Odvisnost od telesne aktivnosti: tanka meja med zdravo navado in kompulzivno vadbo

Odvisnost od telesne aktivnosti predstavlja vedenje, kjer posameznik izgubi nadzor nad svojimi navadami telesne vadbe. Vede se kompulzivno in pretirano telovadi, kar ima negativne posledice na njegovo zdravje ter s tem tudi na zasebno in poklicno življenje. Odvisnost je seveda škodljivo in nezaželeno vedenje, ki ogroža posameznike in njihove bližnje. Poznamo različne vedenjske odvisnosti npr. odvisnost od alkohola, prepovedanih substanc in iger na srečo. Morda nas preseneti, da med njih spada tudi dejavnost, ki naj bi bila zdrava, celo zaželena, po čemer se odvisnost od telesne vadbe bistveno razlikuje od ostalih. Vse pogostejša odvisnost od telesne aktivnosti nam prikazuje svet zasvojenosti v popolnoma novi luči in kaže na to, kako zapleten konstrukt sama po sebi je. Pričujoči članek osvetli glavne značilnosti odvisnosti od telesne vadbe in vzroke za nastanek ter poudari težavnost ločevanja odvisnosti od zgolj povečane telesne aktivnosti. Dotakne se dejavnikov tveganja za njen nastanek in štirih faz telesne aktivnosti, preko katerih se razvije odvisnost. Poudarjen je problem komorbidnosti, saj se odvisnost pogosto pojavi skupaj z motnjami hranjenja ter telesno in specifično mišično dismorfijo, ki se nanaša na negativne misli o svoji mišični izoblikovanosti. A naj vas branje ne odvrne od telesne aktivnosti, saj ima le-ta številne pozitivne učinke na naše zdravje. Pomembna je zmernost in skrb za tako telesno, kot tudi duševno zdravje.

Uvod

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ; 2022) v smernicah za telesno dejavnost odraslih navaja, da telesna aktivnost prinaša številne koristi za zdravje. Med drugim telesna vadba zmanjšuje stopnjo splošne umrljivosti, umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja, tveganja za možgansko kap, uravnava arterijsko hipertenzijo, nekatera na novo nastala rakava obolenja, sladkorno bolezen tipa 2 in debelost. Poleg tega izboljšuje tudi duševno zdravje, npr. izboljša obvladovanje stresa, razpoloženje, kognitivno delovanje in spanje ter zmanjšuje simptome tesnobe in depresije. Težave na omenjenih področjih nastopijo predvsem zaradi sodobnega, sedečega in telesno nedejavnega načina življenja. Strokovnjaki priporočajo, da naj odrasli za znatne koristi na zdravje izvajajo vsaj 150–300 minut zmerno intenzivne, aerobne telesne dejavnosti ali vsaj 75–150 minut visoko intenzivne, aerobne telesne dejavnosti na teden. Dva- ali večkrat tedensko pa naj izvajajo vaje za krepitev mišic, ki vključujejo večje mišične skupine. Predlagajo tudi, da posamezniki izkoristijo vsako priložnost za gibanje ter tako skrajšajo čas sedenja in mirovanja. Poudarjajo, da ima daljše in neprekinjeno sedenje negativen vpliv tudi na zdravje tistih, ki so sicer redno telesno dejavni (NIJZ, 2021).

Kaj je odvisnost od telesne aktivnosti?

