Ujeti v brezposelnost: vpliv brezposelnosti na psihološko blagostanje

Delo oziroma zaposlitev je pomemben del posameznikovega življenja in vpliva na več kot le njegovo kariero in zaslužek. V članku smo se osredotočili na povezavo med odsotnostjo stalnega dela, torej brezposelnostjo, in poslabšanjem psihološkega blagostanja ter vzrokih za to poslabšanje. Raziskave namreč ugotavljajo, da izguba dela negativno vpliva na posameznikovo blagostanje. Vplivi brezposelnosti pa so raznoliki. Nekateri posamezniki ne izkazujejo težav, medtem ko se drugi soočajo z veliko nižjim blagostanjem. V članku smo naslovili razloge za tovrstne medosebne razlike in izpostavili problematiko začaranega kroga, v katerem se pogosto znajdejo dolgotrajno brezposelni posamezniki.

Izguba dela oziroma brezposelnost poleg ekonomskih nosi tudi druge negativne posledice za posameznikovo življenje, vključno z zmanjšanim psihološkim blagostanjem, torej posameznikovo oceno zadovoljstva z življenjem, pozitivnimi afekti (npr. veselje, navdušenje) in relativno odsotnostjo negativnih afektov (npr. tesnobe) (Diener, 1984; Gedikli idr., 2022). Izvedenih je bilo veliko raziskav, ki so preučevale, kako izguba zaposlitve vpliva na posameznikovo duševno zdravje in psihološko blagostanje. Izkazalo se je, da se po izgubi dela pri velikem številu posameznikov pojavi poslabšano psihološko blagostanje (npr. Gedikli idr., 2022; McKee-Ryan idr., 2005; Paul in Moser, 2009). Paul in Moser (2009) pa sta v svoji metaanalizi ugotovila, da je negativen učinek brezposelnosti mogoče zaznati na širokem spektru duševnega zdravja – simptomi stiske, depresije, anksioznosti, psihosomatski simptomi, subjektivno blagostanje in samozavest. S tem člankom želim izpostaviti problematiko negativnega vpliva brezposelnosti na posameznikovo subjektivno blagostanje, se dotakniti različnih teorij, ki razlagajo tovrsten vpliv, ugotoviti, katere mediatorske spremenljivke vplivajo na stopnjo negativnega vpliva, ter usmeriti pozornost na problematiko dolgotrajne brezposelnosti, ki lahko vodi v začaran krog brezposelnosti in slabega psihološkega blagostanja.

Zakaj pride do poslabšanja psihološkega blagostanja?

Na vprašanji, zakaj pride do poslabšanja psihološkega blagostanja in kakšne vplive ima to za nadaljnje iskanje dela, lahko odgovorimo na različne načine s pomočjo socialno-kognitivnih in socialno-okoljskih pristopov (Feather, 1990; Fryer, 1992).

Teorija atribucij

Pri pojasnjevanju vplivov brezposelnosti na duševno zdravje se nekateri raziskovalci opirajo na socialno-kognitivne pristope in teorije, natančneje na atribucijsko teorijo in koncept naučene nemoči. Zanima jih, kako si posamezniki razlagajo lastno brezposelnost, kaj določa njihove vzročne atribucije in kakšen vpliv imajo le-te na posameznikovo blagostanje. Ko oseba izgubi službo, se navadno počuti žalostno in razočarano, a le ob predpostavki, da si izgubo službe razlaga kot nekaj negativnega. Po izgubi dela oseba običajno razmisli o vzrokih za nastalo brezposelnost, ki jo lahko pripiše notranjim ali zunanjim vzrokom. Notranji vzroki ali atribucije vključujejo pripisovanje brezposelnosti lastnim pomanjkljivostim in napakam (npr. lastnim sposobnostim, znanjem, napačnim odločitvam, vloženemu trudu, vedenju itd.). Zunanji vzroki ali atribucije vključujejo pripisovanje brezposelnosti situacijskim in okoljskim dejavnikom (npr. sistemu, institucijam, vladi, delodajalcu, zakonom, trgu dela, ekonomskemu stanju itd.) (Feather, 1990; Heider, 1958, v Manusov in Spitzberg, 2008). Atribucije posameznik dojema kot stabilne ali nestabilne, torej ali jih je mogoče spremeniti, in obvladljive ali neobvladljive glede na to, ali ima posameznik nadzor nad njihovo spremembo (Manusov in Spitzberg, 2008). Kakšne pa so posledice pripisovanja brezposelnosti notranjim ali zunanjim vzrokom za posameznikovo blagostanje? Če izgubo dela posameznik pripiše zunanjim, neobvladljivim vzrokom, na primer ko je iz podjetja odpuščeno večje število ljudi, je posameznik ob izgubi dela razočaran in nezadovoljen, hkrati pa jezen, saj ima občutek, da zunanje sile nadzorujejo njegov dostop do dela. Posamezniki torej doživijo nezadovoljstvo, vendar pri njih ne pride do zmanjšanja samospoštovanja. Oseba lahko ostane optimistična in ne izgubi upanja, da bo ponovno našla delo, ter vztraja pri iskanju. Nasprotno lahko posameznik izgubo dela pripiše tudi notranjim stabilnim vzrokom (npr. lastnim delovnim sposobnostim, osebnostnim lastnostim), na primer v primeru, da so ga odpustili zaradi nedoseganja pričakovanj delodajalca. Oseba lahko v tem primeru doživi občutja sramu ali krivde, pojavi se tudi zmanjšana samozavest in občutki brezupa. Pripisovanje izgube službe notranjim, stabilnim, neobvladljivim dejavnikom lahko povzroči zmanjšano iskanje dela v prihodnosti, saj se lahko pri osebi zmanjšajo pričakovanja, da bo našla zaposlitev, ter se lastne brezposelnosti sramuje (Feather, 1990; Fryer, 1992).

