Spoznanja antipsihiatrije v sodobni psihoterapiji

Antipsihiatrija je gibanje, ki nasprotuje medikalizaciji duševnih bolezni in uporabi restriktivnih pristopov dominantne paradigme v psihiatriji ter si prizadeva za celostne rešitve, kot so skupnostna pomoč, psihoterapija in socioekonomska preventiva. Kot manj invazivna od psihiatričnih metod, se je psihoterapija izognila večini iz antipsihiatričnega gibanja izhajajoče kritike, a tudi sama ni brez težav. Njena učinkovitost je vprašljiva, v določenih primerih je celo škodljiva, razmerje moči med terapevtom in klientom je neuravnoteženo, obravnava pa pretirano usmerjena na posameznika. Antipsihoterapija to izpostavlja in na psihoterapijo gleda kot na od prevladujoče ideologije nerazdružljiv način vsiljevanja konformnosti in prilagajanje posameznika obstoječemu družbenemu stanju. Alternativni pristopi, kot je na primer radikalna terapija, poudarjajo pomen opolnomočenja posameznika za delovanje v smeri širših družbenih sprememb.

Zgodovina antipsihiatričnega gibanja

Začetki psihiatrije kot organizirane specializacije znotraj medicine segajo v pozno 18. stoletje (Shorter, 1997), skoraj sočasno pa se je začelo kot manifestacija problemov na tem področju oblikovati tudi gibanje, ki psihiatričnim praksam ter psihiatriji kot znanosti nasprotuje. Eden izmed razlogov, da je bila psihiatrija deležna kritike, so bile vprašljive prakse obravnave pacientov. Sredi 19. stoletja se je iz Francije in Velike Britanije v ZDA razširila t. i. “moralna obravnava”, ki je zavračala fizično omejevanje pacientov ter poudarjala pomen prijetnega vzdušja in okolja za izboljšanje njihovega stanja. Pomemben vidik tega novega pogleda je bila tudi destigmatizacija posameznikov z duševnimi boleznimi, saj se jih je poprej pretežno pojmovalo kot nasilne, neozdravljive ali nesposobne samostojnega funkcioniranja (Dain, 1994). Pristop moralne obravnave pa se ni ohranil – tekom druge polovice 19. stoletja se je skupaj z razmerami v psihiatričnih ustanovah poslabšala tudi obravnava pacientov. Vse pogostejša je bila uporaba fizičnih omejevalnih naprav ter postopoma tudi posluževanje medikamentoznega zdravljenja, še posebej pri težjih bolnikih. Deloma je bilo za to krivo pomanjkanje sredstev ter posledično slabo stanje ustanov in primanjkljaj kadra (Nasrallah, 2011), a ne glede na vzrok je bil rezultat jasen – v svoji neučinkovitosti in celo škodljivosti za paciente je bil vzpostavljen sistem delovanja problematičen, kritike psihiatrije pa vse ostrejše.

