Mentalna čvrstost in športniki na poti k njej

Športni psihologi že dolgo opažajo razlike v uspešnosti med fizično zelo podobno pripravljenimi tekmovalci in sklepajo, da do njih prihaja zaradi različnih stopenj psihološke pripravljenosti. Ta v sodobnem športu zavzema vedno bolj pomembno vlogo (Brewer, 2009). Ena glavnih psiholoških značilnosti, ki vrhunskim športnikom pomaga, da se pod stresom tekmovanj ne zlomijo, je po mnenju športnikov, njihovih trenerjev in športnih psihologov mentalna čvrstost. To psihološko značilnost in njeno vlogo pri športnih uspehih v zadnjih desetletjih pospešeno raziskujejo, saj glede njene opredelitve še vedno obstajajo nestrinjanja (Liew idr., 2019). Namen članka je predstaviti pojem mentalne čvrstosti, poudariti njeno pomembnost za športnike in opisati različne psihološke tehnike, ki lahko pomagajo športnikom na poti k mentalni čvrstosti in s tem prinesejo večje možnosti za uspeh.

Kaj je mentalna čvrstost?

Jones je leta 2002 mentalno čvrstost (angl. mental toughness) opisal kot enega najbolj uporabljanih, a hkrati najmanj razumljivih pojmov v športni psihologiji. Od takrat so jo številni avtorji želeli natančno definirati. Kumar (2017) jo opisuje kot skupek pozitivnih lastnosti, ki osebi (največkrat športniku) pomagajo pri premagovanju težkih situacij na treningih in tekmovanjih. Nekatere od teh lastnosti so samozaupanje, sposobnost koncentracije in motivacija (Jones, 2007). Številni avtorji, strokovnjaki in trenerji pa pojem uporabljajo za opisovanje mentalnega stanja športnikov, ki pod težkimi pogoji vztrajajo, da bi uspeli (Sheard, 2010). Golby in Sheard (2004) pravita, da mentalno čvrsti posamezniki v mislih ravnajo disciplinirano; v težkih trenutkih tako ostajajo mirni in sproščeni. Njuna definicija je pomanjkljiva, saj ne definira mentalne čvrstosti same, pač pa le opisuje kaj le-ta športniku omogoči (Crust, 2007). Na splošno prisotnost mentalne čvrstosti daje športnikom prednost pred tekmeci, saj se lažje skoncentrirajo in imajo svoje telo v ključnih trenutkih pod večjim nadzorom, ter jim pomaga, da lažje premagajo težke treninge in se spopadajo s stresnimi tekmami, hkrati pa pri tem ne izgubijo samozavesti (Kumar, 2017). Številne nove raziskave dosledno opisujejo, kaj mentalna čvrstost športnikom omogoča, avtorji pa še vedno niso soglasni glede njene opredelitve (Gucciardi, 2017).

Da bi bolje razumeli pojem mentalne čvrstosti, si lahko pomagamo tudi z definicijo psihološke odpornosti, saj sta pojma tesno povezana. Psihološka odpornost predstavlja dinamičen proces pozitivnega prilagajanja posameznika ob bolečih izkušnjah (Luthar idr., 2000). Glavna ločnica z mentalno čvrstostjo je v tem, da odpornost velja bolj za splošno populacijo. Izrazi se, ko se povprečen posameznik znajde v stiski (npr. ob izgubi družinskega člana) in se čez čas pozitivno čustveno prilagodi (Graber idr., 2015). Mentalna čvrstost pa se osredotoča predvsem na odziv športnika pod stresom na treningih ter med in po tekmovanjih, saj se športniki ne soočajo zgolj z izzivi, temveč morajo vztrajati in vlagati ogromno truda navkljub številnim porazom (npr. v obliki poškodb in nedoseženih ciljev; Cowden idr., 2016). Ob tem se lahko porodi vprašanje, ali je mentalna čvrstost le psihološka odpornost v športnem kontekstu, vendar je odgovor nikalen. Liew in sodelavci (2019) namreč trdijo, da se za razliko od odpornosti, ki posamezniku omogoči, da se z njeno pomočjo samo vrne do “normalnega delovanja”, mentalna čvrstost navezuje na športnikovo zmožnost uspeha in “blestenja” kljub doživetim stiskam, kot so razni neuspehi in poškodbe.  

