Psihološki vidiki sindroma razdražljivega črevesja
Sindrom razdražljivega črevesja (SRČ) je bolezen sodobnega časa, ki sodi med funkcionalne motnje prebave. Zanjo so značilne bolečine, neprijetni občutki in spremenjene navade odvajanja, brez zaznavnih strukturnih nepravilnosti prebavil. Razvoj bolezni lahko pojasnimo s pomočjo več dejavnikov. Pomembno vlogo pri razvoju sindroma imajo psihološki dejavniki, kot sta stres in travma, zato je pri obravnavi bistveno preučevanje psiholoških vidikov bolezni. Bolezen se povezuje z nižjo kvaliteto življenja, depresivnimi simptomi in oviranostjo pri vsakdanjem delovanju. To spodbuja raziskovalce k iskanju učinkovitejših načinov zdravljenja, ki bodo posameznikom s SRČ omogočili čim boljšo kakovost življenja. Klasična terapija vključuje različne oblike medikamentoznega zdravljenja in spreminjanja življenjskega sloga, vedno več pozornosti pa se posveča tudi psihoterapiji kot dopolnilni obliki zdravljenja.
Uvod
Različne družbene spremembe, med katere sodijo preseljevanje, industrializacija, urbanizacija, zmanjševanje socialne podpore in povečanje občutkov osamljenosti ter odtujenosti, se odražajo v hitrejšem tempu življenja in drugačnem sistemu vrednot, prav tako pa so doprinesle k povečanju zaznanega stresa (Dimitrijević in Trebovšek, 2009). Stres, kot značilnost 21. stoletja, vpliva na razvoj številnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni in sladkorna bolezen tipa 2 (Kovačič in Sketelj, 2021). Ena izmed bolezni, pogojena s stresom, je tudi sindrom razdražljivega črevesja. V nadaljevanju bova pojasnila povezavo med stresom in sindromom razdražljivega črevesja ter predstavila nekatere preostale psihološke vidike bolezni.
Sindrom razdražljivega črevesja
Sindrom razdražljivega črevesja (SRČ) je kronična funkcionalna motnja prebave, za katero so značilne bolečine, neprijetni občutki in spremenjene navade odvajanja (gastrointestinalni simptomi), brez zaznavnih strukturnih nepravilnosti na prebavilih. Diagnoza SRČ je po diagnostičnih kriterijih ROMA IV opredeljena kot ponavljajoče se abdominalne bolečine vsaj en dan na teden v zadnjih treh mesecih, ki jih spremljata vsaj dva od naslednjih znakov: bolečina v povezavi z odvajanjem blata, sprememba v pogostosti odvajanja blata ali sprememba v videzu blata (Owyang, 2022).
Epidemiologi ocenjujejo, da se SRČ pojavlja pri 10 do 15 odstotkih ljudi na svetu (Štabuc in Boltežar, 2022), v vseh starostnih obdobjih, pri večini bolnikov pa se prvi simptomi pokažejo pred 45. letom. Ženske obolevajo dva do trikrat pogosteje in predstavljajo 80 % bolnikov s hudo obliko SRČ (Owyang, 2022). Pojavnost bolezni se sčasoma povečuje in je značilna predvsem za razvite države, medtem ko je v državah v razvoju njena pojavnost precej nižja (Gwee, 2005).
Klinična slika v ospredje postavlja abdominalno bolečino, ki je najpogosteje krčevita in epizodična. Poslabša se podnevi, ob čustvenem stresu, hranjenju in v predmenstrualnem obdobju ter se navadno zmanjša ob odvajanju blata in vetrov. Pri večini bolnikov je prisotna sprememba v režimu odvajanja, najpogosteje je vidna v izmenjujoči driski (diareji) in zaprtju (konstipaciji). Glede na to, kateri od teh znakov prevladuje, lahko SRČ ločimo na diaretični, konstipacijski in mešani tip. Pri zaprtju se pogosto pojavlja tudi neprijeten občutek nezadostnega izpraznjenja. Pri diareji pa je pomembno, da ta pri SRČ ni nikoli krvava ali nočna, lahko pa vsebuje večje količine sluzi. Bolniki pogosto poročajo o napihnjenosti in povečanem odvajanju vetrov. Pri 25 do 50 % obolelih so prisotna še obdobja zgage, spahovanja, slabosti ali bruhanja (Owyang, 2022).
