Alternativne oblike zdravljenja poporodne depresije

Poporodno obdobje za ženske predstavlja čas, ko se soočajo z večjimi spremembami na čustvenem, fizičnem in socialnem področju. Od 10 do 15 % žensk se v času po rojstvu otroka sooča s poporodno depresijo, ki nima negativnih posledic samo za mamo, temveč pomembno vpliva tudi na ostale družinske člane ter na razvoj dojenčka. Zdravljenje poporodne depresije se le v majhni meri razlikuje od standardnih postopkov zdravljenja ostalih oblik depresivne motnje in je razmeroma kratkotrajno. Danes se v praksi najpogosteje uporablja medikamentozno zdravljenje z antidepresivi, ki pa ga ženske zaradi skrbi, povezanimi z jemanjem zdravil med dojenjem, pogosto odklonijo in se raje odločijo za zdravljenje s pomočjo psihoterapije. Za uspešno se je pri zdravljenju poporodne depresije izkazala predvsem skupinska terapija, študije pa kažejo, da bi v prihodnosti učinke zdravljenja lahko izboljšalo pogostejše vključevanje materinega partnerja v zdravljenje. K temu stremi npr. družinsko zdravljenje poporodne depresije – novejša praksa, ki v zdravljenje vključuje očeta in pogosto tudi ostale družinske člane matere s poporodno depresijo.

Prehod v materinstvo je zahtevno obdobje, v katerem se veliko žensk sooča s poporodno depresijo. Ker ženske, predvsem v času dojenja, medikamentozno zdravljenje pogosto odklanjajo, želimo v članku predstaviti alternativne načine zdravljenja, kot so npr. psihodinamska, interpersonalna in kognitivno-vedenjska terapija. Ker poporodna depresija ne vpliva samo na matere, ampak tudi na ostale družinske člane, je smiselno v zdravljenje vključiti tudi partnerje in otroke. Predstavile bomo tudi skupinsko terapijo ter eno od posebnih oblik skupinske terapije – družinsko zdravljenje, ki nagovarja ta problem. Posebno vrednost imajo tudi programi, ki omogočajo skupno bivanje matere in otroka v času njenega zdravljenja.

Kaj je poporodna depresija?

Ženske se ob rojstvu otroka soočajo z izzivi, povezanimi z njihovo identiteto, medosebnimi odnosi ter čustvenimi in fizičnimi spremembami. Mnogo žensk to obdobje zaznava tudi kot obdobje določenih izgub, vključno z izgubami na področju socialnih odnosov, odnosa s partnerjem in na osebnem področju (Finlayson idr., 2020). Poleg tega pa pri ženskah predstavlja čas povečanega tveganja za razvoj težav z duševnim zdravjem, med drugim tudi poporodne depresije (Woolhouse idr., 2014). Poporodna depresija je opredeljena kot depresivna epizoda, ki se pojavi do 12 mesecev po rojstvu otroka, z njo se bori od 10 do 15 % žensk (Campbell in Cohn, 1997, v Letourneau, 2017) in predstavlja negativne posledice za mater, dojenčka in njun odnos (Field, 2010). Poporodna depresija je pomemben faktor starševskega stresa, ki je opredeljen kot funkcija lastnosti staršev in otrok ter zunanjih situacijskih dejavnikov in se pojavi, ko je razkorak med zahtevami starševstva in zaznanimi zmožnostmi izpolnjevanja teh zahtev prevelik. Primer situacijskega dejavnika, ki se povezuje s starševskim stresom, so finančne težave, ki v starših vzbudijo strah, da ne bodo zmožni preskrbeti svojega otroka (Abidin, 1995, v Mistri idr., 2006), zato se poporodna depresija pri družinah nižjega socialno-ekonomskega statusa pojavi pogosteje (v nadaljevanju SES) (Campbell in Cohn, 1997, v Letourneau, 2017).