Gucciardi in sodelavci (2008) so v svojem delu predstavili, kdaj se mentalna čvrstost izrazi pri nogometaših. Poleg odločenosti in motiviranosti nogometašev, da bodo v pripravljalnem obdobju naredili vse mogoče, da bo njihova pripravljenost na vrhuncu, je njen pomen najvidnejši, ko se športnik sooča s poškodbami in rehabilitacijo, saj mora spremeniti svoje ustaljene rutine, narediti nujne spremembe in začrtati nov načrt treningov. Primer visoke mentalne čvrstosti je nogometaš, ki ostaja osredotočen in predan športu ter svojim športnim ciljem kljub pritisku vrstnikov za uživanje alkohola ali drog, ki lahko športnike preusmerijo stran od nogometa in športnega načina življenja. Zanimiva je tudi ugotovitev Jonesa in sodelavcev v raziskavi iz leta 2007, ki je vključevala elitne olimpijske zmagovalce, njihove trenerje in športne psihologe. Sodelujoči so trdili, da si mnogi olimpijci, ki z željo po uspehu trdo trenirajo in se iger veselijo, v trenutku, ko prispejo na prizorišče, zaželijo, da bi se tekmovanje čimprej končalo. Zaradi psihološkega pritiska v tekmovanju ne vidijo užitka, dokler se ne konča. V nasprotju z njimi pa mentalno čvrsti olimpijci uživajo vsak trenutek pritiska in tekmovanja. Mentalna čvrstost se tako zdi eden najpomembnejših atributov profesionalnega športnika, saj mu pomaga premagovati tekmovalne pritiske in stresne trenutke, s katerimi se sooča tekom kariere (Crust, 2007).

Je mentalna čvrstost prirojena ali priučena?

Kljub temu da mentalna čvrstost ostaja nejasen psihološki konstrukt, obstaja konsenz o njenem izvoru. Raziskovalci trdijo, da gre za lastnost, h kateri smo lahko nagnjeni ali ne, čeprav se lahko spremeni na podlagi določenih izkušenj (Powell in Myers, 2017).  Da bi določili relativnost genske pogojenosti in vpliva okolja psihologi pogosto  preučujejo enojajčne dvojčke. Tako raziskavo so izvedli tudi Horsburgh in sodelavci (2009), ki so na podlagi rezultatov ankete o mentalni čvrstosti prišli do ugotovitve, da ima, kot večina karakternih značilnosti, mentalna čvrstost močno gensko komponento, a so pri njej vidni tudi vplivi okolja. Ti vplivi so največkrat ključnega pomena še preden otrok prvič stopi v stik s športom. V času vzgoje morajo starši otroku nuditi podporo in mu hkrati privzgojiti delavnost, pomemben vpliv pa ima lahko tudi tekmovalnost med sorojenci (Crust in Clough, 2011). Težavne situacije v športnem kontekstu in izven njega lahko mlademu športniku pomagajo do mentalne čvrstosti (Coulter idr., 2010), saj izpostavljenost stiskam in izzivom v posamezniku vzbudi problemsko razmišljanje (Crust in Clough, 2011). Tako razlago potrjuje tudi raziskava Sarkarja in sodelavcev (2015), ki je vključevala 10 zlatih olimpijcev. Udeleženci so poročali, da so težki dogodki sprva vodili do travmatičnih izkušenj, a so jim njihova močna negativna čustva sčasoma pomagala k prihodnji motivaciji in hkrati tudi osebnostni rasti. Genetika torej igra vlogo pri izraženosti mentalne čvrstosti, hkrati pa obstajajo dejavniki okolja (npr. komunikacija, podpora staršev…), ki vplivajo na njen razvoj (Crust in Clough, 2011). 

Vrline mentalno čvrstega športnika

Eden glavnih razlogov, da trenerji ne vključujejo krepitvenih metod mentalne čvrstosti v svoje programe treningov, je pomanjkanje znanja o njej (Creasy in Stratton, 2005). Razumevanje mentalne čvrstosti, ki je abstraktna lastnost, lahko olajša opis njenih konkretnih zunanjih, vedenjskih izrazov. Tako je Jones v svoji raziskavi (2002, str. 211) na podlagi izjav uspešnih in izkušenih športnikov zbral 12 vrlin, ki so jih sami določili za značilne lastnosti mentalno čvrstega posameznika. Razporejene so po pomembnosti, a so vse ključne za idealnega mentalno čvrstega športnika.