Strokovnjaki s področja psihiatrije se niso ukvarjali zgolj s takrat prepoznanimi duševnimi motnjami, temveč so v družbi prevzeli vlogo strokovnjakov za celotno človeško psiho – vse od posameznikovih notranjih doživljanj, želja in stališč do njegovega delovanja v družbi (Dain, 1994). Preko tega so potencialno pričeli posegati izven svoje stroke: na področja izobraževanja, politike, vzgoje, pravic manjšin. Vse do konca 19. stoletja so psihiatriji nasprotovali pretežno aktivisti, tekom 20. stoletja pa so protiargumenti postajali vedno bolj artikulirani in utemeljeni ter so pogosto prihajali od strokovnjakov na področju psihiatrije (Crossley, 1998; Dain, 1989). Če je šlo poprej za razpršeno nasprotovanje različnih skupin, je le-to v tem obdobju preraslo v enotnejše gibanje. Izraz “antipsihiatrija” je skoval David Cooper (1967) kot krovni termin za kritike psihiatrije, konkretneje pa se nanaša na družbeno gibanje, ki prevprašuje tako pravnoformalni vidik pravice psihiatrov, da zadržijo in obravnavajo posameznike z duševnimi motnjami, kot tudi “medikalizacijo norosti”. Slednja se nanaša na iz medicinskega modela izhajajoč pogled na običajne človeške izkušnje in občutja kakor na duševne težave in nekaj abnormalnega. Duševne težave naj bi izhajale iz biološkega in nevrokemijskega neravnovesja in naj bi bile razrešljive z zdravili ali drugimi medicinskimi intervencijami. Pri tem je problematična že sama predpostavka, da je karkoli potrebno razrešiti, prav tako pa reduciranje kompleksne narave težav na raven zdravstvene diagnoze ob zanemarjanju psihosocialnih in kulturnih dejavnikov. V svoji še ekstremnejši obliki pa antipsihiatrija zanika celo obstoj duševnih bolezni kot takih, saj nanje gleda kot na družbeni konstrukt oz. mit, do katerega pride preko patologizacije normalnih izkušenj in občutij ter posledičnega predpisanega represivnega zdravljenja. Ta nato deluje omejujoče in diskreditirajoče do posameznikov in skupin, ki prevprašujejo prevladujoče družbene norme in strukture moči.

Gibanje je vrh doseglo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pod močnim vplivom zavračanja obstoječe družbenopolitične avtoritete, ki ga je v ZDA v tistem času še dodatno krepilo nasprotovanje vojni v Vietnamu. Ta duh časa je nudil podlago za nastanek in razvoj antipsihiatričnih idej, ki so se kazale kot izpostavljanje nesoglasij znotraj psihiatrične stroke, krepitev zavzemanja za pravice pacientov in razvoj novih oblik zdravljenja duševnih motenj (Berlim idr., 2003). Četudi ni zavzemal tipičnih antipsihiatričnih stališč in je po mnenjih mnogih duševne bolezni romantiziral, je s svojim prevpraševanjem psihoanalize in splošno razširjenega pojmovanja norosti Lacan predstavljal pomemben vpliv na kasnejše avtorje (Nasser, 1995). Podobna vprašanja je zastavljal tudi Foucault, ki na simptome duševnih motenj ni gledal kot na norost ali bolezen, temveč kot na različico normalnega, majhno anomalijo (Rabinow, 1997). Poleg tega je zagovarjal pomen upoštevanja socialnega konteksta in z njim povezanih ekonomskih in kulturnih interesov, ki kot taki vplivajo na družbeno pojmovanje normalnosti in abnormalnosti. Vzporedno s Foucaultom v Franciji so drugi avtorji dajali zagon antipsihiatričnemu gibanju drugod po svetu. R. D. Laing, tako kot Cooper tudi sam psihiater, je v Veliki Britaniji razširil idejo, da je obstoječi družbeni red glavni dejavnik, ki prispeva k razvoju duševnih motenj. V svojem delu The Divided Self: An Existential Study in Sanity and Madness (Laing, 1960) je zagovarjal, da blodnje niso simptomi bolezni, temveč povsem smiselna reakcija na družbeno ureditev, v kateri je posameznik nemočen. V ZDA je bil najodmevnejši predstavnik gibanja psihiater Thomas Szasz. Čeprav je sam vseskozi trdil, da ni del antipsihiatrije, temveč predvsem nasprotnik prisilnega vidika psihiatrije in neenakomernega razmerja moči v odnosu psihiater-pacient, je njegov članek The Myth of Mental Illness, ki je kasneje postal slogan gibanja, predstavljal pomembno odskočno desko za širitev antipsihiatričnih idej (Rissmiller in Rissmiller, 2006). Zavračal je obstoj duševnih bolezni in tako kot Foucault poudarjal, da drugačnost v načinih védenja in delovanja ni dobrodošla, kar je glavni vzrok, da se institucije poslužujejo pripisovanja oznak posameznikom na osnovi delitve na normalno in abnormalno. Možno rešitev sta namesto v prisilni institucionalizaciji oba videla v psihoterapiji, ki je prostovoljna ter posamezniku omogoča ohranjanje osebne svobode.