Poporodna depresija za mater predstavlja veliko breme in ima zanjo veliko negativnih izidov. Zmanjša njeno zadovoljstvo v materinski vlogi (Barr, 2008) ter zmožnost obvladovanja življenjskih dogodkov in starševskih nalog (Feske idr., 2001). Mame s poporodno depresijo pogosto opisujemo kot žalostne, nedostopne in brezčutne, pa tudi razdražljive in tesnobne. Počutijo se nesposobne skrbeti za otroka in ga v skrajnem primeru celo želijo fizično poškodovati (Clark idr., 2003). Matere s poporodno depresijo se pogosto napačno odzivajo na otrokove potrebe (Cooper in Murray, 1997, v Letourneau, 2017) in imajo do otroka manj pozitivno naravnano interakcijo, z njimi se manj pogosto igrajo in pogovarjajo. Prav tako redkeje omejujejo gledanje televizije in sodelujejo v »varnostnih praksah«, kot je npr. uporaba varnostnih pasov, ter pogosteje uporabljajo ostre kazni (Field, 2010). Tudi rezultati študije Sockola in sodelavcev (2014), so pokazali, da je eden izmed najmočnejših napovednikov oškodovane vezi med materjo in otrokom v poporodnem obdobju nivo depresivnih simptomov, ki jih določa Edinburška lestvica poporodne depresije (Cox, Holden in Sagovsky, 1987).

Poporodna depresija nima negativnih posledic samo za mamo, temveč pomembno vpliva tudi na otroka, njuno navezanost in interakcijo ter tudi na očeta. Vpliva na mnoge vidike otrokovega razvoja – socialni, motorični, intelektualni, kognitivni in čustveni razvoj (Crnic in Acevedo, 1995, v Misri idr., 2006; Cooper in Murray, 1997, v Letourneau, 2017). Otroci lahko zaradi poporodne depresije razvijejo težavno vedenje, več negativnega čustvovanja in protestnega vedenja (Field, 1985). Na socialnem področju pogosto pokažejo nižjo stopnjo interakcije in več negativnih odzivov, prav tako so manj družabni v bližini ljudi, ki jih ne poznajo (Stein idr., 1991). Takšni otroci imajo tudi manj reden spanec in težave s hranjenjem, razdražljivostjo, koncentracijo, izbruhi jeze in ločitvijo od staršev (Murray, 1992) ter več kognitivnih in govornih izostankov, zaradi katerih morda tudi kasneje vstopijo v šolo. Ker je poporodno obdobje kritično za razvijanje varne navezanosti in čustvene regulacije, ima lahko poporodna depresija tudi posreden vpliv na otroka glede na kvaliteto odnosa in interakcijo z materjo (Murray in Cooper, 1997, v Clark idr., 2003). Dojenčki so na mater s poporodno depresijo bolj verjetno izogibajoče navezani (Stein idr., 1991).

Kako običajno zdravimo poporodno depresijo?

Zdravljenje poporodne depresije se le v majhni meri razlikuje od standardnih postopkov zdravljenja ostalih oblik depresivne motnje in je razmeroma kratkotrajno (Cuijpers, 2017). Danes se v praksi najpogosteje uporablja medikamentozno zdravljenje z antidepresivi, vendar mame pogosto skrbi, da bi le-ti lahko preko mleka imeli negativne vplive na dojenčka. Tveganje temelji na tem, da zdravila, ki jih prejme dojenček preko materinega mleka, presnavljajo encimi, ki jih proizvajajo jetra, ta pa pri dojenčkih še niso povsem razvita. Navkljub pomanjkanju trdnih dokazov, da količina antidepresiva, ki je potrebna za zdravljenje poporodne depresije, v materinem mleku lahko škoduje dojenčku, se ženske v času dojenja raje odločijo za zdravljenje s pomočjo psihoterapije, da se izognejo majhnemu potencialnemu tveganju (O’Hara in Elgendiner, 2018). Empirično podprte psihoterapevtske metode, ki se uporabljajo najpogosteje, so interpersonalna, psihodinamska in kognitivno-vedenjska terapija. Slednja naj bi bila glede na rezultate nedavnega sistematskega pregleda študij pri zdravljenju najuspešnješa (Branqinho idr., 2021). Terapije se izvajajo v različnih oblikah – kot individualna ali skupinska obravnava, kot zdravljenje na domu, po spletu itd. (O’Hara in Elgendiner, 2018).