Nastanek in razvoj bolezni
Enoznačnega odgovora za nastanek/pojav SRČ ni, najverjetneje pa pri nastanku sodelujejo genetski dejavniki, intoleranca na nekatera živila, bakterijska sestava tankega črevesa, vnetja črevesne stene in nepravilnosti serotoninskih signalov v prebavilih. Prav serotoninski signali imajo verjetno najpomembnejšo vlogo pri nastanku bolezni, saj je normalno delovanje prebavil odvisno od pravilnega delovanja osi možgani − črevo. Pomemben del te osi sta živčni sistem črevesja in njegov najpomembnejši živčni prenašalec, serotonin. Ta z vezavo na receptorje 5-HT vpliva na peristaltiko, izločanje črevesne vsebine, gibanje črevesja in zaznavanje bolečine (Štabuc in Boltežar, 2022). Poleg tega lahko na nastanek SRČ pomembno vplivajo tudi psihološki dejavniki. Interakcija genetskih in epigenetskih dejavnikov v zgodnjem otroštvu vpliva na spremembe v možganskih predelih, povezanih s čustvenim vzburjenjem, nadzorom avtonomnega sistema in somatosenzorično integracijo, kar lahko spodbudi pojav SRČ (Owyang, 2022).
Konturek in sodelavci (2011) navajajo, da je izpostavljenost stresu pomemben dejavnik tveganja za razvoj tovrstne bolezni prebavil. Izpostavljenost stresu namreč sproži spremembe v delovanju omenjene osi, kar lahko vodi do razvoja SRČ, čira na želodcu, refluksa, Chronove bolezni, ulceroznega kolitisa itd. V preglednem članku, kjer so Surdea-Blaga in sodelavci (2012) preverjali vlogo okoljskih in psihosocialnih stresorjev v razvoju in poteku SRČ, so ugotovili, da so posamezniki v obdobju pred začetkom razvoja bolezni doživeli znatno naraščanje števila stresorjev v življenju. Tako naj bi posamezniki v 38-tedenskem obdobju pred začetkom simptomov, značilnih za SRČ, poročali o velikih življenjskih spremembah, kot so ločitev oz. prekinitev zveze ali pa težave v medosebnih odnosih (npr. zakonske težave, družinske težave) (Creed idr., 1988; v Surdea-Blaga idr., 2012). Avtorji so po pregledu literature sklenili, da številni okoljski in psihosocialni dejavniki igrajo pomembno vlogo v razvoju SRČ. Obenem pa so izpostavili, da je potrebno v prihodnje več pozornosti posvetiti drugim dejavnikom, kot so osebnostne lastnosti ali strategije spoprijemanja s stresom, ki lahko delujejo kot varovalni dejavnik proti razvoju bolezni (Surdea-Blaga idr., 2012).
Halland in sodelavci (2014) so izvedli študijo, v kateri so želeli odkriti razlike med pogostostjo doživljanja travm v otroštvu pri posameznikih s SRČ in tistih brez bolezni. Ugotovili so, da je več bolnikov s SRČ poročalo o travmah v otroštvu v primerjavi z zdravimi posamezniki. Prav tako so ugotovili, da so osebe s SRČ v življenju doživele več travmatičnih dogodkov kot posamezniki brez SRČ. Izkazalo se je, da doživljanje travme (npr. smrt družinskega člana, bolezen, nasilje, čustvena zloraba) predstavlja dejavnik tveganja za nastanek simptomov SRČ. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Park in sodelavci (2016); ti so pokazali večjo pojavnost SRČ pri osebah, ki so doživele travmo v otroštvu, kot pri zdravih posameznikih.
Chitkara in sodelavci (2008) so poudarili, da lahko tako prenatalni travmatski dogodki kot tudi tisti v otroštvu vplivajo na razvoj SRČ v odrasli dobi. Pojasnjujejo, da lahko travmatični dogodki v otroštvu povečajo dovzetnost posameznika za psihološki stres. Oseba se lahko posledično izraziteje odziva na stresne dogodke, kar se kaže v obliki simptomov SRČ.