1. Neomajno zaupanje v svoje sposobnosti doseganja zadanih ciljev.
2. Sposobnost vrnitve po neuspehih zaradi povečane odločnosti.
3. Neomajno zaupanje v svoje edinstvene značilnosti in sposobnosti, ki ga ločujejo od nasprotnikov.
4. Nepotešljiva želja in ponotranjeni motivi za uspeh.
5. Osredotočenost na nalogo v danem trenutku, ne glede na mogoče motnje v kontekstu tekmovanj.
6. Ponoven prevzem psihološkega nadzora po nepredvidenih in neobvladljivih dogodkih (v kontekstu tekmovanj). 
7. Premikanje meja čustvene in fizične bolečine. 
8. Zavedanje, da je tekmovalna tesnoba neizogibna in da se je z njo sposoben spopasti.
9. Odpornost na vpliv dobrih ali slabih nastopov drugih tekmovalcev.
10. Uživanje in uspeh pod pritiskom tekmovanj.
11. Polna koncentracija ne glede na dogodke v zasebnem življenju.
12. Sposobnost odmisliti šport, ko je to nujno potrebno.

Kljub temu da omenjene vrline ne definirajo mentalne čvrstosti same, pač pa opisujejo mentalno čvrstega posameznika, nam pomagajo pri boljšem razumevanju vedenja takih športnikov in podajajo lažji vpogled v možnosti krepitve omenjenih vrlin in s tem možnosti vplivanja na mentalno čvrstost. 

Psihološke tehnike za ohranjanje mentalne čvrstosti na tekmovanjih

V svoji knjigi Sheard (2010) mentalno čvrstost opisuje kot miselnost (angl. mindset) za športnimi dosežki. Če jo predstavimo kot miselnost, se nanjo da vplivati s pomočjo treninga različnih psiholoških tehnik (Crust in Clough, 2011). Crust in Azadi (2010) sta v svoji raziskavi ugotovila, da lahko s pomočjo psiholoških tehnik, kot so različne sprostitvene tehnike, vizualizacija, nadzor čustev in pravilno zastavljanje ciljev, izboljšamo psihološke sposobnosti športnika, pozitivno vplivamo na zgoraj omenjene vrline, s tem pa ohranjamo mentalno čvrstost, zato bom nekatere izmed najpomembnejših predstavila v nadaljevanju.

Sprostitvene tehnike

Športniki imajo pred vsakim tekmovanjem veliko željo po dobrem rezultatu. Zaradi pričakovanj ekipe, trenerja, gledalcev in tudi notranje želje po uspehu so pod velikim pritiskom. Stresni trenutki pred začetkom tekmovanja lahko preusmerijo športnikovo pozornost na čustva, kar povzroči slabši izkoristek njegovih sposobnosti (Shaw, 2013). Koristno je, da se zato s stresom, ki ga doživlja tik pred nastopom ali tekmo, čim uspešneje spoprime, pri čemer mu lahko pomagajo različne sprostitvene tehnike. Dihanje je eden prvih procesov, ki se ob stresu spremeni. Ob napetosti naše dihanje postane hitrejše in krajše. Najbolj osnovna sprostitvena tehnika je tako globoko dihanje. Športniki se z osredotočanjem na dihanje zamotijo in umirijo, saj z globljim dihanjem telesu dajejo občutek, da situacija ni tako stresna, s tem pa zmanjšajo verjetnost pojava avtomatskih negativnih misli (Singh, 2011).

