Vplivi medijske reprezentacije priseljencev na socialno zaupanje

Priseljevanje je pereč svetovni problem, na njegovo dojemanje v javnosti pa v veliki meri vplivajo mediji. Ker so ljudje nagnjeni k temu, da imajo raje člane svoje lastne skupine, pripadnike zunanjih skupin pa dojemajo kot potencialno grožnjo, so priseljenci v socialno prikrajšanem položaju že, ko se preselijo iz svoje države izvora. Socialno zaupanje med različnimi skupinami, ki je ključnega pomena za delujočo družbo, je tako zaradi kognitivnih skupinskih pristranskosti in implicitnih rasnih pristranskosti nizko. Mediji pomembno vplivajo na oblikovanje naših prepričanj in zato pri razvijanju mnenja domačinov o migrantih igrajo pomembno vlogo, ki vpliva na odnose med skupinama in posledično na stanje družbe. Negativno predstavljanje priseljencev v medijih lahko poveča predsodke, ustvari arbitraren strah in še bolj spodkoplje socialno zaupanje. V primeru bolj nepristranskega podajanja novic pa se lahko družbeno zaupanje okrepi, socialna distanca med domačini in priseljenci zmanjša, odnosi med različnimi etničnimi skupinami pa izboljšajo.

Po razsežnostih begunske krize leta 2015 vprašanja priseljevanja ni bilo več mogoče zanemariti. Migracije danes veljajo za eno najpomembnejših globalnih tem, ki je zaradi polemik v politiki in medijih pogosto v ospredju javnih razprav. Informacije, ki nam jih o priseljencih podajajo mediji, naj bi bile nevtralne, preverjene in utemeljene na dejstvih. A ker življenje v svetu digitalnih medijev olajšuje pretok in objavo nepreverjenih zgodb, je včasih težko ločiti med resničnimi in neresničnimi poročili. V primerjavi s tiskanimi mediji, so internetne novice enostavno dostopne vedno in povsod, prav tako pa je enostavna, hitra in neregulirana tudi njihova objava. Ljudje smo v vedno večji meri izpostavljeni lažnim poročilom, ki ustvarjajo nove globoke ločnice. Mediji, četudi nekakovostni, vplivajo na oblikovanje naših mnenj, vedenj ter celostnih političnih prepričanj (Hu in Zhu, 2017). Do neke mere določajo način, na katerega domačini dojemajo priseljence (Alvarez-Galvez, 2014), kar lahko povzroči večje vrzeli v zaupanju med ljudmi različnih etničnih skupin. Negativno medijsko predstavljanje priseljevanja namreč negativno vpliva na socialno zaupanje med domačini in priseljenci, ki je zaradi posebnih kognitivnih pristranskosti že tako oslabljeno.

Obstajajo številne teorije, ki pojasnjujejo razloge za človeške migracije. Massey (1999) se je v svoji teoretični analizi osredotočil na razloge za priseljevanje in jih sistematsko uvrstil v različne teorije priseljevanja. Prva je t.i. teorija »odboja in privlačnosti« (angl. push-pull) teorija, ki opisuje , da obstajajo določeni motivirajoči dejavniki, ki ljudi spodbudijo, da se iz svoje države izvora preselijo v domnevno bolj privlačno ciljno državo. Vojne, naravne katastrofe in nestabilne politične ali gospodarske razmere spadajo med potisne dejavnike (angl. push factors), ki služijo kot razlogi za selitev iz domače države. Kakovost življenja, možnosti zaposlitve, višji družbeni status in boljše plače v ciljni državi pa predstavljajo vlečne faktorje (angl. pull factors), ki migrante privabijo v določen kraj in služijo kot motivacija za selitev. Naslednja, neoklasična teorija priseljevanja, predpostavlja, da so migranti racionalni posamezniki, ki se za selitev odločajo na podlagi analize stroškov in koristi, predvsem kot odziv na povpraševanje na trgu dela ciljne države. Novoekonomični pristopi obravnavajo družine kot tiste, ki sprejemajo odločitve, poskušajo povečati svoj pričakovani dohodek in se izogniti gospodarskim tveganjem, ki jih predstavlja njihova država izvora. Teorija socialnega kapitala pa poudarja pomen družbenih vezi medtistimi, ki so že migrirali, in tistimi, ki o tem razmišljajo. Priseljevanje je namreč za naslednje generacije lažje, ker so med ciljnimi državami in državami izvora že vzpostavljene socialne mreže. Vredno je tudi omeniti, da obstajajo razlike v sprejemu priseljencev, ki so v državo prišli iz različnih razlogov. Ljudje imajo do vojnih beguncev več sočutja in so jim bolj željni pomagati kot tistim, ki so prišli iskat boljše zaposlitvene ali življenjske možnosti. Razlika pa obstaja tudi med kariernimi priseljenci – tisti, ki so visoko izobraženi, pogosto niso le toplo sprejeti, temveč zaradi potencialnih koristi, ki jih bodo doprinesli državi in prebivalcem, celo zaželeni (Rasmussen in Poushter, 2019). 

