskav lahko sicer sklepamo, da udeleženci morda pri sebi niso prepoznavali skladnosti s temi normami. Edwards in sodelavci (2017) pa so poudarili, da se težave na področju maskulinosti kažejo pri enem deležu posameznikov z motnjo, pri drugem pa pomembnejši dejavnik predstavlja vpliv medijev. Konstrukti identitete in femininosti/maskulinosti se morda povezujejo tudi z nastankom motnje pri ženskah, vendar v tem trenutki še nimamo raziskav, ki bi te povezave preučile. 

Zaključek

Ker so bile negativna samopodoba in z njo povezane težave v duševnem zdravju v preteklosti značilne predvsem za ženske, se zdi, da se je to v 21. stoletju močno spremenilo. Moški so pod hudim pritiskom glede telesnega izgleda, ideal mišičastega telesa v vedno večji meri internalizirajo in vlagajo veliko truda ter napora, da bi ga dosegli. V splošnem (seveda z nekaterimi izjemami) med ženskami danes obstaja visoka raven zavedanja o pasteh negativne samopodobe in mnogo gibanj, ki spodbujajo ljubezen do sebe in svojih teles. V nasprotju s tem se zdi, da moški, ki jih želja po mišičastem telesu obremenjuje, o tem javno ne spregovorijo, resnosti svojih simptomov pa se pogosto niti ne zavedajo. Mišičasto telo je prepogosto dojeto kot znak možatosti, pri tem pa se nihče ne sprašuje o vzrokih, ki posameznika ženejo v njegovo doseganje. Odkritje, da se patološka želja po mišičastem telesu povezuje s konstrukti identitete in maskulinosti, je zato še posebej zanimivo in si zasluži nadaljnje preučevanje.

Ker je mišična dismorfija relativno nov pojav, ni presenetljivo, da glede nje obstaja še veliko nejasnosti. Avtorji so predlagali, da potrebujemo zbrati več podatkov o pogostosti motnje in razjasniti nejasnosti glede njene kategorizacije (Blashill idr., 2020; Murray idr., 2010). Podobno velja tudi za zdravljenje motnje, o katerem še zmeraj vemo premalo. Čeprav obstajajo določeni podatki o učinkovitem zdravljenju in terapiji (npr. kombinacija zdravil in kognitivno-vedenjske terapije), ti načini niso specifični za mišično dismorfijo. Več pozornosti bi morali nameniti tudi preventivi (dos Santos Filho idr., 2016; Leone idr., 2005). Prav tako bi se morali dodatno osredotočiti na pojavljanje mišične dismorfije pri ženskah in ugotoviti, ali se potek motnje in vzroki za nastanek pri njih razlikujejo v primerjavi z moškimi. Mišična dismorfija je torej zanimiv pojav sodobnega časa, s katerim se bo vredno ukvarjati tudi v prihodnje.

Viri

Blashill, A. J., Grunewald, W., Fang, A., Davidson, E. in Wilhelm, S. (2020). Conformity to masculine norms and symptom severity among men diagnosed with muscle dysmorphia vs. body dysmorphic disorder. Plos One, 15(8), e0237651. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0237651

Boulter, M. W. in Sandgren, S. S. (2022). Me, myself, and my muscles: Associations between narcissism and muscle dysmorphia. Eating Disorders, 30(1), 110–116. https://doi.org/10.1080/10640266.2021.1930348

Boulter, M. W., Wooldridge, T., Bjelland, V. E. in Sandgren, S. S. (2023). My father, myself, and my muscles: Associations between muscle dysmorphia, narcissism and relationship with father among exercising males. Personality and Individual Differences, 207, 112173. https://doi.org/10.1016/j.paid.2023.112173