Od antipsihiatrije do antipsihoterapije

Antipsihiatrično gibanje je v stroko in javnost vpeljalo diskurz o majavih temeljih koncepta duševne bolezni, o razmerjih moči med pacientom in psihiatrom in o represivni vlogi psihiatrije v družbi. Predstavljalo je torej prvi resen in kolektiven odziv na represivno vlogo psihiatrije. Za psihiatrijo so bile značilne najbolj invazivne metode zdravljenja odklonilnega vedenja, kot so medikalizacija, institucionalizacija, elektroterapija, lobotomija idr. Psihoterapija je uporabljala manj ekstremne metode psihološkega zdravljenja, zato se je izognila kritikam, ki jih je bila deležna psihiatrija. Zaradi manjše intenzivnosti zdravljenja je bila vprašljiva tudi učinkovitost psihoterapevtskih intervencij. Prvi je njihovo učinkovitost prevpraševal Eysenck (1952). Ugotovil je, da je uspešnost psihoterapije (44 % za psihoanalitično, 64 % za eklektično in 72 % za terapijo, ki so jo izvajali osebni zdravniki) primerljiva s spontano remisijo duševnih težav pri klientih. Kljub metodološkim pomanjkljivostim svoje pregledne študije (npr. visok kriterij uspešnosti in neupoštevanje razlik pri trajanju izboljšanja) je Eysenck, kot je tudi sam predvidel, sprožil val burnih odzivov psihoterapevtske stroke. Danes sicer po več desetletjih ekstenzivnega raziskovanja metaanalize kažejo na absolutno učinkovitost psihoterapije med 0,75 in 0,85 (glede na interpretacijo Cohenovega d je ta učinek srednji oz. visok) (Staines in Cleland, 2007). Ob upoštevanju neprimerne metodologije in pristranosti metaanaliz pa lahko glede na nekatere izračune absolutna učinkovitost pade tudi na 0,31 (Cuijpers idr., 2019). Psihoterapevtska stroka se še danes ukvarja z lastno učinkovitostjo, še posebej s specifičnimi tehnikami in elementi, ki delujejo. Le redke študije so na primer potrdile specifičen učinek v interakciji med tehniko obravnave in teoretično relevantno težavo, npr. med kognitivno-vedenjsko terapijo in vsiljivimi mislimi (Wampold, 2015). Tekom zgodovine ostaja aktualno vprašanje, ali empirično preverjena učinkovitost sploh utemeljuje obstoj psihoterapije, zato le-te družbena gibanja niso prepoznala kot resno grožnjo za kliente iz splošne populacije. Menili so, da psihoterapija zagotovo ne more biti tako škodljiva kot psihiatrične intervencije, če ni mogoče zagotovo dokazati niti, da deluje.