Čeprav obstajajo še mnoge različne teorije priseljevanja, vse obravnavajo priseljence kot agente, ki si prizadevajo za boljše življenje, in ne kot povzročitelje težav, ki poskušajo škoditi domačinom ali jih ogrožati. Kljub temu pa mediji priseljence vedno znova povezujejo s kriminalom in nezakonitimi dejavnostmi (Farris in Mohamed, 2018), kar homogenizira izjemno raznoliko skupino ljudi. S tem, da jih vse predstavljajo kot slabe, mediji generalizirajo obnašanje migrantov in naslikajo črno-belo situacijo. Tudi, ko mediji poročajo o dejanskih zločinih, ki so jih zagrešili priseljenci, so te novice pogosto okrnjene in ne vključujejo celotnega konteksta. Medijski vplivi se lahko pojavijo kmalu ali pozno po izpostavljenosti in trajajo nekaj sekund ali nekaj let, lahko so namerni ali ne, lahko okrepijo implicitne pristranskosti in spodbudijo škodljive stereotipe do priseljencev ali pa jih obravnavajo kot sebi enakovredne, s čimer jih približajo javnosti. Medijski učinki so torej vseprisotni, zato je dobro informirano in nepristransko poročanje izrednega pomena. 

Kako mediji vplivajo na oblikovanje mnenj

Medijsko uokvirjanje se nanaša na način novinarskega poročanja, ki ga novinarji izberejo za predstavitev določenega (vidika) problema, pa tudi na to, kako to predstavljanje vpliva na prepričanja, mnenja in obnašanje ljudi (Kim, 2018). Uokvirjanje je tako posledica kulturnih in družbenih, pa tudi osebnih vrednot, ki s svojim vplivom spodkopavajo domnevno objektivnost tiska. Poleg tega mediji uporabljajo tudi prednostno vrednotenje tem (angl. priming). Gre za nezaveden kognitivni fenomen, ki označuje vpliv, ki ga ima izpostavljenost določenim dražljajem na človekove misli in nadaljnje vedenje (Arendt, 2013). Mediji nas spodbujajo k razmišljanju o temah, ki jih sami obravnavajo in so v naših mislih zaradi neprestanega poročanja zlahka dostopne (Czymara in Dochow, 2018). Ker so ljudje, zlasti tisti, ki nimajo veliko stikov ali izkušenj z drugimi etničnimi skupinami, nagnjeni k temu, da zunanje skupine dojemajo kot potencialno škodljive in zato nezaželene (Putnam, 2007), je lahko golo podajanje informacij o priseljevanju razlog za skrbi in nelagodje. Že sama pogosta prisotnost priseljencev v medijih lahko v domačinih vzbudi neprijetne občutke (Reddy, 1998), negativno poročanje pa še poslabša že tako okrnjene poglede naroda na drugačne od sebe.