Pa obstaja tudi slaba stran strmenja k telesni vadbi? Vadba naj bi v določenih primerih povzročala tudi odvisnost, ki spada med vedenjske odvisnosti, tako kot npr. od iger na srečo. Zaradi pomanjkljivih raziskav na tem področju, pa se v DSM-5 ne uvršča med duševne motnje (Szabo idr., 2015). Odvisnost od telesne vadbe, se je pričela pojavljati šele v zadnjih desetletjih (Lichtenstein idr., 2017). Predstavlja vzorec vedenja, kjer običajno telesno aktiven posameznik izgubi nadzor nad svojimi navadami telesne vadbe. Vede se kompulzivno, pretirano telovadi oz. se ukvarja s športom, kar ima negativne posledice na njegovo zdravje ter s tem tudi na zasebno in poklicno življenje (Veale, 1995, v Szabo idr., 2015). Čeprav ima telesna aktivnost številne pozitivne posledice, se odvisnost od nje kaže tudi v pomanjkanju spanja, težavah s kognicijo, odtegnitvenih simptomih in telesnih poškodbah, ki nastanejo zaradi pretirane vadbe in premalo počitka. Zaradi naštetih posledic je odvisnost od telesne vadbe resna psihološka motnja, ki jo je potrebno znati prepoznati in zdraviti (Griffiths, 1997). Odtegnitveni simptomi nastopijo ob izpustitvi ene od vadb oz. treningov in se kažejo v tesnobi, nemiru, občutkih krivde, nelagodju, apatiji, pomanjkanju apetita, nespečnosti in glavobolih (Krivoshchekov in Lushnikov, 2011; Lukács idr., 2019). Kriterij za določanje odvisnosti je precej ohlapen, pogosto nekoliko subjektiven, v sodobni literaturi pa najdemo le malo študij, ki bi raziskovale diagnostični kriterij. Bistveno je razumeti, da zgolj prisotnost odtegnitvenih simptomov ne zadošča za diagnozo odvisnosti. Po mnenju Berczika in sodelavcev (2012) je intenzivnost teh simptomov, ključni dejavnik pri razločevanju med zdravimi aktivnimi posamezniki in odvisnimi. Če poenostavimo, posameznik, ki se bo počutil nekoliko krivo, ker v dnevu npr. ni šel v fitnes, na sprehod ali kolesarit, tako kot je imel v načrtu, še ne bo trpel za odvisnostjo od telesne aktivnosti. Tisti, ki pa občutijo izjemno krivdo, doživljajo velik nemir, tesnobnost in frustracijo ob izpustitvi predvidenega treninga, pa lahko trpijo za odvisnostjo. Če slednji simptomi sovpadajo tudi s problemi v družinskem in socialnem okolju, kjer posameznik raje kot družini in prijateljem posveča pozornost vadbi, in je ta ovira za doseganje ostalih življenjskih ciljev, lahko posameznika diagnosticiramo z odvisnostjo od telesne aktivnosti. 

Prepoznavanje odvisnosti

Lichtenstein in sodelavci (2017) navajajo šest komponent, s katerimi ločimo odvisnost od telesne vadbe. Prva, vadba postane najpomembnejša v posameznikovem življenju. Druga so konflikti, ko bližnji posameznika opozarjajo o škodljivosti pretirane vadbe, lahko pa se pojavi tudi konflikt znotraj osebe. Tu je potrebno poudariti, da je prepoznavanje same odvisnosti s strani bližnjih precej težko. Bližnji lahko posameznika npr. spodbujajo, da telovadi, ker ima prekomerno telesno težo, ter ga pohvalijo, ko npr. namesto za računalnikom eno uro preživi na kolesu in dve uri dviguje uteži. Tretja komponenta pravi, da vadba postane strategija za uravnavanje čustev. Četrta komponenta izpostavlja, da je potrebna velika količina vadbe, če želi posameznik doseči psihološke učinke, ki jih sama vadba ima. Tako mora posameznik, da doseže npr. zadovoljstvo in sprostitev, telovaditi dlje časa kot v začetku. V predzadnji komponenti se pojavijo odtegnitveni simptomi, podobno kot pri ostalih odvisnostih, in se kažejo v razdražljivosti ob izostanku vadbe. Zadnja komponenta pa je relaps – vračanje na enake vadbene vzorce, kljub poskusom njene omejitve.

Pomembno je poudariti, da je vsako nenavadno vedenje, ki ni v skladu z običajnim vedenjem in kaže na znake odvisnosti (odtegnitveni sindrom, razdražljivost ob izostanku aktivnosti, poškodbe), že lahko prvo opozorilo na odvisnost od telesne aktivnosti (Freimuth idr., 2011). A ljudje, ki niso izurjeni za postavljanje diagnoz in morda sami niso redno telesno aktivni, težko prepoznajo, kdaj gre za odvisnost in kdaj zgolj za povečano telesno aktivnost.

Vzroki za nastanek

Ena od fizioloških teorij, ki pojasnjuje odvisnost od telesne vadbe, se povezuje z »Runners’s High« (oz. tekaško omamljenostjo) – stanjem evforije in sproščenosti ob intenzivnih vadbah oz. teku, kjer telo proizvaja endorfine, ki lahko povzročijo odvisnost (De Luca idr., 2017). Drugi vzrok je lahko povišana raven kateholaminov po vadbi (Cousineau idr., 1977 v De Luca idr., 2017), saj slednji uravnavajo razpoloženje in čustvovanje posameznikov in igrajo pomembno vlogo v sistemu nagrajevanja. Redna telesna aktivnost pa naj bi po mnenju nekaterih strokovnjakov (Thompson 1987) povzročala nižjo simpatično aktivnost in posledično nižjo stopnjo vzburjenosti, predvsem v mirovanju. Posameznik naj bi moral za enako raven vzburjenosti preko časa, vse bolj vzdražiti svoj simpatični sistem, kar rezultira v pretirani telesni aktivnosti in toleranci zadovoljenosti z vadbo.

