V boju proti marginalizaciji: Vrednote feministične terapije kot vzor vrednotam (sodobne) družbe

»Feminist_ka je vsakdo, ki priznava enakost in polno človečnost žensk in moških,« so besede Glorie Steinem (Pentelow, 2017), matere feminizma, ki odlično povzamejo tudi glavna vodila feminističnih psihologinj in terapevtk.

Uvod

Temelji feministične terapije slonijo na načelih feministične psihologije, zato je za razumevanje prve ključno poznavanje slednje oziroma okoliščin, ki so pripeljale do obeh. A. Rutherford in Pettit (2015) feministično psihologijo opišeta kot prizadevanja za vključitev feminističnih vrednot, teorij in praks v psihološko raziskovanje. Gre torej za področje psihologije, ki izhaja iz vrednot in načel feminizma in zato raziskuje teme kot so spol in socialne strukture (Stewart in Dottolo, 2006). Feministične psihologinje in psihologi so osebe, ki so hkrati feministke in psihologinje oziroma feministi in psihologi. Pri tem njihova feministična perspektiva vpliva na to, kako opredelijo raziskovalne probleme in kakšna vprašanja zastavljajo v procesu raziskovanja (Parlee, 1975). Njihova glavna kritika »mainstream« psihologije je, da le-ta zatira ženske, jih ne razume ali zgolj ne upošteva, da je ženska izkušnja vredna raziskovanja (Rutherford in Pettit, 2015).

Razvoj feministične psihologije in terapije

Pred začetkom razvoja feministične psihologije je prevladovala t. i. »brezženstvena« oziroma pre-feministična psihologija, ki je za subjekt raziskovanja in raziskovalca skoraj izključno postavila moškega (Crawford in Marecek, 1989). Avtorice (Crawford in Marecek, 1989; Eagly idr., 2012) navajajo problematiko takšnega raziskovanja, saj le-to ni upoštevalo spolnih razlik in je večinoma predpostavljalo, da lahko zaključke iz moškega vzorca posplošujemo tudi na ženske, kar je vodilo v pristranske metode in zaključke. Spoznanje o takratnem položaju žensk znotraj psihologije in konsenz, da je ženske in druge spole vredno raziskovati, predstavljata povod za začetek feministične psihologije (Crawford in Marecek, 1989) v 70. letih 20. stoletja.

V pre-feministični psihologiji so večinoma zanemarjali kontekst, v katerem živijo ženske in poudarjali njihovo intrinzično naravo. S tem so implicirali, da je njihov primanjkljaj družbene moči posledica biologije in da je družbena »manjvrednost« žensk neizogibna (Eagly idr., 2012). Obenem pa je bil moški »norma«, saj so predpostavljali, da je bolj reprezentativni predstavnik človeštva kot ženska (Parlee, 1975). Poleg tega, da psihologi niso uspeli prispevati k razumevanju žensk, so v raziskovanje vnašali tudi svoje pristranskosti pri interpretaciji rezultatov raziskovanja razlik med ženskim in moškim spolom. Ženske so namreč pogosto karakterizirali. N. Weisstein (1993) je opisala, da je psihologija ženske kategorizirala kot otročje, odvisne, neasertivne in da je njihov edini interes najti moža in imeti otroke. Pridružile so se ji tudi druge feministke (npr. Shields, 1975), ki so pisale o »družbenih mitih«, kot je materinski čut ali nagon, ki jih je širila znanost, med drugim tudi psihologija. Stereotipi o ženskah, vseprisotni v tedanji psihološki znanosti, pa so prispevali tudi k začetku feministične terapije, ki sega v konec 60. let 20. stoletja in sovpada z drugim valom feminizma v Združenih državah Amerike (Brown, 2018).

