Moč solz – pomen čustvenega jokanja

Čustveno jokanje kot univerzalno, kompleksno in večplastno vedenje je pomemben del komunikacije ljudi, pri čemer vokalizacijo iz zgodnejšega obdobja z razvojem zamenjajo vidne čustvene solze. Zaradi raznolikih razlogov, medosebnih razlik, situacijskih in drugih dejavnikov se bolj kot to, ali jokanje izboljša razpoloženje, postavlja vprašanje, kdaj in pod katerimi pogoji se le-to izboljša. Pri tem zagotovo ne gre zanemariti prepleta znotrajosebnih in medosebnih vplivov jokanja. Nadvse pomemben je tudi odziv drugih ljudi na solze, in sicer tako način, kako zaznavajo jokajoče osebe, kot podpora, ki jim jo ob tem nudijo.

Uvod

Oblika jokanja kot čustveni izraz, ki se pojavi ob različnih čustvenih stanjih, je čustveno jokanje (MacArthur in Shields, 2019), ki je univerzalno, kompleksno in večplastno vedenje. Poleg tega poznamo tudi nečustveni obliki. To sta izločanje bazalnih solz, ki vlažijo in s tem ščitijo oko, in izločanje refleksnih solz, ki oko ščitijo pred fizičnimi ali kemijskimi dražljaji (Gračanin idr., 2018).

Nekatere komponente čustvenega jokanja, ki jih navajajo avtorji, so solze, distresne vokalizacije, delovanje obraznih mišic, subjektivna čustvena izkušnja, somatski odziv, socialno odzivanje in čustvenoregulatorna vedenja  (npr. Barthelmäs idr., 2022; Bylsma idr., 2019; Vingerhoets, 2013; Vingerhoets in Bylsma, 2015). Čustveno jokanje je tudi pomemben del čustvene komunikacije ljudi (npr. Provine idr., 2009, v Lockwood idr., 2013; Rottenberg idr., 2008a), ter ga lahko obravnavamo kot vpogled v razvojne procese z identificiranjem razlogov za jokanje, sprememb samega vedenjskega izraza in pogostosti pojavljanja jokanja (Bylsma idr., 2019; Vingerhoets in Bylsma, 2015). Že Darwin (1872, v Gračanin idr., 2018) je opazil to vedenje, ki je bilo znak nemoči, in spremembo opazovalčevega vedenja do jokajoče osebe v smeri prosocialnosti.

Za čustvene, in tudi refleksne solze, je odgovorna solzna žleza (angl. lacrimal gland), ki je pod vplivom limbičnega sistema in celic, ki modulirajo izločanje solzne tekočine, sestavljene iz vode, elektrolitov in proteinov. Jokanje je povezano tako s somatsko kot avtonomno aktivnostjo, pri čemer sta aktivna parasimpatični, ki je odgovoren za obnovitvene procese, in simpatični živčni sistem, ki je vključen pri stanju vzburjenosti. Morda prav zaradi delovanja obeh sistemov jokanje doživljamo kot močan in boleč odziv (Bylsma idr., 2019; Gross, 1994).

V pričujočem članku, skupaj z že kratkim orisom čustvenega jokanja, osvetlimo še proces jokanja, medosebne razlike ter jokanje skozi razvoj in razvojna obdobja. Izpostavimo pomemben preplet vplivov jokanja tako na procese posameznika kot tudi vplivov na okolje in vpliv okolja na posameznika, ki joka.

Proces jokanja in medosebne razlike

Kljub celostnemu razvoju skozi življenje pa ljudje jokamo v vseh obdobjih zaradi občutkov izgube in nemoči (Vingerhoets in Bylsma, 2015), prav tako jokamo ob pozitivnih dogodkih, saj se solze sreče prepletajo s temama izgube in ločitve, npr. ob ponovnem združenju jokamo, ker ni prišlo do trajne ločitve (Hendriks idr., 2008b). M. Miceli in Castelfranchi (2003) opisujeta potek procesa od močnih čustev, želje po upiranju čustvom, doživljanja frustracije do zaznane nemoči, predaje upiranju čustvom, čemur sledi jokanje. Vingerhoets (2013) navaja kot primere negativnih razlogov odraslih solz smrt, izgubo, ločitev, razvezo, konflikt, osamljenost, nemoč, čustveno trpljenje, fizično bolečino, kot pozitivne pa rojstvo otroka, poroke, ponovna srečanja, harmonijo, socialno povezovanje, zmago, izjemen nastop, srečo, občutke mladosti, potenciala, da je svet dober, orgazem in druge. Do jokanja pride, ko postane posameznikovo spopadanje s situacijo pasivno, ko izpusti kontrolo nad lastnim vedenjem in situacijo, morda preda kontrolo nekomu drugemu. S tem razlagamo tudi jokanje zaradi pozitivnih razlogov, do katerega pride zaradi občutkov prevzetosti. Samo jokanje odraža še odsotnost sovražnosti in spodbuja druge k prosocialnemu vedenju (Gračanin idr., 2018).

