Psihološka travma v zgodnjem otroštvu: kako jo razumeti in kako se z njo soočiti?

Travma je stanje čustvene in duševne stiske, ki ga povzroči neobvladljiv, nepredvidljiv in zelo negativen dogodek. Zgodnje travmatske izkušnje imajo še posebno pomemben vpliv na razvoj človekove osebnosti, zato je pomembno, da otrok po doživetem travmatskem dogodku živi v varnem, dobrem in spodbudnem okolju, ki ga opolnomoči ter mu daje občutek ljubezni in varnosti. Strokovni članek se osredotoča na pojav psihološke travme v zgodnjem otroštvu, vzroke, ki do nje privedejo in na sam proces travmatskega doživljanja. Na koncu je osvetljena vloga okoljskih dejavnikov pri soočanju s travmatsko izkušnjo otrok ter vloga dejavnikov, ki pripomorejo k zmanjševanju oziroma potenciranju posledic in simptomov travmatskega doživljanja. 

Ljudje smo nenehno v takšnih ali drugačnih interakcijah z ljudmi, ki ves čas vplivajo na nas, nekatere v večji, druge v manjši meri. Otrok se prav tako razvija skozi proces socializacije, pomembno vlogo pri tem pa imajo tudi ljudje okoli njega. Vsak posameznik gre skozi proces več razvojnih obdobjih, katera se v določeni družbi in času nekoliko razlikujejo, zaradi različnih subjektivnih zaznav in predpostavk družbe. Otrok preoblikuje svoj značaj na podlagi interakcij in odzivov okolja, otrokovi pomembni drugi pa sooblikujejo tako njegov psihosocialni razvoj kot tudi razvoj mišljenja, čustev ter osebnosti. Osebnost je dokaj stabilna in trajna organizacija našega značaja, temperamenta, inteligentnosti in telesne konstitucije, ki med drugim določa tudi naš način prilagajanja okolju. Naša osebnost se gradi predvsem v zgodnjem otroštvu; v obdobju, v katerem veliko vlogo igra naše socialno okolje. V otroštvu se torej naučimo tako čustvenih odzivov, kot tudi reakcij na določene stresorje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). 

Dogodek oziroma stresor, ki ga otrok v običajnih izkušnjah še ni doživel in presega običajno stresno doživljanje ter povzroči močne odzive, imenujemo travmatski dogodek. Med takšne dogodke uvrščamo hude prometne nesreče, razne oblike nasilja, življenjsko nevarne bolezni, ogrožajoče zdravniške posege, naravne nesreče, vojna dogajanja ipd. (Samec in Slodnjak, 2001).

Travmatska doživetja delimo na t. i. »neosebna« doživljanja, kamor uvrščamo poplave, potrese, požare in ostale naravne katastrofe, in na t. i. »medosebna« doživljanja, kamor uvrščamo posilstvo, uboj, telesni napad, spolno nasilje itd. Slednja travma je bolj problematična in povzroči največ škode, še zlasti v zgodnjih razvojnih obdobjih. Ne glede na vzroke pa je travmatsko doživljanje odvisno od otrokovega razumevanja dogodka, od pomena dogodka za otroka, od otrokovega odziva in od številnih drugih lastnosti, kamor uvrščamo tudi podporo, ki jo prejema iz socialnega okolja (Samec in Slodnjak, 2001).

Najhujše posledice nam povzročajo ravno travme iz zgodnjega otroštva, saj so otroci zelo občutljivi, manj kognitivno opremljeni in neizkušeni za ravnanje v določenih situacijah, kar hitro privede do šibkosti in nesposobnosti spopadanja s kriznim dogodkom. Prav tako pa so zaradi svoje otroške občutljivosti in nemoči tudi najpogostejše žrtve zlorab (Samec in Slodnjak, 2001).

TRAVMATSKE IZKUŠNJE V ZGODNJEM OTROŠTVU

Ljudje se skozi celotno življenje spopadamo z raznimi izzivi in težavami, ki nam jih življenje podaja. Z njimi se naučimo spopadati v otroštvu, s pomočjo naših staršev, prijateljev, učiteljev itd. Večkratno srečanje z določeno izkušnjo, dogodkom, ki ga prepoznamo kot ogrožajočega, nam pomaga pri vedno lažjem spopadanju z njimi, saj razvijemo sistem obrambnih mehanizmov, prilagajanja in odzivanja ter se naučimo določenih strategij obvladovanja ogrožajoče situacije. Otroci stvari doživljajo celoviteje, bolj čustveno, in zato lahko nenevarne dogodke, ki so za nas odrasle samoumevni, sprejmejo kot ogrožajoče (Miller, 2000).