Ob povečanem pritisku se napnejo tudi mišice. Napete in trde mišice preprečujejo najboljši možni nastop, saj so športnikovi gibi v primerjavi s sproščenim stanjem manj koordinirani in bolj zakrčeni. Smiselno je, da se  športniki  v stresnih situacijah poslužujejo tudi tehnik, ki temeljijo na sproščanju mišic. To jim pomaga zmanjšati nespečnost in tesnobo, še posebej v dnevih pred tekmovanji (Balague, 2005). Ločimo med pasivnim in aktivnim sproščanje mišic, ki športniku omogočita, da ponovno prevzame nadzor nad svojim telesom. Pasivno sproščanje je povezano z našimi mislimi. Pri njem športnik miruje v udobnem položaju in si predstavlja, da je napetost, ki mu onemogoča optimalen nastop in ustvarja nelagodje, tekočina, ki napolni mišice. V ležečem položaju se umiri in osredotoči na dihanje, tako pa dovoli napetosti, da se sprosti, s tem ko si predstavlja, da odteče. Na koncu se osredotoči na mentalno umirjenost in fizično sproščenost (Singh, 2011). Aktivno sproščanje športnik lahko uporablja, če zanj pasivno ne deluje. Pod pritiskom ni enostavno sprostiti mišic pasivno, zato aktivno sproščanje deluje ravno nasprotno. Aktivno sproščanje od športnika zahteva, da že tako napete mišice še bolj napne, naravni odziv pa povzroči, da se mišice sprostijo bolj od prvotnega stanja, kar imenujemo progresivna mišična relaksacija. Pri aktivnem sproščanju igra pomembno vlogo športnikovo zavedanje razlike med napetostjo in relaksacijo (Singh, 2011). Tako kot vsaka fizična sposobnost pa tudi mišična relaksacija zahteva redno vadbo, če jo športnik želi izboljšati. Cox (2007) pravi, da je za izpopolnitev te spretnosti potrebna večmesečna redna vaja.

Vizualizacija

Vizualizacija se v športu uporablja za izboljšanje izkoristka športnikovih spretnosti, motivacije, športne samozavesti in za zmanjšanje tesnobe (Munzert in Lorey, 2012). Z uporabo vseh čutil pri vizualizaciji lahko športnik v mislih začuti, kako mu je uspelo uspešno izpeljati nek trik ali nastop, s tem pa si poviša samozavest (Vasari, 2010) in možnosti za uspeh. Čeprav beseda vizualizacija pomeni, da posameznik v mislih ustvari slike, se strokovnjaki strinjajo, da je to proces, ki bi moral vključevati vsa čutila, ne le vida (Murphy, 2005). Velikokrat jo pred svojimi nastopi uporabljajo alpski smučarji, ki neposredno pred startom v mislih ponavljajo zaporedje vratc. To v njih ne spodbudi le mentalnega procesa, pač pa tudi fizičnega. To pojasnjuje teorija funkcionalne ekvivalence, ki pravi, da se tako kot v procesu vizualizacije (npr. prostega meta pri košarki) in pri dejanski fizični izvedbi uporabljajo nekateri isti deli možganov (Murphy, 2005). Vizualizacija ima dva glavna namena. Prvi je učenje novih motoričnih spretnosti, piljenje fizičnih sposobnosti do popolnosti in ponovni trening po poškodbah (Hall, 2001). Drugi se nanaša bolj na vizualizacijo neposredno pred športnikovim nastopom. Naloga takšne vizualizacije je, da športniku zagotovi občutek, da se bo znal odzvati na izzive, ki jih prinaša njegov nastop. V tem primeru vizualizacija poveča samozaupanje in deluje pomiritveno (Munzert in Lorey, 2012), športniku pa lahko tudi pomaga nadzorovati tesnobo pred tekmovanji (Murphy, 2005). 

Zastavljanje ciljev

Stres na športnika ne vpliva le na fiziološki ravni, ampak tudi na čustveni, ki prav tako prispeva k končnemu rezultatu. Pri nekaterih se pojavi strah pred neuspehom oziroma neizpolnitvijo ciljev. Nekateri športniki med tekmovanjem doživljajo strah pred neželenim izidom, medtem ko si drugi predstavljajo želeni rezultat, kar lahko pozitivno vpliva na njihov nastop (Shaw, 2013). Pogosta napaka je preveliko osredotočanje na izid tekme. Zaskrbljenost glede slabega rezultata namreč športniku povzroča tesnobo. Tudi misel na dober izid, še posebej na tekmi proti še nepremaganemu nasprotniku, lahko povzroči tesnobo, saj se športnik znajde v neznanem in nepričakovanem položaju. V tem primeru mu lahko pomaga osredotočanje na potek, namesto na izid tekmovanja; razmišljanje o tehniki ali taktiki, ki bo pripeljala do želenega rezultata. Zavedanje svojih sposobnosti in trdega dela pomaga povečati nadzor nad telesom in zviša samozavest (Singh, 2011).

