Kako vs. kaj beremo

Večina bralcev leposlovja poroča o motivaciji za branje zaradi občutka pobega iz resničnosti in sprostitve. Ker se trivialna literatura oz. leposlovje v prvi vrsti povezuje z užitkom, je bila že v preteklosti označena s slabšalnimi izrazi, kot npr. potrošna literatura. Vendar pa raziskave kažejo tudi pozitivni vpliv branja leposlovja na verbalne sposobnosti in empatijo. Branje leposlovnih del poleg drugih dejavnosti nudi možnost simulacije socialnega okolja, s pomočjo katere se lahko učimo socialnih spretnosti in razvijamo identiteto. Prav tako so nekatere vrste leposlovja uporabljene v namene biblioterapije in med drugim predstavljajo pomoč pri blažitvi depresivnih in anksioznih simptomov. Je torej pomembneje, kaj beremo ali kako beremo?

Uvod 

Današnja družba je usmerjena v neprestani napredek, izobraževanje in produktivnost, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi knjige, ki nam omogočajo prenos znanja. Že v 19. stoletju je veljalo prepričanje, da nas morajo knjige nekaj naučiti o znanosti, filozofiji ali religiji (Bartlett, 2014). Knjige, ki so govorile o drami in zlomljenih srcih, pa so bile razumljene kot manjvredne. Zanje se je uveljavil izraz trivialna literatura, ki se uporablja še danes. Tej literaturi so pripisovali krivdo za neaktiven um, nezadovoljstvo z realnostjo zaradi prevzemanja romantičnih in liberalnih idej in za otopelost oz. desenzitizacijo preko prikazovanja silovitih čustev.

Izraz trivialna literatura je dobil negativen prizvok, tako poimenovana dela pa so bila razvrednotena (»Trivialna literatura«, 2021). Leposlovna dela, sprva označena za trivialno literaturo, pa predstavljajo odsev časa, v katerem so nastala, in tako nosijo dodano vrednost opisa določenega zgodovinskega obdobja, kot se je zgodilo z npr. Prevzetnostjo in pristranostjo avtorice Jane Austen. Kakšno vrednost pa lahko nosi trivialna literatura v trenutku svojega nastanka? 

Lawton in Cain (2022) navajata, da nam branje leposlovja omogoča prostor za postavljanje vprašanj, refleksijo, vključenost v čustvene situacije ter osebnostno rast oziroma spremembo. O razvoju sposobnosti empatije in samousmerjeni osebnostni spremembi poročajo še Oatley (2012), Pogosyan (2022) in Stip s sodelavci (2020). Namen tega članka je predstavitev uporabe leposlovja v terapevtski praksi in povezav med branjem leposlovja oz. trivialne literature in verbalnimi sposobnostmi, razvojem empatije, razvojem socialnih spretnosti, oblikovanjem identitete ter spodbujanjem kritičnega mišljenja.  

Motivatorji branja in vpliv na verbalne sposobnosti

Prve asociacije na pozitivne vplive branja so najverjetneje bogat besedni zaklad ter ostale verbalne sposobnosti posameznika. M. Djikic in sodelavci (2013) poročajo, da so udeleženci, ki so bolj izpostavljeni leposlovju, spretnejši pri razumevanju in odgovarjanju na vprašanja o prebranem besedilu. To kaže na pozitivno povezavo med branjem leposlovja ter razvojem besedišča in sposobnostmi verbalnega sklepanja. 

Pri vplivu branja na verbalne sposobnosti je pomembna vrsta prebranih del in motivacija za samo branje. S. Martin-Chang in sodelavce (2021) je zanimalo, kako motivatorji moderirajo učinek branja leposlovja in neleposlovja na verbalne sposobnosti. Bralne motivatorje so kategorizirali kot notranje in zunanje, pri čemer pod prve spadajo užitek, čustvena angažiranost in poistovetenje z liki, pod druge pa npr. bralna priznanja, ocene. Notranji motivatorji naj bi pozitivno napovedovali količino branja in bralnega razumevanja, zunanji pa naj bi imeli negativen vpliv. Ugotovili so, da so šibkejše verbalne sposobnosti pogosteje značilne za bralce neleposlovja, ki so za branje zunanje motivirani, višje verbalne sposobnosti pa so bile pogosteje značilne za bralce leposlovja. Ti so poročali o notranji motivaciji za branje, pri čemer je bil pomemben užitek ob branju ter identifikacija sebe kot bralca. 