Skupinska terapija in njena učinkovitost

V obsežni metaanalizi se je skupinska terapija z uporabo kognitivno-vedenjskih in interpersonalnih pristopov pri zdravljenju težjih oblik depresije izkazala za učinkovito (Feng idr., 2012). Zelo malo raziskav, ki so tudi že zastarele, pa je preučevalo učinkovitost tega pristopa pri zdravljenju poporodne depresije. Morgan in sodelavci (1997) ter Meager in Milgrom (1996) so ugotovili, da je psihoedukacija pri ženskah s poporodno depresijo pomembno zmanjšala njihovo depresivno simptomatiko. V drugi raziskavi (Fleming idr., 1992) pa so matere s poporodno depresijo po skupinski terapiji svojim otrokom izkazovale več pozornosti kot matere v kontrolni skupini. Kognitivno-vedenjski pristop je z ozirom na poporodno depresijo nujen in učinkovit, saj naslavlja negativno samopodobo in negativna pričakovanja, vezana na občutek usposobljenosti za prevzem nove materinske vloge. Interpersonalni pristop na drugi strani stremi k izboljšanju kakovosti odnosov, v katere ženske vstopajo v različnih socialnih vlogah (mama, žena, hči) (Clark in Wenzel, 2003).

Skupinska terapija je torej učinkovita tudi pri zdravljenju poporodne depresije, saj naslavlja potrebe posameznika in družinske odnose, preko katerih je mama vpeta v poporodno obdobje. Kot sta pokazala že Vinogradov in Yalom (1985, 1990), lahko skupinska oblika terapije zmanjša socialno izolacijo, omogoča medsebojno čustveno podporo ter neguje občutek empatije in altruizma. Obenem zagotavlja medosebno učenje med ženskami, ki si delijo podobne izkušnje v poporodnem obdobju. Tako se lahko tudi določeni terapevtski momenti (tj. trenutek, ko klient nenadoma razume nekaj o sebi ali svoji situaciji, česar prej ni razumel, kar vodi do spremembe v perspektivi in vedenju) v skupini pojavijo hitreje kot pri individualni obravnavi, ker se ženske poleg samorefleksije učijo tudi posredno skozi izkušnje drugih žensk v skupini. Skupinski model terapije omogoča tudi pogovor o občutkih in okoliščinah na splošno, kar članicam zagotavlja varno metodo za bolj osebno raziskovanje med korektivno čustveno izkušnjo (tj. izkušnjo, skozi katero nekdo začne razumeti dogodek ali odnos na drugačen ali nepričakovan način in se zato na čustveni ravni z njim tudi sprijazni). Hkrati pa skupina ustvari tudi občutek univerzalnosti skrbi – članice občutijo, da se s podobnimi težavami spopadajo tudi druge ženske.

Clark in Wenzel (2003) sta v svoji raziskavi primerjali učinkovitost zdravljenja poporodne depresije z individualno interpersonalno psihoterapijo in skupinsko terapijo. Model skupinske terapije je združeval interpersonalni, psihodinamski in sistemski pristop. Udeleženke so se udeležile bodisi individualne bodisi skupinske terapije, kontrolna skupina pa ni bila deležna nobene oblike zdravljenja. Srečanja skupinske terapije so bila sestavljena iz eno- in polurne terapije, na katerih so obravnavali različne teme, kot so pričakovanja, vezana na otroka, skrb in pozornost namenjena otroku, spoprijemanje z depresijo in preprečitev nadaljnjih simptomov, samopodoba, partnersko razmerje in podobno. Na dveh srečanjih so se jim pridružili tudi partnerji. Pogovori so se osredotočali na naslavljanje napačnih predstav o poporodni depresiji ter na načine izboljšanja medsebojne partnerske podpore s pomočjo učinkovite komunikacije in tehnik reševanja problemov. Medtem ko so bile matere na skupinski terapiji, so bili otroci deležni odzivne nege (tj. varstvo, osredotočeno na opazovanje edinstvenega vedenja posameznega otroka in prilagajanje okolja in vedenja na način, ki se odziva na to vedenje). Po prvem delu pa je bila polovica ure namenjena še aktivnostim za mamo in otroka, s katerimi so i materam spodbujali občutek za odzivno in občutljivo interakcijo med njimi in otrokom. Drug način zdravljenja pa je vključeval enourno individualno terapevtsko srečanje. Čeprav se srečanja niso specifično osredotočala na odnos med mamo in otrokom, so na srečanjih ženske razvijale nove načine in strategije navezovanja na svoje partnerje in otroke.

