Kaj ob ločitvi najbolj negativno vpliva na otroka?

Ločitev staršev s sabo prinese spremembe v družinski strukturi in dinamiki, vendar se večina otrok po pretečenem začetnem obdobju prilagajanja nanje privadi, pri manjšini pa prehodne težave ne izzvenijo zlahka. To manjšino v veliki meri sestavljajo otroci, ki prihajajo iz visoko konfliktnih družin. V takšnih družinah imajo otroci pogosto manj kvalitetne odnose s starši in so navzoči pri nekonstruktivnem reševanju konfliktov, hkrati pa je ogrožen njihov občutek čustvene varnosti. Občutijo lahko tudi dlje časa trajajoč konflikt zvestobe (v primeru, da starš ne odobrava otrokovega odnosa z drugim staršem po ločitvi) ali pa se znajdejo sredi konflikta staršev, v kolikor ga vključujeta v svoje spore. To se lahko prelevi v odtujevanje – proces, ko en starš otroka po krivici odvrača od drugega starša na način, da z njim deli neprimerne informacije, ki so lahko tudi izmišljene. Našteto lahko vodi do resnih čustvenih zlorab otroka v družini in bistveno oteži otrokovo prilagajanje na celoten proces ločitve.

Uvod

Ločitev oziroma razveza zakonske zveze je večinoma neprijeten in nenavaden dogodek za vse družinske člane, vendar je v večini držav zahodnega sveta realnost za eno izmed treh družin (Carr, 2016). V letu 2022 je v Sloveniji zakonsko zvezo sklenilo 6768 parov, medtem ko jo je razvezalo 2149 parov, razvezo svojih staršev je doživelo 1847 vzdrževanih mladoletnih otrok (Statistični urad RS, b. d.). Te številke ne zajemajo razhodov neporočenih parov in razhodov istospolnih parov, zveza katerih do pred kratkim uradno ni bila imenovana zakonska, temveč partnerska zveza. Razpad zveze zaradi preoblikovanja družine in družinske dinamike s sabo prinese mnoge spremembe, med drugim tudi novo postavitev mej intimnosti ter preureditev moči v odnosih med člani razvezane družine (Emery in Dillon, 1994). Otrok je lahko izpostavljen sporom med staršema, zamenjati mora bivališče, lahko ima s starši manj stikov ali pa postanejo ti manj odzivni zaradi lastnih stisk. Večina otrok, katerih starši se razidejo, se po prehodnem obdobju, ki navadno traja do dve leti, uspešno prilagodi na spremembe, nekateri pa zaradi nenehnih sporov med staršema doživljajo dolgotrajnejše stiske in izzive (Andrejč, 2021). Mlajši otroci v povprečju potrebujejo dlje časa, da se čustveno prilagodijo na novo situacijo, kot starejši (Kline idr., 1991).

Otroci, ki prihajajo iz visoko konfliktnih družin, so v primerjavi z otroki iz družin, kjer je konfliktov manj, dovzetnejši za razvoj različnih težav, kot so težave ponotranjenja (npr. depresija, tesnobnost in somatske težave; Long idr., 1988) in pozunanjenja (npr. agresivno vedenje in težave s pozornostjo; Kline idr., 1991), učne težave (Long idr., 1988), pogosto imajo tudi slabše medosebne veščine (Strassberg idr, 1992). V članku me zanima, kateri dejavniki v sklopu ločitve negativno vplivajo na otroka in povečajo verjetnost za razvoj omenjenih težav. Osredotočila se bom predvsem na dejavnike, ki nastopajo v odnosu med starši in otrokom.

Visoko konfliktna ločitev

Ne glede na to, ali je družina ločena ali ne, visoka stopnja sporov med starši poveča verjetnost, da bodo otroci razvili socialno-čustvene težave, ki lahko vztrajajo dlje časa (Sarrazin in Cyr, 2008). Konflikti so pogostejši v ločenih družinah ali družinah v procesu ločitve kot v družini, ki ni ločena in se nima namena ločiti (Noller idr., 2008), zato so otroci, katerih starši se ločujejo ali so že ločeni, še posebej ogroženi. Pomembno je, da se vprašamo, kaj zares je tisto, kar v kontekstu visoko konfliktne ločitve negativno vpliva na otroka – ločitev sama po sebi ali kakšen specifičen vidik le-te? Raziskovalci so pri naslavljanju omenjenega raziskovalnega problema prišli do različnih ugotovitev.