Branje in empatija

Poleg verbalnih sposobnosti  ima branje pozitiven vpliv tudi na empatijo (Johnson, 2012; Mar in Oatley, 2008). Empatija predstavlja multidimenzionalen konstrukt, ki posamezniku omogoča razumeti čustva in mentalna stanja drugih (Davis, 1983). Na občutenje empatije v bralni izkušnji vplivajo osebne izkušnje bralcev s podobnimi težavami, kot so prikazane v literarnih delih, in identifikacija z liki (Lawton in Cain, 2022). Tako se bralec, ki ima več izkušenj s temo zgodbe, vanjo bolj čustveno vživi in si bolje predstavlja prebrano vsebino. 

Dva pogosto opisana načina spodbujanja empatije preko branja leposlovja sta simulacija socialnih svetov (Mar in Oatley, 2008) in teorija transportacije (Green in Brock, 2000). Prvi način, simulacija socialnih svetov, bralcu omogoča oblikovanje različnih mentalnih modelov in učenje ustreznih izidov iz izmišljenih družbenih situacij, ki so opisane v literarnih delih (Mar in Oatley, 2008). Med branjem posameznik preko simulacije doživlja čustva in misli literarnih junakov ter spoznava kompleksno družbo preko pripisovanja pomena, sklepanja in napovedovanja poteka zgodbe. To bralcem omogoča izboljšanje interpretacijskih sposobnosti in ustreznejše odzivanje na čustva drugih (Oatley, 2002). 

Teorija transportacije pa se nanaša na psihološki koncept, ki opisuje proces poglobitve bralca v zgodbo ali drug izmišljeni svet s pomočjo čustev in usmerjene pozornosti (Green in Brock, 2000). Transportacija poleg empatije spodbuja prepričanja o skladnosti vsebine, zaznavanje protagonistov v pozitivnejši luči in redkejšo prepoznavo lažnih oz. neustreznih zapisov v zgodbi. Kot posledice transportacije avtorja navajata nedostopnost delov resničnega sveta, subjektivno oddaljevanje od resničnosti ter močne čustvene reakcije bralca. Zaradi transportacije se bralci lahko v resničnost vrnejo spremenjeni, kar je vidno v spremenjenih stališčih in prepričanjih. To teorijo sta preverila Bal in Veltkamp (2013). Ugotovila sta, da je transportacija oziroma občutek vključenosti v situacijo, o kateri zgodba pripoveduje, nujna za vpliv leposlovja na razvoj empatije. Če se bralec ne počuti, kot da je tudi sam v zgodbi, lahko občuti frustiranost in je manj motiviran za razumevanje zgodbe, kar nato vodi do občutenja nižje empatičnosti. 

M. Djikic je s sodelavci (2013) skušala raziskati vpliv leposlovja v primerjavi z neleposlovjem na empatijo. Pri tem so za leposlovno delo uporabili kratko zgodbo, za neleposlovno delo pa esej. Rezultati so pokazali, da so udeleženci, ki so prebrali kratko zgodbo in so dosegli nižje rezultate na dimenziji odprtosti na osebnostnem vprašalniku, poročali o povečanju empatije, medtem ko so tisti z visoko stopnjo odprtosti poročali o manjšem povečanju empatije. To razliko so avtorji  pripisali učinku stropa. Posamezniki z visoko stopnjo odprtosti so morebiti že imeli visoko raven empatije, ali pa so se posamezniki z visoko odprtostjo po branju bolj zavedali omejitev svoje empatije in so jo zaznavali kot manjšo. V splošnem so avtorji ugotovili, da so imeli posamezniki, ki pogosteje berejo leposlovje, višje rezultate na merilu empatije, kar je skladno z rezultati raziskave Johnsona (2012). Ugotovitve obeh raziskav tako kažejo, da ima leposlovna literatura lahko večjo vlogo pri spodbujanju razvoja empatije kot neleposlovna. 