Tovrstna delitev atribucij le na notranje in zunanje vzroke ter posledice le-teh za psihološko blagostanje je zelo poenostavljen primer pripisovanja vzrokov. Pultz in sodelavci (2020) so v svoji raziskavi poskusili razširiti in prenoviti teorijo atribucij v kontekstu brezposelnosti. Ugotovitve dosledno podpirajo temeljno razlikovanje med notranjimi in zunanjimi atribucijami, ki se v kontekstu brezposelnosti opazijo kot samoobtoževanje in sistemsko obtoževanje. Vendar ne gre za nasprotna pola enega konstrukta, pač pa za dva ločena konstrukta, ki se medsebojno ne izključujeta. Brezposelni posamezniki se razlikujejo v svojih pogledih, ki si lahko tudi nasprotujejo in vključujejo tako samoobtoževanje kot tudi obtoževanje sistema, v obeh primerih pa se lahko pojavijo negativni vplivi na psihološko blagostanje. Za  današnjo neoliberalno ideologijo je značilen poudarek na samoodgovornosti, zato se od brezposelnega posameznika pričakuje, da bo prevzel večji del odgovornosti za svojo brezposelnost in neuspešno iskanje dela (Pultz idr., 2020). Pultz in drugi (2020) v svoji študiji neoliberalnega poudarka na samoodgovornosti niso popolnoma potrdili, saj so rezultati pokazali tako obstoj notranjih pripisov kot tudi obstoj sistemske krivde. Mladi brezposelni tako niso ujeti le v ponotranjeno interpretacijo tega, zakaj so brezposelni, temveč so kritični tudi do zunanjih dejavnikov, kot so institucije na območju, vlada, organizacija, trg dela itd. Ne samo, da kritizirajo zakone, ki niso dovolj prilagojeni za sodobni trg dela, kjer pisanje prošenj zelo redko prinese zaposlitev, kritizirajo tudi kakovost tečajev in občutijo pokroviteljstvo s strani sistema z odvračilnimi učinki. Zunanje atribucije izzivajo socialno pravičnost brezposelnosti in način njenega reševanja na institucionalni ravni, kar lahko predstavlja osnovo za oblikovalce politik in politično delovanje (Pultz idr., 2020). Mladi brezposelni pri pojasnjevanju razlogov opozarjajo tako na individualistične kot sistemske dejavnike, vendar raziskave kažejo, da ima samoobtoževanje nekoliko večji vpliv na počutje. Pomembno je izpostaviti, da brezposelni niso homogena skupina in da jih brezposelnost ne prizadene na enak način. Doseganje boljšega razumevanja te raznolike skupine bi lahko pozitivno prispevalo k oblikovanju intervencij (Pultz idr., 2020). 

Z atribucijami se močno povezuje tudi koncept naučene nemoči. Naučena nemoč se pri brezposelnih posameznikih navadno razvije sčasoma, ko dlje časa neuspešno poskušajo najti zaposlitev. Zdi se jim, da ne glede na to, kaj naredijo, ne morejo spremeniti situacije, saj kljub trudu še vedno ostajajo brezposelni. Pri posameznikih, ki doživljajo občutke nemoči, se ne glede na to, kakšen vzrok pripišejo svoji brezposelnosti, pojavi pasivnost, saj pričakujejo nizko verjetnost želenega rezultata in so prepričani, da sami ne morejo narediti nič, da bi situacijo spremenili. Občutki naučene nemoči se pogosto povezujejo s simptomi depresije, ki je tako pogosta posledica kot tudi napovednik brezposelnosti (Feather, 1990; Fryer, 1992).