Kljub temu da razmišljanje o izidu neposredno pred tekmo ne daje pozitivnih rezultatov, pa je izjemno pomembno pravilno in premišljeno zastavljanje ciljev. Cilji naj bi bili jasni in težki, a hkrati dosegljivi v določenem časovnem okvirju. Raziskave kažejo, da so učinkoviti cilji tako dolgoročni kot kratkoročni (Singh, 2011), saj lahko s pomočjo kvalitetno postavljenih kratkoročnih ciljev športniki dosežejo nekdaj nepredstavljive dolgoročne cilje. Z doseganjem kratkoročnih ciljev si namreč višajo motivacijo in hkrati spremljajo svoj napredek (Locke, 2004).  Pomembna je tudi zahtevnost ciljev. Postavljanje dovolj težkih in specifičnih ciljev je učinkovitejše od mišljenja »potruditi se po najboljših močeh« (Healy idr., 2018). Weinberg (2013) pravi, da lahko prezahtevni cilji negativno vplivajo na motivacijo in vztrajnost, prelahki pa vodijo v prehitro samozadovoljnost in premajhno vlaganje truda, zato predlaga, naj trenutni cilji ne bodo več kot 5 % višji od športnikovih sedanjih sposobnosti. Pravilno zastavljenimi cilji lahko torej vplivajo na mentalno čvrstost. 

Crust in Azadi (2010) v raziskavi potrjujeta vpliv omenjenih tehnik na mentalno čvrstost, obenem pa poudarjata možnost, da so mentalno čvrsti športniki nagnjeni k izbiri psiholoških tehnik, ki jih privedejo do izboljšane kakovosti nastopa. Ker še vedno obstajajo nestrinjanja glede vprašanja, ali je mentalna čvrstost miselnost (in torej dovzetnejša za spremembe s pomočjo psiholoških tehnik) ali osebnostna značilnost (bolj genetsko pogojena; Crust in Clough, 2011), so na tem področju nujno potrebne raziskave, v katerih bi nadzorovali vpliv predhodne ravni mentalne čvrstosti na učinkovitost omenjenih tehnik za njeno izboljšanje. 

Kako lahko trenetji pomagajo graditi mentalno čvrstost: nasveti športnih psihologov

Na podlagi ankete, v kateri je sodelovalo več priznanih trenerjev profesionalnih rokoborcev, so Gould in sodelavci (1987) ugotovili, da večina trenerjev ocenjuje mentalno čvrstost kot najpomembnejšo psihološko značilnost rokoborcev za doseganje rezultatov, a jih manj kot 10 % verjame, da znajo svojim tekmovalcem pomagati pri njenem razvijanju. Pri tem jim lahko pomaga športni psiholog, še pred nekaj desetletji povsem neuveljavljen poklic, ki danes pridobiva na pomenu in je nepogrešljiv del skoraj vsake profesionalne športne ekipe. Športniki se pri delu z njim naučijo, da ljudje “razmišljamo” s celotnim telesom, kar pomeni, da imajo misli fiziološki učinek na naše telo (Shaw, 2013). Športni psihologi pomagajo športnikom izboljšati samopodobo in zmožnosti ter preko vpliva na duševnost zmanjšati njihove fizične omejitve. Pomagajo jim doseči spremembe v mišljenju, kar se zdi preprosto, a ima velik vpliv na njihove sposobnosti ostati in tekmovati v trenutku, s tem pa doseči »peak performance state« – stanje največje zmogljivosti.  Pomemben del njihovega dela predstavlja tudi sodelovanje s trenerjem, saj ima trener poleg staršev najpomembnejši vpliv na športnike (Mallet in Coulter, 2011). Po mnenju športnih psihologov imajo trenerji ključno vlogo pri razvijanju mentalne čvrstosti tekmovalcev. Psihologi jim svetujejo, naj športnike na njihovi poti spodbujajo, a so hkrati do njih kritični, ko je to potrebno. Vsakega izmed mladih tekmovalcev naj obravnavajo individualno, saj psihološki trening na posameznike deluje različno. Njihovo samostojnost naj spodbujajo tako, da na treningih ustvarjajo izzivov polne in neprijetne situacije, ki bodo športnike prisilile, da se z njimi soočijo in se naučijo spopadanja s stresnimi situacijami (Weinberg idr., 2016).  Od svojih tekmovalcev naj pričakujejo veliko in jim na poti pomagajo s svojimi izkušnjami (Weinberg idr., 2011), predvsem pa naj se skupaj z drugimi člani ekipe redno izobražujejo o psiholoških tehnikah. Dober primer spodbujanja samostojnosti in individualnosti podajajo Weinberg in sodelavci (2016), ki izpostavijo košarkarskega trenerja, ki svoje mlade tekmovalce ob neuspelih poskusih meta na koš ali izgubi koncentracije postavi pred izziv, kako bi sami rešili nastalo neprijetno situacijo. S tem v njih spodbudi kreativno razmišljanje in samostojnost, ki mladim športnikom lahko pomagata na poti k mentalni čvrstosti.