Zakaj pa so prav leposlovna dela učinkovitejša pri spodbujanju empatije v primerjavi z neleposlovnimi? Bal in Veltkamp (2013) menita, da leposlovna dela vzbudijo močnejše čustvene in vedenjske odzive ter bralcem omogočajo varnejše okolje za izražanje čustev. V leposlovnih delih so po navadi prikazane individualne osebe in ne množica, kar posredno vpliva na občutenje empatije preko lažje transportacije in identifikacije z liki. Bralec ima med branjem možnost vaditi zavzemanje perspektive drugega. To lahko pomaga pri zmanjšanju pristranskosti do manj poznanih skupin ljudi ter zmanjševanju stereotipov, saj je stik z drugo skupino prek branja posreden in kot tak ustvari dovolj distance in občutka nadzora (Mar in Oatley, 2008). 

Razvoj socialne kognicije in socialnih spretnosti s pomočjo branja

Preko zavzemanja drugačne perspektive in zmanjšanja stereotipov do različnih skupin se kaže tudi vpliv branja leposlovja na razvoj socialne kognicije. Socialna kognicija predstavlja kognitivne procese, vključene v zaznavanje, razlaganje in odzivanje na družbene informacije (Beaudoin in Beauchamp, 2020). Kot taka je izredno pomembna za pridobivanje socialnih spretnosti pri vključevanju v družbene interakcije.  

Eden izmed načinov razvoja socialne kognicije je, tako kot pri razvoju empatije, simulacija socialnih svetov, ki jo omogoča branje leposlovja (Mar in Oatley, 2008). Simulacija socialnega sveta nam omogoča ustvarjanje povezav med modelom zgodbe in abstrakcijo človeškega sveta. Abstrakcija omogoča združevanje pomembnih in večplastnih informacij o interakcijah v socialnem svetu ter posplošitev in uporabo teh informacij v različnih okoliščinah. To se lahko kaže kot naše pričakovanje in posploševanje določenih dogodkov v knjigi. Tak je opis nevihtne noči s točno določenimi pesniškimi sredstvi, ob katerem bralec pričakuje nek neljub razplet ali zaplet, saj mu abstrakcija omogoča povezovanje informacij, napovedovanje in generalizacijo dogodkov. 

Abstrakcija nam torej omogoča prenos znanja iz leposlovnih del v naše vsakodnevno življenje, pri čemer so del tega znanja socialne spretnosti. Vsebina del se pogosto navezuje na ljudi in njihove probleme, ki se pojavijo zaradi njihovih želja, čustev in ciljev. Preko branja o ravnanju literarnih likov kot bralci pridobivamo določene socialne spretnosti, ki nam pomagajo pri preživetju v družbi, saj omogočajo učenje ravnanja in odzivov, ki jih posamezna družba pojmuje kot ustrezne (Tsai in Uchida, 2007). Branje leposlovja omogoča posredno razumevanje okoliščin, pri čemer lahko kot bralci raziskujemo svoje odzive, namene in čustva, vendar pri tem ni vidnejših posledic v realnem svetu (Mar in Oatley, 2008). Kot bralcem so nam predstavljene različne rešitve, različne perspektive. V primeru, da si z literarnim likom delimo podobno izkušnjo, pa lahko branje o njej obudi naše spomine in nam pomaga pri ponovni oceni lastnega ravnanja.  

Branje kot način spoznavanja in razumevanja identitete

Poleg tega, da branje leposlovja spodbuja razvoj socialnih spretnosti in učenje o motivih, željah in ciljih drugih posameznikov, po poročanju bralcev pomaga tudi pri razumevanju tega, kdo so in kaj bi želeli postati, torej pri oblikovanju identitete (Lawton in Cain, 2022). Identiteta je notranje enovita organizacija preteklih in sedanjih identifikacij, npr. značilnosti, želja, za katere oseba verjame, da predstavljajo njo samo. Vključuje pojmovanje sebe kot od drugih ločenega, različnega posameznika, doslednega v času in celovitega (APA, b.d.). 