Socialno – okoljske teorije

Z vidika socialno-okoljske teorije zaposlitev ne predstavlja le načina zaslužka za preživetje, pač pa tudi socialni stik, aktivnost, status, smisel, časovno strukturo in nadzorovanost itd. (npr. Jahoda, 1986, v Fryer, 1992). Najpogosteje se v literaturi pojavlja Jahodin funkcionalni model, ki razlikuje med manifestnimi in latentnimi funkcijami zaposlitve. Med manifestne vključuje finančni zaslužek, ki osebam omogoča zaslužiti za preživetje in predstavlja primarni cilj zaposlitve. Med latentnimi spremenljivkami pa Jahoda navaja pet posrednih oziroma prikritih funkcij, kot so časovna struktura, družabni stik, motivacija za sodelovanje pri doseganju skupnih ciljev, močna povezava zaposlitve z osebno identiteto in statusom ter vzdrževanje redne aktivnosti, potrebne za delo. Izguba dela posameznikom preprečuje izpolnjevanje tovrstnih potreb, zaradi česar lahko izgubijo občutek lastne vrednosti in samospoštovanja (Jahoda, 1981). Posameznikov občutek časovne strukture in doživljanja časa sta v veliki meri oblikovana s strani družbenih institucij, kot so šole in zaposlitev. Nekateri posamezniki lahko tako ob izgubi zaposlitve izgubijo tudi jasno dnevno rutino, pomanjkanje le-te pa negativno vpliva na njihovo blagostanje – dnevi postanejo daljši, dan ni zapolnjen z aktivnostmi, na voljo je več časa in pojavi se dolgočasje. Z izgubo dela posameznik izgubi družabni stik in posledično skupne cilje ter s tem tudi občutek koristnosti, pojavi se torej občutek breznamenskosti, ki povzroča stisko. S tem se povezuje tudi potreba po družabnem stiku in deljenju izkušenj z osebami izven družine, saj se tega ne da nadomestiti le s povečanim stikom znotraj družine. Stik z drugimi nam zagotovi več informacij, priložnosti, presoj, različnih mnenj in načinov življenja. Zaposlitev nam nudi tudi socialni status, ki izhaja iz vrednotnega sistema družbe, v kateri živi posameznik. Kadar posameznik sam sebe zaznava kot podobnega drugim v skupini,  postane status bistvenega pomena za izgradnjo lastne identitete in psihološko blagostanje. Jahoda pojasnjuje, da je aktivnost, pa četudi je to aktivnost zaradi zunanjih sil, kot je na primer potreba po zaslužku za preživetje, za psihološko blagostanje boljša od pasivnosti (Jahoda, 1982, v Paul in Batinic, 2010). Jahoda poleg tega trdi, da je zaposlitev edini način dostopanja do teh latentnih funkcij (Jahoda, 1982, v Paul in Batinic, 2010).  

Paul in Batinic (2010) sta ta model preverila in ugotovila, da so zaposleni sicer poročali o večjem dostopu do latentnih funkcij ter da je bila odsotnost teh močno povezana s slabšim blagostanjem, vendar se je izkazalo, da zaposlitev ni edini način dostopanja do teh funkcij. Kot primer lahko pogledamo časovno strukturo, nekateri brezposelni namreč kljub izgubi dela v svoje življenje uspešno vključijo nove dnevne rutine, ostajajo aktivni, svoj čas organizirajo na strukturiran način tudi izven zaposlitve in tako poročajo o dobrem subjektivnem blagostanju (McKee-Ryan idr., 2005; Paul in Batinic, 2010). Prav tako je socialni status lahko enako uspešno pridobljen tudi na druge načine..To nakazuje, da morda sama izguba dela ne povzroči nizkega občutka statusa, pač pa nekaj drugega, najverjetneje stigma. Brezposelni so pogosto stigmatizirani zaradi negativnih odnosov do brezposelnosti, ki so obstajali v preteklosti in še vedno obstajajo, to pa najverjetneje prispeva k občutku nizkega statusa pri posamezniku. Vedenje o pomenu latentnih funkcij in možnostih zagotavljanja le-teh tudi izven zaposlitve se lahko koristno uporabi na področju organizacijske psihologije, na primer z različnimi programi za brezposelne, ki bi jim zagotavljali čim večji dostop do latentnih funkcij in s tem ohranjali njihovo psihološko blagostanje (Paul in Batinic, 2010). Večina trenutnih programov na Zavodu za zaposlovanje se namreč nanaša na pomoč pri iskanju zaposlitve (npr. sestavljanje zaposlitvenega načrta, treningi priprave na razgovor, sestavljanje življenjepisa in reševanje različnih vprašalnikov, …) (Zavod za zaposlovanje, 2023). Sama sem mnenja, da primanjkuje programov za zadovoljitev latentnih funkcij. Potrebni so programi za oblikovanje dnevne rutine z načrtom raznih aktivnosti, družabne aktivnosti za zadovoljitev socialnih stikov, udejstvovanje v prostovoljnih aktivnostih za oblikovanje občutka skupnega cilja ter nudenje psihološke podpore, opolnomočenje in zmanjševanje občutkov nemoči ter stigme pri posameznikih z zmanjšanim subjektivnim blagostanjem.

