»Fitfluencerji« in »fitspiration« na družbenih omrežjih – povod k negativni telesni samopodobi in motnjam hranjenja

Fitfluencerji so osebe s številčnimi sledilci na družbenih omrežjih, ki jih navdušujejo za zdrav življenjski slog, običajno s pripovedovanjem svoje osebne zgodbe preobrazbe, snemanjem vadb, sestavljanjem zdravih obrokov ter deljenjem raznih motivacijskih vsebin preko družbenih omrežij, kot so Instagram, YouTube in TikTok. V zadnjih letih so t. i. »fitfluencerji« postali prava senzacija na družbenih omrežjih, saj ljudje pogosto iščemo navdihe in motivacijo za izboljšanje svojega načina življenja in dobrega počutja. Zagotovo tudi mnogi izmed nas z veseljem spremljamo nekaj svojih najljubših »fitfluencerjev«, toda, ali smo se kdaj vprašali, če so »fitfluencerji« resnično koristni in zanesljivi viri informacij o fitnesu in zdravju? Res je, da nekateri spodbujajo pozitivne in na dokazih temelječe nasvete, vendar lahko drugi promovirajo morebitne škodljive prakse in izdelke, ki nimajo znanstvene podpore. V članku se osredotočam na razlago fenomenov t. i. »fitfluencer« in »fitspiration«, pri čemer se naslanjam na Festingerjevo teorijo socialne primerjave. Razglabljam tudi o morebitnih povezavah tovrstnih vsebin z negativno telesno samopodobo in motnjami hranjenja. 

Uvod

V zadnjih desetletjih smo priča dramatični rasti uporabe družbenih omrežij. Študije kažejo, da ta lahko spodbujajo zdrava vedenja, saj uporabnikom omogočajo, da se predstavijo in pokažejo svoje sposobnosti, vendar lahko hkrati predstavljajo tudi veliko oviro (Vaterlaus idr., 2015). Vse večja uporaba družbenih omrežij, predvsem tistih, ki so primarno osredotočena na videz, je namreč visoko negativno povezana s telesno samopodobo, zadovoljstvom s telesom in motnjami hranjenja (Bair idr., 2012; Vartanian in Dey, 2013; Rodgers idr., 2011). Pogostost uporabe tovrstnih platform je še posebno visoka med mladimi odraslimi (Smith in Anderson, 2018), ena izmed bolj priljubljenih dejavnosti pa je ogled fotografij drugih, pri čemer je vsebina izbrana glede na telesni izgled (Espinoza in Juvonen, 2011). To torej nakazuje vse pomembnejšo vlogo le-tega, kar posledično med uporabniki spodbuja pritisk, da so videti »popolni«. Zlasti na platformah, ki so namenjene izključno objavljanju in deljenju fotografij in videoposnetkov, kot je npr. Instagram, kjer je ta pritisk skoraj neizogiben (Engeln idr., 2020). Večina ljudi objavlja in sledi fotografijam, na katerih so privlačni posamezniki z idealnimi telesnimi podobami, z namenom primerjanja z drugimi, vendar se to odraža tudi v nezadovoljstvu z lastnim telesom, težavah s prehranjevanjem in nezadovoljstvu z življenjem nasploh (Pritchard in Cramblitt, 2014).

Mehanizmi socialne primerjave

Ljudje smo nagnjeni k primerjanju sebe z drugimi ljudmi v družbi, in sicer s tistimi, ki so v našem okolju pomembni in relevantni. Primerjamo se z namenom, da bi ocenili svoje mnenje, sposobnosti in da bi se naučili definirati samega sebe (Festinger, 1954). Vse bolj pogosto je socialno primerjanje s telesi na fotografijah v medijih. Posamezniki se torej primerjajo glede na določene lastnosti (npr. mišičavost, vitkost ipd.), zlasti takrat, ko se jim te značilnosti zdijo pomembne. Pri tem je ključno, koliko časa so medijem in fotografijam z idealnimi podobami izpostavljeni. Zgodi se namreč, da pogosta izpostavljenost povzroči, da idealne podobe na fotografijah postanejo izhodiščna točka za primerjanje z lastnim telesom in lastnimi cilji (Pritchard in Cramblitt, 2014).