Kljub polemiki o njeni absolutni učinkovitosti in mehanizmih v ozadju pa je nekaterim avtorjem hitro postalo jasno, da psihoterapija za svoje kliente zagotovo prinaša vsaj nekatere spremembe. Kritikom je pomembneje od opazovanja remisije in zmanjšanja stiske postalo opazovanje manj izrazitih, postranskih in celo neželenih učinkov. Wampold (2015) je povzel primere škodljivih intervencij. Prva je terapija v obliki vojaške vzgoje klientov. Prisilno podrejanje avtoriteti kot intervencija je pri njih povzročalo negativne psihološke posledice, zahtevne vadbe in telesno kaznovanje pa so celo ogrožali njihova življenja. Takšna praksa je tradicionalnistična, saj temelji na zastarelih in ovrženih predpostavkah učinkovitosti stroge vzgoje brez empatije za uravnavanje človeškega mišljenja in vedenja. Poleg tega terapevt absolutistično posega v klientovo avtonomijo, saj (vsaj tekom terapije) nadzira vsak vidik njegovega delovanja. Škodljivost tako invazivne prakse ni presenetljiva. Manj pričakovane so negativne posledice psihološkega debriefinga – kratke strukturirane intervencije, ki naj bi po travmatičnem dogodku pomagala zmanjšati njegove negativne učinke. Izkazalo se je, da je debriefing pri nekaterih udeležencih povečal možnost razvoja PTSM. Prav tako se je pokazal škodljiv vpliv nekaterih preventivnih programov za droge in alkohol ter svetovanja ob izgubi bližnje osebe. Vzrok škodljivih posledic pri obeh situacijah, ki zahtevajo intervencijo, ni povsem jasen, vsekakor pa so jih psihoterapevti pogosto uporabljali nereflektirano in brez upoštevanja neželenih posledic. Wampold sicer ugotavlja, da kritika takšnih intervencij ni smiselna, saj ne reprezentirajo celotne psihoterapije. Psihoterapevtska dejavnost pa je vendarle globalno pomanjkljivo regulirana, definicija psihoterapije pa tako široka, da zajema praktično vsako interakcijo med osebo, ki pričakuje izboljšanje svojega duševnega stanja, in osebo, ki meni, da ji s svojimi tehnikami lahko pri tem pomaga (Masson, 1994). Mednje potemtakem vsaj delno spadajo tudi kočljive intervencije, ki spominjajo na izvorne psihiatrične metode zdravljenja. Njihov negativen učinek lahko razložimo z nezadovoljenostjo človekovih potreb po razumevanju, empatiji in varnosti, ki so ključne za tvorjenje terapevtske alianse v tipičnih oblikah psihoterapije. Na nek način so torej kritike tovrstne psihoterapije podobne kritiki represivnih psihiatričnih intervencij, ki so jih podajali aktivisti. Kljub temu, da v psihoterapevtskem odnosu ni prisotnih npr. slabih bivanjskih razmer, invazivnih pripomočkov, prekomerne uporabe zdravil in agresivnih tehnik zdravljenja, pa se v verbalni terapiji zagotovo lahko ohranijo druge značilnosti represije klientov. Primer predstavlja patologizacija normalnih človeških odzivov, individualizacija sistemskih težav ter poskus nadzora duševnih in vedenjskih procesov klientov, da bodo skladni z družbenimi pričakovanji. 

Nekateri avtorji so povlekli še globlje vzporednice med temelji psihoterapije in psihiatrije. Med njimi izstopa psihoanalitik Jeffrey Masson (1994), ki se mu osrednjega pomena ne zdi vprašanje učinkovitosti psihoterapije, saj meni, da že sama praksa svetovanja in razmerje moči med klientom in psihoterapevtom na široko odpirata vrata za moralno vrednotenje odklonilnega ali neželenega vedenja. Masson svojo trditev, da je psihoterapevtska praksa inherentno neobčutljiva za družbeno krivičnost, podkrepi z vrsto primerov, kot so Freudovo zanemarjanje resničnosti in normalnosti težav svojih klientk, Rosenova in Honigova direktna terapija z zlorabo, malomarnostjo in nasiljem ter neopredeljenost psihoterapevtov do drugih sistemskih nepravičnosti. Primer slednjega predstavlja večinsko zanikanje spolne zlorabe otrok vse do 70. let prejšnjega stoletja, ki so ga psihoterapevti pripisovali izmišljenim travmam, vse dokler ni nanje pritisnilo feministično gibanje. Masson v takšnih zdrsih stroke vidi vzorec, ki kaže na nagnjenost k individualizaciji in represiji občutij klientov – zgodovinsko gledano so socialne spremembe psihoterapevti s svojim delovanjem venomer zavirali, ne spodbujali.