M. Kline in sodelavci (1991) so izpostavili pomen kakovosti odnosa s starši pri vplivu konflikta med starši na otrokove težave pozunanjenja in ponotranjenja. V njihovi študiji so imeli dve leti po ločitvi več vedenjskih in čustvenih težav tisti otroci iz visoko konfliktnih družin, ki so imeli z materjo manj topel in empatičen odnos z nižjim pričakovanjem nadzora ega (njihov vzorec je vseboval posameznike od zgodnjega otroštva do srednjega mladostništva). Raziskovalci ugotavljajo tudi, da imajo starši in otroci iz visoko konfliktnih družin večje tveganje za manj kvalitetne družinske odnose. Zakaj? J. B. Rohrbaugh (2008) pojasnuje, da starši iz takega okolja pogosteje občutijo intenzivno jezo, prizadenejo pa jih lahko tudi s prevarami in izgubami povezana čustva, pogosteje se osredotočajo na lastne potrebe in manj na potrebe otroka. A. Andrejč (2021) dodaja še, da v takšnih družinah običajno vladajo slabše komunikacijske navade, nekonstruktivni načini reševanja konfliktov in manj kakovosten starševski slog.

E. M. Westrupp in sodelavci (2018) so ugotovili, da tudi otrokova navzočnost pri konfliktu med starši vpliva na posledice, ki jih bo slednji imel zanj. Otroci mater, ki so poročale o doživljanju tudi manj intenzivnega fizičnega in verbalnega konflikta s partnerjem v prvih sedmih letih otrokovega življenja, so imeli v poznem otroštvu več težav ponotranjenja in pozunanjenja. Zaskrbljujoče je predvsem to, da se je povezava pokazala tudi pri tistih otrocih, ki so bili navzoči le ob enem incidentu intimno partnerskega nasilja svojih staršev. Otroci, ki so bili večkrat prisotni ob konfliktu med staršema, so imeli več težav pozunanjenja kot otroci, ki so bili navzoči le enkrat. To lahko pojasnimo s pomočjo Bandurovega modela modelnega učenja (1977, v Sarrazin in Cyr, 2008) – otrok se z opazovanjem nauči neučinkovitih strategij, ki jih starši uporabljajo pri reševanju konfliktov, in jih uporabi pri reševanju svojih sporov.

Radetzki in sodelavci (2022) največjega pomena ne pripisujejo le navzočnosti konfliktu, temveč zaznani stopnji konflikta med staršema. Slednjo določajo predvsem pogostost, intenzivnost in način razreševanja konflikta, otrokov občutek ogroženosti med konfliktom in samoobtoževanje otroka za nastali konflikt. Konflikt ima negativen vpliv na otroka predvsem takrat, ko ima ta nizka pričakovanja glede učinkovitega spoprijemanja s konfliktom, vzrok konflikta zaznava kot nekaj, česar se ne da rešiti, in za nastali konflikt krivi sebe (Grych idr., 1992).  Radetzki in sodelavci (2022) so preučevali, kako zaznana stopnja konflikta vpliva na različne dejavnike, povezane z blagostanjem, pri posameznikih v poznem mladostništvu. Z višjo zaznano stopnjo konflikta se je najbolj povezovala slabša čustvena regulacija, nato so si sledili še dovzetnost za iracionalna prepričanja, slabše medosebne veščine in nižje psihološko blagostanje. Posamezniki, ki so poročali o nizki zaznani stopnji konflikta, so imeli višje psihološko blagostanje in boljše medosebne kompetence.

Vpliv visoko konfliktne ločitve lahko pojasnimo s pomočjo dveh teoretičnih modelov.

Kognitivno-vedenjski model (Grych in Fincham, 1990) konflikt med staršema obravnava kot stresor za otroka in njegov vpliv razlaga s pomočjo otrokove kognitivne ocene, na katero vplivajo kontekstualni, kognitivni in razvojni dejavniki. Otrok, ki je priča konfliktni situaciji, jo skuša razumeti in se nanjo odzvati. V primeru, da konflikta ne prepozna kot nevarnega in se zaveda, da se ga ne tiče, mu to omogoča, da brez motenj nadaljuje z lastnimi aktivnostmi. Kadar mu konflikt predstavlja nevarnost, pa prične iskati vzroke zanj, razmišlja, kdo je odgovoren in kriv, ter oblikuje pričakovanja glede učinkovitosti odzivov, ki so mu na voljo. Način, na katerega si otrok razloži konflikt in se nanj odzove, vpliva na njegov splošni razvoj.