Med najpogostejše stiske, s katerimi se otrok srečuje v zgodnjem otroštvu, uvrščamo bolezni otroka in bivanje v bolnišnici, bolezen ali smrt  družinskega člana, ločitev staršev, alkoholizem in zlorabo drog v družini, revščino in brezposelnost, nasilje v družini, zanemarjanje in spopadanje s kronično boleznijo. Poznamo različne tipe otroških zlorab, iz katerih lahko izvirajo otrokove travme. V družinskem okolju najpogosteje otrokova travma izvira iz verbalne, spolne ali druge fizične zlorabe, čustvenega in fizičnega zanemarjanja, ločitve staršev, duševnih bolezni staršev ali sorojencev ter zlorabe prepovedanih substanc. Po drugi strani pa lahko otrokova travma izvira iz njegovega lastnega socialnega okolja, bodisi s strani vrstnikov, dolgotrajnih življenjskih sprememb bodisi širše družine in znancev, s katerimi ima otrok stik ipd. Tudi v tem okolju ločimo razne fizične in psihološke zlorabe, medvrstniško nasilje pa se pojavi kasneje, večinoma z vstopom v šolo (Miller, 2000).

SIMPTOMI TRAVMATSKE IZKUŠNJE PRI OTROCIH

Najznačilnejša in najpogostejša posledica težkega doživljanja travmatskega dogodka je posttravmatska stresna motnja (PTSM). Simptomi travmatske izkušnje dogodka naj ne bi ostali dlje kot dve leti po dogodku, v kolikor se zgodi, da trajajo dlje, govorimo o kronični obliki PTSM (Yule, 2001).

V navedbi simptomov različnih avtorjev prihaja do podobnosti. Samec in Slodnjak (2001) kot najpogostejše simptome travmatske izkušnje pri otrocih navajata: 

• vsiljive spomine; ki povzročajo čustveno prizadetost,
• travmatske sanje; ki jih spremlja občutek strahu, nemir, kriki, stokanje; lahko se razvijejo v nočne more,
• ponavljajočo se igro; skozi katero otroci uprizarjajo svojo travmatično izkušnjo,
• čustveno in miselno zavrtost ter izogibalno vedenje; otrok se npr. izogiba določenim potem, noče gledati podobnih prizorov po televiziji ipd.,
• zmanjšanje interesov za običajne dejavnosti,
• izgubo že doseženih razvojnih mejnikov in veščin ter regresivno vedenje,
• motnje spanja,
• ponavljajoča se negativna čustva.

Miller (2008) dodaja opisanih simptomom še samoobtoževanje in somatizacijo. Otroci so zelo ranljivi in osredotočeni na to, kaj so naredili narobe, zato pogosto dobijo občutek, da so sami krivi za travmatičen dogodek (Miller, 2008).

Prepoznavanje simptomov in znakov travmatskih izkušenj pri otrocih je ključnega pomena, saj imata zgodnje odkrivanje in pravočasna ustrezna podpora velik vpliv na njihov nadaljnji razvoj in dobrobit. Pri tem je pomembno vedeti, da je proces soočanja s travmatsko izkušnjo dolgotrajen, zato sta pri dajanju pomoči potrebni vztrajnost in potrpežljivost pri otrokovem obvladovanju težkih občutkov in doseganju pozitivnih sprememb.

TRAVMATSKA NAVEZANOST V DRUŽINI IN RELACIJSKA TRAVMA

Oče teorije navezanosti, londonski psihiater in psihoanalitik John Bowlby, je preko opazovanja otrok z duševnimi težavami odkril, da imajo zgodnje travmatične izkušnje zelo velik vpliv na oblikovanje osebnosti. Izkušnje otrok, ki so zgodaj v otroštvu doživljali ponavljajoče se izgube in ločitve od svoje primarne osebe (tj. posameznik, ki jim daje občutek varnosti in ljubezni), so imele prednost pred drugimi travmatičnimi izkušnjami. Slednje je prevzel kot objekt svojih raziskav in odkril vzroke za razvoj psihopatologije. Razvojne travme, stres in izpostavljenost travmatičnim dogodkom v otroštvu so teme, ki se močno povezujejo s številnimi zdravstvenimi težavami, vključno z depresijo, tesnobo, samopoškodovanjem, nasiljem, samomorom, učnimi in vedenjskimi težavami v šoli, odvisnostmi ter težavami v vzpostavljanju medosebnih odnosov (Grilc, 2020).