Na pojavnost jokanja vplivajo še situacijski dejavniki, in sicer tako zaznana primernost situacije (npr. Nelson, 2008) kot tudi lastnosti opazovalca (npr. Vingerhoets, 2013). Ljudje jokamo najpogosteje v prisotnosti bližnje osebe, npr. družinskih članov, partnerjev, prijateljev, za katero pričakujemo, da se bo prosocialno odzvala na naše čustveno stanje in nam ponudila oporo (npr. Vingerhoets in Bylsma, 2015). Kot najpogostejši čas jokanja so udeleženci raziskave L. Bylsma in sodelavcev (2008)  navajali čas med 22. uro in polnočjo ter ko so bili sami ali v družbi ene osebe, kar lahko razlagamo s tem, da najpogosteje jokamo, ko smo v varnem okolju, s pomembnimi drugimi. Večerno jokanje morda lahko obravnavamo kot odloženo jokanje, ko se doma zjočemo zaradi dogodkov, ki so se zgodili čez dan (Vingerhoets, 2013). Med dejavnike jokanja prištevamo tudi lastnosti jokajoče osebe. Razlika med spoloma je opazna že pred zgodnjo adolescenco in menarho, torej bolj kot sami hormoni vplivajo demografski in okoljski dejavniki, ki moderirajo vpliv hormonov. Pri moških je v primerjavi z ženskami opazno zmanjšano jokanje, za ženske pa je jokanje relativno stabilno vedenje skozi čas (npr. Van Tilburg idr., 2010). Ženske naj bi jokale štirikrat do petkrat mesečno, medtem ko moški do enkrat mesečno, pri čemer naj bi prve jokale pogosteje v konfliktnih situacijah, slednji pa zaradi pozitivnih razlogov (Vingerhoets, 2013). Na jokanje vpliva tudi osebnost, in sicer sta nevroticizem in empatija povezana z večjo verjetnostjo jokanja (Rottenberg idr., 2008a; Van Tilburg idr., 2010), aleksitimija (t. j. nezmožnost prepoznavanja čustev) pa z manjšo (Rottenberg idr., 2008a). Prav tako na pogostost jokanja vpliva status posameznika. Osamljeni posamezniki naj bi jokali redkeje kot posamezniki, ki imajo širšo socialno mrežo, medtem ko posamezniki v romantičnih razmerjih jokajo pogosteje kot samski (Vingerhoets, 2013). Vingerhoets in Bylsma (2015) razlagata, da naj bi bili prvi namreč pogosteje izpostavljeni tako pozitivnim kot negativnim dogodkom, ki izzovejo solze. Partnerja sta izpostavljena situacijam drug drugega, te pa tudi drugače obravnavata. Posamezniki v romantičnih odnosih imajo več priložnosti za jokanje zaradi okoljskih faktorjev, saj so pogosteje v prisotnosti osebe, na katero so navezani.  Po modelu M. Bekker in Vingerhoetsa (2001) prihaja do medosebnih razlik še zaradi stopnje izpostavljenosti čustvenim situacijam, kot so delovno okolje, v katerem je posameznik v stiku z ljudmi ali opravlja nego, pogostost branja sentimentalne literature in gledanja žalostnih vsebin. Prav tako lahko prihaja do razlik zaradi načina interpretiranja dogodkov, kot je na primer interpretiranje situacij kot brezupnih. Tudi sam prag jokanja, ki je odvisen od mnogih fizioloških in fizičnih faktorjev, npr. slabosti, pomanjkanja spanja, stopnje stresa, razpoloženja, duševnega in fizičnega zdravja, uživanja alkohola, vpliva na nagnjenost k jokanju (Vingerhoets, 2013; Vingerhoets in Bylsma, 2015). Eden izmed razlogov za medosebne razlike v jokanju je še sposobnost na odziv usmerjene čustvene regulacije, bolj specifično je to naučeno nadzorovanje solza, ki je pogojeno s socialno sprejemljivostjo jokanja, oblikovano pod vplivom staršev, vrstnikov in drugih, in pa sposobnost na antecendente usmerjene čustvene regulacije, kot je izogibanje situacijam, ki lahko spodbudijo jokanje (Bekker in Vingerhoets, 2001).