L. S. Brown (2018) kot prve pripadnike feministične terapije navaja primarno psihoterapevtke, ki so želele ženskam, ki potrebujejo psihoterapijo, le-to omogočiti v okolju, kjer se ne bi več spopadale s seksizmom, mizoginijo in v tistem času močno prisotnimi stereotipi. Feministična terapija se je pojavila iz t. i. CR skupin (angl. consciousness-raising groups), v katerih so se ženske pogovarjale o izkušnjah na terapiji in seksizmu, ki ga doživljajo, zlasti o tem, kako ta lahko vpliva na njihovo duševno zdravje (Brown, 2018). A. M. Brodsky (1973) navaja, da so si s primerjanjem osebnih izkušenj med sabo svetovale, druga drugi predstavljale vzor in se na ta način ozaveščale, saj se ženske lažje poistovetijo z ženskim modelom. Soroden opisanemu je trening asertivnosti, ki predpostavlja, da bodo bolj izkušeni člani skupine predstavljali model manj izkušenim (Brodsky, 1973). Avtorica L. S. Brown (2018) CR skupine v feministični terapiji primerja s konceptom nezavednega v psihodinamskih terapijah, saj le-ta predstavlja osnovo, iz katere izhajajo v praksi. Na začetku 70. let 20. stoletja so se pojavile tudi razne konference, delavnice in kolektivi za feministično terapijo (Brown in Brodsky, 1992).

Temeljne vrednote feministične terapije

Rawlings in Carter (1977, citirano v: Evans idr., 2010) navajata glavne vrednote feministične terapije: feministični terapevt ne razlikuje med klienti glede na njihov družbeni sloj in se izogiba ločevanju vedenja, ki je primerno za specifičen spol. Primarni vzrok ženske patologije je v družbenem in zunanjem, ne v osebnem in notranjem. Pri pojmovanju okolja kot vira patologije ne gre za poskus opravičevanja posameznikove odgovornosti; cilj feministične terapije je sprememba v okolju in ne posameznikovo prilagajanje okolju. Naslednja vrednota zagovarja, da druge ženske niso sovražnik, ampak tudi moški niso sovražnik. Ženske morajo biti ekonomsko in psihološko avtonomne, saj bi morali prijateljski in partnerski odnosi temeljiti na enakosti v posameznikovi moči.

Feministična terapija je po mnenju nekaterih zgolj filozofija psihoterapije in ne predstavlja tehnike, kar pomeni, da feministični terapevti lahko delujejo znotraj različnih terapevtskih paradigem (Brown in Brodsky, 1992). Različni avtorji (npr. Brown in Brodsky, 1992; Gilbert, 1980, citirano v: Evans idr., 2010) tako navajajo raznolike principe, ki jih uporabljajo feministični terapevti ne glede na paradigmo, v kateri delujejo. K. M. Evans in sodelavci (2010) jih povzemajo v štiri ključne principe: »osebno je politično«, egalitarni odnosi, privilegiranje ženskih izkušenj in opolnomočenje.

Rek »osebno je politično« izvira iz 60. let 20. stoletja in naslavlja vpliv družbe na zasebno življenje žensk. Ženske v CR skupinah so namreč ugotovile, da težave, s katerimi se soočajo, niso zgolj individualne zanje, temveč so univerzalne in temeljijo na družbenem in političnem kontekstu takratnega časa (Evans idr., 2010). Na podlagi tega je feministična terapija zasnovala svojo etiologijo, diagnosticiranje in zdravljenje, ki se razlikuje od tradicionalne terapije. Z vidika etiologije je feministična terapija prepoznala povezavo med subjektivno in objektivno realnostjo ter to povezavo upoštevala kot vzročno za človekovo vedenje (Evans idr., 2010). Posameznikovo vedenje so razlagali v širšem družbenem kontekstu, pri čemer so se navezovali predvsem na politično analizo (spol in moč), s katero so pojasnjevali zatiranje, diskriminacijo in vlogo duševnih težav v etiologiji posameznikovega distresa (Brown in Brodsky, 1992). L. S. Brown (1994, str. 50, citirano v: Evans idr., 2010) pravi, da feministična terapija osebno izkušnjo razume kot »živo verzijo politične realnosti«, kar pa ne pomeni, da posameznik lahko predvidi univerzalne izkušnje in vzroke (Evans idr., 2010). Feministična terapija tako uravnava napetost med subjektivnimi in objektivnimi pogledi na posameznikovo vedenje in spreminjanje (Evans idr., 2010). Če povzamem, feministični terapevti verjamejo, da je vzrok za psihološki distres lahko kontekstualen in ne zgolj individualen (Evans idr., 2010).