Oblikovanje identitete je psihološki proces, v katerem posameznik opredeljuje, kdo je, kaj ceni, kateri cilji in usmeritve so pomembni zanj v prihodnosti ter kako jih bo uresničil (»Identity formation«, 2023). Branje leposlovja omogoča bralcu razširiti miselnost o tem, kdo je, v kaj verjame ter kako lahko živi skladno s temi prepričanji. Razvoj identitete in z njo povezane samozavesti bralcem omogočajo liki, ki so jim podobni, saj se z njimi lažje poistovetijo. Spremembe v razvoju identitete pa omogočijo dela, ki bralce napeljejo na razmišljanje o tem, kakšni so bili in kakšni bi radi bili in kako bi to dosegli (Pogosyan, 2022). Spremembe v identiteti tako kot pri empatiji in socialni kogniciji omogoča med drugim proces transportacije (Mar in Oatley, 2008). Bolj kot imajo bralci občutek, da so tudi sami del zgodbe, verjetneje bodo svojo identiteto in vedenje prilagodili temam in ciljem, o katerih zgodba govori. Če npr. zgodba govori o osebi, ki vedno govori resnico, bralci pa se počutijo del te zgodbe, bodo verjetneje menili, da tudi sami pogosto govorijo resnico in le redko lažejo ter bodo skladno s tem tudi ravnali. 

Oblikovanje identitete je pomembna razvojna naloga pri mladostnikih in mladih odraslih, saj na prehodu iz otroštva v odraslost veliko razmišljajo o svojem moralnem in osebnostnem razvoju ter o zaznavi s strani drugih (Ivey in Johnston, 2013). Branje jim omogoča razvoj identitete preko iskanja informacij o osebnostni rasti, vpogleda v razmerja, vrednote in estetske preference odraslih ter razumevanja psihičnega sveta (Lawton in Cain, 2022). Prav tako jim branje drugačnih tem, ki jim v vsakdanjem življenju niso na voljo zaradi pogledov družine ali širše skupnosti, nudi možnost oblikovanja identitete tudi v odnosu do te drugačnosti.  

Od branja do kritičnega mišljenja 

Za ustrezno učenje socialnih spretnosti, osebnostno rast in razvoj identitete je poleg transportacije pomembno tudi kritično branje, ki poteka skozi analizo, spraševanje in evalvacijo prebranega (Cadiero-Kaplan, 2002). Kritično mišljenje pri branju omogoča premislek o verodostojnosti prebranega besedila in refleksijo na občutena čustva ob prebranem (Glenn idr., 2012). 

Kritično mišljenje lahko deluje kot posredna spremenljivka pri učenju socialnih spretnosti in osebnostni rasti s pomočjo branja leposlovja. Vendar je hkrati branje leposlovja povezano z razvojem kritičnega mišljenja preko prikazovanja drugačnih stališč in vrednot (Hollis, 2021). Gre torej za kompleksne korelacijske povezave. H. Hollis (2021) je v svoji študiji preučevala odnos med kritičnim mišljenjem in branjem leposlovja oz. neleposlovja. Ugotovila je, da branje leposlovnih in neleposlovnih del spodbuja kritično mišljenje na različne načine. Branje neleposlovja spodbuja kritično mišljenje preko zagotavljanja neposrednih informacij, ocenjevanja verodostojnosti in strokovnosti avtorja, prepoznavanja pristranskosti ali zmot v razmišljanju in oblikovanju mnenj. Leposlovje pa kritično mišljenje spodbuja preko razmišljanja o različnih perspektivah, izmišljenih scenarijih, ki izpodbijajo ustaljena prepričanja, in interpretaciji pomena, ki presega površinsko razumevanje. Branje leposlovja omogoča bralcem daljše, refleksivne misli in globok vpogled v resnični svet ter socialne interakcije v njem, kar je značilno za kritično mišljenje. Pri tem pa ni tako pomembno, za katero vrsto leposlovja gre. Bralci namreč niso zaznali pomembne razlike v vplivu različnih vrst leposlovja na kritično mišljenje. Pomembno je torej branje različnih vrst tako leposlovja kot tudi neleposlovja.

Uporaba leposlovja v praksi: biblioterapija 

Leposlovna dela imajo poleg pozitivnega učinka na empatijo, socialne spretnosti in razvoj identitete pozitiven učinek tudi na blaženje duševnih težav v terapevtski uporabi. Gre za tako imenovano biblioterapijo (Sima, 2022). Preko literature lahko bralci berejo o podobnih izkušnjah, dobijo psihološko podporo in se seznanijo z novimi načini reševanja problemov, s katerimi se srečujejo. Branje je torej v tem primeru namenjeno pomiritvi, samorazvoju in okrepitvi duševnega blagostanja (Stip idr., 2020). 