Clark in Wenzel (2003) sta ugotovili, da sta tako skupinska terapija, osredotočena na odnos med mamo in otrokom, kot individualna psihoterapija statistično pomembno zmanjšali depresivne simptome v primerjavi z ženskami, ki zdravljenja niso prejele. Med njima pa se ni pokazala statistično pomembna razlika. Matere so (v obeh skupinah) po zdravljenju izkazovale večjo pozitivno čustveno vpletenost s svojimi dojenčki kot matere, ki niso sodelovale v zdravljenju. Izboljšali sta se količina in kakovost verbalizacije, pri čemer je bil opazen bolj ekspresiven in razgiban ton glasu. Večkrat so z dojenčki vzpostavile vizualni stik in pri tej interakciji doživljale užitek in zadovoljstvo. Kajti ko depresivni simptomi pri materah izzvenijo, ta postane bolj dosegljiva in zmožna zavedati se namigov svojega dojenčka, na katere se lahko bolj sočutno odzove.

Nadalje Clark in Wenzel (2003) razmišljata, da je eden glavnih razlogov, zakaj se med obema načinoma zdravljenja niso pokazale večje razlike, verjetno v tem, da so v nasprotju s tradicionalno uporabo interpersonalne terapije v njuni študiji matere in dojenčki pogosto srečanja obiskovali skupaj. Prisotnost dojenčka je tako ponudila priložnost za razpravo o pomembnosti materinega zgodnjega odnosa z njim. Čeprav avtorici nista dokazali pomembnih razlik med skupinsko in individualno terapijo, sta spet potrdili, da so lahko različne oblike psihoterapevtskega zdravljenja prav tako učinkovite pri zdravljenju poporodne depresije in tako predstavljajo učinkovito alternativo medikamentoznemu zdravljenju, ki ga mnoge ženske odklanjajo.

Vključevanje partnerja v zdravljenje

Materina poporodna depresija ima posledice tudi na ostale družinske člane, ki pa običajno niso vključeni v zdravljenje. Veliko prednost zdravljenju bi lahko predstavljajo že samo to, da bi bil vanj vključen tudi partner, predvsem pri delu, namenjemu psihoedukaciji o poporodni depresiji. Velika večina partnerjev mater s poporodno depresijo želi biti bolje seznanjenih možnostmi in s potekom zdravljenja (Lever Taylor idr., 2018), prav tako jih večina izraža zanimanje, da bi bili vključeni v proces zdravljenja partnerkine poporodne depresije (Battle idr., 2021). Dodaten razlog za vključitev partnerjev v zdravljenje materine poporodne depresije je podatek, da po rojstvu otroka pogosto tudi sami doživljajo visoke ravni distresa. Rezultati študij kažejo, da 8–10 % očetov po rojstvu otroka doživi vsaj nekatere simptome depresije, delež pa je še večji med moškimi, katerih partnerke imajo poporodno depresijo (Cameron idr., 2016).