Psihološke teorije, ki pojasnjujejo odvisnost od telesne aktivnosti, pa se osredotočajo predvsem na povezavo med telesno aktivnostjo in motivacijo za njeno izvajanje (De Luca idr., 2017). Slednji avtorji navajajo, da imajo lahko posamezniki že prej obstoječe duševne motnje in težave, s katerimi so se lahko spopadali preko telesne aktivnosti. Tako lahko posamezniki, ki želijo obvladovati svoje duševne stiske, ironično izgubijo nadzor, saj se premočno identificirajo s športom oz. telesno aktivnostjo. Preko racionalizacije lahko opravičujejo svoje pretirano in kompulzivno vedenje, češ da je vedenje zdravo in v skladu s smernicami priporočene telesne aktivnosti (De Luca idr., 2017). Ob izostanku vadbe posamezniki doživljajo občutke krivde, tesnobo in razdražljivost, saj s tem izgubijo mehanizem za obvladovanje stiske.

Kot že omenjeno ima kombinacija telesne aktivnosti z zdravim prehranjevanjem številne pozitivne učinke na zdravje. A Lichtenstein s sodelavci (2017) opozarja na problem normaliziranja in sprejemanja odvisnosti od telesne vadbe. Ker se prizadevnost za vitko in »fit« telo povezuje z zdravim in aktivnim načinom življenja, se pogosto spregleda negativne posledice pretiravanja s takšnim življenjskim slogom. Prijatelji, družinski člani in fitnes kolegi lahko nenamerno spodbujajo posameznika k povečani telesni vadbi in se na znižanje telesne mase ali preoblikovanje telesa odzivajo pozitivno. Tako posameznik ne izkusi notranjega ali medosebnega konflikta ter z vadbo nadaljuje. Poleg navdiha prijateljev in fitnes kolegov pa se pojavlja nov trend navdiha preko družbenih omrežij – fitspiration (iz angleških besed »fitness« – telesna pripravljenost in »inspiration« – navdih). De Luca in sodelavci (2017) navajajo, da je uporaba družbenih omrežij povezana z nezadovoljstvom s telesom in neurejenim prehranjevanjem. Holland in Tiggerman (2016) sta ugotovila, da so imele ženske, ki redno objavljajo fitspiration slike (namenjene navdihovanju ljudi k zdravemu življenjskemu slogu z vadbo in zdravim prehranjevanjem), večjo težnjo h kompulzivni vadbi, kot tudi vitkosti, bulimiji in mišičnosti. In čeprav fitspiration spodbuja bolj zdrav način življenja, lahko tudi negativno vpliva na zadovoljstvo s telesom, prehranjevalne navade in vadbo, saj posamezniki pričnejo kompulzivno telovaditi, kar se lahko razvije v odvisnost od telesne aktivnosti (De Luca idr., 2017).

Kdo ima večje tveganje za razvoj odvisnosti?

K možnosti za razvoj odvisnosti od telesne vadbe prispeva več različnih dejavnikov, npr. psihološki vidiki, značilnosti športa in demografski dejavniki (Lukács idr., 2019). Bolj osamljeni posamezniki uporabljajo šport kot vir zadovoljstva in povečujejo čas oz. obseg športne aktivnosti, da bi se spopadli s tesnobo in osamljenostjo. Da bi dosegli občutek sreče in veselja, pa potrebujejo vedno več aktivnosti (Lukács idr., 2019). Razvoj odvisnosti od telesne aktivnosti napoveduje tudi nižja stopnja izobrazbe. Študij izboljša veščine za spoprijemanje s čustveno stisko in mehanizme obvladovanja, kar lahko prepreči vedenjske motnje in številne druge težave (Lukács idr., 2019; Menczel, 2016). A vsak trenutni ali bivši študent dobro ve, da študij ni mačji kašelj. Tako lahko zaradi prevelikih obveznosti, ki jih nalaga študij, posameznik doživlja visoke ravni stresa, s katerim se želijo spoprijeti preko telesne aktivnosti (Hausenblas in Giacobbi, 2004). Posamezniki postanejo odvisni od telesne aktivnosti, saj jo vidijo kot edini način obvladovanja stresa.