Vplivna moč medijev se odraža tudi v določitvi medijskega programa − izbora in načina predajanja novic. Teme, ki so obravnavane pogosto, so v očeh javnosti zaradi lažje dostopnosti in širokih razprav zaznane kot pomembnejše (Czymara in Dochow, 2018). Množični mediji zato objavljajo zgodbe, za katere želijo, da jih ljudje opazijo in o njih govorijo. Pri tem lahko nadzorujejo informacije, ki jih širša javnost prejema in o katerih razmišlja (Geiß, 2019). S povezovanjem delovanja zgoraj omenjenih učinkov torej ugotovimo, da so migracije zaradi medijsko določenega programa in prednostnega vrednotenja tem (angl. Priminga) v mislih ljudi že samodejno prisotne kot potencialno nevarne, njihovo negativno uokvirjanje pa pri domačinih ustvarja sovražni odnos do priseljencev. 

Prav tako pa je priseljevanje tema, ki je politično obarvana in je pogosto vir polarizacije posameznikov. Medijske hiše delujejo v skladu z lastno politično orientacijo, zato izbirajo in se osredotočajo na podrobnosti zgodb, ki potrjujejo njihova prepričanja (Guo in Lai, 2015). To kaže na obstoj medijske pristranskosti, predvsem ideološke, ki se odraža v razlikah v poročevalskem odnosu do priseljencev.

Do priseljencev smo implicitno pristranski

Pomembno je izpostaviti, da vsi mediji z mnenjem ljudi ne manipulirajo namerno. Novinarji lahko sprožijo diskriminacijo v vseh vidikih življenja že samo s tem, da določeno skupino nevede predstavijo (uokvirijo) na neugoden način. Vsi smo podvrženi implicitni rasni pristranskosti, ki nam pomaga organizirati našo percepcijo sveta in zaradi katere lahko posamezniki nehote škodujejo, stigmatizirajo ali užalijo pripadnike različnih etničnih skupin. Implicitna pristranskost se nanaša na težnjo ljudi, da samodejno povezujemo določene skupine s specifičnimi (stereotipnimi) lastnostmi (Payne idr., 2017). V kolikor se novinarji zavedajo svoje nagnjenosti  k implicitni pristranskosti, lahko njihovo delo postane bolj kredibilno in vključujoče. Kljub temu pa so prisotne tudi druge kognitivne pristranskosti, kot npr. sidranje (močan vpliv že pridobljenih informacij na nadaljnje odločanje). Nekatere večje medijske hiše so na to pozorne in se poskušajo zavestno izogniti rasističnim trditvam. Ne glede na njihov zavestni trud pa nezavedno vseeno ohranjajo subtilne rasne mikroagresije; vsakdanje žaljive komentarje ali izključujoča vedenja do etničnih manjšin. Ker gre za podzavestne mehanizme, se jim včasih novinarji kljub trudu ne uspejo v celoti izogniti (Wong idr., 2014). Te mikroagresije se lahko poznajo tako v žaljivem ali nezavedno zaničljivem odnosu do zaposlenih, kot tudi v načinu podajanja novic. 

Grožnja, ki jo priseljenci predstavljajo kot zunanja skupina

Ne glede na to, da množični mediji niso edini dejavnik, ki vpliva na dojemanje priseljevanja, pa imajo pri razvoju stigme in strahu pred tujci nezanemarljiv vpliv. Predsodki, tudi tisti, izraženi v medijih, krepijo pazljivost, ki jo ljudje čutimo do pripadnikov drugih skupin. S skupinskimi dinamikami se ukvarjajo teorije realističnega skupinskega konflikta, simbolne grožnje in integrirane/medskupinske grožnje notranji skupini, ki zunanjo skupino dojema kot vir škode (Riek idr., 2006).