Posledice primerjanja so odvisne od smeri socialne primerjave. Festingerjeva teorija (1954) predpostavlja, da se posameznik poveličuje v primerjavi z drugimi ljudmi ali skupinami, ki jih dojema kot slabše od sebe (angl. downward social comparison), kar vodi k izboljšanju samopodobe in bolj pozitivnemu dojemanju samega sebe v primerjavi z drugimi. Velja tudi obratno, ko se posameznik primerja z boljšimi od sebe (angl. upward social comparison), kar lahko vodi do motivacije za izboljšanje sebe in občutkov upanja in navdiha v primeru doseženega cilja ali občutkov razočaranja v primeru, če se cilj ne doseže (Suls idr., 2002).

Raziskave kažejo, da so socialne primerjave na podlagi telesnega videza v splošnem primerjave z boljšimi od sebe (Morrison idr., 2004). Ženske uporabnice družbenih omrežij se na primer primerjajo s tistimi ženskami, za katere menijo, da izgledajo boljše od njih, in so tako na začetku motivirane, da tudi same dosežejo takšen videz oz. telo, čez čas pa se pogosto zgodi, da posameznice ne morejo doseči (pre)visokih standardov (Tiggeman idr., 2009). Prav tako je lahko primerjava s posamezniki, ki jih subjektivno dojemamo kot boljše od nas, če so le-ti preveč drugačni od nas, zelo škodljiva, saj pogosto povzroči negativna afektivna stanja, kot je npr. občutek krivde. Slednje je pogosto predvsem pri ženskah, ki svojo vrednost ocenjujejo zgolj na podlagi zunanjega videza, saj jim to razdre podobo o svojem realnem telesu (Ridolfi idr., 2011).

Skladno s to predpostavko so D. R. Ridolfi in sodelavci (2011) v svoji raziskavi ugotovili, da je primerjanje s fotografijami vplivnežev in slavnih oseb na družbenih omrežjih povzročilo veliko več negativnih čustvenih stanj kot pa primerjanje z vrstniki, ki so posameznikom nekoliko bolj podobni. Slednje je posledica predvsem nedosegljivih lepotnih idealov in ciljev, ki jih nerealno popolne fotografije vplivnežev in slavnih oseb predstavljajo v medijih.

Kdo so “fitfluencerji” in kaj so “fitspiration” vsebine?

Ves ta pritisk, da je potrebno izgledati »popolno«, še posebej krepijo vplivneži, ki na družbenih omrežjih pogosto objavljajo idealizirane podobe svojih teles (tj. vitko telo z ozkim pasom oziroma fit telo z zelo malo telesne maščobe; Pedalino in Camerini, 2022). Družbena omrežja so namreč vse bolj preplavljena s t. i. »fitfluencerji« – osebami, ki imajo pomembno spletno prisotnost v industriji zdravega načina življenja in fitnesa ter spodbujajo svoje sledilce, da sprejmejo zdrave življenjske navade in postanejo fit. »Fitfluencerji« preko družbenih omrežij delijo svoje osebne zgodbe preobrazbe, nasvete za vadbo, prikazujejo svoje obroke ter ponujajo spletno usposabljanje in različne vadbene programe svojim sledilcem (Sokolova in Perez, 2021). Čeprav nekateri izmed njih delijo pozitivne in na dokazih temelječe nasvete, drugi spodbujajo prakse in izdelke, ki nimajo znanstvene podlage in so zato morebiti škodljivi.

Edinstvena prodajna strategija »fitfluencerjev« so t. i. »fitspiration« vsebine. Izraz »fitspiration« se nanaša na vsebino, ki spodbuja zdrav način življenja in uporabo fitnesa. Običajno vključuje fotografije mišičastih teles, nasvete za zdravo prehrano in vadbo ter spodbujanje pozitivnega razmišljanja. Takšna vsebina naj bi navdihnila in spodbudila ljudi, da živijo fit in zdrav način življenja (Holland in Tiggemann, 2016). Posamezniki, ki na Instagramu spremljajo »fitfluencerje«, tako tovrstne informacije dojemajo kot zanesljive in zabavne ter so jim bolj pripravljeni slediti (Tiggemann in Zaccardo, 2015). 

Večina fotografij, označenih s ključnikom (angl. hashtag) #fitspiration, vsebuje motivacijske citate, kot je npr. »Treniraj, da boš fit, ne suh (angl. »Exercise to be fit, not skinny«) ali pa »Ne rastemo, ko je vse enostavno; rastemo, ko se soočamo s izzivi« (angl. »We don’t grow when things are easy; we grow when we face challenges«). Objavljanje fotografij in posnetkov telovadbe ter zdrave prehrane na Instagramu služi kot promocija zdravja in dobrega počutja, osnovna filozofija pa poudarja moč in opolnomočenje. Pogost slogan med zagovorniki »fitspiration« vsebin je »Moč je nova vitkost« (angl. »Strong is the new skinny«), s čimer želijo prikazati pozitiven družbeni vpliv na telesno in duševno zdravje (Tiggemann in Zaccardo, 2016).