Otroci, ki so travme doživljali zelo zgodaj v razvoju in pri katerih so le-te trajale dlje časa, lahko razvijejo navezovalno travmo oziroma travmatsko navezanost. Otroci se disfunkcionalno navežejo na svoje napadalce in njim podobne ljudi, saj se počutijo varno ob nasilnih ljudeh. Tveganje, nevarnost in nasilje ter hkrati ravno dovolj pozornosti in prijaznosti, predstavlja žrtvam, ki imajo nizek občutek lastne vrednosti, nekaj vznemirljivega in drugačnega, kar jih potiska v začaran krog travmatske navezanosti (Grilc, 2020). Tovrstna travma je še posebej nevarna, saj otroku povzroča neizmerno trpljenje in bolečino ter zmanjšuje njegovo sposobnost obvladovanja in spopadanja s stresom. (Henderson, 2000; Rus Makovec, 2003).

Prav tako pa se lahko travmatska navezanost spremeni tudi v nekakšno obliko zasvojenosti z odnosi. Glede na to, da v takem primeru otrok ne dobi vse potrebne pozornosti in ljubezni s strani staršev, ampak stik s starši poteka le preko nasilja ali spolne zlorabe, bo lahko tudi sam v prihodnosti uporabil tak pristop do drugih ljudi, jih spolno zapeljeval ali nasilno obravnaval. Vse to je lahko razlog, da bo otrok v odraslosti svoje bližnje osebe zapustil, izdal in ponižal. Po drugi strani pa se lahko tudi zgodi, da je otroka oziroma kasneje odraslega tako močno strah pred zapustitvijo, da se obsesivno oklepa starša in se zato prilagaja vsem možnim situacijam ter je zmožen prenesti vse, samo da ne ostane sam (Grilc, 2020).

Vrsta travme, ki nastane, ko starši oziroma skrbniki v otroštvu, iz kakršnih koli razlogov, ne morejo zagotoviti ustrezne čustvene razpoložljivosti in povezanosti, se imenuje navezovalna oz. relacijska travma. V Sloveniji se v večji meri uporablja izraz relacijska travma, ki vključuje zanemarjanje, zlorabo in zapuščanje. Vse to pa lahko posledično vodi tudi do težav pri vzpostavljanju varne navezanosti z osebo, ki je do otroka občutljiva in učinkovito spodbuja njegova pozitivna čustvena stanja ter zmanjšuje negativna (Žvelc, 2011). V nasprotju pa nasilni oz. zlorabljajoči starši, ki pri otroku povzročijo relacijsko travmo, ne znajo nadzorovati in regulirati svojih čustvenih stanj, zaradi česar niso sposobni ustrezno zaščititi otroka (Gostečnik, 2008). Takšni odnosi so lahko povzročitelji travmatske stresne reakcije. Namesto ustrezne čustvene regulacije v otroku vzbudijo visoko stopnjo vzburjenja in vznemirjenosti, kar se pogosto kaže tudi pri zlorabi. Nasprotno pa je ta stopnja vzburjenosti prenizka pri zanemarjenem otroku. Tako pri zlorabi kot pri zanemarjanju, starši otroku preprečujejo interaktivno zdravljenje motenj v kontaktu, zaradi česar lahko otrok doživlja intenzivno negativna čustvena stanja, ki lahko trajajo zelo dolgo. Relacijska travma je eden izmed najbolj psiho-patogenih stresorjev oz. dejavnikov, ki jih lahko doživi otrok. Psiho-patogeni stresorji so stresni dogodki ali situacije, ki lahko sprožijo razvoj psihičnih težav ali duševnih bolezni. Ti stresorji lahko vključujejo široko paleto izkušenj, kot so travmatični dogodki, kronični stres, socialna izolacija, težave v odnosih, finančne težave in velike življenjske spremembe. Poleg tega, da ima relacijska travma velik vpliv na motnje čustvene regulacije, pomembno vpliva tudi na obvladovanje stresa, sposobnost vzdrževanja medosebnih odnosov. Hkrati spreminja razvoj desne možganske polovice, ki je dominantna za kontrolo ključnih vlog preživetja, odzivanja na stres, osebnega spomina, sprejemanja, razumevanja in komunikacije čustev ter kontrolo spontanih čustvenih odzivov. To področje je namreč povezano z amigdalo, limbičnim sistemom, hipotalamusom in subkortikalnim predelom, imenovanim retikularna formacija, ki regulira vzburjenost – ključno komponento vseh čustvenih stanj (Žvelc, 2011). 