Med razloge za prenehanje jokanja prištevamo restabilizacijo, izboljšanje situacije, doseganje cilja, spreminjanje zaznave situacije ali sprijaznjenje s situacijo, ki je spodbudila jokanje, prejemanje podpore s strani drugih, preusmerjanje pozornosti na druge aktivnosti, biti opazovan s strani drugih (Bylsma idr., 2008).

Jokanje skozi razvojna obdobja

Bowlby (1969, v Nelson, 2008) obravnava jokanje kot del vrojenega sistema navezanosti. V najzgodnejših razvojnih obdobjih se pojavi ob ločitvi od bližnje osebe in nosi sporočilo o potrebi po bližini in skrbi, pri čemer je učinkovit način pomirjanja fizična prisotnost skrbnika (Nelson, 2008). V. Lumma in sodelavci (1998) predpostavljajo štiri hipoteze intenzivnega jokanja otrok, in sicer da se jokanje pojavi ob ločitvi, pri čemer je namen preprečiti zapustitev. Kot drugo naj bi bilo jokanje vedenje, ki zmanjša verjetnost detomora in je kazalnik zdravstvenega stanja otroka, ena izmed hipotez pa je, da naj bi jokanje tudi usmerilo starše k skrbi otrok. Avtorji (Lumma idr., 1998) omenjajo še hipotezo superotroka, po kateri je jokanje manipulativno vedenje, ki zmanjša stroške sobivanja in tekmovanja s sorojencem. Soltis (2004) poroča, da jokanje v zgodnjem obdobju otroka signalizira stopnjo vitalnosti otroka, sam signal pa je razvit s funkcijo zmanjšanja tveganja za odsotnost skrbi s strani staršev. Pri čustvenem jokanju dojenčkov je prevladujoča vokalizacija, vidne solze pa se pojavijo pri štirih do osmih tednih. Razlogi za jokanje so predvsem distres in ločitev od skrbnikov, bolečina in psihično nelagodje ter pomankanje skrbniške pozornosti. Funkcija joka v obdobju dojenčka je predvsem iskanje stika in bližine s skrbnikom, lahko pa tudi regulacija fiziološkega ravnovesja, kar je posledica normalnega razvoja centralnega živčnega sistema (npr. Bylsma idr., 2019; Gračanin, 2018). Zaradi slednjega naj bi bilo vokalno jokanje najpogosteje pri šestih mesecih (Zeifman, 2001, v Gračanin, 2018).

Z razvojem sramu, teorije uma in empatije, otroci presežejo jokanje zaradi egocentričnih razlogov in med drugim jokajo zaradi razumevanja posledic lastnega vedenja na druge in zaradi sočustvovanja s trpljenjem drugega (Vingerhoets in Byslma, 2015). Razlogi za jokanje postajajo tudi societalni, in sicer v tem primeru govorimo o sentimentalnih ali moralnih solzah, ki se pojavijo npr. ob opazovanju pogumnih, samopožrtvovalnih, altruističnih dejanj in vsebin s temo večne ljubezni (Vingerhoets idr., 2013). Solze lahko spodbudijo še estetske izkušnje (Miceli in Castelfranchi, 2003). Zmanjša se pogostost jokanja, predvsem akustičnega, pri čemer je izjema intenzivno ihtenje, poveča pa se pomembnost vidnih solz v primerjavi z vokalnim jokanjem. Razvoj jokanja torej poteka od prevladujoče akustičnega, ki je brez solz, do nastajanja vidnih čustvenih solz, pri čemer je vokalizacija prisotna v manjši meri (Bylsma idr., 2019; Gračanin idr., 2018). Ker je jokanje tako tišje v primerjavi z zgodnejšimi obdobji, so otekle in solzne oči, obrazni izrazi, gibanje ram in sprememba v ritmu dihanja, tisti znaki, ki povzročijo odzive drugih v obliki skrbi, podpore in tolažbe (Nelson, 2008).

Jokanje je vseskozi vedenje navezanosti in pomemben razlog zanj ostaja ločitev od pomembne osebe. Med načine pomirjanja sodijo dotik, pomirjujoče besede ali sočutnaprisotnost druge osebe. Odrasli so v primerjavi z otroki sposobni pomiritve ob osebi, na katero so navezani, ali samoumirjanja v odsotnosti bližnje pomembne osebe (Nelson, 2008). Starejši jokajo tudi zaradi pozitivnih situacij, in sicer situacij, ki prinašajo posameznikom smisel in globino, morda zaradi občutkov povezanosti s širšo družbo (npr. Vingerhoets in Bylsma, 2015).