Čustvena tiranija

Sodobni psihoterapevti se zavedajo nevarnosti te “čustvene tiranije”, kot jo je poimenoval Masson (1994), ki služi ohranjanju socialne nepravičnosti in na katero so opozarjali že pripadniki antipsihiatričnih gibanj. Alternativne in sodobne veje psihoterapije, ki so se razvile predvsem na zahodu, naj bi upoštevale omenjene kritike. Vrsta psihoterapevtskih gibanj se ukvarja z osvobajanjem, upoštevanjem in dobrobitjo klientov, še posebej tistih iz marginaliziranih skupin. Težko je definirati en izraz, s katerim bi lahko zajeli ta najrazličnejša gibanja, vendar je najprimernejši “radikalna psihoterapija” ali zgolj “radikalna terapija”, saj je dovolj splošen in odraža težnjo po celoviti spremembi prevladujoče psihoterapevtske prakse. V spletnem slovarju psiholoških terminov je radikalna terapija definirana kot “… zdravljenje, ki se osredotoča na škodljive psihološke učinke socialnih težav. Ta intervencija spodbuja posameznike, da za reševanje svojih težav spreminjajo družbo.” (Sam, 2013). Poleg tega se sicer pojavljajo še izrazi, kot so “protizatiralska”, “v osvobajanje usmerjena” (Ren Psychological Services, b. d.), “inkluzivna” (Inclusive Therapists, b. d.) ali “abolicionistična” terapija (Abolitionist Social Work Toolkit, b. d.). Vsem radikalnim psihoterapevtom je skupno dojemanje psiholoških težav kot ponotranjenje družbenih, materialnih in okoljskih pogojev. Edini smiselni načini odpravljanja stisk so torej spreminjanje materialnih pogojev (Radical Therapy, b. d.), skupnostna skrb in aktivizem (Inclusive Therapists, b. d.), zato posebno pozornost namenjajo marginaliziranim skupinam. Mednje spadajo domorodci na koloniziranih ozemljih ali migranti druge vere in rase, ženske in osebe z nenormativno identiteto (npr. transspolne, LQBTQ+ ali kvir osebe), invalidne osebe, osebe z družbeno nesprejemljivim izgledom ali z drugimi nenormativnimi značilnostmi … (Fireweed Collective, b. d.; Inclusive Therapists, b. d.; Radical Therapist Network, b. d.). Ko radikalni terapevt klientu pomaga interpretirati njegovo travmo, mora upoštevati mednarodne humanitarne krize, kapitalistični korporativizem in njegovo nestabilnost, avtoritarizem v obliki hierarhije in discipline ter buržoazno, torej vladajočo, ideologijo elite. Ta se nanaša na liberalno in materialistično mišljenje, zaradi katerega vladajoči sloj posega po nadzoru, militarizaciji, propagandi in drugih metodah za ohranjanje svojega privilegiranega položaja. Vse od navedenega na nivoju subjekta povzroča eksistencialno anksioznost (Barrat, 2019; Pearce, 2017). Iz zavedanja sociokulturnih dejavnikov in družbene neenakosti izhaja tudi feministična terapija, ki pa nepravičnosti še nekoliko bolj specifično umesti v kontekst spolne neenakosti. Kot navaja Brown (2018), teorija za feministično terapijo izvira iz izkušenj in stališč, ki so skupna različnim marginaliziranim skupinam ter posledično inherentno nedostopna prevladujoči kulturi. Tako ne izhaja zgolj iz perspektive žensk kot skupine v podrejenem položaju, temveč tudi iz perspektive zatiranih na osnovi rase, spolne usmerjenosti, ekonomskega položaja, posebnih potreb, narodnosti in vere. Feministična terapija je tako ključen del radikalne.