Model socialne varnosti (Davies in Cummings, 1994), ki sloni na teoriji navezanosti (Bowlby, 1969), vpliv starševskega konflikta na otroka pojasnjuje s pomočjo otrokovega občutka čustvene varnosti. Varno navezan otrok je manj dovzeten za občutenje intenzivnega strahu (Bowlby, 1969) in ima višji zaznan občutek varnosti, tudi v stresnih družinskih situacijah (Sroufe in Waters, 1977, v Davies in Cummings, 1994). Temelj za varno navezanost sta kvaliteten otrokov odnos s staršema in zdrav odnos med partnerjema. Na otrokovo čustveno blagostanje v času konflikta ne vplivajo le prepiranje in neprijetna čustva, temveč tudi pomen, ki ga ima konflikt za družino. V primeru, da otrok zazna, da konflikt ogroža njegov občutek čustvene varnosti, bo povišal svojo raven vzburjenja in se tako skušal obvarovati. Pomembno je, da se otrok počuti čustveno varno, saj se bo lahko le tako kompetentno soočal z vsakdanjimi problemi in se lažje prilagajal spremembam, kar je pomembno tudi v času ločitve. Otroci, ki se ne počutijo čustveno varne, kažejo slabše strategije spoprijemanja in hkrati nižjo raven čustvene ter vedenjske regulacije (Davies in Cummings, 1994). Za otroka je pomembna tudi stopnja, do katere se razreši konflikt, pri čemer ima otrokova izpostavljenost konstruktivnemu reševanju konfliktov pozitiven vpliv, saj se otrok tako uči, kako na primeren način rešiti konflikte (Montemayor, 1983; Niemi, 1988).

Avtorici A. Siffert in B. Schwarz (2011) sta omenjena teoretična modela združili in preučili, kakšno vlogo igrata kognitivna ocena (zaznana nevarnost, pripisovanje krivde sebi) in čustvena regulacija v sklopu povezave med negativnim starševskim stilom reševanja konfliktov (in ne le njihova intenziteta in pogostost) ter težavami pozunanjenja in ponotranjenja otrok v poznem otroštvu. Spoprijemanje staršev s konfliktom je pomembno vplivalo na otrokovo kognitivno oceno, čustveno regulacijo in prilagajanje. Otroci s slabšimi sposobnostmi čustvene regulacije so imeli več težav pozunanjenja in ponotranjenja, kar je skladno z ugotovitvami Daviesa in Cummingsa (1994), ki pravita, da negativno razrešen konflikt med staršema vpliva na otrokovo sposobnost soočanja z negativnimi čustvi v različnih situacijah, ne le tistih, povezanih z družino. Na težave ponotranjenja otrok so bolj kot starševski način reševanja konfliktov sam po sebi vplivali otrokova sposobnost čustvene regulacije, zaznana nevarnost in pripisovanje krivde samemu sebi (Siffert in Schwarz, 2011). Največji vpliv je imela zaznana nevarnost (Siffert in Schwarz, 2011), zaradi katere so lahko otroci doživljali vsiljive misli ali neprijetne občutke (Gerard idr., 2005) in se posluževali izogibajočega načina spoprijemanja s konfliktom (Shelton in Harold, 2008). Medtem pa je največji vpliv na težave pozunanjenja imel prav način reševanja konfliktov med staršema (Siffert in Schwarz, 2011).

Razhod družine, v kateri vlada visoka konfliktnost, lahko zmanjša prilagoditvene težave otrok. Booth in Amato (2001) sta z longitudinalno študijo ugotovila, da ima razhod družine, kjer je bil konflikt med zakoncema nizek, negativne posledice za otroke, medtem ko razveza visoko konfliktnega zakona ne poveča težav ali celo deluje blagodejno. Zakaj je temu tako? Razhod visoko konfliktne družine deluje blagodejno, saj je otrok odstranjen iz averzivnega, stresnega okolja. Razhod staršev, ki nista šla čez daljše obdobje odkritega nesoglasja, pa lahko otrok dojame kot nepričakovan, neželen in nenadzorljiv dogodek, ki v njem zbuja stresne občutke (Jacobson, 1978). Posledice ločitve so torej močno odvisne tudi od tega, iz kakšnega okolja je otrok odstranjen – podpornega ali nepodpornega (Amato, 2010).