Tipi in odkloni jokanja

Vedenje in odzivanje ljudi se razlikuje po valenčnosti odziva, pri čemer je jokanje obravnavano kot negativen odziv, nasprotno pa smejanje kot pozitiven odziv. Odzive opredeljujemo tudi glede na dinamiko odziva, in sicer po kvaliteti, intenzivnosti in časovnih lastnostih, ter po reaktivnosti, ki zajema prag, intenzivnost in čas pojavnosti. Lastnost odzivov je tudi regulacija, ki se kaže v trajanju vedenja in stopnji izboljšanja stanja po vedenju. Kot primer je pri količnem jokanju otrok trajanje daljše zaradi zmanjšanih kapacitet regulatornih procesov, medtem pa otroci niso bolj reaktivni na dražljaje iz okolja (Barr, 1998).

Po Bowlbyu (1960, 1961, v Hendriks idr., 2008) vrste jokanja sovpadajo s stopnjami žalovanja, kot so protest, obup, odtujenost (angl. detachment), odrasli pa so sposobni tudi reorganizacije. Kot prvo v procesu žalovanja  se pojavi protestno jokanje, ki je začasno, v zgodnjih obdobjih je glasno in aktivno, odrasli pa pogosto zavrnejo tolažbo in skrb, saj bi to pomenilo sprejemanje izgube, ne pa akcijo, ki si jo želijo, zaradi česar morda ne pride do izboljšanja razpoloženja. Solze so lahko torej tudi znak protesta (Miceli in Castelfranchi, 2003). Nasprotno pa je, na naslednji stopnji žalovanja, pri jokanju zaradi obuparazlog globoka žalost, ko se posameznik zaveda izgube in se sooča z žalovanjem, sposoben se je povezati z novimi objekti navezanosti in reorganizirati življenje. Jokanje je tiho in monotono, Na zadnji stopnji žalovanja, ob odsotnosti upanja in odtujenosti, pa se pojavi inhibirano jokanje, pri čemer gre za odsotnost jokanja. Pri odraslih se lahko pojavijo drugi načini izražanja žalosti, npr. izražanje občutkov izgube z glasbo in slikanjem, fizično iskanje bližine z dotiki, objemanjem in spolnostjo, uživanje substanc in samomorilno vedenje. (npr. Nelson, 2008).

Jokanje se lahko pojavlja prepogosto ali pa ob odsotnosti jasnega razloga, kar je lahko simptom fizične okvare ali psihiatrične motnje (Nelson, 2008). Patološko jokanje se pojavi ob odsotnosti čustev zaradi nevroloških razlogov, in sicer okvarjenih povezav na kortiko-bulbarni poti in frontalno-limbični-pons-medularni poti. Zaradi okvarjenih malih možganov pa lahko pride do jokanja (in smejanja) v situacijah, ko to ni primeren odziv (Bylsma idr., 2019). Ko pa se v pričakovanih situacijah jokanje ne pojavi, posameznik ne zmore ali ne želi jokati, govorimo o obrambnem ali simptomatskem vedenju, ki je povezano tudi z motnjami, lahko celo z depresijo (Nelson, 2008).

Kdaj jokanje izboljša razpoloženje? 

Mnoge teorije predpostavljajo, da jokanje izboljša razpoloženje. Po teoriji katarze gre za sprostitev čustvene energije in napetosti, torej so solze nezavedni refleksi s katarzičnim učinkom (Breuer in Freud, 1895/1968, v Nelson, 2008), sama odsotnost jokanja pa ima pomemben negativen učinek na fizično in psihosomatično delovanje posameznika. Kot drugo biokemična teorija jokanje opisuje kot sredstvo za doseganje homeostaze (Frey, 1985, v Vingerhoets in Bylsma, 2015), pojavljajo pa se še hipoteze, da ima ritmično ihtenje in s tem inhalacija mrzlega zraka blagodejne učinke na razpoloženje (Vingerhoets in Bylsma, 2015), Kljub navedenim in drugim teorijam so rezultati raziskav o izboljšanju razpoloženja razmeroma nekonsistentni (glej Gračanin idr., 2018). Raziskovalci (npr. Bylsma idr., 2008; Rottenberg idr., 2008a) vprašanje, ali ima jokanje blagodejen učinek, preoblikujejo v vprašanje, pod katerimi pogoji in za koga ima jokanje blagodejen učinek. Navajajo, da so psihološke posledice v odraslosti odvisne od same raziskovalne paradigme, tako načina kot časa merjenja, razlogov za jokanje, kot so vrste dogodkov in pripisana odgovornost za dogodek, fizičnega in socialnega konteksta, osebnostnih lastnosti in čustvenega stanja jokajoče osebe ter situacijskih posledic, ki jih ima jokanje za posameznika.