Zaradi pomanjkanja strokovne literature o radikalni psihoterapiji in splošni vprašljivosti učinkovitosti specifičnih tehnik in metod v psihoterapiji je te precej težko definirati tudi v primeru radikalne psihoterapije. Bolj je pomemben terapevtov splošen cilj umeščanja stiske klientov v širši okoljski okvir, kar naj bi klientu pomagalo odkriti resnične in temeljne vzroke njegovih težav. To je razvidno tudi iz enega izmed prvih poskusov resnega in celovitega opisa radikalne terapije – Informativni priročnik o posledicah travme (Taylor in Shrive, 2023), ki je teoretsko utemeljen in ponuja praktične usmeritve. Avtorici sta priročnik opisali kot nediagnostični in o travmi obveščen priročnik o čustvih, mislih in vedenju. V njem prevladuje teza, da je večina motenj in simptomatike pravzaprav normalen odziv na travmo, ki jo lahko psihoterapevt s priročnikom pravilno interpretira in klientu pomaga pri reševanju težav brez prelaganja krivde in odgovornosti na klienta. To je skoraj povsem nasprotno predpostavki, ki prevladuje v sicer najpogosteje uporabljenem priročniku za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj – Diagnostičnem statističnem priročniku (American Psychiatric Association, 2013). Priročnikoma pa je skupno to, da v njiju ni opisanih specifičnih intervencij ali predvidenega poteka terapije, saj ga uporabljajo terapevti najrazličnejših usmeritev. Bistvo priročnika je, da terapevtom na razumljiv način približa in razloži vsebine, ki jih lahko kasneje uporabljajo pri različnih vidikih svojega dela. Terapevt ob njegovi uporabi klienta opolnomoči za celostno razumevanje svoje problematike in tudi reševanje težav na širšem, družbenem nivoju. Psihoterapevtska stroka redko omenja tako širok vpliv na družbo, ki izvira iz klienta kot posledica psihoterapije, vendar je ta odnos pravzaprav tako vzrok kot tudi cilj psihoterapije, saj neprilagojeno vedenje pogosto povzroči sistem, namen psihoterapije pa je prilagajanje osebe okolju za njegovo nemoteno delovanje. 

Pearce (2017) je povzel, da je terapevtsko delo vedno tudi družbeno, celo politično, saj ima osebna travma pogosto družbene vzroke, pa tudi družbene posledice. Ljudje namreč v večno nestabilnem svetu iščemo red in varnost, ob previsoki negotovosti pa čustva strahu in jeze, ki jih čutimo do sveta, projiciramo na svoje sebstvo in jih s tem ponotranjimo kot del sebe. Na točki disonance med svojo pristno identiteto in ponotranjenimi prepričanji, ki so posledica eksistencialne stiske zaradi neprimernega družbenopolitičnega okolja, želimo posamezniki razrešiti napetost s psihoterapijo. Pearce zato kot ključno nalogo terapevta vidi spodbujanje samozavedanja pri klientih. To mora vključevati tako razumevanje sebe kot minljivega subjekta v nestabilnem svetu kot tudi razumevanje motivacije in dejanj drugih subjektov. Z razumevanjem in spreminjanjem svojega vedenja bodo posamezniki prek odnosov vplivali tudi na vedenje drugih subjektov. Tako je vsaka psihoterapija politična, saj je za politično dejanje nujno značilno, da vsaj nekoliko vpliva na “[…] družbeni kontekst, ki je vsota človeških odnosov” (str. 30). Ne glede na to, ali jo Pearce definira kot “politično” ali “družbeno”, je za psihoterapijo bistvena ravno verižna reakcija, ki jo ima interakcija med klientom in psihoterapevtom na njuno okolje. Spremembe v okolju onkraj njune interakcije so neizbežne. Radikalno psihoterapijo torej definira upoštevanje vpliva okolja in družbe na klientove travme, vendar njen drugi cilj – opolnomočenje klienta za spreminjanje okolja – pravzaprav velja tudi za vsako drugo vrsto psihoterapije. Edina razlika je, da se klasični psihoterapevti ne zavedajo razsežnosti učinka psihoterapevtskih intervencij. Šele ob razumevanju, da je vsaka terapija radikalna in da s psihoterapijo ne vplivajo le na posameznika, temveč na celotno družbo, bodo lahko z ustrezno kritičnostjo preizpraševali svoje prakse in spremenili zgodovinski vzorec neobčutljivega in represivnega pristopa svoje stroke.