Zakaj nekateri doživljajo večje poslabšanje psihološkega blagostanja kot drugi?

Obstajajo tudi teorije, ki kritizirajo predhodno predstavljene pristope k razlaganju brezposelnosti in duševnega zdravja. Le-te na brezposelne osebe ne gledajo kot na nemočne, nemotivirane in pasivne, pač pa kot na aktivne, iniciativne, v prihodnost usmerjene osebe, ki si prizadevajo osmisliti dogodke in vplivati nanje. Nekateri posamezniki se z brezposelnostjo res spopadajo učinkovito, vendar raziskave kažejo, da to ne velja za vse (Fryer, 1992). Pojavi se vprašanje, zakaj nekateri posamezniki doživljajo več negativnih posledic za duševno zdravje in psihološko blagostanje kot drugi. To lahko razložimo z različnimi mediatorskimi spremenljivkami med brezposelnostjo in duševnim zdravjem, kot so finančni pritiski, zavezanost zaposlitvi (angl. employment commitment), starost, lokalna stopnja brezposelnosti, dolžina brezposelnosti in druge (Warr, 2011).

Prva mediatorska spremenljivka so finančni pritiski. Posamezniki z večjimi finančnimi pritiski in težavami imajo večje težave s stisko in anksioznostjo (npr. Creed in Macintyre, 2001; Warr, 2011). Pomembna je predvsem posameznikova subjektivna ocena lastnega finančnega stanja, ne le zgolj prisotnost prihrankov in naložb. Na subjektivno blagostanje pa kljub temu pomembno vplivajo tudi dejanski finančni viri in finančne obremenitve, slednje imajo veliko večji vpliv na duševno zdravje (McKee-Ryan idr., 2005). Omejen dostop do financ omejuje sposobnost posameznikov za nadzorovanje lastnega življenja in oblikovanje načrtov za prihodnost, poleg tega omejuje tudi možnosti za družinske, socialne in prostočasne aktivnosti. Zmanjšan prihodek negativno vpliva tudi na posameznikov občutek lastne vrednosti in socialnega statusa ter na medosebne odnose znotraj družine (Fryer in Payne, 1986, v Ullah, 1990; Warr, 2011).

Mediatorska spremenljivka zavezanosti zaposlitvi razločuje, kako velika je posameznikova želja po opravljanju plačanega dela oziroma kakšna je njegova zavezanost trgu dela. Za posameznike z večjo željo po zaposlitvi je v primeru brezposelnosti značilno slabše psihološko blagostanje in povečan stres kot za tiste z manjšo željo po zaposlitvi (Jackson idr., 1983; Jackson in Warr, 1984; Warr, 2011). Tako se posamezniki, ki bolj negativno gledajo na lastno izgubo dela, saj jim je le-to bolj pomembno, soočajo z večjim negativnim vplivom na psihološko blagostanje (McKee-Ryan idr., 2005). Zavezanost zaposlitvi se povezuje tudi s posameznikovo poklicno identiteto. Gre za posameznikovo opredelitev sebe kot delavca, ki opravlja določeno vrsto poklica, in pripadnika delovnim skupinam, kot sta delovna ekipa in organizacija. Izguba zaposlitve ter s tem poklicne identitete pa ima lahko velik vpliv na posameznikovo samopodobo, še posebej za posameznike, ki so se v večji meri opredelili z določeno službo ali podjetjem. Manjši pa je vpliv za posameznike, ki so visoko zaposljivi in katerih identiteta je v večji meri vezana na kariero in ne na specifično delovno mesto (McArdle idr., 2007).