Konflikt zvestobe in triangulacija

Razhod staršev povzroči spremembe v triadnem odnosu med staršema in otrokom – slednji se pogosto znajde pred konfliktom zvestobe (angl. loyalty conflict). Ta izvira iz nejasno postavljenih mej intimnosti ob razhodu družine – otrok prevprašuje, kako naj ima enako rad starša, ki se med sabo več nimata rada. Taki občutki so normativni ob začetku razveze in izzvenijo v primeru, da oba starša podpirata in sprejemata otrokovo naklonjenost do drugega starša. Otroci, ki so prisiljeni k »izbiranju strani« tudi dalj časa po ločitvi, so lahko v konflikt zvestobe ujeti dalj časa. Nekateri so dejansko bolj naklonjeni enemu staršu, drugi pa problem rešijo tako, da se oddaljijo od obeh. Pomembno je, da starša ločita svoji zakonski in starševski vlogi ter poskrbita, da ima lahko otrok ločen, vendar kvaliteten in pristen odnos z obema (Emery in Dillon, 1994). Za razrešitev konflikta zvestobe je pomembno tudi, da otrok spozna, da se starša včasih prepirata, vendar sta sposobna rešiti nesoglasja med sabo. V kolikor je otrok priča starševskim sporom, ki vztrajajo dalj časa ali pa je vanje celo vpleten, lahko občuti višjo stopnjo konflikta zvestobe (Bernet idr., 2016).

Med procesom ločitve, dogovarjanja o skrbništvu ali pa celo že po zaključenem postopku včasih pride do vpletanja otroka v spore na način, da starša z njim delita neprimerne informacije in ga silita k izražanju več sočutja do enega starša napram drugemu (Harman idr., 2022). V kontekstu družinske sistemske teorije tako dogajanje imenujemo triangulacija in z njim razlagamo vpliv ločitve na otroka (Bowen, 1993). V družinah, v katerih nastopa ta pojav, je navadno prisotna tudi visoka stopnja konflikta in sovražnosti med staršema ter nizka stopnja sodelovanja. V okolju, kjer se otrok počuti zbližan z obema staršema, je triangulacije manj (Buchanan idr., 1991). Otrok se v okolju z višjo stopnjo triangulacije pogosto počuti »ujetega v sredino« konflikta svojih staršev, predvsem takrat, ko se razhajata (Amato in Afifi, 2006; Buehler in Welsh, 2009). Občutek ujetosti je v raziskavi Buchanana in sodelavcev (1991) vplival na prilagajanje otrok na ločitev staršev (vzorec je vseboval posameznike od poznega otroštva do srednjega mladostništva). Posamezniki, ki so se pogosteje počutili ujete v sredino konflikta med staršema, so v večji meri občutili osuplost, tesnobo in krivdo. Ti občutki so bili v večji meri prisotni v družinah z višjo stopnjo konflikta le takrat, ko so udeleženci poročali o občutkih ujetosti v konflikt med staršema. C. Buehler in D. P. Welsh (2009) sta skozi celotno zgodnje mladostništvo longitudinalno spremljali posameznike v družinah, kjer je bila prisotna triangulacija, in ugotovili, da so imeli čez tri leta pomembno več težav ponotranjenja kot na začetku raziskave. Kot posrednik med triangulacijo in težavami ponotranjenja je nastopala čustvena reaktivnost posameznika ob konfliktu staršev, pri čemer so imeli posamezniki, ki so se bolj čustveno odzivali na konflikte med staršema, več težav ponotranjenja. Povezava med čustveno reaktivnostjo in težavami ponotranjenja je bila šibkejša pri posameznikih z višjo stopnjo upanja in navezanostjo na starša. Avtorici opozarjata na pogosto spregledan vpliv triangulacije v družinah, ki živijo skupaj in poudarjata, da je stopnja triangulacije v ločenih družinah ali družinah v procesu ločitve še večja.