Onkraj individualnih intervencij

Imenovanje psihoterapije za družbeno in politično pa ni dovolj. Ni namreč jasno, kakšne vrste in kako velik vpliv ima na okolje ter kakšno izboljšanje, če sploh kakšnega, prinese. Konec koncev se je večkrat izkazalo, da so lahko posledice psihoterapije tudi negativne. Zato so nekateri strokovnjaki za duševno zdravje posegli po obsežnejših sistemskih intervencijah z nesporno pozitivnimi učinki. J. Chaplin (2005) je opisala The Bridge Project (Women’s Action for Mental Health), ki preko individualnega svetovalnega dela poskuša opolnomočiti ženske, da se zavzamejo za svoje blagostanje in pravice. Ženski delavski razred v Veliki Britaniji je marginalizirana ranljiva družbena skupina. J. Chaplin navaja, da imajo v primerjavi s tamkajšnjo normativno populacijo pogosteje depresijo, anksioznost in motnje hranjenja, da dve tretjini najrevnejših gospodinjstev predstavljajo ženske, da imajo več kot trikrat več možnosti, da doživijo spolno zlorabo, da skoraj tretjina žensk doživlja intimno partnersko nasilje itd. Pri tem so še posebej ranljive matere samohranilke in begunke. Avtorica je o projektu zapisala: “Ponuja nam ključno znamenje upanja, kljub temu, da osrednji cilji feministične in socialistične spremembe skupnosti niso bili v celoti uresničeni (str. 133)”. To še zdaleč ni edini projekt, ki naslavlja izrazito slabši položaj specifične marginalizirane skupine in ga poveže tako s spolom kot s socialnim statusom, njegove ugotovitve pa nam lahko ponudijo optimističen pogled naprej, a hkrati dajo vedeti, da je prostora za spremembe še ogromno.

Zaključek

Ko govorimo o psihoterapiji, lahko ne glede na vse očitke priznamo, da določen vpliv na družbo kljub neposrednemu delu zgolj z individuumom le ima, vendar je vprašljivo, ali je ta zadosten za širše spremembe. Psihoterapija je v svojem pristopu trenutno nerazdružljiva od prevladujoče ideologije, posameznika pa prilagaja obstoječemu družbenemu stanju, ki ga zaznamujejo koncentracija moči in materialnih sredstev, izčrpavanje naravnih virov, povečevanje neenakosti, ekonomska nestabilnost, nepredvidljivost ter posledično slabšanje bivalnih razmer. Če na ob tem porajajočo eksistencialno anksioznost gledamo kot na abnormalen pojav in se ne vprašamo po njenih vzrokih, bomo pri obravnavi osredotočeni le na odstranjevanje simptomov in se ne bomo zavedali, da ne gre za anomalijo, temveč za smiseln in pričakovan prilagoditveni mehanizem za spoprijemanje z razmerami v družbi. Psihoterapija kot stroka bi se morala soočiti s problemom pretirano individualne obravnave in jo preseči. Če že ne ponuja sistemskih rešitev, bi morala biti njena naloga na tej točki vsaj pomagati ozavestiti posameznika o družbeni nepravičnosti in njenih posledicah ter ga obenem opolnomočiti za (samo)dejavnost v smeri širših sprememb.

Literatura

Abolitionist Social Work Toolkit. (b. d.). https://sites.google.com/view/aswtoolkit/home?authuser=0

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. ed.). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Barratt, B. B. (2019). Beyond Psychotherapy: On becoming a (radical) psychoanalyst. Routledge. http://dx.doi.org/10.4324/9780429432217

Berlim, M. T., Fleck, M. P. A in Shorter, E. (2003). Notes on antipsychiatry. European Archives of Psychiatry and Clinical Neuroscience, 253, 61–67. https://doi.org/10.1007/s00406-003-0407-8

Brown, L. S. (2018). Introduction: Feminist therapy—Not for cisgender women only. V L. S. Brown, Feminist therapy (str. 3–10). American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/0000092-001

Chaplin, J. (2006). The Bridge project: Radical psychotherapy for the twenty-first century. Psychotherapy and Politics International, 3(2), 133–139. https://doi.org/10.1002/ppi.26

Cooper, D. (1967). Psychiatry and Antipsychiatry. Tavistock.