V eksploratorni študiji so M. Hendriks in sodelavci (2007) ugotovili, da pomiritveni vplivi nastopijo kasneje in trajajo dlje kot vplivi vzburjenosti. Tudi Gračanin in sodelavci (2015) so ugotovili, da se je razpoloženje takoj po eksperimentu poslabšalo, sčasoma pa se je izboljšalo– tudi v primerjavi s stanjem pred merjenjem. Razpoloženje se morda izboljša zaradi nekaterih fizioloških mehanizmov jokanja, kot je povečana aktivnost parasimpatičnega živčnega sistema, ki spodbudi umiritev in obnovitvene procese. Jokanje namreč stimulira sprostitev substanc, kot so oksitocin in endogeni opioidi iz solzne žleze, ki imajo antidepresivne učinke (Provine, 2012, v Vingerhoets in Bylsma, 2015). V raziskavi L. Bylsma in sodelavcev (2008) se je pri udeležencih, ki so samoporočali o epizodah jokanja, izkazalo tako psihično kot fizično izboljšanje po izkušnji pozitivnega dogodka kot razloga za jokanje, po dogodkih, za katere so odgovornost pripisovali sebi, ter ob prejeti socialni opori v obliki tolažilnih besed in gest, razumevanja in prijaznih odzivov. Do fizičnega izboljšanja je prišlo, ko je bil razlog za jokanje lastno trpljenje. Razpoloženje naj bi bilo izboljšano predvsem v situacijah, nad katerimi ima posameznik nadzor (npr. Bylsma idr., 2011; Vingerhoets in Bylsma, 2015). Tudi sprememba v zaznavi situacije je imela vpliv na občuten katarzičen učinek jokanja, in sicer ko je prišlo do zaznanega izboljšanja v odnosu z osebo, ki je bila prisotna, ter novega razumevanja in zaznavanja dogodka, ki je predhodil epizodi, kar je lahko razlog za izboljšanje v primerih, ko so posamezniki prevzemali odgovornost za dogodke in ko so poročali o psihološkem trpljenju kot razlogu za jokanje, saj sta ta dejavnika odvisna od posameznika in ima nad njima sam tudi nadzor (Bylsma idr., 2008). Morda pa k izboljšanju počutja pripomorejo še različne vedenjske in kognitivne strategije, kot so zavedanje lastnega fiziološkega stanja, zavedanje pomembnosti in vpliva situacije, zaradi katere jokamo, saj se pri tem usmerimo na čustva in razloge zanje, ter s tem na zavedanje lastnega čustvenega stanja (Miceli in Castelfranchi, 2003; Vingerhoets in Bylsma, 2015).

Do poslabšanja razpoloženja je v raziskavi L. Bylsma in sodelavcev (2008) prišlo, ko je bil razlog za jokanje opazovanje trpljenja drugih in odgovornost drugih oseb za posameznikovo epizodo jokanja, če so bili odgovorni neznanci ali sorodniki. Hkrati pa so bili jezni odzivi drugih negativno povezani z izboljšanjem razpoloženja (Bylsma idr., 2008). Rottenberg in sodelavci (2008a) po pregledu literature zaključujejo tudi, da je pri posameznikih z aleksitimijo opazno poslabšanje razpoloženja po jokanju, kar razlagajo s pomanjkanjem vpogleda v situacijo in odsotnostjo novega pogleda na dogodek. Prav tako posamezniki z motnjami razpoloženja, npr. z depresivnostjo, anksioznostjo in anhendonistični posamezniki redkeje poročajo o izboljšanju razpoloženja (Vingerhoets idr., 2007, v Bylsma idr., 2011; Rottenberg idr., 2008b).

Ko posamezniki retrospektivno poročajo o svojem razpoloženju, pogosto pride do izboljšanja razpoloženja, kar je lahko posledica spominske pristranosti in zahteve po priklicu epizod jokanja preko daljših obdobij, pri čemer posamezniki morda prikličejo najbolj intenzivne epizode, ne pa najbolj tipičnih (Bylsma idr., 2011; Vingerhoets in Bylsma, 2015), medtem ko izsledki laboratorijskih študij, v katerih preučujejo pojav npr. s samoporočanjem po gledanju žalostnih posnetkov (npr. Gračanin idr., 2015), redko kažejo na izboljšanje razpoloženja, kar morda nakazuje na povečan distres ob epizodah. Študije so prav tako krajše, zato je razpoloženje merjeno kmalu po prikazanih dražljajih (npr. Vingerhoets, 2013; Vingerhoets in Bylsma, 2015). Laboratorijsko okolje lahko deluje tudi nepodporno, saj jokanje udeležencev ne vzbudi socialnih odzivov, posamezniki pa so opazovani s strani nepoznanih ljudi (Bylsma idr., 2011; Rottenberg idr., 2008), zaradi česar lahko doživljajo negativna socialna čustva (Bylsma idr., 2008; Nelson, 2008). Udeleženci v laboratorijskih študijah tudi nimajo nadzora nad situacijami. Alternativa preučevanju jokanja je tako dnevniško beleženje, saj lahko preučuje jokanje skozi čas, prav tako pa se zmanjša vpliv pristranosti in spominskih napak (npr. Vingerhoets in Bylsma, 2015).