Zaključek

Profesionalni športniki se tekom kariere soočajo z različnimi izzivi, ki s seboj prinašajo veliko pritiska in stresnih situacij, s katerimi so se prisiljeni spopasti, če želijo dosegati vrhunske rezultate. Mentalna čvrstost je ena izmed najpomembnejših psiholoških prednosti, ki lahko tekmovalcu pri tem pomaga. Njena pomembnost pri doseganju rezultatov spodbuja številne zanimive raziskave, katerih avtorji se ne strinjajo o opredelitvi mentalne čvrstosti (Gucciardi, 2017). Nekateri trdijo, da ima mentalna čvrstost pomembno gensko komponento in da nanjo pomembno vplivajo zgodnji razvojni procesi (Crust in Clough, 2011). Drugi jo definirajo kot miselnost (Sheard, 2010) in tako izpostavljajo psihološke tehnike, ki jih športnik lahko uporabi neposredno pred tekmovanji in mu pomagajo do željenih rezultatov. Na tem področju že obstajajo številni koristni nasveti športnikom, vendar bi bile potrebne nadaljnje raziskave. Potrebno je tudi prizadevanje trenerjev, da pri športnikih že od malega športne aktivnosti integrirajo s primernimi psihološkimi tehnikami in sodelujejo s športnimi psihologi, ki jim lahko pomagajo razumeti pomembnost psihološke priprave in mentalne čvrstosti. Kljub temu da se šport izvaja s telesom številni pomembni športniki in trenerji danes verjamejo, da se zmaga z mislimi (Moran, 2004).

Literatura

Balague, G. (2005). The sport psych handbook. Human Kinetics, 2(8), 73–91.

Brewer, B. W. (2009). Introduction. V B. W. Brewer (ur.), Sport psychology: Handbook of sports medicine and science (str. 1–6). Wiley-Blackwell.

Coulter, T.,  Mallet, C. in Gucciardi, D. (2010). Understanding mental toughness in Australian soccer: Perceptions of players, parents, and coaches. Journal of Sports Sciences, 28(7), 699–716. http://dx.doi.org/10.1080/02640411003734085

Cowden, R., Meyer-Weitz, A. in Assante, K. (2016). Mental toughness in competitive tennis: relationships with resilience and stress. Frontiers in Psychology, 7, 2–5. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2016.00320

Cox, R. H. (2007). Sports Psychology: Concepts and application. McGraw-Hill Publishers. University of Missouri, Columbia.

Creasy, J. W. in Stratton, R. (2005). An analysis of the components of mental toughness in sport. [Doktorska dizertacija, Graduate Faculty of Virginia Polytechnic Institute & State University]. https://vtechworks.lib.vt.edu/handle/10919/29692

Crust, L. in Clough, P. J. (2011). Developing mental toughness: From research to practice. Journal of Sport Psychology in Action, 2(1), 21–32. http://dx.doi.org/10.1080/21520704.2011.563436

Crust, L. in Azadi, K. (2010). Mental toughness and athletes’ use of psychological strategies. European Journal of Sport Science, 10(1), 43–51. http://dx.doi.org/10.1080/17461390903049972

Golby, J. in Sheard, M. (2004). Mental toughness and hardiness at different levels of rugby league. Personality and Individual Differences, 37(5), 933–942. doi:10.1016/j.paid.2003.10.015

Gould D., Hodge K., Peterson K. in Petlichkoff L. (1987). Psychological foundations of coaching: Similarities and differences among intercollegiate wrestling coaches. The Sport Psychologist, 1(4), 293–308. https://doi.org/10.1123/tsp.1.4.293