Teorija realističnega skupinskega konflikta (angl. realistic conflict theory) pravi, da se med tekmovanjem dveh skupin za redke vire pojavi negativen odnos do zunanje skupine, ker potencialen uspeh ene skupine ogroža blaginjo druge. Zaradi konflikta med skupinama se poveča solidarnost znotraj skupine, kar dodatno zaostri odnose z zunanjo skupino, poveča distanco med skupinama in celo povzroči medskupinsko sovražnost (Riek idr., 2006). Domačini bi lahko npr. čutili, da priseljenci niso upravičeni do delovnih mest, ponujenih na lokalnem trgu, ker bi morala ta pripadati njihovi notranji skupini. To bi lahko v državljanih vzbudilo občutek, da jim priseljenci zasedajo delovna mesta in da skupini tekmujeta na trgu dela. Vendar pa glede na teorijo segmentiranega trga dela migranti pogosto sprejmejo službe, ki jih domačini nikoli ne bi (Massey, 1999). Kakšna je v tem primeru domnevna grožnja priseljencev? Teorija simbolne grožnje predlaga, da ta leži v razlikah v sistemu vrednot in prepričanj, ne pa v tekmovanju za oprijemljive vire (Riek idr., 2006). Domačini se torej počutijo, kot da priseljenci ogrožajo njim pomembne vrednote in kulturo.

Že omenjena teorija medskupinske grožnje združuje ta dva pogleda. Trdi namreč, da smo ljudje po naravi bolj naklonjeni članom svoje skupine, člane zunanje skupine pa dojemamo kot grožnjo (Riek idr., 2006). Priseljenci in tisti z drugačno etnično pripadnostjo ali barvo kože predstavljajo zunanjo skupino, s katero se domačini ne želijo zbliževati. Skladno s tem so migranti v socialno prikrajšanem položaju zunaj svoje izvorne države že samo zaradi tega, ker ljudje dajemo prednost članom svoje skupine in jih dojemamo kot boljše (Theorin, 2019). Opisana teorija grožnje razdeli na štiri razrede: realistična grožnja (podobna grožnji, kot jo opisuje teorija realističnega skupinskega konflikta), simbolna grožnja (podobna grožnji, kot jo opisuje teorija simbolne grožnje), medskupinska tesnoba (nemir, ki izhaja iz slabe ali neobstoječe komunikacije z zunanjo skupino) in negativni stereotipi. Predlaga, da lahko tekmovanje za vire in nasprotujoče si vrednote hkrati vplivajo na negativen odnos do zunanje skupine (Riek idr., 2006). Ljudje torej nasprotujejo priseljevanju, ker migrante vidijo kot grožnjo, ki bi imela lahko zanje in za državo slabe posledice (Theorin, 2019). Te zaznane grožnje segajo od skrbi o migrantskem prevzemu delovnih mest in oslabitvi gospodarstva do občutkov ogroženosti domače kulture in vrednot. Negativna medijska prezentacija priseljencev krepi predsodke, ki jih domačini gojijo do tujcev, kar skupaj z implicitno pristranskostjo in medskupinsko grožnjo spodbija družbeno zaupanje. Ljudje namreč lažje sodelujejo med seboj, ko je socialna distanca med njimi manjša (Putnam, 2007). Bolj kot se kultura in vrednote med skupinami razlikujejo, večji sta zaznana grožnja in socialna distanca.