Rawlings in Carter (1977, citirano v: Evans idr., 2010) navajata, da so se feministični terapevti izogibali diagnosticiranju, saj zatiranja ne moremo diagnosticirati. Po Enns (1997, citirano v: Evans idr., 2010) duševne interpretacije psihopatologije obravnavajo posameznikov distres izven konteksta, s čimer podpirajo zatiranje in diskriminacijo ter krivdo prelagajo na posameznika. Feministični terapevti so zato ponovno opredelili patologijo, in sicer z vključitvijo okoljskih vzrokov (Evans idr., 2010), pri zdravljenju pa so se osredotočili na opolnomočenje klienta, da spremeni družbeno, interpersonalno in politično okolje, ki negativno vpliva na njegovo počutje ter niso podpirali klientovega prilagajanja na okolje, ki ga zatira ali diskriminira (Brown in Brodsky, 1992).

Tudi princip egalitarnih odnosov se je razvil znotraj CR skupin (Evans idr., 2010). Feministična terapija terapevtski odnos obravnava kot skupen, kjer je terapevtski proces razložen in cilji terapije so določeni skupaj s klientom (Brown in Brodsky, 1992). K. Evans in sodelavci (2010) navajajo uporabo obveščenega soglasja kot primer dobre praske za vzpostavitev egalitarnega odnosa med klientom in terapevtom. Izvajajo se tudi druge dobre prake. Na primer, L. Božac Deležan (2011) omogoča svojim klientom, da sami izberejo, kje želijo sedeti, saj meni, da tudi na ta način zmanjšamo pozicijsko moč terapevta.

Feministična psihologija izpostavlja privilegiranje ženskih izkušenj, saj je tradicionalna psihologija za normo vzela moškega in njegove izkušnje (Brown in Brodsky, 1992). Privilegiranje ženskih izkušenj v tem primeru pomeni, da jih prenehamo obravnavati kot nevredne in začnemo nanje gledati kot vredne, pri čemer pa jih ne obravnavamo kot pomembnejše od moških. Feministična terapija namreč poudarja upoštevanje tako moških kot ženskih izkušenj (Evans idr., 2010).

Ker so ženske na terapijah pogosto omenjale težave, katerih vzroki so se skrivali v njihovem podrejanju, zatiranju in omejeni moči, ki jo imajo v družbi (npr. posilstvo, incest, spolno nadlegovanje), se je feministična terapija osredotočila tudi na opolnomočenje žensk, da naredijo spremembe v svojem življenju (Evans idr., 2010). Klientke se je spodbujajo k ozaveščanju lastnih močnih področij, česar takratni tradicionalni terapevti niso počeli, ampak so se prej osredotočali na klientove šibkosti. Feministični terapevti so tako pomagali klientkam pri prepoznavi, cenjenju in uporabi svojih močnih področij, z namenom, da naredijo spremembo v svojem življenju (Evans idr., 2010).

Feministična terapija danes

Zaradi njenega poimenovanja feministično terapijo ljudje pogosto razumejo, kot tako, ki se ukvarja zgolj z ženskami (Brown, 2018; Brown in Brodsky, 1992; Kahn, 2010), vendar danes obsega delo z vsemi ljudmi, tako z vidika klientov kot terapevtov (Levant in Silverstein, 2005, citirano v: Brown, 2018), in predstavlja teorijo, ki je dobila navdih v stališčih žensk, istospolno usmerjenih, temnopoltih, revnih, imigrantov in drugih, odrinjenih na rob družbe (Brown, 2018). Ljudi obravnava kot odzivne na težave, s katerimi se soočajo, zmožne njihovega premagovanja in željne spremembe. Kar se ni spremenilo od samega začetka, je osrednje zanimanje feministične terapije za dinamiko medosebne in osebne moči, tako v sami terapiji, kot tudi izven nje. Poleg navedenega L. S. Brown (2018) omenja še, da feministična terapija tudi danes psihoterapevtsko izkušnjo postavlja v širši družbeni in politični kontekst in ozavešča o konstruktih, kot so spol in (ne)moč. Terapije ne razume zgolj v kontekstu terapije v zaprti sobi, ampak jo povezuje tudi z vsakdanjimi dogodki in različnimi kulturami, ki so nedvomno povezane s konstrukti moči, privilegiranosti in nemoči.