Glede na rezultate študije Guida in sodelavcev (2013, v Caponnetto idr., 2021) je odvisnost od telesne aktivnosti povezana s psihološkimi vidiki in osebnostnimi značilnostmi. Posamezniki z višje izraženo ekstravertnostjo, nevroticizmom in sprejemljivostjo, imajo večjo možnost za razvoj odvisnosti od telesne aktivnosti (Hausenblas in Giacobbi, 2004). Tudi bolj trmasti in k perfekcionizmu nagnjeni posamezniki so bolj izpostavljeni razvoju odvisnosti (De Luca idr., 2017), saj so bolj vztrajni pri premagovanju ovir pri vadbi (npr. slabo vreme, bolečina in nelagodje, vadba sama) in imajo do sebe višja pričakovanja (Hausenblas in Downs, 2002). Takšni posamezniki imajo močno željo po uspehu in izogibanju neuspehu, kar jih lahko žene k večjim dosežkom, ki sčasoma postanejo breme. S pretirano telesno aktivnostjo se negativno povezuje tudi nizka samozavest, torej imajo manj samozavestni posamezniki večjo možnost za razvoj te vrste odvisnosti. Ugotovitve kažejo tudi na težave pri prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja in pomanjkanje pomembnih ciljev. Raziskovalci (Guida idr., 2013, v Caponnetto idr., 2021) poročajo o povezavi med prekomerno telesno aktivnostjo in vedenjskimi motnjami hranjenja, telesno in mišično dismorfijo, anksioznostjo ter sovražnostjo do sebe in drugih. Telesna dismorfija se nanaša na zaskrbljenost zaradi zaznanih pomanjkljivosti v fizičnem videzu, ki niso vidne ali se drugim zdijo precej majhne. Posameznik izvaja kompulzivna vedenja, npr. opazovanje v ogledalu, ali pa se v mislih npr. primerja z drugimi, da dobi odgovor na pomisleke glede svojega videza. Posameznik pa lahko ob že obstoječi telesni dismorfiji, trpi tudi za mišično dismorfijo, kjer ima predstavo, da je njegovo telo premajhno ali premalo mišičasto (American Psychiatric Association, 2013). Asp (1999) pa dodaja, da imajo ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo, v katero spada tudi telesna dismorfija, večje tveganje za razvoj takšne vrste odvisnosti.

Kdaj je telesne vadbe preveč?

Poudariti je potrebno, da pretirana telesna aktivnost ni nujno neprilagojena. Elitni športniki izvajajo pogoste in intenzivne treninge, vendar (v večini) niso odvisni od telesne aktivnosti – če bi bili, ne bi mogli tekmovati na tako visoki ravni (Lukács idr., 2019). Torej, čeprav lahko vrhunski športniki trenirajo vsak dan, več ur, so zelo samoučinkoviti pri organiziranju svojega prostega časa ter treninga, imajo visoka samo-pričakovanja in pogosto kažejo perfekcionizem, ne pomeni, da so odvisni od telesne aktivnosti. So pa v večji nevarnosti za njen razvoj, saj v povprečju 16,5 % športnikov trpi zanjo (Juwono idr., 2021). Juwono in sodelavci (2021) so tako raziskali razlike med športniki, ki so v nevarnosti za razvoj odvisnosti, in tistimi športniki, ki nimajo te nevarnosti. Prvi so imeli višji indeks telesne mase, čutili so večji pritisk s strani svojih trenerjev in soigralcev ter poročali o nižji socialni podpori kot športniki, ki niso izpostavljeni tveganju za razvoj odvisnosti. Opazna pa je tudi razlika med stopnjo depresije in tesnobe, ki se povezuje z odvisnostjo od telesne aktivnosti, saj je prva skupina športnikov kazala višjo stopnjo depresivnosti in tesnobnosti. Zanimivo je, da se odvisnost in depresija pri rekreativnih športnikih zmerno povezujeta, pri elitnih športnikih pa se močno povezujeta. Elitni športniki, ki so odvisni od telesne aktivnosti, kažejo višje ravni depresivnosti (Weinstein idr., 2015).

Razvoj odvisnosti od telesne aktivnosti

Freimuth in sodelavci (2011) navajajo štiri faze telesne aktivnosti, preko katerih se razvije odvisnost:

Faza 1: Rekreativna telesna aktivnost

Pojavlja se, ker je sama aktivnost prijetna (npr. rekreativna hoja v hribe, z namenom aktivnosti, občudovanja razgledov) in prispeva h kakovosti življenja. Vedenje je pod nadzorom, poškodbe telesa so redke.