Socialno zaupanje med domačini in priseljenci

Socialno zaupanje je opredeljeno kot zaupanje med dvema osebama ali skupinama, kjer lahko ena drugi zaupa, da se bo obnašala na določen (ustrezen) način. Je ključna sila pri zagotavljanju družbene povezanosti in pomemben del zdrave, demokratične družbe in uspešnega gospodarstva (Welch idr., 2005). Putnamova teorija medsebojnega socialnega zaupanja (2007) nakazuje na to, da imata priseljevanje in etnična raznolikost kratkoročno negativne posledice na odnose med ljudmi. Zmanjšujeta solidarnost in socialni kapital, ki se nanaša na povezave med posamezniki, osnovane na zaupanju in vzajemnosti. Znižujeta tudi medsebojno zaupanje in altruizem, zmanjšujeta kakovost in kvantiteto medosebnih odnosov. Putnamova teorija trdi še, da povečana etnična raznolikost vodi v socialno izolacijo in nižje socialno zaupanje tako med člani različnih skupin kot tudi med člani iste skupine (Putnam, 2007). V ozadju negativnega razmerja med družbeno povezanostjo in etnično raznolikostjo so tudi teorije o simbolnih mejah in skupinski grožnji (van der Meer in Tolsma, 2014), ki zatrjujejo, da raznolikost kratkoročno spodkopava skupnost. Kljub temu pa ima priseljevanje dolgoročne pozitivne posledice, ki segajo od povečane ustvarjalnosti, ki izhaja iz drugačnih okolij, izkušenj in prepričanj, do gospodarske rasti in globalnega razvoja (npr. zaradi nakazil, ki jih priseljenci pošiljajo v svoje manj razvite države izvora) (Putnam, 2007).

Premostitev vrzeli med mediji in resničnostjo

Medtem ko teorije o konfliktih in skupinskih grožnjah pojasnjujejo distanco med domačini in priseljenci, ne zagotavljajo nobenih informacij o tem, kako ali če je to vrzel mogoče premostiti. To obravnavajo teorije stikov. Hipoteza stika, ki jo je razvil Allport (1954), trdi, da je mogoče predsodke do zunanje skupine zmanjšati z medosebnimi stiki pod pravimi pogoji. Ti pogoji vključujejo enak status in skupne skupne cilje obeh skupin, medskupinsko komunikacijo za doseganje teh ciljev in podporo oblasti (Pettigrew, 1998). Jedro teorije bi lahko uporabili za razlago vpliva, ki ga imajo mediji na dojemanje priseljencev. Ker vplivajo na nivo zaznane grožnje med različnimi skupinami, lahko mediji omilijo začeten negativen odnos do priseljevanja, s tem pa zmanjšajo socialno distanco med domačini in priseljenci. Če migranti v medijih ne bi bili prikazani kot grožnja, bi jih domačini kot take dojemali v občutno manjši meri in bili do njih posledično manj sovražni. Nasprotno pa pozitivno medijsko poročanje o priseljencih preizprašuje stereotipe in slepo naklonjenost pripadnikom lastne skupine, zmanjšuje socialno distanco in spodbudi odprtost pri posameznikih. Skozi daljše obdobje pretežno nevtralnega in pozitivnega poročanja o priseljencih bi jih ljudje začeli obravnavati kot sebi enake, ne pa kot grožnjo. Poročanje o resničnih in navdihujočih migrantskih zgodbah bi lokalno prebivalstvo spodbudilo k sprejemanju priseljencev ter prenašanju izkušenj in znanja med skupinama. Mediji bi se bolj kot razlikam med migranti in gledalci lahko posvetili njihovim podobnostim, kar bi zmanjšalo socialno distanco med zunanjo in notranjo skupino. Zaradi povečanih stikov bi se lahko ponovno vzpostavilo socialno zaupanje, odnosi med ljudmi različnih narodnosti pa bi lahko postali tesnejši in močnejši. A rešitev ni v tem, da začnejo mediji o priseljevanju poročati na izključno pozitiven način, temveč da novice postanejo nevtralen odraz resničnosti, ki temelji na dejstvih in ne na kognitivnih pristranskostih ali osebnih preferencah. Ljudje si bodo lastna mnenja lahko odgovorno oblikovali šele, ko bo priseljevanje obravnavano na uravnotežen način brez skritih politično motiviranih namenov.