Kaj pa odzivi drugih na jokajoče osebe?

Čustveno jokanje ima vpliv na okolje, na druge osebe in na njihovo vedenje in kot že omenjeno, je izboljšanje razpoloženja odvisno tudi od odziva drugih (npr. Bylsma idr., 2019; Gračanin idr., 2018). J. Nelson (2008) navaja, da je jokanje usmerjeno na osebo, da pritegnemo pozornost in pridobimo podporo. Pomembna funkcija jokanja je tako iskanje in spodbujanje pomoči s strani drugih, torej ima jokanje tudi komunikacijsko funkcijo, prav tako pa spodbuja socialno povezovanje (Hasson, 2009; Hendriks idr., 2008a, 2008b). Jokajoči osebi sicer pripisujemo manj negativnih lastnosti in tudi manj pozitivnih ter jo v primerjavi z nejokajočo obravnavamo kot bolj čustveno. Druge osebe izražajo tudi manj agresivnosti do jokajoče kot nejokajoče osebe (Hendriks idr., 2008a). Hasson (2009) navaja, da čustveno jokanje inhibira agresivnost in nasilje, saj naj bi čustvene solze zmanjšale vidno sposobnost in nas tako spravile v podrejen položaj. Batson in sodelavci (1983, v Hendriks idr., 2008a) poročajo o dveh čustvenih odzivih drugih na trpljenje opazovane osebe, in sicer o osebnem distresu in empatiji. Prav zaradi tega naj bi se odzvali na jokajočo osebo, in sicer zaradi egoističnega motiva po zmanjšanju lastnega distresa in nelagodja, ki ga povzroči jokanje (Hendriks idr., 2008a) ali altruističnega motiva, ki je povezan z empatičnim odzivanjem na potrebe drugih (Hendriks idr., 2008a; Lockwood idr., 2013).

Na zaznavanje in odzivanje posameznikov na osebe, ki jokajo, vplivajo dejavniki, kot je identiteta jokajoče osebe (MacArthur in Shields, 2019). Izsledki raziskav o odzivanju na opazovanje jokajočih oseb različnega spola so nekonsistentne. Avtorji ne poročajo o razlikah (npr. Hendriks idr., 2008a), nekatere raziskave poročajo celo bolj sočutni odzivih na jokajoče moške kot ženske (Warner in Shields, 2007, v MacArthur in Shields, 2019). Udeleženci raziskave D. Zeifman in S. Brown (2011), ki so si ogledovali slike jokajočih ljudi, so obravnavali slike jokajočih odraslih kot bolj žalostne in doživljali več sočutja v primerjavi s slikami otrok in dojenčkov. Medtem so v raziskavi M. Bobowik in sodelavk (2023), kjer so preučevali odzivanje na jokajoče obraze socialno prikrajšanih skupin, ugotovili, da solze spodbujajo prosocialnost, vzbujajo sočutje in zaznano toplino osebe, zaradi slednjega pa naj bi bili v večji meri pripravljeni nuditi čustveno in instrumentalno podporo.

Odzivanje na jokajoče osebe je odvisno tudi od vzrokov za jokanje in okolja oziroma konteksta, v katerem je opazno jokanje. Kot vzrok za jokanje naj bi bilo jokanje zaradi resnejšega dogodka, glede na zaznavo opazovalca, obravnavano kot primernejše in razumljivejše v primerjavi z jokanjem zaradi na videz nepomembnega dogodka. Prav tako je jokanje zaradi doživljanja žalosti sprejemljivejše, morda bolj normalizirano, kot jokanje zaradi drugih čustev (MacArthur in Shields, 2019). Tudi jokanje v delovnem okolju naj bi bilo videno kot neprimerno v primerjavi z ostalimi socialnimi konteksti (MacArthur in Shields, 2019), kot takšno tudi terapevtovo jokanje v psihoterapiji. To je pogosto, saj gre za dvosmeren proces, vendar mora biti profesionalno in v podporo procesu (‘t Lam idr., 2018). Socialne reakcije so odvisne tudi o valence situacije. Več podpore, npr. pomiritev, pomoč, naj bi nudili v prijetnih situacijah, v neprijetnih pa naj bi se izražali bolj naklonjeno, npr. bi se pogovarjali, posvečali pozornost. Razlog za to je morda, da je pripravljenost pomagati na splošno večja v neprijetnih situacijah, zato jokanje ne poveča te nagnjenosti v tolikšni meri kot se ta poveča v prijetnih situacijah (Hendriks idr., 2008a).