Faza 2: Tvegana telesna aktivnost

Preko rekreativne telesne aktivnosti posameznik spozna učinke aktivnosti, s katero lažje spremeni in uravnava svoje razpoloženje (npr. uravnava tesnobnost, depresijo, izboljša samopodobo). Posameznik pri vadbi občuti pozitivne posledice in občutke, ki jih želi redno obnavljati. Vsi posamezniki ne razvijejo odvisnosti, imajo pa tako kot odvisniki pogoste misli o telesni aktivnosti, pozitivne občutke ob aktivnosti in višjo toleranco do učinkov vadbe – ne doživljajo pa pretiranih negativnih občutij, če vadbo npr. zaradi delovnih obveznosti izpustijo. Razvoj višje tolerance do učinkov vadbe je normalen odziv telesa na povečano telesno aktivnost. Tako bo lahko posameznik, ki dviguje uteži, vsak teden dvignil večjo težo, a ne bo razvil odvisnosti. Poskrbel bo za počitek, si vzel čas za družino, prijatelje, hkrati pa ne bo trpel za negativnimi posledicami kot so npr. poškodbe in težave v socialnih odnosih zaradi telesne aktivnosti.  Možnost za razvoj odvisnosti je večja pri posameznikih, ki vadijo z namenom zmanjševanja neprijetnih občutkov ali spremembe svojega videza, v primerjavi s tistimi, ki vadijo z namenom izboljšanja zmogljivosti in telesne pripravljenosti (Thornton in Scott, 1995). Takšen namen poveča verjetnost, da se bo vedenje še naprej stopnjevalo in postalo problematično.

Posameznik tako nenehno izgublja nadzor nad vedenjem, ki lahko traja dlje časa. Poškodbe telesa so pogostejše in so neposredna posledica prekomerne telesne aktivnosti (Freimuth idr., 2011).

Faza 3: Problematična telesna aktivnost

Posameznik v tej fazi prične velik del svojega življenja organizirati okoli telesne aktivnosti. Začnejo se pojavljati sekundarne negativne posledice (npr. pritožbe bližnjih, da posameznik raje izvaja neko telesno aktivnost, kot da se druži). Vedenje se kljub doseženemu cilju nadaljuje, raje pa ga izvaja sam kot v družbi. Ohranjanje nadzora nad vedenjem postane težje. Ko posameznik vedenje preneha, se pojavijo odtegnitveni simptomi (Freimuth idr., 2011).

Faza 4: Odvisnost

Pogostost in intenzivnost vadbe se povečujeta, posameznik pa v tej fazi celotno življenje organizira okoli telesne aktivnosti. Športnik občuti zadovoljstvo, vendar še naprej teče daljše razdalje ali dviguje več uteži. Vedenje, preko katerega se je posameznik želel spoprijeti s stiskami, postane neobvladljivo. Užitek ob aktivnosti izgine, saj glavna motivacija postane izogibanje odtegnitvenim simptomom. Poleg neposrednih in sekundarnih negativnih posledic, se pojavijo tudi terciarne – kažejo se v obliki motenj v vsakodnevnem funkcioniranju in nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti (npr. depresivnosti; Freimuth idr., 2011).

Komorbidnost odvisnosti

Odvisnost od telesne aktivnosti ima visoko komorbidnost tudi z drugimi motnjami in odvisnostmi. Študija Hayletta in sodelavcev (2004) pojasnjuje, da se odvisnost od telesne aktivnosti pojavlja skupaj z odvisnostjo od drugih substanc (npr. alkohola) in odvisnostjo od nakupovanja. Visoko komorbidnost ima tudi z motnjami prehranjevanja, saj se slednje najpogosteje pojavijo prav skupaj z odvisnostjo od telesne vadbe (Freimuth idr., 2011).

Ločimo primarno in sekundarno odvisnost od telesne aktivnosti. Freimuth in sodelavci (2011) poročajo, da se primarna odvisnost od aktivnosti pojavi v odsotnosti motenj hranjenja. Izguba teže je v tem primeru sekundarna (pojavi se zaradi porabljenih kalorij), dieta se vzpostavi za izboljšanje učinkovitosti v aktivnosti. Tovrstna primarna odvisnost od vadbe je dobila posebno ime: atletska anoreksija. Vendar pa je za številne izguba telesne mase primarna motivacija za telesno aktivnost. Pri sekundarni odvisnosti od telesne aktivnosti je vadba povezana s sočasno motnjo hranjenja. Prekomerna vadba je namreč, skupaj z bruhanjem in jemanjem odvajal, eden od načinov izgube telesne mase. Slednje potrjuje tudi metaanaliza Totta in sodelavcev (2020), ki je pokazala, da imajo posamezniki z motnjo hranjenja, kar 3,5-krat večjo možnost za razvoj odvisnosti od telesne aktivnosti, kot pa posamezniki, ki nimajo motnje hranjenja.