Crossley, N. (1998). RD Laing and the British anti-psychiatry movement: a socio–historical analysis. Social Science & Medicine, 47(7), 877–889. https://doi.org/10.1016/S0277-9536(98)00147-6

Cuijpers, P., Karyotaki, E., Reijnders, M. in Ebert, D. D. (2019). Was Eysenck right after all? A reassessment of the effects of psychotherapy for adult depression. Epidemiology and psychiatric sciences, 28(1), 21–30. https://doi.org/10.1017/S2045796018000057

Dain, N. (1989). Critics and dissenters: Reflections on “anti‐psychiatry” in the United States. Journal of the History of the Behavioral Sciences, 25(1), 3–25. https://doi.org/10.1002/1520-6696(198901)25:1<3::AID-JHBS2300250102>3.0.CO;2-G

Dain, N. (1994). Reflections on antipsychiatry and stigma in the history of American psychiatry. Psychiatric Services, 45(10), 1010–1014. https://doi.org/10.1176/ps.45.10.1010

Eysenck, H. J. (1952). The effects of psychotherapy: an evaluation. Journal of Consulting Psychology, 16(5), 319–324. https://doi.org/10.1037/h0063633

Fireweed Collective. (b. d.). Mission and Vision. https://fireweedcollective.org/mission-vision-values/

Inclusive Therapists. (b. d.). https://www.inclusivetherapists.com/

Laing, R. D. (1960). The Divided Self: An Existential Study in Sanity and Madness. Penguin.

Masson, J. M. (1994). Against Therapy. Common Courage Press.

Nasrallah, H. A. (2011). The antipsychiatry movement: Who and why. Current Psychiatry, 10(12), 4–53.

Nasser, M. (1995). The rise and fall of anti-psychiatry. Psychiatric Bulletin, 19(12), 743–746. https://doi.org/10.1192/pb.19.12.743

Pearce, R. (2017). Towards a radical psychotherapy. Existential Analysis, 28(1), 20–33.

Taylor, J. in Shrive, J. Indicative Trauma Impact Manual ITIM: ITIM for Professionals. 

Sam, N. (28. 4. 2013). RADICAL THERAPY. Psychology Dictionary. https://psychologydictionary.org/radical-therapy/

Staines, G. L. in Cleland, C. M. (2007). Bias in meta-analytic estimates of the absolute efficacy of psychotherapy. Review of General Psychology, 11(4), 329–347. https://doi.org/10.1037/1089-2680.11.4.329

Rabinow, P. (1997). Ethics: Subjectivity and truth. New Press.

Radical Therapist Network. (b. d.). https://www.radicaltherapistnetwork.com

Radical Therapy. (b. d.). https://www.radicaltherapy.org/

Ren, H. (b. d.). Ren Psychological Services. https://www.drhanren.com/

Rissmiller, D. J. in Rissmiller, J. H. (2006). Open forum: evolution of the antipsychiatry movement into mental health consumerism. Psychiatric Services, 57(6), 863–866. https://doi.org/10.1176/ps.2006.57.6.863

Shorter, E. in Healy, D. (1997). A history of psychiatry: from the era of the asylum to the age of prozac. Journal of Psychopharmacology, 11(3), 287. https://doi.org/10.1176/ps.49.9.1241 

Wampold, B. E. in Imel, Z. E. (2015). The great psychotherapy debate: The evidence for what makes psychotherapy work (2. izd.). Routledge/Taylor & Francis Group.