POSLEDICE DOŽIVLJANJA PSIHOLOŠKE TRAVME V ZGODNJEM OTROŠTVU

Psihološka travma je zelo širok pojem, kamor uvrščamo blažje in intenzivnejše, kratkotrajne in dolgotrajne odzive na izjemno travmatičen dogodek. Psihološka travma je posledica ogrožajočega dogodka ali občutka pomanjkanja nadzora in lahko privede do telesnih motenj ali hudih čustvenih prizadetosti, kamor uvrščamo trpljenje, žalost, tesnobo in  občutja krivde. Prav tako je lahko moteno vsakodnevno vedenje; socialni odnosi, vedenje, učinkovitost (Samec in Slodnjak, 2001). Kratkotrajne posledice se pokažejo takoj po travmatski izkušnji (npr. posttravmatska stresnja motnja) in trajajo vse do dve leti, dolgotrajne posledice pa se pojavijo kasneje in so lahko pozitivne ali negativne. Med pozitivne posledice uvrščamo to, da se s travmatično izkušnjo poveča odpornost za kasnejše ogrožajoče dogodke in da se razvijejo določena altruistična vedenja, kot npr. pripravljenost pomagati drugim. Kljub temu pa so pogostejše negativne dolgotrajne posledice, ki se pojavijo na čustvenem, kognitivnem, vedenjskem in socialnem področju posameznikovega življenja, travma v otroštvu pa prispeva tudi k nastanku psihiatričnih ali psihosocialnih motenj (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000). Tako lahko otrok razvije težave z doživljanjem in uravnavanjem določenih čustev (npr. čustvena otopelost, agresija, razdražljivost, napadi panike), s samodestruktivnostjo, večjo nagnjenost k odvisnostim, sovražnost do sebe in svojega telesa (motnje hranjenja), anksioznost, zmedenost, depresijo, nagnjenost k samomorilnosti, psihosomatska obolenja itd. (Gomezel, 2018).  Pogoste posledice doživete travme so tudi telesne težave, kot so fiziološka regulacija izločanja, hranjenja in spanja, prav tako pogosta pa je tudi izguba občutka za bolečino (Hauptman in Komotar, 2010). 

Otroci, ki so travmo doživeli posredno ali neposredno in v času stiske niso imeli nikogar, ki bi jih potolažili, razvijejo tudi težave z vzpostavljanjem navezanosti, saj se naučijo, da se lahko zanesejo zgolj nase, hkrati pa so precej nezaupljivi, saj se želijo telesno in čustveno zaščititi pred tem, da bi jih kdo ponovno prizadel (Kompan Erzar idr., 2011). Prav tako razvijejo tudi obrambne mehanizme, da si s tem pomagajo pri obvladovanju travme. Tak primer je disociacija, ki jim omogoči umik iz trenutnega dogajanja in pripomore k lajšanju sedanje bolečine. Čeprav obrambni mehanizmi pomagajo preživeti travmo, jemljejo hkrati preveč življenjske energije. Otroci posledično težje prihajajo v stik z zdravimi življenjskimi izkušnjami in težje razvijajo svoje potenciale. Pogosto nastopijo tudi učne težave, težave z govorom, jezikom in senzorično integracijo, kot so npr. pretirana ali nezadostna občutljivost na dotik, zvok, vid, gibanje, okus in vonj, težave s pozornostjo in samokontrolo ter težave z ravnotežjem in načrtovanjem motorike (Kompan Erzar idr., 2011).   

VLOGA OKOLJSKIH DEJAVNIKOV PRI SOOČANJU S TRAVMATSKO IZKUŠNJO OTROK

Pomembno je, da otrok po doživetem travmatskem dogodku živi v varnem in spodbudnem okolju, ki mu pomaga ter daje občutek ljubezni in varnosti. Neustrezno soočanje s travmatskim dogodkom lahko namreč privede do kumulativnih in stresnih izkušenj, ki pustijo posledice v otrokovem psihosocialnem razvoju  (Samec in Slodnjak, 2001). Okoljski dejavniki, kot so družina, vrstniki, šola in širša skupnost pri tem igrajo pomembno vlogo, saj lahko prispevajo k zmanjševanju negativnih posledic travme in omogočajo otrokom, da si hitreje opomorejo. 