Družinsko zdravljenje poporodne depresije je novejša oblika, ki v zdravljenje vključuje očete in pogosto tudi ostale družinske člane mater s poporodno depresijo. Battle in sodelavci (2022) so izvedli študijo, v kateri je bilo udeleženih 16 mater s poporodno depresijo. Matere so bile vključene v program zdravljenja, sestavljenega iz 10-12 enournih terapij, ki je omogočal vključitev enega ali več družinskih članov. Vse udeleženke omenjene študije so na terapijah spremljali njihovi partnerji, nato pa so na začetnem srečanju pare ocenili s pomočjo McMasterjevega modela družinskega delovanja (Miller idr. 1994; v Battle idr., 2022) na področjih komunikacije, reševanja problemov, čustvene vključenosti in čustvenega odzivanja. Na terapijah je bil velik poudarek predvsem na psihoedukaciji o poporodni depresiji ter njenih učinkih na partnerski odnos in družinsko funkcioniranje. Poleg terapij so pari dobivali tudi različne domače naloge, npr. vzeti si čas za zmenek ali prakticirati novo naučene komunikacijske strategije. Rezultati študije so pokazali visoko stopnjo udeležbe na terapijah, namreč vsem materam so se na vseh terapijah pridružili njihovi partnerji, in da so oboji izrazili visoko zadovoljstvo z načinom zdravljenja. Tako pri materah kot pri njihovih partnerjih so opazili izboljšanje na področju simptomov depresije ter izboljšanje na vseh omenjenih področjih družinskega delovanja.

Vendar pa so očetje, ki jim je bilo ponujeno sodelovanje v zdravljenju, pogosto bili soočeni z logističnimi preprekami, kot sta npr. potreba po varstvu otrok ter urnik dela, ki so jim onemogočali, da bi spremljali mame na terapijah zdravljenja poporodne depresije. V opisani študiji so ta problem uspešno rešili tako, da so termine terapij prilagajali željam posameznih parov, na terapijah pa so dopuščali tudi prisotnost otrok (Battle in Cardenil, 2022).

Primer dobre prakse

V članku dajemo pomen alternativnim načinom zdravljenja depresije in celostni obravnavi, ki lahko poleg matere vključuje tudi njenega otroka in partnerja. Kot primer dobre prakse, ki združuje prej opisane pomembne faktorje pri zdravljenju poporodne depresije, bi rade opisale Mother & Baby Partial Hospitalization Programme, ki ga že od leta 2012 nudi neprofitna organizacija Pine Rest v Združenih državah Amerike (Pine Rest Christian Mental Health Services). Namenjen je materam, ki se v času med nosečnostjo ali v poporodnem obdobju spopadajo s poporodno depresijo ali drugimi poporodnimi razpoloženjskimi motnjami. Program je edinstven v tem, da ženskam omogoča psihoterapevtsko zdravljenje v okolju, ki ponuja vrtec za njihove dojenčke do osmega meseca starosti. Ne samo, da ta pristop krepi vez med materjo in otrokom, odpravlja tudi številne praktične ovire, kot so vsakodnevna ločitev matere od otroka, težave s hranjenjem ali urejanjem varstva za druge otroke. Priporočen čas udeleževanja programa v njihovi ustanovi je od 7 do 10 dni, v tem času se ženske pod oskrbo multidisciplinarnega tima vsak dan udeležijo programa, ki vključuje tako skupinske terapije kot individualne pogovore, ponoči pa se vrnejo domov. Udeleženke se učijo veščin obvladovanja stresa, anksioznosti, depresije in drugih negativnih čustev, s katerimi se spopadajo med nosečnostjo ali med skrbjo za otroka. Strokovnjaki (Coy, 2021) so program tudi evalvirali in dobili obetavne rezultate, ki kažejo klinično pomembno izboljšanje ali celo remisijo depresivnih simptomov pri materah, ki so bile vključene v njihov program. Poleg tega so rezultati pokazali tudi znatno izboljšanje prej oslabljene vezi med materjo in otrokom ter zmanjšanje materinega zavračanja, jeze ali tesnobe do otroka. Ta pozitiven vpliv izboljšanja duševnega počutja matere se lahko tako razširi tudi na njenega otroka.