Solze pa ne sprožijo vedno pozitivnega efekta. Kot eden izmed odzivov na trpljenje opazovane osebe je poleg doživljanja empatije tudi doživljanje distresa (Batson idr., 1983). Čustveno jokanje lahko vzbudi občutke krivde, jeze ali frustracije pri opazovalcih, tudi v primerih, ko ne vedo, kako se odzvati (Hendriks, 2008b; Nelson, 2008; Vingerhoets in Bylsma, 2013). Pomembno vlogo igrata že omenjena navezanost in vrsta jokanja (glej Tipi in odkloni jokanja). Pri protestnem jokanju se opazovalci oz. skrbniki lahko ob tem počutijo krive, apatične ali manipulirane, jokanje pa lahko med drugim povzroči  jezo in frustracijo, ko pa gre za jokanje zaradi globoke žalosti pa lahko to vedenje v opazovalcih sicer na eni strani izzove empatijo in simpatijo, kar omogoča vzpostavljanje odnosa, na drugi strani pa se posamezniki, ki jim ni prijetno, odzovejo na jokanje z zavračanjem aliumikom, ko je potrebna tolažba (Nelson, 2008).

Jokanje za konec

Čustveno jokanje je torej socialni signal (npr. Gračanin idr., 2018), ki sporoča distres in nemoč, same solze pa sporočajo tudi toplino. Ker gre za kompleksno vedenje, preplet fizioloških, bioloških, kognitivnih in socialnih procesov, o jokanju s težavo govorimo izolirano, brez medosebne komponente in brez omenjanja interakcije z ostalimi. Jokanje samo po sebi ne odžene bolečine, vendar pa je moč čustvenih solz ta, da spodbudijo vedenja pomoči, podpore, tolažbe že od najzgodnejših obdobij naprej in lahko izzovejo povezovanje med posamezniki (Hendriks idr., 2008; Gračanin idr., 2018; Nelson, 2008), ne glede na to, ali se pojavijo zaradi negativnih ali pozitivnih razlogov. Jokanje v varnem in podpornem okolju, kjer nam je prijetno izražati svoja čustva, ima lahko tako blagodejen vpliv na naše blagostanje.

Literatura

Barr, R. G. (1998). Colic and crying syndromes in infants. Pediatrics, 102(5), 1282–1286. https://doi.org/10.1542/peds.102.SE1.1282

Barthelmäs, M., Kesberg, R., Hermann, A. in Keller, J. (2022). Five reasons to cry—FRC: a taxonomy for common antecedents of emotional crying. Motivation and Emotion, 46, 404–427. https://doi.org/10.1007/s11031-022-09938-1

Bobowik, M., Doroszuk, M., Slawuta, P. in Basabe, N. (2023). When they cry: Tears facilitate responses toward members of socially disadvantaged groups. Emotion, 23(2), 521–537. https://doi.org/10.1037/emo0001085

Bylsma, L. M., Croon, M. A., Vingerhoets, A. J. J. M. in Rottenberg, J. (2011). When and for whom does crying improve mood? A daily diary study of 1004 crying episodes. Journal of Research in Personality, 45(4), 385–392. https://doi.org/10.1016/j.jrp.2011.04.007

Bylsma, L. M., Gračanin, A. in Vingerhoets, A. J. J. M. (2019). The neurobiology of human crying. Clinical Autonomic Research, 29, 63−73. https://doi.org/10.1007/s10286-018-0526-y

Bylsma, L. M., Vingerhoets, A. J. J. M. in Rottenberg, J. (2008). When is crying cathartic? An international study. Journal of Social and Clinical Psychology, 27(10), 1165–1187. https://doi.org/10.1521/jscp.2008.27.10.1165

Gračanin, A., Bylsma, L. M. in Vingerhoets, A: J. J. M. (2018). Why only humans shed emotional tears. Human Nature, 29, 104–133. https://doi.org/10.1007/s12110-018-9312-8

Gračanin, A., Vingerhoets, A. J. J. M, Kardum, I., Zupčić, M., Šantek, M. in Šimić, M. (2015). Why crying does and sometimes does not seem to alleviate mood: A quasi-experimental study. Motivation and Emotion, 39(6), 953–960. https://doi.org/10.1007/s11031-015-9507-9