Varno in spodbudno okolje, ki vključuje podporne odnose, lahko deluje kot varovalni dejavnik v življenju otrok s travmatičnimi izkušnjami oziroma posledicami psihološke travme. Eno izmed takih okolij zagotovo predstavljajo vrtci in šole, ki lahko zgodaj prepoznajo simptome travmatičnih izkušenj in tem otrokom nudijo podporo in zaščito. Že vrsto let se razvijajo različne izobraževalne politike in prakse dela, ki skušajo z vpeljevanjem pristopa, utemeljenega na razumevanju travme, vsem otrokom in mladostnikom zagotoviti okolje in kulturo, kjer se vsi počutijo varne, dobrodošle in podprte. Otroke spodbujajo, da razvijajo podporne odnose z odraslimi in vrstniki, podpirajo jih pri samouravnavanju čustev in vedenj ter ustvarjajo možnosti za njihovo učno uspešnost. Pogoj za uvedbo takšnega pristopa je, da vsi zaposleni pridobijo znanja o travmi in razumevanju vpliva le-te na otrokovo vedenje in učenje. Konec koncev sta vrtec ali šola v nekaterih primerih morda edino varno in spodbudno okolje v otrokovem življenju (Thomas idr., 2019). 

Družina predstavlja naslednjega izmed ključnih okoljskih dejavnikov pri soočanju otroka s travmo. Starša morata otroku po travmatski izkušnji znati pokazati, da ga brezpogojno ljubita in sprejemata ter mu dajati občutek varnosti in pripadnosti. V nasprotnem primeru bo otrok svet doživljal kot nevaren, v katerem se ne bo znašel, počutil se bo manjvrednega in imel bo občutek, da je z njim nekaj narobe. Vloga staršev je pri predelovanju travmatične izkušnje ter pri ozaveščanju in regulaciji težkih občutij, ki jih je travma povzročila, še kako pomembna, saj otrok potrebuje nekoga, ki bi ga zmogel sprejeti in mu pomagati. Če v tem obdobju nima nikogar, ki bi mu to nudil, lahko pride do dolgotrajnih posledic, ki se utegnejo prenašati tudi na nove generacije (Cvetek, 2009).

Dejavniki širše skupnosti, kot so društva za pomoč, zdravstveni delavci in organizacije, ki se ukvarjajo s podporo otrokom po travmi, lahko prav tako igrajo ključno vlogo pri soočanju z negativnimi učinki travme. Ti dejavniki lahko zagotovijo otroku dostop do strokovne pomoči in podpore, ki jo potrebuje za uspešno okrevanje. K zmanjševanju stresa in tesnobe pomembno pripomore že pogovor, v katerem prizadeti lahko poroča o svojem počutju, skrbeh in prejme ustrezne informacije o odzivanju na posledice travme. Dodatno lahko npr. prostovoljci in nevladne organizacije otroku nudijo podporo in pomoč pri obvladovanju stresa in pri soočanju z negativnimi učinki travme. To lahko vključuje organizacijo skupinskih dejavnosti, kot so terapevtske delavnice in športne aktivnosti, ki spodbujajo sproščanje negativnih čustev in izboljšujejo razpoloženje (SAMHSA, 2014).

Poleg tega je pomembno, da se okoljski dejavniki upoštevajo pri načrtovanju in izvajanju preventivnih programov za otroke, ki so izpostavljeni tveganju za travmo. Takšni programi lahko vključujejo družinsko terapijo, šolske programe za krepitev odpornosti in različne dejavnosti, ki spodbujajo zdrav način življenja in socialno vključevanje otrok (SAMHSA, 2014).

ZAKLJUČEK

Travmatičen dogodek je izkušnja, ki vsakemu posamezniku zamaje stabilnost na telesnem, čustvenem in psihološkem področju življenja. Kako hudo določena travma vpliva na nas, je odvisno od vsakega posameznika posebej, saj se med seboj razlikujemo v sposobnostih spoprijemanja s stresnimi situacijami. Še najbolj pa izstopajo otroci, ki si sami niso sposobni pravilno razlagati dogodka ter so v samem procesu odraščanja in socializacije zelo ranljivi. Reševanje travme je pri otrocih namreč pogojeno z njihovo razvojno starostjo in zrelostjo, zato v zgodnjem otroštvu pride do večje kompleksnosti travme, ki lahko povzroči trajne posledice otroku za njegovo nadaljnje življenje. 