Zaključek

Poporodna depresija je pogost pojav, ki ne vpliva le na mater, ampak ima posledice tudi za novorojenčka, očeta in ostale družinske člane. Kljub temu da obstajajo učinkovite alternativne oblike zdravljenja, pa v praksi še vedno prevlada medikamentozno zdravljenje. Poleg tega je veliko alternativnih oblik zdravljenja dostopnih le posameznicam z višjim SES, saj jih navadno ponujajo zasebne ustanove. Razlog več, da bi morali te oblike zdravljenja vpeljati tudi v dostopno javno zdravstvo, je, da so mame iz nižjega SES bolj podvržene poporodni depresiji, dojenčki pa razvijejo več negativnih posledic. Pri pregledu člankov smo poleg tega zasledile, da je bilo v zadnjih letih izvedenih le malo raziskav na področju alternativnega zdravljenja poporodne depresije. S člankom smo želele predstaviti razsežnosti problema in poudariti, da je še veliko prostora za izboljšave in nadaljnjo raziskovanje ter aplikacijo ugotovitev v zdravstveno prakso.

LITERATURA

Alves, S., Martins, A., Fonseca, A., Canavarro, M. C. in Pereira, M. (2018). Preventing and treating women’s postpartum depression: a qualitative systematic review on partner-inclusive interventions. Journal of Child and Family Studies, 27, 1–25. https://doi.org/10.1007/s10826-017-0889-z

Barr, J. A. (2008). Postpartum depression, delayed maternal adaptation, and mechanical infant caring: A phenomenological hermeneutic study. International Journal of Nursing Studies, 45(3), 362–369.

Battle, C. L., Londono Tobon, A., Howard, M. in Miller, I. W. (2021). Father’s Perspectives on Family Relationships and Mental Health Treatment Participation in the Context of Maternal Postpartum Depression. Frontiers in psychology, 12, 705655. s

Battle, C. L., Cardemil, E. V., Rossi, R., O’Hara, M. W., & Miller, I. W. (2023). Family treatment for postpartum depression: acceptability, feasibility, and preliminary clinical outcomes. Archives of women’s mental health, 26(1), 127–134. https://doi.org/10.1007/s00737-022-01282-0

Branquinho, M., de la Fe Rodriguez-Munoz, M., Maia, B. R., Marques, M., Matos, M., Osma, J., … in Vousoura, E. (2021). Effectiveness of psychological interventions in the treatment of perinatal depression: A systematic review of systematic reviews and meta-analyses. Journal of Affective Disorders, 291, 294–306. https://doi.org/10.1016/j.jad.2021.05.010

Cameron, E. E., Sedov, I. D. in Tomfohr-Madsen, L. M. (2016). Prevalence of paternal depression in pregnancy and the postpartum: an updated meta-analysis. Journal of affective disorders, 206, 189–203. https://doi.org/10.1016/j.jad.2016.07.044

Clark, R., Wenzel, A. in Tluczek, A. (2003). Psychotherapy for postpartum depression: A preliminary report.              American Journal of Orthopsychiatry, 73(4), 441–454. 10.1037/0002-9432.73.4.441

Cox, J. L., Holden, J. M. in Sagovsky, R. (1987). Detection of postnatal depression: Development of the 10-item Edinburgh Postnatal Depression Scale. Br J Psychiatry, 150, 150–782. https://doi.org/10.1192/bjp.150.6.782

Coy, K. (b. d.). Mother & baby program improves patient and child health and wellbeing. Pine Rest. https://www.pinerest.org/newsroom/articles/mother-baby-program-improves-patient-and-child-health-and-wellbeing/

Cuijpers, P. (2017). Four decades of outcome research on psychotherapies for adult depression: An overview of a series of meta-analyses. Canadian Psychology/psychologie canadienne, 58(1), 7.

Feng, C. Y., Chu, H., Chen, C. H., Chang, Y. S., Chen, T. H., Chou, Y. H., Chang, Y. C. in Chou, K. R. (2012). The Effect of Cognitive Behavioral Group Therapy for Depression: A Meta-Analysis 2000–2010. Worldviews on Evidence-Based Nursing, 9, 2–17. https://doi.org/10.1111/j.1741-6787.2011.00229.x

Feske, U., Shear, M. K., Anderson, B., Cyranowski, J., Strassburger, M., Matty, M. idr. (2001). Comparison of severe life stress in depressed mothers and non-mothers: Do children matter? Depression and Anxiety, 13(3), 109 –117.