Odtujevanje

Otrok je v določenih razvojnih obdobjih (npr. predšolskem) nagnjen k temu, da osebo doživlja kot dobro ali slabo, starš pa lahko to izkoristi za doseganje lastnih namenov (Rigler, 2021). Pride lahko do procesa odtujevanja, v sklopu katerega starš negativno vpliva na čustva, mnenja in stališča, ki jih njegov otrok goji do drugega starša (Bow idr., 2009). Konstrukt odtujitvenega sindroma (angl. parental alientation syndrome, PAS) je oblikoval otroški psihiater Gardner (1998a, 1998b) in z njim poimenoval duševne težave, ki jih imajo nekateri otroci v obdobju starševskih sporov o skrbništvu. Otrok neupravičeno odvrača ali zaničuje odtujenega starša zato, ker je bil deležen indoktrinacije s strani drugega, odtujujočega starša, katerega vidi v pozitivni luči. Odtujujoči starš želi drugega prikazati v slabi luči in tako na primer imeti prednost na sodišču. Poslužuje se starševskega odtujitvenega vedenja, s katerim otroku predstavlja različne negativne poglede, v ospredju katerih so odtujeni starš in njegove resnične, izmišljene ali napihnjene pomanjkljivosti in napake. Otroku skuša dopovedati, da je drug starš kriv za razpad družine, da je nevaren, da ga (otroka) ne mara, da mu ni prioriteta (npr. da sta mu pomembnejša kariera ali novi partner) (Harman idr., 2022). Vedenje takšnega otroka se lahko giblje na kontinuumu od blage sovražne naravnanosti do hudega nasilja, lahko tudi obtožb o zlorabi in zanemarjanju, usmerjenim proti odtujenemu staršu. Odtujujoči starš otroka k takemu vedenju spodbuja tudi na način, da mu grozi s svojo zavrnitvijo v primeru, če se tako ne bo vedel. Pred ločitvijo takšne težave v odnosu med otrokom in staršem naj ne bi bile prisotne (Gardner, 1998a, 1998b). Pri obravnavi otrok, s katerimi bi naj starši ravnali slabo, je pomembno ugotoviti, če gre za dejansko zlorabo ali rezultat odtujitve. Oceniti je potrebno otrokovo zlorabljenost in zanemarjenje (Carr, 2016), vendar to ni vedno najbolj enostavno, saj so pri odtujenem otroku pogosto prisotni lažni spomini (Bernet idr., 2016).

V novejši literaturi (npr. Dogan in Aytekin, 2021; Sarrazin in Cyr, 2008) se pogosteje uporablja izraz odtujevanje kot proces in ne omenja sindroma kot duševne bolezni. Prisotnost odtujevanja v družinskem okolju predstavlja odsotnost dveh pomembnih in v tem članku že večkrat omenjenih dejavnikov za otrokovo čim bolj uspešno prilagajanje, tj. kvalitetnega odnosa z obema staršema in sodelovanja obeh staršev pri zmanjšanju konflikta med njima. Otrok, deležen odtujevanja, je lahko zato bolj dovzeten za razvoj razvojnih in duševnih težav (Sarrazin in Cyr, 2008).

Odtujitveni sindrom in sam proces odtujevanja v znanosti predstavljata kontroverzno področje; beremo lahko kritike koncepta in razprave v obrambo njegovega obstoja. Raziskovalci se ne strinjajo glede veljavnosti in verodostojnosti koncepta, nekatere razprave pa kažejo, da odtujevanje ni enoznačen pojav, temveč proces, ki se pojavi kot rezultat interakcije več različnih dejavnikov (Dogan in Aytekin, 2021). Bond (2008) navaja, da lahko PAS dojemamo tako kot mit, saj zanj ne obstaja dovolj znanstvenih dokazov, kot tudi resnico v kliničnih opazovanjih otrok, katerih starši so vpeti v visoko konfliktne spore glede skrbništva otroka. J. J. Harman in sodelavci (2018) poudarjajo, da je zanikanje odtujevanja kot resničnega konstrukta primerljivo zgodovinskemu, družbenemu in političnemu zanikanju drugih oblik zlorabe po svetu (npr. fizično nasilje skrbnikov nad otroki v preteklosti) in da je bistvenega pomena, da ga začnemo prepoznavati kot pomembno obliko družbenega nasilja. Njegov izvor se namreč ne skriva v staršu samem, temveč ga podpira tudi zakonodaja s tem, da sodišča popolno skrbništvo dodelijo enemu staršu, namesto da bi se bolj zavzemala za skupno skrbništvo. Lowenstein (2002) poudarja, da bi morala sodišča s pomočjo usposobljenega psihologa pred odločitvijo o skrbništvu starše vključiti v mediacijo, opazovati njuno sodelovanje z mediatorjem ter med sabo in tudi to vključiti v razmislek, preden podajo končno odločitev o skrbništvu.