Ko smo v stiski, vsak izmed nas potrebuje nekoga, ki mu predstavlja socialno oporo. Otroci so v prvih letih odraščanja najbolj navezani na bližnje sebe, ki jim dajejo občutek varnosti in ljubezni. Pomembno je, da v tem obdobju dobijo zgled konstruktivnega spoprijemanja s travmatičnimi dogodki in v primeru takšnega dogodka, prejmejo ustrezno podporo, sprejemanje in pomoč pri njegovem premagovanju. Le tako si lahko sami zgradijo korenine, ki jih bodo držale pokonci. Pri tem lahko otroku najbolj pomaga njegova družina, predvsem starši, ki mu s svojim ravnanjem dajejo zgled. Pomembna je tudi socialna mreža, ki si jo otrok zgradi v vrtcu oziroma šoli in ki mu prav tako predstavlja referenčno točko vedenja. V kolikor se pojavi psihološka travma, je potrebno čim hitrejše posredovanje, prepoznavanje in predaja primera terapevtu, ki lahko izvede strokovno obravnavo otroka.

VIRI IN LITERATURA

Canfield, C. (2005). Secondary traumatization, burnout and vicarious traumatization: A review of the literature as it relates to therapists who treat trauma. Smith College Studies in Social Work, 75, 81–101. https://doi.org/10.1300/J497v75n02_06 

Cook, E. T. (2010). Parenting style as a moderator between maternal trauma symptoms and child psychological distress. University of Maryland.

Cvetan, M. (2016). Travma v otroštvu in njen vpliv na socialno življenje v odraslosti [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/4262/ 

Cvetek, R. (2009). Bolečina preteklosti: travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celjska Mohorjeva družba; Društvo Mohorjeva družba.

Figley, C. R. (1999). Compassion fatigue: Toward a new understanding of the cost of caring. V B. H. Stamm (ur.), Secondary traumatic stress: Self care issues for clinicians, researchers, and educators (2. izd., str. 3–28). MD:Sidran.

Figley, C. R. (2002). Compassion fatigue: Psychotherapists’ chronic lack of self care. Psychotherapy in Practice, 58, 1433–1441. https://doi.org10.1002/jclp.10090 

Gomezel, A. (2018). TRAVME – tihe spremljevalke življenja. https://osebni-razvoj.si/travme-tihe-spremljevalke-zivljenja/ 

Gostečnik, C. (2008). Relacijska paradigma in travma. Frančiškanski družinski inštitut.

Grilc, J. (2020). Od »ene čez rit« do travmatske navezanosti. https://www.iskreni.net/od-ene-cez-rit-do-travmatske-navezanosti/ 

Hauptman, G. in Komotar, M. (2010). Otroci in mladostniki v sodobni družbi. Zavod IRC. 

Kompan Erzar, K., Rožič, T. in Simonič, B. (2011). Vloga in pomen navezanosti pri razvoju otrok v nadomestnih družinah. Socialno delo, 50(2), 103–111. 

Lohan, J. A., in Murphy, S. A. (2007). Bereaved mothers‘ marital status and family functioning after a child’s sudden, violent death: A preliminary study. Journal of Loss and Trauma, 12, 333     –347. https://doi.org/10.1080/15325020701296794 

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Miller, K. (2000). Otrok v stiski: priročnik za vzgojitelje, učitelje, strokovnjake, starše in vse ostale, ki doživljajo stiske, krize in stres. Educy.

Miller, L. J. (2008). Prazosin for the treatment of posttraumatic stress disorder sleep disturbances. Pharmacotherapy, 28(5), 656–666. 

Samec, T. in Slodnjak, V. (2001). Psihične travme v otroštvu in adolescenci. Inštitut za psihologijo osebnosti in Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

SAMHSA – Substance Abuse & Mental Health Services Administration (2014). SAMHSA’s Concept of Trauma and Guidance for a Trauma-Informed Approach. https://store.samhsa.gov/product/SAMHSA-s-Concept-of-Trauma-and-Guidance-for-a-Trauma-Informed-Approach/SMA14-4884 

Thomas, M. S., Crosby, S. in Vanderhaar, J. (2019). Trauma-informed practices in schools across two decades: An interdisciplinary review of research. Review of Research in Education 43(1), 422–452. https://doi.org/10.3102/0091732X18821123

Yule, W. (2001). Posttraumatic stress disorder in the general population and in children. Journal of Clinical Psychiatry, 62(17), 23–28.

Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji: Integrativni model medosebnih odnosov. IPSA.