Tretja mediatorska spremenljivka je posameznikova starost, glede na katero se prav tako pojavljajo razlike. Jackson in Warr (1984) sta v svoji raziskavi ugotovila, da je vpliv brezposelnosti na duševno zdravje največji med 20 in 60 letom. Potrebno pa je izpostaviti, da je raziskava odkrila vpliv brezposelnosti na zelo velikem starostnem razponu, skoraj celotni delovni populaciji, kar je sicer smiselno, saj je to obdobje, ko so družbena pričakovanja za delo največja (Warr, 2011). Gedikli in sodelavci (2023) so v svoji metaanalizi pričakovali, da bo učinek brezposelnosti na psihološko blagostanje večji pri mlajših posameznikih, saj so ti bolj osredotočeni na svoje karierne cilje, medtem ko lahko starejši vidijo brezposelnost kot čas za izpolnjevanje odnosnih ciljev. Vendar analiza te hipoteze ni potrdila, morda tudi zaradi omejenega števila študij, vključenih v metaanalizo. Pojavljajo se tudi metaanalitične študije, ki ne potrjujejo vpliva starosti, zato bi bile na tem področju potrebne dodatne raziskave (McKee-Ryan idr., 2005; Paul in Moser, 2009).

Četrta mediatorska spremenljivka je spol. V metaanalizi so Gedikli in sodelavci (2023) ugotovili, da raziskave kažejo večji vpliv brezposelnosti na psihološko blagostanje moških kot psihološko blagostanje žensk. Predvsem je razlika opazna v nižjem zadovoljstvu z življenjem. To lahko delno pojasnimo z družbenimi vlogami, normami in pričakovanji, ki pripisujejo moškim osrednjo vlogo zaposlitve in zaslužka za družino, ženskam pa odgovornost domače dejavnosti (npr. skrb za otroke in dom). Metaanaliza je ugotovila, da je vpliv brezposelnosti na psihološko blagostanje večji v državah z močnejšimi družbenimi pričakovanji, povezanimi z delom. Avtorji to ugotovitev nadalje povezujejo z dejstvom, da se družbena pričakovanja zaradi spolnih stereotipov močneje povezujejo z moško identiteto, kar prispeva k večjemu negativnemu vplivu na psihološko blagostanje brezposelnih moških v primerjavi z ženskami.

Kot pozitivne za izboljšanje blagostanja po izgubi dela so se izkazale razne strategije spoprijemanja z brezposelnostjo. Pozitivni učinek imajo tako direktne strategije, ki se osredotočajo na problem (proaktivno iskanje zaposlitve, kot je na primer vpis v programe prekvalifikacije, selitev na območje z večjimi zaposlitvenimi možnostmi, pozitivno preoblikovanje negativnih dogodkov in vključitev v nedelovne aktivnosti), kot tudi posredne strategije, ki pa so bolj osredotočene na čustva (distanciranje od izgube službe, razvrednotenje predhodne zaposlitve, iskanje socialne opore ali finančne pomoči ali vključitev v skupnost) (McKee-Ryan idr., 2005).

Zanimivo pa so McKee-Ryan in sodelavci (2005) v svoji metaanalizi ugotovili, da dostopnost nadomestil za brezposelnost (angl. unemployment protection benefit) ni statistično značilno vplivala na duševno zdravje kljub opaznemu trendu v rezultatih. Povečana nadomestna plačila in podaljšano trajanje nadomestil nista zaščitila delavcev pred škodljivimi učinki izgube dela. Izpostavljajo pa, da je rezultat, pridobljen z metaanalizo, lahko posledica pomanjkljivega vzorčenja študij, ki bi se izvajale v državah z zelo nizkimi nadomestili.

Na posameznikovo blagostanje v obdobju brezposelnosti vpliva tudi lokalna stopnja brezposelnosti. V okoljih, kjer je pomanjkanje službe redko, je lastna osebna stigma večja, večji so občutki neuspeha kot v okoljih, kjer je brezposelnost pogostejša (Warr, 2011). Torej obstajajo pozitivni vplivi večje brezposelnosti v okolju, vendar je na tem mestu potrebno izpostaviti, da je ob večji brezposelnosti v okolju prav tako težje najti novo zaposlitev, saj tam prevladuje pomanjkanje novih delovnih mest, kar lahko vodi v dolgotrajno brezposelnost (McKee-Ryan idr., 2005). 