J. J. Harman in sodelavci (2022) so s sistematičnim pregledom literature raziskali, kakšen položaj ima odtujevanje v znanstveni psihologiji, ravno zaradi dvomov v veljavnost konstrukta. Avtorji sistematičnega pregleda sicer opozarjajo, da o njem večinoma pišejo odvetniki in laiki, ne pa psihologi, in da gre za članke ali druga dela, objavljena v nekredibilnih virih. Ugotovili so, da se je število študij na to temo v zadnjem času povečalo – kar 40 % literature je bilo objavljene po letu 2016. Študije na različnih področjih problema prihajajo do podobnih ali enakih zaključkov. Izpostavljajo tudi, da se študije premikajo od kvalitativnih metod, ki so bile zaradi narave objekta preučevanja bolj v ospredju v začetnem obdobju raziskovanja, h kvantitativnim, ki preverjajo postavljene hipoteze, osnovane na podlagi različnih teorij. Zaključujejo, da je odtujevanje pomembno področje raziskovanja, ki bistveno prispeva k razumevanju, kako specifična oblika konflikta med staršema vpliva na otroke.

Nekaj nasvetov za starše

Otroci ločenih staršev so lahko prav tako rezilientni kot ostali in se navadno povrnejo v svoje »normalno« življenje dve do tri leta po ločitvi (Hashemi in Homayuni, 2017). Ločitev bo manj verjetno imela negativen učinek, če starši otroke obveščajo o procesu ločitve (do primerne mere glede na otrokovo razvojno stopnjo), se pogovarjajo o spremenjeni dinamiki v družini (Afifi idr., 2007), otroku posvečajo več pozornosti, so mu na voljo, da k njim pristopi s svojimi težavami (Jacobson, 1978), in po potrebi poiščejo strokovno pomoč zase in za otroka. Na otroka pozitivno vpliva tudi ohranjanje sodelovalnega odnosa med staršema in skupno skrbništvo. Otroci v skupnem skrbništvu po ločitvi imajo namreč enako ali celo manj problematično komunikacijo s starši kot otroci iz družin, ki niso ločene, ter manj problematično kot otroci iz ločenih družin z drugimi oblikami skrbništva (Bjarnason in Amarsson, 2011). Yasumitsu in A. Satoko (2022) sta ugotovila, da so se otroci iz družin, kjer sta starša tudi po ločitvi ohranila sodelovalno so-starševstvo, na ločitev prilagodili boljše in imeli kvalitetnejši odnos z njima. Nazadnje si moramo zapomniti, da so za otroka najpomembnejši odnosi v družini, ne pa oblika le-te (Hakvoort idr., 2011).

Zaključek

Ob ločitvi na otroka torej najbolj negativno vplivajo visoka stopnja konflikta med staršema in visoka zaznana stopnja konflikta z otrokove strani, navzočnost ob konfliktu, zaznana nevarnost zaradi konflikta (v okviru kognitivne ocene konflikta) ter otrokov občutek ogroženosti lastne čustvene varnosti ob prepiru. Našteto oteži otrokovo prilagajanje na ločitev in spodbudi razvoj težav, katere lahko dodatno poglobi še triangulacija, zaradi katere se otrok dlje časa počuti ujet med staršema – dvema osebama, s katerima bi moral gojiti topel odnos in biti nanju varno navezan –, ali pa odtujevanje, ki lahko privede do tega, da otrok po krivici zavrača enega starša in z njim izgubi stik. Staršem je potrebno približati pomen pristnega in sodelovalnega odnosa in načine ustreznega spoprijemanja s konflikti, saj lahko to na otroka deluje varovalno, predvsem v obdobju ločitve. Pojasniti jim je potrebno, da otrokova navzočnost ob konfliktu ne vpliva negativno v primeru konstruktivnega spoprijemanja s konfliktom in otrokovega občutka čustvene varnosti med njim. Dobro se je posvetiti tudi otrokovi čustveni regulaciji in ga opremiti z različnimi tehnikami, saj lahko dobro uravnavanje čustev ublaži učinke zaznanega visokega konflikta in pripomore k višjemu blagostanju in boljšemu prilagajanju na težko situacijo.