Cerea, S., Bottesi, G., Pacelli, Q. F., Paoli, A. in Ghisi, M. (2018). Muscle dysmorphia and its associated psychological features in three groups of recreational athletes. Scientific Reports, 8(1), 1–8. https://doi.org/10.1038/s41598-018-27176-9

dos Santos Filho, C. A., Tirico, P. P., Stefano, S. C., Touyz, S. W. in Claudino, A. M. (2016). Systematic review of the diagnostic category muscle dysmorphia. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 50(4), 322–333. https://doi.org/10.1177/0004867415614106

Edwards, C., Molnar, G. in Tod, D. (2017). Searching for masculine capital: Experiences leading to high drive for muscularity in men. Psychology of Men & Masculinity, 18(4), 361–371. https://doi.org/10.1037/men0000072

Edwards, C., Tod, D. in Molnar, G. (2014). A systematic review of the drive for muscularity research area. International Review of Sport and Exercise Psychology, 7(1), 18–41. https://doi.org/10.1080/1750984X.2013.847113

Fabris, M. A., Longobardi, C., Prino, L. E. in Settanni, M. (2018). Attachment style and risk of muscle dysmorphia in a sample of male bodybuilders. Psychology of Men & Masculinity, 19(2), 273–281. https://doi.org/10.1037/men0000096

Grieve, F. G. (2007). A conceptual model of factors contributing to the development of muscle dysmorphia. Eating Disorders, 15(1), 63–80. https://doi.org/10.1080/10640260601044535

Grieve, R. in Helmick, A. (2008). The influence of men’s self-objectification on the drive for muscularity: Self-esteem, body satisfaction and muscle dysmorphia. International Journal of Men’s Health, 7(3), 288–289. https://doi.org/10.3149/jmh.0703.288

Klimek, P., Murray, S. B., Brown, T., Gonzales IV, M. in Blashill, A. J. (2018). Thinness and muscularity internalization: Associations with disordered eating and muscle dysmorphia in men. International Journal of Eating Disorders, 51(4), 352–357. https://doi.org/10.1002/eat.22844

Leone, J. E., Sedory, E. J. in Gray, K. A. (2005). Recognition and treatment of muscle dysmorphia and related body image disorders. Journal of Athletic Training, 40(4), 352–359.  

Mosley, P. E. (2008). Bigorexia: Bodybuilding and muscle dysmorphia. European Eating Disorders Review: The Professional Journal of the Eating Disorders Association, 17(3), 191–198.  https://doi.org/10.1002/erv.897

Murray, S. B., Rieger, E., Touyz, S. W. in De la Garza García, Y. (2010). Muscle dysmorphia and the DSM‐V conundrum: Where does it belong? A review paper. International Journal of Eating Disorders, 43(6), 483–491. https://doi.org/10.1002/eat.20828

Olivardia, R. (2001). Mirror, mirror on the wall, who’s the largest of them all? The features and phenomenology of muscle dysmorphia. Harvard Review of Psychiatry, 9(5), 254–259. https://doi.org/10.1080/hrp.9.5.254.259

Pickett, T. C., Lewis, R. J. in Cash, T. F. (2005). Men, muscles, and body image: Comparisons of competitive bodybuilders, weight trainers, and athletically active controls. British Journal of Sports Medicine, 39(4), 217–222. http://dx.doi.org/10.1136/bjsm.2004.012013

Pope Jr, H. G., Gruber, A. J., Choi, P., Olivardia, R. in Phillips, K. A. (1997). Muscle dysmorphia: An underrecognized form of body dysmorphic disorder. Psychosomatics, 38(6), 548–557. https://doi.org/10.1016/S0033-3182(97)71400-2

Sandgren, S. S. in Lavallee, D. (2018). Muscle dysmorphia research neglects DSM-5 diagnostic criteria. Journal of Loss and Trauma, 23(3), 211–243. https://doi.org/10.1080/15325024.2018.1428484

Tod, D., Edwards, C. in Cranswick, I. (2016). Muscle dysmorphia: Current insights. Psychology Research and Behavior Management, 179–188.  https://doi.org/10.2147/PRBM.S97404