Družba, ki teži k popolnem videzu, sprejema izoblikovano telo kot sinonim za uspeh. A slednje je zelo težko dosegljivo. Tako se poleg ostalih motenj skupaj z odvisnostjo od telesne aktivnosti pojavlja tudi telesna dismorfija (posameznik napačno zaznava svoje telesne napake, ki so ponavadi precej majhne) in telesna dismorfija s specifikacijo mišične dismorfije (posameznik meni, da je njegovo telo premalo vitko in premalo mišičasto). Corazza s sodelavci (2019) je ugotovil, da so slednji izpostavljeni predvsem posamezniki, ki obiskujejo fitnes centre. Ukvarjanje z vadbo je namreč pogosto povezano z videzom in izgledom. Tako lahko fitnes centri spodbujajo objektivizacijo lastnega telesa, saj takšno okolje spodbuja osredotočenost na zunanji videz, opazovanje v ogledalu in nerealne telesne ideale. Kljub promoviranju gibanja bodo posamezniki, ki so nagnjeni k pretirani vadbi in bodo stremeli za telesnimi ideali, manj zadovoljni z lastnim telesom.

Zasvojenost s sledilci telesne pripravljenosti

Preverjanje števila korakov ob koncu dneva, sprehodi v naravi, hoja po stopnicah ali parkiranje na bolj oddaljenem parkirnem mestu, da bi dosegli zastavljeni cilj korakov v dnevu, so zaželeni vidiki uporabe športne ure. Na takšen način posameznik povečuje svojo raven aktivnosti z majhnim vložkom. Športne ure so usmerjene v spodbujanje zdravega življenjskega sloga, vendar lahko njihova pretirana uporaba prispeva k novemu trendu odvisnosti od telesne aktivnosti (Diotaiuti idr., 2020). Največjo odvisnost od športnih ur so strokovnjaki zasledili pri posameznikih z manj izkušnjami (t.i. rekreativnih športnikih), najmanj pa pri posameznikih, ki se s športom ukvarjajo že več kot 10 let. Posamezniki odvisni od športnih ur večkrat na dan obsedeno preverjajo svoje korake, porabljene kalorije, srčni utrip in si postavljajo nerealne dnevne cilje, za katere porabijo veliko več časa ali pa morajo telovaditi večkrat na dan (Diotaiuti idr., 2020).

Kako naprej?

Zaradi relativne novosti konstrukta, ki se je pričel pojavljati pred šele nekaj desetletji, pogoste zamenjave odvisnosti in prekomerne vadbe, ter visoke komorbidnosti odvisnosti z motnjami hranjenja, je odvisnost od telesne aktivnosti še slabo raziskana (Weinstein in Szabo, 2023). Weinstein in Szabo (2023) izpostavljata, da je za zdravljenje in blaženje simptomov učinkovita t.i. razumsko-čustvena vedenjska terapija, vrsta vedenjsko-kognitivne terapije. Terapija namreč zmanjšuje frustracijo, iracionalna prepričanja in poveča samo-sprejemanje.

Na začetku zdravljenja je pomembno ugotoviti, zakaj se je posameznik odločil za zdravljenje. Bolniki se ponavadi ne zavedajo negativnih razsežnosti, ki jih ima njihovo vedenje. Vedeti je potrebno, da je posameznik dovolj motiviran, da bo opravljal manjše naloge v zvezi z zdravljenjem in da si tega dejansko želi. Pomembno je prepoznati in spremeniti avtomatske misli, ki so povezane s potrebo po nadzoru telesa in idejo, da je vadba vedno dobra, tudi če jo izvajamo obsesivno. A v nasprotju z drugimi odvisnostmi, kot je npr. odvisnost od alkohola, kjer ponavadi želimo, da posameznik ne poskusi niti kapljice alkohola, je tu abstinenca od vadbe morda napačen cilj. Zmerna vadba namreč velja za zdravo navado, slednje pa je tudi tipičen cilj zdravljenja. V nekaterih primerih lahko posamezniku priporočimo celo novo obliko vadbe, npr. da kolesar postane plavalec (Freimuth idr., 2011). Pacientom se lahko predstavijo tudi Freimuthove štiri faze razvoja zasvojenosti, preko katerih lahko razlikujejo vadbo, ki povzroča odvisnost, od zmerne ali rekreativne vadbe (Freimuth idr., 2011).