Gross, J. J., Fredrickson, B. L. in Levenson, R. W. (1994). The psychophysiology of crying. Psychophysiology, 31(5), 460–468. https://doi.org/10.1111/j.1469-8986.1994.tb01049.x

Hasson, O. (2009). Emotional tears as biological signals. Evolutionary Psychology, 7, 363–370. https://doi.org/10.1177/147470490900700302

Hendriks, M. C. P., Rottenberg, J. in Vingerhoets, A. J. J. M. (2007). Can the distress-signal and arousal-reduction views of crying be reconciled? Evidence from the cardiovascular system. Emotion, 7(2), 458–463. https://doi.org/10.1037/1528-3542.7.2.458  

Hendriks, M. C. P., Croon, M. A. in Vingerhoets, A. J. J. M. (2008a). Social Reactions to Adult Crying: The Help-Soliciting Function of Tears. The Journal of Social Psychology, 148(1), 22–42. https://doi.org/10.3200/socp.148.1

Hendriks, M. C. P., Nelson, J. K., Cornelius, R. R. in Vingerhoets, A. J. J. M. (2008b). Why crying improves our well-being: An attachment-theory perspective on the functions of adult crying. V: A. Vingerhoets, I. Nyklíček in J. Denollet (ur.), Emotion regulation: Conceptual and clinical issues (str.. 87–96). Springer Science + Business Media. https://doi.org/10.1007/978-0-387-29986-0_6

Lockwood, P, Millings, A., Hepper, E. in Rowe, A. C. (2013). If I cry, do you care? Individual differences in empathy moderate the facilitation of caregiving words after exposure to crying faces. Journal of Individual Differences, 34(1), 41−47. https://doi.org/10.1027/1614-0001/a000098

Lumma, V., Vuorisalo, T., Barr, R. G. in Lehtonen, L. (1998). Why cry? Adaptive significane of intesive crying in human infants. Evolution and Human Behavior, 19(3). 193–202. https://doi.org/10.1016/S1090-5138(98)00014-2

MacArthur, H. J. in Shields, S. A. (2019). How you cry, when you cry, why you cry, and who you are: Responses to adult crying in social contexts. V: U. Hess in S. Hareli (ur.), The Social Nature of Emotion Expression (str. 209–225). Springer Nature Switzerland.

Miceli, M. in Castelfranchi, C. (2003). Crying: Discussing its basic reasons and uses. New Ideas in Psychology, 21(3). 247–273. https://doi.org/10.1016/j.newideapsych.2003.09.001

Nelson, J. K. (2008). Crying in psychotherapy: Its meaning, assessment and management based on attachment theory. V: A. Vingerhoets, I. Nykliček in J. Denollet (ur.), Emotion Regulation: Conceptual and clinical issues (str. 202–214). Springer Science + Business Media. https://doi.org/10.1007/978-0-387-29986-0_13

Rottenberg, J., Bylsma, L. M. in Vingerhoets, A. J. J. M. (2008a). Is crying beneficial? Current Directions in Psychological Science, 17(6), 400–404. https://doi.org/10.1111/j.1467-8721.2008.00614.x

Rottenberg, J., Bylsma, L.M., Wolvin, V. in Vingerhoets, A. J. J. M. (2008b). Tears of sorrow, tears of joy: An individual differences approach to crying in Dutch females. Personality and Individual Differences, 45(5), 367–372.  https://doi.org/10.1016/j.paid.2008.05.006

Soltis, J. (2004). The developmental mechanism and the signal functions of early infant crying. Behavioral and Brain Sciences, 27(4), 477–490. https://doi.org/10.1017/S0140525X0442010X

‘t Lam, C., Vingerhoets, A. J. J. M.  in Bylsma, L. (2018). Tears in therapy: A pilot study about experiences and perceptions of therapist and client crying. European Journal of Psychotherapy and Counselling, 20(2), 199-219. https://doi.org/10.1080/13642537.2018.1459767

Van Tilburg, M. A. L., Unterberg, M. L in Vingerhoets, A. J. J. M. (2010). Crying during adolescence: The role of gender, menarche and empathy. British Journal of Developmental Psychology, 20(1), 77–87. https://doi.org/10.1348/026151002166334

Vingerhoets, A. J. J. M. (2013). Why only humans weep. Unraveling the mysteries of tears. Oxford University Press.

Vingerhoets, A. J. J. M. in Bylsma, L. M. (2015). The riddle of human emotional crying: A challenge for emotion researchers. Emotion Review, 8(3), 207–217. https://doi.org/10.1177/1754073915586226 

Zeifman, D. M. in Brown , S. A. (2011). Age-related changes in the signal value of tears. Evolutionary Psychology, 9(3), 313–324. https://doi.org/10.1177/147470491100900304