Graber R., Pichon F. in Carabine E. (2015). Psychological resilience. State of Knowledge and Future Research Agendas, 5–7. https://cdn.odi.org/media/documents/9872.pdf

Gucciardi, D., Gordon, S. in Dimmock, J. (2008). Towards an understanding of mental toughness in Australian football. Journal of Applied Sport Psychology, 20(3), 261–281. http://dx.doi.org/10.1080/10413200801998556

Healy, L.,  Ntoumanis, N. in Tincknell-Smith, A. (2018). Goal setting in sport and performance. V C. Robazza in M.C. Ruis (ur.), Oxford Research Encyclopedia of Psychology (str. 1–8). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/acrefore/9780190236557.013.152

Horsburgh, V., Schermer, J., Veselka, L. in Vernon, P. (2009). A behavioral genetic study of mental toughness and personality. Personality and Individual Differences, 46, 100–105. https://doi.org/10.1016/j.paid.2008.09.009

Jones, G. (2002). What is this thing called mental toughness? An investigation of elite sport performers. Journal of Applied Sports Psychology, 14, 205–218. http://dx.doi.org/10.1080/10413200290103509

Jones, G. (2007) A framework of mental toughness in the world’s best performers. The Sport Psychologist, 21(2), 243–264. doi:10.1123/tsp.21.2.243

Kumar, A. (2017). A comparative study of mental toughness between team sports and individual sports. International Journal of Physical Education, Sports and Health, 4(5), 182–184.

Liew, G. C., Kuan, G., Chin, N. S. in Hashim, H. A. (2019). Mental toughness in sport, systematic review and future. German Journal of Exercise and Sport Research. 2, 1–14.  https://doi.org/10.1007/s12662-019-00603-3

Luthar, S. S., Cicchetti, D. in Becker, B. (2000). The construct of resilience: A critical evaluation and guidelines for future work. Child Development, 71, 543–562. https://doi.org/10.1111/1467-8624.00164

Locke, E. (2004). New direction in goal setting theory. Current Directions in Psychological Science, 15(5), 265–268. https://doi.org/10.1111/j.1467-8721.2006.00449.x

Moran, A. (2004). Sport and exercise psychology: A critical introduction. Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203127650

Munzert, J. in Lorey, B. (2012). Motor and visual imagery in sports. Multisensory Imagery, 13, 319–341.

Murphy, S. (2005). The Sport Psych Handbook. Human Kinetics. https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-1-4614-5879-1_17

Powell A. in Myers T. (2017). Developing mental toughness: Lessons from paraolympians. Frontiers in Psychology, 8, 2–9. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2017.01270

Sarkar, M. in Fletcher, D. (2013). How should we measure psychological resilience in sport performers? Measurement in Physical Education and Exercise Science, 17(4), 264–280. https://doi.org/10.1080/1091367X.2013.805141

Sarkar, M., Fletcher, D. in Brown, D. J. (2015). What doesn’t kill me…: adversity-related experiences are vital in the development of superior Olympic performance. Journal of Science and Medicine in Sport, 18, 475–479. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2014.06.010

Shaw, G. (2013). How sport psychologists help coaches and athletes. Strategies, 16(2), 17–19. http://dx.doi.org/10.1080/08924562.2002.10590998

Sheard, M. (2010). Mental toughness: The mindset behind sporting achievement. Routeledge. http://dx.doi.org/10.1080/02640410903367806

Singh, R. (2011). Sport Psychology. KK Publications.

Vasari, A. (2010). Assessment of mental toughness in sports and training techniques to enhance this psychological skill. [Diplomsko delo,  Fakultät der Karl-Franzens-Universität Graz]. https://unipub.uni-graz.at/obvugrhs/download/pdf/211293?originalFilename=true

Weinberg, R., Butt, J. in Culp, B. (2011). Coaches’ views of mental toughness and how it is built. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 9(2), 156–172. http://dx.doi.org/10.1080/1612197X.2011.567106

Weinberg, R. S.(2013). Goal setting in sport and exercise: research and practical applications. Revista da Educação Física/UEM, 24, 171–179. https://doi.org/10.4025/reveducfis.v24.2.17524

Weinberg, R. S., Freysinger, V. in Mellano, K. (2016). How can coaches build mental toughness? Views from sport psychologists. Journal of Sport Psychology in Action, 9(1), 1–10. http://dx.doi.org/10.1080/21520704.2016.1263981