A naj vas branje tega članka ne prestraši in odvrne od izvajanja in udejstvovanja v telesnih aktivnostih, saj ima slednja veliko pozitivnih učinkov. Verjetnost, da bo zdrav posameznik razvil odvisnost, je precej majhna. V prvi vrsti je potrebno, da sprejemamo sebe takšnega kot smo in se zavedamo, da tudi naše telo lahko pregori in ni neuničljivo. Telesna vadba ima velik pomen za izboljšanje duševnega zdravja, saj uravnava negativne posledice stresa in tesnobe. Ne sme pa postati edini način za spoprijemanje s težavami v življenju posameznika, saj ravno odsotnost ostalih mehanizmov spoprijemanja vodi v odvisnost. A želja po izgubi odvečnih kilogramov vas ne obsodi na odvisnost od telesne aktivnosti. Premišljeno zastavljeni treningi za krepitev mišic dvakrat tedensko, zmerne do večje intenzivnosti in priporočenih pet ur na teden zmerno intenzivne, aerobne telesne dejavnosti (npr. počasen tek, skupinski plesi, košnja trave, hoja, pohodništvo) ali 2,5 ure na teden visoko intenzivne, aerobne telesne dejavnosti (npr. hitrejši tek, košarka, nogomet, skakanje čez kolebnico, plavanje), zadošča za doseganje dodatnih koristi za zdravje (NIJZ, 2022). Tako bo posameznik, ki morda želi doseči svoje cilje glede telesne mase, veliko lažje opravljal vsakodnevne aktivnosti in poleg tega manj verjetno razvil odvisnost od telesne aktivnosti.   

Zaključek

Raziskovanje odvisnosti od telesne aktivnosti je precej kompleksno, a hkrati pomembno, saj živimo v družbi, ki se hitro spreminja. Tako je potrebno, da hitro spoznamo nove trende in njihove potencialne nevarnosti za duševno in fizično zdravje. Poudariti je potrebno, da je vsako vedenje, ki ni v skladu z običajnim vedenjem in kaže na znake odvisnosti, že lahko prvo opozorilo na odvisnost od telesne aktivnosti. Pomembno je hitro in učinkovito ukrepanje, saj se lahko brez nadzora nad vedenjem razvije odvisnost od telesne aktivnosti, skupaj s katero se lahko pojavi tudi motnja prehranjevanja.

Socialna omrežja predstavljajo svet poln idealov, ki v resnici niti ne obstajajo. Zato je pomembno, da se, preden pričnemo stremeti za fitnes ideali naših »fitspiratorjev«, vprašamo o dejanski možnosti dosega teh ciljev in o tem, ali v tej telesni aktivnosti sploh uživamo. Ne stremite zgolj za telesnimi ideali. Pojdite v hribe s prijatelji, na sprehod s starši, na plavanje s sostanovalci. Primarna skrb naj bo tako skrb za telesno in duševno zdravje, saj bomo preko uživanja v telesni aktivnosti vzljubili tudi bolj zdrav način življenja in vsesplošno zadovoljstvo.

Literatura

American Psychiatric Association. (2013). Cautionary statement for forensic use of DSM-5. V Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izdaja). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Asp, K. (1999). Addicted to exercise. Am Fit, 64–66.

Berczik, K., Szabo, A., Griffiths, M. D., Kozma, T., Kun, B., Urbán, R. in Demetrovics, Z. (2012). Exercise Addiction: Symptoms, diagnosis, epidemiology, and etiology. Substance Use & Misuse, 47(4), 403–417. https://doi.org/10.3109/10826084.2011.639120

Caponnetto, P., Casu, M., Amato, M., Cocuzza, D., Galofaro, V., La Morella, A., Paladino, S., Pulino, K., Raia, N., Recupero, F., Resina, C., Russo, S., Terranova, L. M., Tiralongo, J. in Vella, M. (2021). The effects of physical exercise on mental health: From cognitive improvements to risk of addiction. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(24), 13384. https://doi.org/10.3390/ijerph182413384