Field, T. (2010). Postpartum depression effects on early interactions, parenting, and safety practices: A review. Infant Behavior and Development, 33(1), 1–6. https://doi.org/10.1016/j.infbeh.2009.10.005

Field, T., Healy, B., Goldstein, S. in Guthertz, M. (1990). Behaviorstate matching and synchrony in motheri–nfant interactions in nondepressed versus depressed dyads. Developmental Psychology, 26, 7–14.

Field, T., Sandberg, D., Garcia, R., Vega-Lahr, N., Goldstein, S. in Guy, L. (1985). Pregnancy problems, postpartum depression and early motheri–nfant interactions. Developmental Psychology, 21, 1152–1156.

Finlayson, K., Crossland, N., Bonet, M. in Downe, S. (2020). What matters to women in the postnatal period: A meta-synthesis of qualitative studies. PLoS One, 15(4). https://doi.org/10.1371/journal.pone.0231415

Fleming, A. S., Klein, E. in Corter, C. (1992). The effects of a social support group on depression, maternal attitudes and behavior in new mothers. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 33, 685–698.

Letourneau, N. L., Dennis, C., Cosic, N. in Linder, J. (2017). The effect of perinatal depression treatment for mothers on parenting and child development: A systematic review. Depression and Anxiety, 34(10), 928–966. 10.1002/da.22687

Lever Taylor, B., Billings, J., Morant, N. in Johnson, S. (2018). How do women’s partners view perinatal mental health services? A qualitative meta‐synthesis. Clinical psychology & psychotherapy, 25(1), 112–129. https://doi.org/10.1002/cpp.2133

Mayers, A., Hambidge, S., Bryant, O. in Arden-Close, E. (2020). Supporting women who develop poor postnatal mental health: what support do fathers receive to support their partner and their own mental health?. BMC pregnancy and childbirth, 20(1), 1–9. https://doi.org/10.1186/s12884-020-03043-2

Meager, I. in Milgrom, J. (1996). Group treatment for postpartum depression: A pilot study. Australian and New Zealand Journal of Psychiatry, 30, 852–860.

Misri., S, Reebye, P., Milis, L. in Shah, S. (2006). The impact of treatment intervention on parenting stress in postpartum depressed mothers: a prospective study. American Journal of Orthopsychiatry, 76(1), 115–119. 10.1037/0002-9432.76.1.115

Morgan, M., Matthey, S., Barnett, B. in Richardson, C. (1997). A group programme for postnatally depressed women and their partners. Journal of Advanced Nursing, 26, 913–920.

Murray, L. (1992). The impact of postnatal depression on infant development. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 33, 543–561.

O’Hara, M. W. in Engeldinger, J. (2018). Treatment of postpartum depression: recommendations for the clinician. Clinical Obstetrics and Gynecology, 61(3), 604–614.

Sockol, L. E., Battle, C. L., Howard, M. in Davis, T. (2014). Correlates of impaired mother-infant bonding in a partial hospital program for perinatal women. Arch Womens Ment Health, 17, 465–469. 10.1007/s00737-014-0419-6

Stein, A., Gath, D. H., Bucher, J., Bond, A., Day, A. in Cooper, P. J. (1991). The relationship between postnatal depression and mother–child interaction. British Journal of Psychiatry, 158, 46–52.

Vinogradov, S. in Yalom, I. D. (1990). Self-disclosure in the therapeutic relationship. New York. Plenum.

Woolhouse, H., Gartland, D., Perlen, S., Donath, S. in Brown, S. J. (2014). Physical health after childbirth and maternal depression in the first 12 months post partum: Results of an Australian nulliparous pregnancy cohort study. Midwifery, 30(3), 378–384. http://dx.doi.org/10.1016/j.midw.2013.03.006