Ljudje smo pristranski do tistih, ki so drugačni in neznani. Popačene, neresnične in nepopolne novice krepijo naše kognitivne pristranskosti in posledično poglabljajo ločevanje različnih etničnih skupin, kar lahko vodi do trenj med njimi. Če upoštevamo teorije skupinskih groženj in implicitne pristranskosti, vemo, da so ljudje dovzetni za razvoj negativnih stereotipov o priseljencih (Riek idr., 2006). Namesto krepitve teh predsodkov z negativnim predstavljanjem priseljencev v medijih bi morali ti poročati kar se da objektivno (Farris in Mohamed, 2018). To bi zmanjšalo število neutemeljenih zunanjih vplivov na mnenja domačinov in priseljencev drug o drugem, kar bi olajšalo razvoj stikov med različnimi skupinami in zmanjšalo socialno razdaljo med njimi. 

Ker obstaja občutno več raziskav na temo učinkov negativnega uokvirjanja priseljencev v medijih kot na temo pozitivnega, bi se morale prihodnje študije osredotočiti na longitudinalne metode, ki preučujejo morebitne posledice pozitivnega medijskega predstavljanja priseljencev. S tem bi znanstveniki pridobili boljši vpogled v specifične vplive podajanja novic, odkrili bi, ali so pozitivni učinki enako vplivni kot negativni, in raziskali, ali lahko prosocialno ali nevtralno poročanje izkoreninita oziroma vsaj zmanjša kognitivne pristranskosti. Zavedanje o pomembnosti medijskih vplivov in človekove nagnjenosti k določenim kognitivnim pristranskostim je namreč prvi korak k bolj odgovornemu in neodvisnemu oblikovanju poročanj. 

Mediji lahko ljudi lizobražujejo in informirajo na nepristranski način. Svoj vpliv lahko uporabijo za to, da v ospredje javnega diskurza postavijo pereča vprašanja in spodbujajo bolj pozitiven odnos do migrantov. Kot navedeno pa ga lahko uporabijo tudi za krepitev stereotipov, širjenje lažnih novic in poglabljanje razkolov med ljudmi, kar včasih počnejo tudi nenamerno zaradi podzavestnih mehanizmov. V izogib temu je ključnega pomena bralčevo oz. gledalčevo ponotranjenje evalvacijskega pristopa k interpretaciji informacij, ki so pogosto popačene. Konkretneje, mediji so selektivni. Način predstavitve priseljencev v novicah ni nujno odraz realnosti. So strateški; v veliki večini smo izpostavljeni temu, za kar medijski mogotci presodijo, da je pomembno in relevantno. Predvsem pa so mediji vplivni; oblikujejo naše perspektive in mnenja. Zato se moramo, namesto da postanemo pasivni spremljevalci novic, od vsiljevanja prepričanj racionalno distancirati toliko, da si lahko oblikujemo lastna mnenja. Preverjanje utemeljenosti in verodostojnosti medijskih trditev naj bo izhodišče za kritičen razmislek o aktualnem dogajanju.

Literatura

Alvarez-Galvez, J. (2014). Television news consumption and public attitudes towards immigration: A multi-level approach. International Journal of Social Psychology, 29(3), 401−429. http://dx.doi.org/10.1080/02134748.2014.972704

Arendt, F. (2013). Toward a dose-response account of media priming. Communication Research, 42(8), 1089−1115. https://doi-org.tilburguniversity.idm.oclc.org/10.1177/0093650213482970

Czymara, C. S. in Dochow, S. (2018). Mass media and concerns about immigration in Germany in the 21st century: Individual-level evidence over 15 years. European Sociological Review, 34(4), 381−401. https://doi-org.tilburguniversity.idm.oclc.org/10.1093/esr/jcy019

Farris, E. M., in Mohamed, H. S. (2018). Picturing immigration: How the media criminalizes immigrants. Politics, Groups, and Identities, 6(4), 814−824. https://doi.org/10.1080/21565503.2018.1484375 

Geiß, S. (2019). The media’s conditional agenda-setting power: How baselines and spikes of issue salience affect likelihood and strength of agenda-setting. Communication Research, 1−28. https://doi-org.tilburguniversity.idm.oclc.org/10.1177/0093650219874968