Paul in Moser (2009) sta v svoji metaanalizi ugotovila, da je brezposelnost bolj škodljiva v socialno in gospodarsko manj razvitih državah, v državah z neenakomerno porazdelitvijo dohodka in v državah s šibkim sistemom zaščite brezposelnih v primerjavi z bogatimi, egalitarnimi državami z močno zaščito pred brezposelnostjo (Paul in Moser, 2009). Za slednje je namreč značilna enakomernejša porazdelitev dohodka, večja socialna kohezija in boljši dostop do virov, kot so izobraževanje, usposabljanje ali zdravje in oskrba. To so pomembna sredstva za posameznike, ki se spopadajo z brezposelnostjo ali iskanjem nove zaposlitve (npr. McKee-Ryan in Kinicki, 2002). Metaanaliza Gedikli in sodelavcev (2023) presenetljivo tega ni potrdila. Socialna in ekonomska razvitost nista imeli statistično značilnega učinka na povezavo med brezposelnostjo in psihološkim blagostanjem.

Spoznavanje vplivov različnih mediatorskih spremenljivk lahko uporabimo v praksi za zaščito brezposelnih. Izkazalo se je, da finančna pomoč in nadomestila niso dovolj za zaščito delavcev pred škodljivimi učinki izgube dela, zato bi bilo potrebno, da država nudi tudi druge načine pomoči brezposelnim, na primer z organizacijo delavnic o različnih strategijah spoprijemanja, ki so se izkazale kot učinkovite (McKee-Ryan idr., 2005). Pomembne pa so tudi spremembe na družbenem nivoju, splošno izboljšanje sistema za zaščito brezposelnih, zmanjševanje spolnih stereotipov, oblikovanje novih možnosti zaposlitve na območjih z visoko lokalno brezposelnostjo ter splošno zmanjševanje stigme, ki obkroža brezposelnost. 

Dolgotrajno brezposelni in fenomen začaranega kroga

Zelo pomembna mediatorska spremenljivka pri odnosu brezposelnosti in duševnega zdravja je tudi dolžina brezposelnosti oziroma čas od izgube zaposlitve. Največji vpliv na psihološko blagostanje naj bi bil viden prvih nekaj mesecev po izgubi zaposlitve (Warr in Jackson, 1985). Kratkotrajno brezposelni posamezniki naj bi doživljali več stisk kot dolgotrajno brezposelni (De Witte idr., 2010). Takoj po izgubi dela se namreč pojavi stresno obdobje, ko se posameznik prilagaja na svojo novo vlogo ter si hkrati prizadeva najti novo zaposlitev (Warr in Jackson, 1985), kar se kaže v večji zavzetosti za iskanje in prijavljanje na več razpisov za delo. Psihološko blagostanje dolgotrajno brezposelnih pa je odvisno predvsem od konstruktivnosti prilagajanja na lastno brezposelnost. Pri konstruktivni prilagoditvi posameznik začne izvajati pozitivne korake, razvija različne interese, se ukvarja s hobiji, širi socialno mrežo in se ukvarja s prostovoljnimi aktivnostmi. Pri nekonstruktivnem prilagajanju ali resignirani prilagoditvi pa posameznik zmanjša aspiracije, količino vloženega truda, zmanjša se subjektivna vrednost zaposlitve, posameznik se umakne od iskanja zaposlitve, odvisen je od ustaljenih rutin vedenja, ki ga ščitijo pred novimi, potencialno stresnimi situacijami. Čeprav takšno resignirano prilagajanje lahko spremlja rahlo izboljšanje počutja, ostane dolgoročno psihološko blagostanje nizko (Warr, 2011). Ko posameznik dolgo časa ni aktiven na trgu dela, se navadno prilagodi na brezposelnost. Taka adaptacija lahko predstavlja težavo, saj se zaradi zmanjšanja aktivnega iskanja zaposlitve podaljša čas brezposelnosti (De Witte idr., 2010). 

Iskalci zaposlitve s težavami v duševnem zdravju, ki so lahko ravno posledica dolgotrajne brezposelnosti, poleg tega nosijo dvojno stigmo (tj. brezposelnost in duševno bolezen) in lahko tako doživljajo diskriminacijo na trgu dela, kar zmanjšuje njihove možnosti za zaposlitev ali ponovno zaposlitev (Staiger idr., 2018). V sodobni individualistični družbi namreč pogosto prevladujejo negativna stališča do brezposelnih in prepričanja, da so brezposelni sami krivi za svojo brezposelnost; so leni ali pa se ne trudijo dovolj; so premalo inteligentni ali sposobni; so preveč izbirčni ali ponosni, da bi sprejeli delovno mesto (Furnham, 1982). Izpostavljenost izkušnjam marginalizacije, stigmatizacije in diskriminacije zaradi brezposelnosti ali duševnih težav pa povzroča občutke nezadovoljstva, dolgočasja, nekoristnosti, sramu, resignacije in stiske, ki negativno vplivajo na  človekovo samopodobo in identiteto (Lahusenand in Giugni, 2016). Dolgotrajno brezposelni posamezniki se tako lahko znajdejo v začaranem krogu slabšega psihološkega blagostanja in brezposelnosti. To potrjujejo tudi nekatere raziskave, ki preučujejo obraten vpliv, torej vpliv slabšega duševnega zdravja na iskanje nove zaposlitve. Le-te ugotavljajo, da bodo posamezniki s težavami na področju duševnega zdravja v prihodnje bolj verjetno brezposelni (Butterworth idr., 2012; Dooley idr., 2000; Hammarstrom in Janlert, 1997).