Literatura

Afifi, T. D., McManus, T., Hutchinson, S. in Baker, B. (2007). Inappropriate parental divorce disclosures, the factors that prompt them, and their impact on parents’ and adolescents’ well-being. Communication Monographs, 74(1), 78–102. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/03637750701196870

Amato, P. R. in Afifi, T. D. (2006). Feeling caught between parents: Adult children’s relations with parents and subjective well-being. Journal of Marriage and Family, 68(1), 222–235. https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2006.00243.x

Amato, P. R. (2010). Research on divorce: Continuing trends and new developments. Journal of Marriage and Family, 72(3), 650–666. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1111/j.1741-3737.2010.00723.x

Andrejč, A. (2021). Otrok in visok konflikt med ločenima staršema. V P. Steničnik (ur.), Izzivi in perspektiva zagovorništva otrok v Sloveniji (str. 157–172). Varuh človekovih pravic Republike Slovenije.

Bernet, W., Wamboldt, M. Z. in Narrow, W. E. (2016). Child affected by parental relationship distress. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 55(7), 571–579. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1016/j.jaac.2016.04.018

Booth, A. in Amato, P. R. (2001). Parental predivorce relations and offspring postdivorce wellbeing. Journal of Marriage and Family, 63(1), 197−212. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1111/j.1741-3737.2001.00197.x

Bond, R. (2008). The lingering debate over the parental alienation syndrome phenomenon. Journal of Child Custody, 4(1-2), 37−54. https://doi.org/10.1300/J190v04n01_02

Bow, J. N., Gould, J. W. in Flens, J. R. (2009). Examining parental alienation in child custody cases: A survey of mental health and legal professionals. American Journal of Family Therapy, 37(2), 127–145. https://doi.org/10.1080/01926180801960658

Bowen, M. (1993). Family therapy in clinical practice. Jason Aronson.

Bowlby, J. (1969). Disruption of affectional bonds and its effects on behavior. Canada’s Mental Health Supplement, 59, 12.

Bjarnason, T. in Amarsson, A. M. (2011). Joint physical custody and communication with parents: A cross-national study of children in 36 western countries. Journal of comparative family studies, 42(6), 871–890.

Buehler, C. in Welsh, D. P. (2009). A process model of adolescents’ triangulation into parents’ marital conflict: The role of emotional reactivity. Journal of Family Psychology, 23(2), 167–180. https://doi.org/10.1037/a0014976

Buchanan, C. M., Maccoby, E. E. in Dornbusch, S. M. (1991). Caught between parents: Adolescents’ experience in divorced homes. Child Development, 62, 1008–1029. https://doi.org/10.1111/j.1467-8624.1991.tb01586.x

Carr, A. (2016). The handbook of child and adolescent clinical psychology: A contextual approach (3. izd.). Routledge.

Davies, P. T. in Cummings, E. M. (1994). Marital conflict and child adjustment: An emotional security hypothesis. Psychological Bulletin, 116(3), 387–411. https://doi.org/10.1037/0033-2909.116.3.387

Dogan, R. Y. in Aytekin, C. (2021). An overview of parental alienation from the framework of ecological systems theory. Psikiyatride Guncel Yaklasimlar, 13(3), 551–572.

Emery, R. E. in Dillon, P. (1994). Conceptualizing the divorce process: Renegotiating boundaries of intimacy and power in the divorced family system. Family Relations, 43(4), 374–379. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.2307/585367

Gardner, R. A. (1998a). Recommendations for dealing with parents who induce a parental alienation syndrome in their children. Journal of Divorce and Remarriage, 28(3-4), 1–23. https://doi.org/10.1300/J087v28n03_01

Gardner, R. A. (1998b). The parental alienation syndrome (2. izd.).Creative Therapeutics.

Gerard, J. M., Buehler, C., Franck, K. in Anderson, O. (2005). In the eyes of the beholder: Cognitive appraisals as mediators of the association between interparental conflict and youth maladjustment. Journal of Family Psychology, 19(3), 376–384. https://doi.org/10.1037/0893-3200.19.3.376

Grych, J. H. in Fincham, F. D. (1990). Marital conflict and children’s adjustment: A cognitive-contextual framework. Psychological Bulletin, 108(2), 267–290. https://doi.org/10.1037/0033-2909.108.2.267

Grych, J. H., Seid, M. in Fincham, F. D. (1992). Assessing marital conflict from the child’s perspective: The children’s perception of interparental conflict scale. Child Development, 63(3), 558–572. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.2307/1131346

Hakvoort, E. M., Bos, H. M. W.,Van Balen, F. in Hermanns, J. M. A. (2011). Postdivorce relationships in families and children’s psychosocial adjustment. Journal of Divorce and Remarriage, 52(2), 125–146. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/10502556.2011.546243