Je promocija zdravja zgolj navidezna?

Čeprav »fitspiration« objave na videz spodbujajo zdravo življenje, analiza vsebin kaže, da vsebujejo številne zaskrbljujoče elemente. To je npr. ponavljajoča se predstavitev zgolj enega tipa telesa, in sicer vitkega in oblikovanega telesa z nizko vsebnostjo maščobe pri ženskah (Holland in Tiggeman, 2016) ter ogromnega mišičastega telesa pri moških. Želeno moško telo naj bi imelo trup v obliki črke V, nizek odstotek maščobe in vidne mišice (Daniel in Bridges, 2009). Neprekinjena izpostavljenost slikam idealnega telesnega tipa povzroči, da ga ljudje vidijo kot normativnega in privlačnega, ter vpliva na (ne)zadovoljstvo s telesom tako pri ženskah kot tudi pri moških (Ahadzadeh idr., 2017).

Pritisk živeti v skladu s postavljenimi previsokimi standardi je škodljiv zlasti za tiste, ki se morda že spopadajo s težavami s telesno samopodobo. »Fitfluencerji« lahko namreč spodbujajo omejujoče in ekstremne diete ter pretirano vadbo, da bi dosegli določen estetski cilj. Čeprav to morda deluje v kratkem času, lahko dolgoročno škoduje zdravju in psihološkemu blagostanju. Poleg tega takšne vsebine lahko utrjujejo mit, da se moramo držati strogih pravil in standardov, če želimo biti pojmovani kot zdravi ali fit. Ne le, da s tem krepijo nerealne standarde idealnega telesa pri pri številnih uporabnikih družbenih omrežij, ampak jim posledično ljudje začnejo tudi verjeti, da njihova dejanska telesna velikost in oblika ne ustrezata družbenim željam in pričakovanjem, kar spodbuja negativne misli in občutke o lastnem telesu (Panjrath in Tiwari, 2021). Prav tako lahko sledenje takšnim objavam sproža občutke krivde ali sramu glede velikosti in oblike telesa, stigmatizira prekomerno telesno težo, objektivizira ženske ter spodbuja diete in omejevanje prehranjevanja (Dignard in Jarry, 2021).

Ta učinek se zaradi možnosti spreminjanja in urejanja slik ter uporabe različnih filtrov še povečuje. Da bi prikazali svojo popolno podobo, vplivneži pogosto uporabljajo tehnike retuširanja svojih fotografij in videoposnetkov s priljubljenimi aplikacijami, kot je npr. Facetune. Le-te omogočajo spreminjanje videza z učinki, kot so preoblikovanje obraza in telesa, sprememba barve las in glajenje kože. Del samoidealizacije je ravno takšno objavljanje preurejenih fotografij in videoposnetkov, ki vplivnim uporabnikom družbenih omrežij nudi možnost, da si krepijo pozitivno samopodobo in dosežejo, da jih drugi dojemajo bolj pozitivno (Bailey idr., 2020). Nekateri tako ostajajo kritični do tovrstnih vsebin, saj lahko predstavljajo nerealne in nedosegljive cilje, če npr. »fitfluencerji« preurejajo svoje vsebine z aplikacijami ali pa jemljejo steroide in do take podobe ne pridejo po naravni poti (Raggatt idr., 2018).

Hkrati obstajajo dokazi, da »fitspiration« vsebine škodujejo tudi samim »fitfluencerkam«, ki stojijo za njimi. V primerjavi s populacijo, ki na Instagramu deli druge vrste vsebine, naj bi imele večjo verjetnost, da bodo posegle po ekstremnih načinih prehranjevanja in gibanja, ki so škodljivi za njihovo telesno in duševno zdravje. Torej so te posameznice kljub navidezni zdravosti »fitspiration« vsebin poročale o višjih stopnjah restriktivnega načina prehranjevanja in kompulzivne vadbe kot posameznice z Instagram profili brez »fitspiration« vsebin (Holland in Tiggeman, 2016). 