Kaj pa negativen prizvok besede feminizem? Lorena Božac Deležan je certificirana integrativna terapevtka, ki pa deluje pod vplivom teorije feministične terapije (Deležan, 2011) in pravi: »Kljub moji feministični usmerjenosti svojim klientom ne pridigam o feminizmu. Je pa razvidno, da se v mojem delu oziroma odnosu zavedam spolnih razlik, razlik v socializaciji moških in žensk, da imam odnos do spolne diskriminacije in tudi druge vrste diskriminacij.« (Deležan, 2011, str. 52). Po Ballou in sodelavcih (2008, citirano v: Brown, 2018) se številne inovacije feministične terapije glede pravic klientov in odgovornosti psihoterapevtov uporabljajo v danes prevladujočih modelih, čeprav se pogosto zgodi, da je vloga feministične terapije pri tem spregledana.

Zaključek

Feministična terapija ozavešča, da na naše izkušnje vplivata širši družbeni in politični kontekst (Brown, 2018), ki sta mnogokrat odgovorna za zatiranje in diskriminacijo posameznikov. Družbene norme za ženske se na primer še danes pogosto nanašajo na specifične lepotne standarde, ki jih posameznice v večji ali manjši meri dosegajo, kar pa vpliva na to, kako jih vrednoti družba in posledično, kako same gledajo nase. Slednje pa lahko razširimo na vse, kar zajema norme, ki jih postavi družba in ki lahko povzročijo, da se posamezniki počutijo nevredni, čudni in nezaželeni, če od njih odstopajo. Še en primer bi bil pritisk na mlade odrasle, da imajo urejeno življenje z vseh vidikov, ki so (na splošno) cenjeni v družbi (zaključeno izobraževanje, urejen zaposlitveni status, romantično razmerje, bivalno okolje idr.). Na tem mestu pa bi se bilo smiselno vprašati, zakaj smo ljudje tako odvisni od družbenih norm in kaj bi se zgodilo, če jih ne bi bilo? Bi v primeru, ko le-teh ne bi bilo, vsi živeli v nekem kaosu, ker nam družba ne bi narekovala naših življenjskih ciljev? Ali bi vsi brezupno iskali smisel življenja ali pa bi bili kot družba manj razviti? So norme mogoče naravno ustvarjene, saj smo ljudje vendarle živalska vrsta, za katero narava potrebuje kriterije izločanja za namene naravne selekcije? Ali so morda ravno norme te, ki nam omogočajo, da razvijemo občutek pripadnosti, varnosti? Ne glede na vse smo ljudje na vsezadnje družbena bitja, ki si želimo biti del skupnosti, in to je tisto, kar so si v resnici želele ženske pred 60. leti in kar si želimo še danes, kar si konec koncev želijo vsi posamezniki, ki so iz takih ali drugačnih razlogov odrinjeni na rob družbe.

Skozi zgodovino se vedno znova pokaže, kako težko nam je sprejeti drugačnost in ponotranjiti dejstvo, da potreba po pripadnosti ni zgolj v nas samih, pač pa v vseh posameznikih družbe. Zato se mi zdi fokus feministične terapije na opolnomočenju klienta, da bo zmožen spremeniti svoje okolje, ki ga diskriminira ali negativno vpliva nanj (Brown in Brodsky, 1992) bistvenega pomena in velika prednost pred klasično psihoterapijo ali svetovanjem, kjer se pričakuje, da bodo klienti razvijali svojo čustveno odpornost in usvajali nove načine spoprijemanja s stresorji ter se nato vrnili v okolje, kjer so zunanji pritiski še vedno prisotni.