Harman, J. J., Kruk, E. in Hines, D. A. (2018). Parental alienating behaviors: An unacknowledged form of family violence. Psychological Bulletin, 144(12), 1275–1299. https://doi.org/10.1037/bul0000175

Harman, J. J., Warshak, R. A., Lorandos, D. in Florian, M. J. (2022). Developmental psychology and the scientific status of parental alienation. Developmental Psychology, 58(10), 1887–1911. https://doi.org/10.1037/dev0001404

Hashemi, L. in Homayuni, H. (2017). Emotional divorce: Child’s well-being. Journal of Divorce and Remarriage, 58(8), 631–644. https://doi.org/10.1080/10502556.2016.1160483

Jacobson, D. S. (1978). The impact of marital separation/divorce on children: Parent-child communication and child adjustment. Journal of Divorce, 2, 175–194. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1300/J279v02n02_03

Kline, M., Johnston, J. R. in Tschann, J. M. (1991). The long shadow of marital conflict: A model of children’s postdivorce adjustment. Journal of Marriage and the Family, 297–309. https://doi.org/10.2307/352900

Long, N., Slater, E., Forehand, R. in Fauber, R. (1988). Continued high or reduced interparental conflict following divorce: Relation to young adolescent adjustment. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 56, 467–469. https://doi.org/10.1037/0022-006X.56.3.467

Lowenstein, L. F. (2002). Joint custody and shared parenting: Are courts listening?. Family therapy, 29(2), 101–108.

Montemayor, R. (1983). Parents and adolescents in conflict: All families some of the time and some families most of the time. Journal of Early Adolescence, 3, 83–103. https://doi.org/10.1177/02724316833100

Niemi, P. M. (1988). Family interaction patterns and the development of social conceptions in the adolescent. Journal of Youth and Adolescence, 17(5), 429–444.

Noller, P., Feeney, J. A., Sheehan, G., Darlington, Y. in Rogers, C. (2008). Conflict in divorcing and continuously married families: A study of marital, parent–child and sibling relationships. Journal of Divorce and Remarriage, 49(1-2), 1–24. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/10502550801971223

Radetzki, P. A., Deleurme, K. A. in Rogers, S. M. (2022). The implications of high-conflict divorce on adult–children: Five factors related to well-being. Journal of Family Studies, 28(3), 801–821. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/13229400.2020.1754277

Rigler, T. (2021). Otrok kot talec neugodnih družinskih okoliščin. V P. Steničnik (ur.), Izzivi in perspektiva zagovorništva otrok v Sloveniji (str. 173–178). Varuh človekovih pravic Republike Slovenije.

Rohrbaugh, J. B. (2008). Developmental needs of children and families. V J. B. Rohrbaugh (ur.), A comprehensive guide to child custody evaluations: Mental health and legal perspectives (str. 119–154). Springer.

Sarrazin, J. in Cyr, F. (2008). Parental conflicts and their damaging effects on children. Journal of Divorce and Remarriage, 47(1), 77–93. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1300/J087v47n01_05

Shelton, K. H. in Harold, G. T. (2008). Pathways between interparental conflict and adolescent psychological adjustment: Bridging links through children’s cognitive appraisals and coping strategies. The Journal of Early Adolescence, 28(4), 555–582. https://doi.org/10.1177/0272431608317610

Siffert, A. in Schwarz, B. (2011). Parental conflict resolution styles and children’s adjustment: Children’s appraisals and emotion regulation as mediators. The Journal of genetic psychology, 172(1), 21–39. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/00221325.2010.503723

Statistični urad RS. (b. d.). Osnovni podatki o razvezah zakonskih zvez, Slovenija, letno. https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05M3002S.px/table/tableViewLayout2/

Strassberg, Z., Dodge, K. A., Bates, J. E. in Pettit, G. S. (1992). The longitudinal relation between parental conflict strategies and children’s sociometric standing in kindergarten. Merrill-Palmer Quarterly, 38(4), 477–493.

Westrupp, E. M., Brown, S., Woolhouse, H., Gartland, D. in Nicholson, J. M. (2018). Repeated early-life exposure to inter-parental conflict increases risk of preadolescent mental health problems. European journal of pediatrics, 177, 419–427. https://doi.org/10.1007/s00431-017-3071-0

Yasumitsu, J. in Satoko, A. (2022). Co-parenting and children’s psychological distress and adjustment after parental divorce: Elementary and middle-school children and their mothers in families with visitation rights. The Japanese Journal of Educational Psychology, 70(20), 163–177. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.5926/jjep.70.163