“Fitspiration” vsebine kot povod za motnje hranjenja

Vse bolj se preučuje tudi možnost povezave med »fitfluencerji« in »fitspiration« vsebinami ter motnjami hranjenja. Študija E. P. Meier in Gray (2014) je prišla do zaključka, da izpostavljenost vsebinam na družbenih omrežjih, povezanih s fitnesom in dietami, lahko poveča tveganje za motnje hranjenja, še posebej pri mladostnikih in mladih odraslih, ki so bolj dovzetni za družbene pritiske, povezane s telesno samopodobo. To so posamezniki, ki so občutljivi na mnenja in pričakovanja drugih ljudi glede telesnega izgleda ter se zaradi tega obnašajo in odločajo na način, ki je v skladu s temi pričakovanji. Zato lahko izpostavljenost nerealnim slikam lepotnih idealov, ki je na družbenih omrežjih stalno prisotna, pri takih posameznikih deluje kot dejavnik tveganja za motnje hranjenja (Meier in Gray, 2014).

»Fitspiration« vsebine prav tako lahko prispevajo k normalizaciji motenj hranjenja z vedenji, kot so preskakovanje obrokov ali omejevanje vnosa hrane, da bi dosegli idealno telesno podobo. To ustvari kulturo, v kateri so nezdrave prakse videne kot nujne ali celo zaželene za doseganje fitnes ciljev. Pri posameznikih, ki že imajo motnje hranjenja, lahko izpostavljenost »fitspiration« vsebinam poslabša njihovo stanje, saj se lahko počutijo manjvredne ali pod pritiskom, da dosežejo zunanje standarde. Poleg tega so tovrstne vsebine tudi zelo restriktivne (spodbujajo nadzor nad svojim telesom s prehrano), kar lahko sproži ali poslabša motnje hranjenja pri že ogroženih posameznikih (Christensen idr., 2021).

Zaključek

Ključno je, da se kot uporabniki družbenih omrežij zavedamo, kakšno vsebino spremljamo, ter poskušamo slediti osebam in virom, ki spodbujajo zdrav način življenja in pozitivno samopodobo. Prav tako je koristno, da se osredotočimo na svoje zdravje in dobro počutje, namesto da se primerjamo z drugimi ali idealiziramo določene telesne lastnosti. Čeprav lahko nekateri najdemo motivacijo in spodbudo v »fitspiration« vsebinah, jih je potrebno sprejemati kritično in z zavedanjem potencialnih negativnih vplivov, ki jih lahko imajo na naš odnos do hrane in telesa. Pomembno je, da se osredotočimo na zdrav in uravnotežen pristop k telesni dejavnosti in prehrani ter da se izognemo pretiravanju ali omejujočim praksam, ki lahko negativno vplivajo na naše telesno in duševno zdravje. Poleg tega je ključno, da »fitfluencerji« upoštevajo morebitne vplive svojih vsebin na sledilce, še posebej na tiste, ki so bolj dovzetni za motnje hranjenja. »Fitfluencerji« imajo odgovornost zagovarjati zdrave in uravnotežene pristope k fitnesu in prehrani, namesto da promovirajo ekstremne ali potencialno nevarne prakse. S tem lahko pomagajo spodbujati bolj pozitivno in podporno kulturo okoli zdravja in fitnesa na družbenih medijih.

Literatura

Ahadzadeh, A. S., Pahlevan Sharif, S. in Ong, F. S. (2017). Self-schema and self-discrepancy mediate the influence of Instagram usage on body image satisfaction among youth. Computers in Human Behavior, 68, 8–16. https://doi.org/10.1016/j.chb.2016.11.011

Bailey, E. R., Matz, S. C., Youyou, W. in Iyengar, S. S. (2020). Authentic self-expression on social media is associated with greater subjective well-being. Nature Communications, 11(1), 1–9. https://doi.org/10.1038/s41467-020-18539-w

Bair, C. E., Kelly, N. R., Serdar, K. L. in Mazzeo, S. E. (2012). Does the internet function like magazines? An exploration of image-focused media, eating pathology, and body dissatisfaction. Eating Behaviours, 13(4), 398–401. https://doi.org/10.1016/j.eatbeh.2012.06.003. 

Christensen, K. A., Forbush, K. T., Cushing, C. C., Lejuez, C. W., Fleming, K. K. in Swinburne Romine, R. E. (2021). Evaluating associations between fitspiration and thinspiration content on Instagram and disordered-eating behaviors using ecological momentary assessment: A registered report. International Journal of Eating Disorders, 54, 1307–1315. https://doi.org/10.1002/eat.23518

Daniel, S. in Bridges, S. K. (2009). The drive for muscularity in men: Media influences and objectification theory. Body Image, 7(1), 32–38. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2009.08.003

Dignard, N. A. in Jarry, J. L. (2021). The “Little Red Riding Hood effect:” Fitspiration is just as bad as thinspiration for women’s body satisfaction. Body Image, 36, 201–213. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2020.11.012

Engeln, R., Loach, R., Imundo, M. N. in Zola, A. (2020). Compared to Facebook, Instagram use causes more appearance comparison and lower body satisfaction in college women. Body Image, 34, 38–45. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2020.04.007

Espinoza, G. in Juvonen, J. (2011). The Pervasiveness, connectedness, and intrusiveness of social network site use among young adolescents. Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking, 14(12), 705–709. https://doi.org/10.1089/cyber.2010.0492

Festinger, L. (1954). A Theory of Social Comparison Processes. Human Relations, 7, 117–140.