Sama menim, da lahko perspektiva, ki jo ponuja feministična terapija, veliko doprinese h kakovosti psihoterapevtske obravnave, še posebej, ko so v psihoterapijo vključeni klienti iz marginaliziranih skupin, ki imajo izkušnje z družbenim zatiranjem ali zapostavljanjem. Kot večjo pomanjkljivost tega prispevka bi izpostavila pomanjkanje informacij o mestu, ki ga zaseda feministična terapija v Sloveniji – namreč dostopne literature, ki bi se ukvarjala s feministično terapijo na slovenskem področju, je zelo malo. Slednje me privede k naslednjemu vprašanju: ali je to posledica neraziskanosti ali celo nereprezentiranosti feministične terapije v slovenskem okolju? V vsakem primeru je moje stališče, da bi bilo potrebno psihoterapevte in svetovalce informirati o doprinosih feministične terapije, saj bi ta znanja omogočila bolj celostno obravnavo klientov.

Literatura

Brodsky, A. M. (1973). The consciousness-raising group as a model for therapy with women. Psychotherapy: Theory, Research & Practice, 10(1), 24–29. https://doi.org/10.1037/h0087537

Brown, L. S. (2018). Introduction: Feminist therapy—Not for cisgender women only. V L. S. Brown (ur.), Feminist therapy (str. 3–10). American Psychological Association.  https://doi.org/10.1037/0000092-001

Brown, L. S. in Brodsky, A. M. (1992). The future of feminist therapy. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training, 29(1), 51–57. https://doi.org/10.1037/0033-3204.29.1.51

Crawford, M. in Marecek, J. (1989). Psychology reconstructs the female: 1968–1988. Psychology of Women Quarterly, 13(2), 147–165. https://doi.org/10.1111/j.1471-6402.1989.tb00993.x

Deležan, L. B. (2011). The feminist approach to psychotherapy integration. International Journal of Integrative Psychotherapy, 2(1), 50–58.

Eagly, A. H., Eaton, A., Rose, S. M., Riger, S. in McHugh, M. C. (2012). Feminism and psychology: analysis of a half-century of research on women and gender. American Psychology, 67(3), 211–30. https://doi.org/10.1037/a0027260

Evans, K. M., Kincade, E. A. in Seem, S. R. (2010). Feminist therapy: A social and individual change model. V K. M. Evans, E. A. Kincade in S. R. Seem (ur.), Introduction to feminist therapy: Strategies for social and individual change (str. 13–24). SAGE Publications, Inc. https://dx.doi.org/10.4135/9781483387109

Kahn, J. S. (2010). Feminist therapy for men: Challenging assumptions and moving forward. Women & Therapy, 34(1-2), 59–76. https://doi.org/10.1080/02703149.2011.532458

Parlee, M. (1975). Psychology. Signs: Journal of Women in Culture and Society 1(1), 119–138. https://doi.org/10.1086/493210

Pentelow, O. (4. 6. 2017). Best Gloria Steinem quotes. British Vogue. https://www.vogue.co.uk/gallery/gloria-steinem-quotes

Rutherford, A. in  Pettit, M. (2015) Feminism and/in/as psychology: The public sciences of sex and gender. History of Psychology, 18(3), 223–37. https://doi.org/10.1037/a0039533

Shields, S. A. (1975). Functionalism, Darwinism, and the psychology of women. American Psychologist, 30(1), 739–754. https://doi.org/10.1037/h0076948

Stewart, A. in Dottolo, A. (2006). Feminist psychology. Signs: Journal of Women in Culture and Society. 31. 493–509. https://doi.org/10.1086/491683

Weisstein, N. (1993). Psychology constructs the female; or the fantasy life of the male psychologist (with some attention to the fantasies of his friends, the male biologist and the male anthropologist). Feminism & Psychology, 3(2), 194–210. https://doi.org/10.1177/0959353593032005