Guo, W-C. in Lai, F-C. (2015). Media bias, slant regulation, and the public-interest media. Journal of Economics, 114, 291−308. https://doi-org.tilburguniversity.idm.oclc.org/10.1007/s00712-014-0396-2 

Hu, H., in Zhu, J. J. H. (2017). Social networks, mass media and public opinions. Journal of Economic Interaction and Coordination, 12(2), 393−411. https://doi.org/10.1007/s11403-015-0170-8

Kim, K. (2018). The hostile media phenomenon: Testing the effect of news framing on perceptions of media bias. Communication Research Reports, 36(1), 35−44. https://doi-org.tilburguniversity.idm.oclc.org/10.1080/08824096.2018.1555659

Massey, D. S. (1999). Why does immigration occur? A Theoretical Synthesis. V: C. Hirschman, P. Kasinitz in J. DeWind (ur.) Handbook of International Migration. The American Experience (str. 34−52). Russell Sage Foundation.

Payne, B. K., Vuletich, H. A. in Lundberg, K. B. (2017). The bias of crowds: How implicit bias bridges personal and systemic prejudice. Psychological Inquiry, 28(4), 233–248. https://doi.org/10.1080/1047840X.2017.1335568 

Pettigrew, T. F. (1998). Intergroup contact theory. Annual Review of Psychology, 49, 65−85. https://doi.org/10.1146/annurev.psych.49.1.65 

Potter, W. J. (2012). What is a media effect? V: W. J. Potter (ur.) Media Effects (str. 33−50). http://dx.doi.org/10.4135/9781544308500.n3

Putnam, R. D. (2007). E Pluribus Unum: Diversity and community in the twenty-first Century. Scandinavian Political Studies, 30(2), 137−174. https://doi.org/10.1111/j.1467-9477.2007.00176.x

Rasmussen, R in Poushter, J. (9. avgust 2019). People around the world express more support for taking in refugees than immigrants. Pew Research Center. https://www.pewresearch.org/short-reads/2019/08/09/people-around-the-world-express-more-support-for-taking-in-refugees-than-immigrants/ 

Reddy, M. T. (1998). Invisibility/Hypervisibility: The paradox of normative whiteness. Transformations: The Journal of Inclusive Scholarship and Pedagogy, 9(2), 55−64. https://www.jstor.org/stable/43587107 

Riek, B. M., Mania, E. W. in Gaertner, S. L. (2006). Intergroup threat and outgroup attitudes: A meta-Analytic review. Personality and Social Psychology Review, 10(4), 336−353. https://doi.org/10.1207/s15327957pspr1004_4 

Theorin, N. (2019). Maintainers of ethnic hierarchies? Investigating the relationship between media use and attitudes toward perceived remote versus perceived close immigration. Mass Communication and Society, 22(6), 827−850. https://doi.org/10.1080/15205436.2019.1660368

Van der Meer, T. in Tolsma, J. (2014). Ethnic diversity and its effects on social cohesion. Annual Review of Political Science, 40, 459−478. https://doi.org/10.1146/annurev-soc-071913-043309

Wark, C. in Galliher, J. F. (2007). Emory Bogardus and the origins of the social distance scale. The American Sociologist, 38(4), 383−395. https://doi.org/10.1007/s12108-007-9023-9

Welch, M. R., Rivera, R. E. N., Conway, B. P., Yonkoski, J., Lupton, P. M. in Giancola, R. (2005). Determinants and consequences of social trust. Sociological Inquiry, 75(4), 453−473. https://doi.org/10.1111/j.1475-682X.2005.00132.x 

Wong, G., Derthick, A. O., David, E. J. R., Saw, A. in Okazaki, S. (2014). The what, the why, and the how: A review of racial microaggressions research in psychology. Race and Social Problems, 6, 181−200. https://doi.org/10.1007/s12552-013-9107-9