Holland, G. in Tiggemann, M. (2016). “Strong beats skinny every time”: Disordered eating and compulsive exercise in women who post fitspiration on Instagram. International Journal of Eating Disorders, 50(1), 76–79. https://doi.org/10.1002/eat.22559

Meier, E. P. in Gray, J. (2014). Facebook photo activity associated with body image disturbance in adolescent girls. Cyberpsychology, Behavior and Social Networking, 17(4), 199–206. https://doi.org/10.1089/cyber.2013.0305

Morrison, T. G., Kalin, R. in Morrison, M. A. (2004). Body-image evaluation and body-

image investment among adolescents: A test of sociocultural and social comparison

theories. Adolescence, 39(155), 571–592.

Panjrath, M. Y. in Tiwari, S. (2021). “Why them, not me?”: A study exploring the impact of following fashion influencers on Instagram on body image satisfaction of adolescent girls and middle-aged women. International Journal of Psychosocial Rehabilitation, 25(02).     

Pedalino, F. in Camerini, A. L. (2022). Instagram use and body dissatisfaction: The mediating role of upward social comparison with peers and influencers among young females. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(3), 1543. https://doi.org/10.3390/ijerph19031543

Pritchard, M. in Cramblitt, B. (2014). Media influence on drive for thinness and drive for muscularity. Sex Roles: A Journal of Research, 71(5-8), 208–218. https://doi.org/10.1007/s11199-014-0397-1

Raggatt, M., Wright, C. J. C., Carrotte, E., Jenkinson, R., Mulgrew, K., Prichard, I. in Lim, M. S. C. (2018). “I aspire to look and feel healthy like the posts convey”: Engagement with fitness inspiration on social media and perceptions of its influence on health and wellbeing. BMC Public Health, 18(1), 1–11. https://doi.org/10.1186/s12889-018-5930-7

Ridolfi, D. R., Myers, T. A., Crowther, J. H. in Ciesla, J. A. (2011). Do appearance focused cognitive distortions moderate the relationship between social comparisons to peers and media images and body image disturbance? Sex Roles, 65, 491–505. https://doi.org/10.1007/S11199-011-9961-0

Rodgers, R., Chabrol, H. in Paxton, S. J. (2011). An exploration of the tripartite influence model of body dissatisfaction and disordered eating among Australian and French college women. Body Image, 8(3), 208–215. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2011.04.009

Smith, A. in Anderson, M. (2018). Social media use in 2018. Pew Research Center. https://www.pewresearch.org/internet/2018/03/01/social-media-use-in-2018/ 

Sokolova, K. in Perez, C. (2021). You follow fitness influencers on YouTube. But do you actually exercise? How parasocial relationships, and watching fitness influencers, relate to intentions to exercise. Journal of Retailing and Consumer Services, 58, 102–276. https://doi.org/10.1016/j.jretconser.2020.102276

Suls, J., Martin, R. in Wheeler, L. (2002). Social comparison: Why, with whom, and with what effect? Current Directions in Psychological Science, 11(5), 159–163. https://doi.org/10.1111/1467-8721.00191

Tiggemann, M., Polivy, J. in Hargreaves, D. (2009). The processing of thin ideals in fashion magazines: A source of social comparison or fantasy? Journal of Social and Clinical Psychology, 28(1), 73–93. https://doi.org/10.1521/jscp.2009.28.1.73

Tiggemann, M. in Zaccardo, M. (2015). “Exercise to be fit, not skinny”: The effect of fitspiration  on women’s body image. Body Image, 15, 61–67. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2015.06.003

Vartanian, L. R. in Dey, S. (2013). Self-concept clarity, thin-ideal internalization, and appearance-related social comparison as predictors of body dissatisfaction. Body Image, 10(4), 495–500. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2013.05.004

Vaterlaus, J. M., Patten, E. V., Roche, C. in Young, J. A. (2015). Gettinghealthy: The perceived influence of social media on young adult health behaviors. Computers Human Behaviour, 45, 151–157. https://doi.org/10.1016/j.chb.2014.12.013