Za posameznikovo nekonstruktivno prilagoditev na brezposelnost ne moremo kriviti le posameznika, pač pa imajo zelo pomemben vpliv sistemski dejavniki in pomanjkanje pomoči brezposelnim, kot sem zgoraj že omenila. Pomembno je, da ozaveščamo o brezposelnosti, njenih vzrokih, posledicah in mediatorskih spremenljivkah ter tako zmanjšamo stigmo, ki jo obkroža, saj le-ta pogosto vpliva na razvoj dolgotrajne brezposelnosti.

Zaključek

Zaključim lahko, da ima brezposelnost pomemben vpliv na posameznikovo psihološko blagostanje. Vplivi brezposelnosti na posameznikovo blagostanje so zelo heterogeni in jih lahko razlagamo na različne načine (npr. s teorijo atribucij, socialno – okoljskimi teorijami). Na to, kako velik je učinek, vplivajo tudi različne mediatorske spremenljivke – finančna stabilnost, starost, spol, zavezanost delu, lokalna stopnja brezposelnosti itd. Pomemben vidik povezave med brezposelnostjo in duševnim zdravjem je tudi njun obojestranski vpliv, zaradi katerega se lahko posamezniki ob izgubi dela hitro znajdejo v začaranem krogu dolgotrajne brezposelnosti in slabšanja duševnega zdravja. Zato je zelo pomembno, da brezposelnim posameznikom nudimo psihološko pomoč tako pri iskanju nove zaposlitve kot tudi pri skrbi za njihovo duševno zdravje.

LITERATURA

Butterworth, P., Leach, L. S., Pirkis, J. in Kelaher, M. (2012). Poor mental health influences risk and duration of unemployment: A prospective study. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 47(6), 1013–1021. https://doi.org/10.1007/s00127-011-0409-1  

Claussen, B. (1999). Health and re-employment in a five-year follow-up of long-term unemployed. Scandinavian Journal of Public Health, 27(2), 94–100. https://doi.org/10.1177/14034948990270020801  

Creed, P. A. in Macintyre, S. R. (2001). The relative effects of deprivation of the latent and manifest benefits of employment on the well-being of unemployed people. Journal of Occupational Health Psychology, 6(4), 324. https://doi.org/10.1037/1076-8998.6.4.324 

De Witte, H., Hooge, J. in Vanbelle, E. (2010). Do the long-term unemployed adapt to unemployment. Romanian Journal of Applied Psychology, 12(1), 8–14. 

Diener, E. (1984). Subjective well-being. Psychological Bulletin, 95(3), 542–575. https://doi.org/10.1037/0033-2909.95.3.542

Dooley, D., Prause, J. in Ham-Rowbottom, K. A. (2000). Underemployment and depression: Longitudinal relationships. Journal of Health and Social Behavior, 41(4), 421. http://doi.org/10.2307/2676295   

Feather, N. T. (1990). The psychological impact of unemployment. Springer-Verlag.

Furnham, A. (1982). The Protestant work ethic and attitudes towards unemployment. Journal of Occupational Psychology, 55(4), 277–285. https://doi.org/10.1111/j.2044-8325.1982.tb00101.x

Fryer, D. (1992). Psychological or material deprivation: Why does unemployment have mental health consequences? V E. McLaughlin, (ur.), Understanding unemployment: new perspectives on active labour market policies (str. 103–126). Psychology Press.