Corazza, O., Simonato, P., Demetrovics, Z., Mooney, R., Van De Ven, K., Roman-Urrestarazu, A., Rácmolnár, L., De Luca, I., Cinosi, E., Santacroce, R., Marini, M., Wellsted, D., Sullivan, K., Bersani, G. in Martinotti, G. (2019). The emergence of Exercise Addiction, Body Dysmorphic Disorder, and other image-related psychopathological correlates in fitness settings: A cross sectional study. PLOS ONE, 14(4), e0213060. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0213060

De Luca, I., Simonato, P., Mooney, R., Bersani, G., Corazza, O., Corazza, O. in Unit, N. P. S. (2017). Can exercise be an addiction? The evolution of ‘fitspiration’in society. J. Res. Adv. Psychiatr, 4(1), 27–34.

Freimuth, M., Moniz, S. in Kim, S. R. (2011). Clarifying Exercise Addiction: differential diagnosis, co-occurring disorders, and phases of addiction. International Journal of Environmental Research and Public Health, 8(10), 4069–4081. https://doi.org/10.3390/ijerph8104069

Hausenblas, H. A. in Downs, D. S. (2002). How Much is Too Much? The Development and Validation of the Exercise Dependence Scale. Psychology & Health, 17(4), 387–404. https://doi.org/10.1080/0887044022000004894

Hausenblas, H. A. in Giacobbi, P. R. (2004). Relationship between exercise dependence symptoms and personality. Personality and Individual Differences, 36(6), 1265–1273. https://doi.org/10.1016/s0191-8869(03)00214-9

Haylett, S., Stephenson, G. M. in Lefever, R. M. H. (2004). Covariation in addictive behaviours: A study of addictive orientations using the Shorter PROMIS Questionnaire. Addictive Behaviors, 29(1), 61–71. https://doi.org/10.1016/s0306-4603(03)00083-2

Juwono, I.D., Tolnai, N in Szabo, A. (2021). Exercise Addiction in Athletes: a Systematic Review of the Literature. International Journal of Mental Health and Addiction, 20(5), 3113–3127. https://doi.org/10.1007/s11469-021-00568-1

Krivoschekov, S. G. in Lushnikov, O. N. (2011). Psychophysiology of sports addictions (exercise addiction). Human Physiology, 37(4), 509–513. https://doi.org/10.1134/s0362119711030030

Lichtenstein, M. B., Emborg, B., Hemmingsen, S. D. in Hansen, N. (2017). Is exercise addiction in fitness centers a socially accepted behavior? Addictive Behaviors Reports, 6, 102–105. https://doi.org/10.1016/j.abrep.2017.09.002

Lukács, A., Sasvári, P. L., Varga, B. in Mayer, K. (2019). Exercise addiction and its related factors in amateur runners. Journal of Behavioral Addictions, 8(2), 343–349. https://doi.org/10.1556/2006.8.2019.28

NIJZ. (2021). Manj sedenja, več gibanja! https://nijz.si/zivljenjski-slog/telesna-dejavnost/manj-sedenja-vec-gibanja/

NIJZ. (2022). Smernice za telesno dejavnost in sedeče vedenje. https://nijz.si/publikacije/smernice-za-telesno-dejavnost-in-sedece-vedenje/

Szabo, A., Griffiths, M. D., De La Vega Marcos, R., Mervó, B. in Demetrovics, Z. (2015). Methodological and conceptual limitations in exercise addiction research. PubMed, 88(3), 303–308. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26339214

Thornton, E. W. in Scott, S. (1995). Motivation in the committed runner: correlations between self-report scales and behaviour. Health Promotion International, 10, 177–184. https://doi.org/10.1093/heapro/10.3.177

Trott, M., Jackson, S. E., Firth, J., Jacob, L., Grabovac, I., Mistry, A., Stubbs, B. in Smith, L. (2020). A comparative meta-analysis of the prevalence of exercise addiction in adults with and without indicated eating disorders. Eating and Weight Disorders-studies on Anorexia Bulimia and Obesity, 26(1), 37–46. https://doi.org/10.1007/s40519-019-00842-1

Weinstein, A. in Szabo, A. (2023). Exercise addiction: A narrative overview of research issues. Dialogues in Clinical Neuroscience, 25(1), 1–13. https://doi.org/10.1080/19585969.2023.2164841

Weinstein, A., Maayan, G. in Weinstein, Y. (2015). A study on the relationship between compulsive exercise, depression and anxiety. Journal of Behavioral Addictions, 4(4), 315–318. https://doi.org/10.1556/2006.4.2015.034