Obstajajo različne oblike biblioterapije, ki vključujejo izkušnjo branja, refleksije in diskusije o specifični literaturi s terapevtom, individualno ali v skupini (Sima, 2022). Stip s sodelavci (2020) navaja tri novodobne oblike uporabe biblioterapije. Klasična uporaba zajema romane, poezijo, biografije in drugo leposlovje, ki na izboljšanje blagostanja vpliva preko identifikacije. Drugi sklop se nanaša na literarna dela, ki opisujejo posamezno motnjo, njihov glavni namen pa je pomoč bralcu preko podajanja informacij o motnji, kar ne velja za prvi sklop. Tretji sklop vključuje knjige o samopomoči, ki pripovedujejo predvsem o osebnem razvoju in vključujejo metode njegovega doseganja. Malibiran s sodelavci (2018) poroča o raznoliki uporabi literature v biblioterapiji, saj je bralni material izbran glede na potrebe klienta.

Strokovnjaki predlagajo uporabo biblioterapije skupaj s kognitivno vedenjsko terapijo (Sima, 2022). Učinkovitost te tehnike še ni ustrezno preverjena, rezultati raziskav nakazujejo na ublažitev depresivnih in anksioznih simptomov, zmanjšanje kognitivnih in čustvenih znakov pri demenci in izboljšanje kognitivnega in psihološkega funkcioniranja pri pacientih s psihozo (Malibiran idr., 2018; Sima, 2022). F. Calvert s sodelavci (2018) ugotavlja, da uporaba biblioterapije pri klientih z motnjami hranjenja negativno vpliva na njihovo blagostanje. Novejše raziskave vidijo prednost te oblike terapije v lažji dostopnosti in bralnem materialu, izbranem glede na potrebe klienta (Malibiran idr., 2018).

Zaključek 

Branje leposlovja ima sicer manjšo vrednost pri podajanju splošnih informacij in znanja, saj je vsebina pogosto postavljena v namišljene situacije, ki imajo z realnimi le malo skupnega. Vendar pa leposlovje prikazuje psihološko in čustveno resničnost, npr. strah, ljubezen, želje. Ta dela tako bralcu omogočajo empatično rast, učenje socialnih spretnosti, razvijanje lastne identitete in kritičnega mišljenja. Te pozitivne učinke branja leposlovja so pričeli uporabljati tudi v terapevtske namene, vendar učinkovitost teh tehnik še ni dovolj raziskana. Glede na dosedanje raziskave se zdi, da ni pomembno, kaj beremo, temveč kako beremo, saj je za pozitivne učinke branja nasploh pomembna notranja motivacija, transportacija in kritično mišljenje. Notranja motivacija naj bi bralcem omogočala boljše verbalne sposobnosti, transportacija pozitivno vpliva na občutenje empatije in razvoj socialni spretnosti, kritično mišljenje pa je pomembno pri prevzemanju vrednot in stališč iz vsebine prebranega, torej pri oblikovanju identitete. 

Literatura

APA (b.d.). Identity. V APA Dictionary of Psychology. Pridobljeno 25. avgusta, 2023, s strani https://dictionary.apa.org/identity 

Bal, P. B. in Veltkamp, M. (2013). How does fiction reading influence empathy? An experimental investigation on the role of emotional transportation. PLoS ONE, 8(1), e55341. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0055341 

Bartlett, B. (20. junij 2014). 4 bad effects of reading fiction according to the 19th century. Huffpost. https://www.huffpost.com/entry/4-bad-side-effects-of-rea_b_5513451

Beaudoin, C. in Beauchamp, M. H. (2020). Social cognition. Handbook of Clinical Neurology, 173, 255–264. https://doi.org/10.1016/B978-0-444-64150-2.00022-8 

Cadiero-Kaplan, K. (2002). Literacy ideologies: Critically engaging the language arts curriculum. Language Arts, 79(5), 372–381. https://www.jstor.org/stable/41483257 

Calvert, F., Smith, E., Brockman, R. in Simpson, S. (2018). Group schema therapy for eating disorders: study protocol. Journal of Eating Disorders, 6(1), 1–7. 10.1186/s40337-017-0185-8 