Gedikli, C., Miraglia, M., Connolly, S., Bryan, M. in Watson, D. (2023). The relationship between unemployment and wellbeing: An updated meta-analysis of longitudinal evidence. European Journal of Work and Organizational Psychology, 32(1), 128–144. https://doi.org/10.1080/1359432X.2022.2106855

Graetz, B. (1993). Health consequences of employment and unemployment: Longitudinal evidence for young men and women. Social Science & Medicine, 36(6), 715–724. https://doi.org/10.1016/0277-9536(93)90032-y 

Hammarström, A., in  Janlert, U. (1997). Nervous and depressive symptoms in a longitudinal study of youth unemployment—selection or exposure? Journal of Adolescence, 20(3), 293–305. https://doi.org/10.1006/jado.1997.0086   

Haslam, S. A., Jetten, J., Postmes, T. in Haslam, C. (2009). Social identity, health and well-being: An emerging agenda for applied psychology. Applied Psychology-an International Review-Psychologie Appliquee-Revue Internationale, 58(1), 1–23. https://doi.org/ 10.1111/j.1464-0597.2008.00379.x 

Heponiemi, T., Elovainio, M., Manderbacka, K., Aalto, A.-M., Kivimäki, M. in  Keskimäki, I. (2007). Relationship between unemployment and health among health care professionals: Health selection or health effect? Journal of Psychosomatic Research, 63(4), 425–431. http://doi.org/10.1016/j.jpsychores.2007.04.

Jackson, P. R., Stafford, E. M., Banks, M. H. in Warr, P. B. (1983). Unemployment and psychological distress in young people: The moderating role of employment commitment. Journal of Applied Psychology, 68(3), 525. https://doi.org/10.1037/0021-9010.68.3.525

Jackson, P. R. in Warr, P. B. (1984). Unemployment and psychological ill-health: The moderating role of duration and age. Psychological Medicine, 14(03), 605. http://doi.org/10.1017/s003329170001521x  

Jahoda, M. (1981). Work, employment, and unemployment: Values, theories, and approaches in social research. American Psychologist, 36(2), 184–191. https://doi.org/10.1037/0003-066X.36.2.184

Lahusen, C. in Giugni, M. (2016). Experiencing long-term unemployment in Europe: An introduction. V C. Lahusen in M. Giugni, (ur.), Experiencing long-term unemployment in Europe: Youth on the edge (str. 1–17). Springer.

Manusov, V. in Spitzberg, B. (2008). Attribution theory. V L. A. Baxter in D. O. Braithewaite (ur.), Engaging theories in interpersonal communication: Multiple perspectives (str. 37–49). Sage Publications, Inc.

McArdle, S., Waters, L., Briscoe, J. P. in Hall, D. T. T. (2007). Employability during unemployment: Adaptability, career identity and human and social capital. Journal of Vocational Behavior, 71(2), 247–264.

McKee-Ryan, F. M. in Kinicki, A. J. (2002). Coping with job loss: A life- facet Perspective.  V C.L. Cooper in I.T. Robertson, (ur.), International Review of Industrial and Organizational Psychology, 17, (str. 1– 29). https://doi.org/10. 1002/9780470696392.ch1

McKee-Ryan, F., Song, Z., Wanberg, C. R. in Kinicki, A. J. (2005). Psychological and physical well-being during unemployment: A meta-analytic study. Journal of Applied Psychology, 90(1), 53. https://doi.org/10.1037/0021-9010.90.1.53 

Paul, K. I. in Batinic, B. (2010). The need for work: Jahoda’s latent functions of employment in a representative sample of the German population. Journal of Organizational Behavior, 31(1), 45–64. https://doi.org/10.1002/job.622

Paul, K. I.  in Moser, K. (2009). Unemployment impairs mental health: Meta-analyses. Journal of Vocational Behavior, 74(3), 264–282. https://doi.org/10.1016/j.jvb.2009.01.001

Pultz, S., Teasdale, T. W. in Christensen, K. B. (2020). Contextualized attribution: How young unemployed people blame themselves and the system and the relationship between blame and subjective well-being. Nordic Psychology, 72(2), 146–167. https://doi.org/10.1080/19012276.2019.1667857

Staiger, T., Waldmann, T., Oexle, N., Wigand, M. in Rüsch, N. (2018). Intersections of discrimination due to unemployment and mental health problems: The role of double stigma for job-and help-seeking behaviors. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 53, 1091–1098. https://doi.org/10.1007/s00127-018-1535-9

Ullah, P. (1990). The association between income, financial strain and psychological well‐being among unemployed youths. Journal of Occupational Psychology, 63(4), 317–330.  https://doi.org/10.1111/j.2044-8325.1990.tb00533.x

Warr, P. (2011). Work, happiness, and unhappiness. Psychology Press.

Warr, P. B. in Jackson, P. R. (1985). Factors influencing the psychological impact of prolonged unemployment and of re-employment. Psychological Medicine, 15(04), 795. http://doi.org/10.1017/s003329170000502x  

Zavod za zaposlovanje. (2023). Dostopno na: https://www.ess.gov.si/iskalci-zaposlitve/#/  (pridobljeno 28.8.2023).