Davis, M. H. (1983). Measuring individual differences in empathy: Evidence for a multidimensional approach. Journal of Personality and Social Psychology, 44(1), 113–126.   https://doi.org/10.1037/0022-3514.44.1.113 

Djikic, M., Oatley, K. In Moldoveanu, M. (2013). Reading other minds: Effects of literature on empathy. Scientific Study of Literature, 3(1), 28–47. http://dx.doi.org/10.1075/ssol.3.1.06dji 

Glenn, W. J., Ginsberg, R., Gaffey, E., Lund, K. in Meagher, I. (2012). From awareness to action: Young adult literature as a road to reflection and catalyst for change. The ALAN Review, 39(2), 25–32. http://dx.doi.org/10.21061/alan.v39i2.a.4 

Green, M.C. in Brock, T.C. (2000). The role of transportation in the persuasiveness of public narratives. Journal of Personality and Social Psychology, 79(5), 701–721. http://dx.doi.org/10.1037/0022-3514.79.5.701 

Hollis, H. (2021). Readers’ experiences of fiction and nonfiction influencing critical thinking. Journal of Librarianship and Information Science, 55(1), 1–15. https://doi.org/10.1177/09610006211053040 

Identity formation. (8. avgust 2023). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://en.wikipedia.org/wiki/Identity_formation 

Ivey, G. in Johnston, P. H. (2013). Engagement with young adult literature: Outcomes and processes. Reading Research Quarterly, 48(3), 255–275. https://www.jstor.org/stable/43497622 

Johnson, D. R. (2012). Transportation into a story increases empathy, prosocial behavior, and perceptual bias toward fearful expressions. Personality and Individual Differences, 52, 150–155. http://dx.doi.org/10.1016/j.paid.2011.10.005

Lawton, C. J. in Cain, L. K. (2022). Ficional escapism and identity formation: A duoethnographic exploration of storied and adolescent development. The Qualitative Report, 27(12), 2938–2955. https://doi.org/10.46743/2160-3715/2022.5742

Malibiran, R., Tariman, J. D. in Amer, K. (2018). Bibliotherapy: Appraisal of evidence for patients diagnosed with cancer. Clinical Journal of Oncology Nursing, 22(4), 377–380. https://doi.org/10.1188/18.cjon.377-380 

Mar, R. A. in Oatley, K. (2008). The function of fiction is the abstraction and simulation of social experience. Perspectives on Psychological Science, 3(3), 173–192. https://www.jstor.org/stable/40212243

Martin-Chang, S., Kozak, S., Levesque, K.C., Calarco, N. in Mar, R.A. (2021). What’s your pleasure? Exploring the predictors of leisure reading for fiction and nonfiction. Reading and Writing, 34, 1387–1414. http://dx.doi.org/10.1075/ssol.3.1.06dji 

Oatley, K. (2002). Emotions and the story worlds of fiction. V M. C. Green, J. J. Strange in T. C. Brock (ur.), Narrative impact: Social and cognitive foundations (str. 39–69). Lawrence Erlbaum Associates Publishers. https://doi.org/10.4324/9781410606648  

Oatley, K. (2012). The cognitive science of fiction. Wiley interdisciplinary reviews. Cognitive science, 3(4). http://dx.doi.org/10.1002/wcs.1185

Pogosyan, M. (27. januar 2022). The psychology of fiction: Why reading transforms us. Psychology Today. https://www.psychologytoday.com/intl/blog/between-cultures/202201/the-psychology-fiction-why-reading-transforms-us

Sima, R. (16. marec 2022). The mental health benefits of reading. Psychology Today. https://www.psychologytoday.com/ca/blog/the-art-effect/202203/the-mental-health-benefits-reading

Stip, E., Östlundh, L. in Abdel Aziz, K. (2020). Bibliotherpy: Reading OVID During COVID. Frontiers in Psychiatry, 11(267539). https://doi.org/10.3389/fpsyt.2020.567539

Trivialna literatura. (5. september 2021). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Trivialna_literatura 

Tsai, J. in Uchida, Y. (2007). Learning what feelings to desire: Socialization of ideal affect through children’s storybooks. Personality and Social Psychology Bulletin, 33(1), 17–30. https://doi.org/10.1177/0146167206292749