Kvaliteta življenja ljudi s sindromom razdražljivega črevesja
Kljub temu, da imajo nekateri psihološki dejavniki pomembno vlogo pri nastanku bolezni, je pomembno izpostaviti obratno povezavo, in sicer kako SRČ vpliva na kakovost življenja/posameznikovo duševno blagostanje. Trindade in sodelavci (2022) so preverjali razliko v zaznani kvaliteti življenja med posamezniki s SRČ in splošno populacijo, prav tako pa so želeli preveriti, kateri dejavniki vplivajo na poslabšanje kvalitete življenja. Ugotovili so, da so posamezniki s SRČ poročali o nižji kakovosti življenja kot splošna populacija, kar je povezano predvsem z omejevanjem življenjskih vlog (npr. zaposlitev, šolanje, privatno življenje) zaradi bolezenskega stanja. Na znižanje kvalitete življenja naj bi vplivala izrazitost gastrointestinalnih simptomov, ki je večinoma posledica občutkov anksioznosti.
Kopczyńska in sodelavci (2018) so raziskovali povezavo med kvaliteto življenja in depresivnimi simptomi pri posameznikih s SRČ. Pokazali so, da obstaja visoka negativna povezanost med kvaliteto življenja in depresivnimi simptomi. Posamezniki s SRČ so poročali o nižji kvaliteti življenja kot zdravi posamezniki. Prav tako pa so osebe s SRČ poročale o več depresivnih simptomih v primerjavi z zdravimi osebami.
Ballou in sodelavci (2019) pa so preučevali vpliv SRČ na različne vidike vsakodnevnega funkcioniranja. Udeleženci so v raziskavi odgovorili na vprašanja o tem, koliko dni v mesecu so manjkali v službi/šoli, imeli zmanjšano produktivnost in ali so bili onemogočeni v izvajanju nekih drugih osebnih aktivnosti (npr. zabave, ukvarjanje s športom). Prav tako so udeleženci ocenili, v kolikšni meri SRČ vpliva na druga področja njihovega življenja (npr. izogibanje spolnosti, težave pri načrtovanju aktivnosti, težave pri potovanju, preživljanje manj časa z družino/prijatelji, izogibanje situacijam, kjer stranišče ni enostavno dostopno). Na koncu so udeleženci odgovorili, čemu vse bi se odpovedali, če bi bili zato en mesec brez vseh simptomov SRČ. Kar 36 % udeležencev je poročalo o tem, da so simptomi vplivali na njihovo stopnjo produktivnosti na delovnem mestu oziroma v šoli vsaj deset dni v mesecu. Prav tako so rezultati pokazali, da so udeleženci v povprečju manjkali v službi oziroma v šoli en dan v mesecu zaradi simptomov SRČ. Kar 34 % jih je poročalo o tem, da jih simptomi SRČ ovirajo pri osebnih aktivnostih vsaj deset dni v mesecu. Glede vpliva SRČ na posamezna področja življenja so se pokazale razlike med posameznimi podtipi SRČ, kar nakazuje na potrebo po razločevanju/razlikovanju med različnimi pojavnostmi/udejanjenji bolezni in opredeljevanju posameznih podtipov in upoštevanju njihovih značilnosti pri načrtovanju zdravljenja. Na zadnje vprašanje je več kot polovica udeležencev odgovorila , da bi se bila pripravljena odpovedati kavi ali alkoholu, več kot 40 % pa spolnosti. Iz raziskave je razvidno, da simptomi SRČ v veliki meri omejujejo normalno delovanje posameznika.
Zdravljenje
Zdravljenje SRČ se začne z razlago narave bolezni in zagotovilom, da gre za nenevarno, a vendar vseživljenjsko bolezen. Zdravljenje vključuje spremembo življenjskega sloga z redno telesno aktivnostjo, obvladovanjem stresa in zadostno količino spanja. Priporoča se uvajanje večje količine vodotopnih vlaknin v prehrano, saj lahko te pomagajo pri izboljšanju simptomov z izboljšanjem konsistence blata. Pri nekaterih bolnikih pa simptome močno izboljša sledenje dieti FODMAP, pri kateri so v prehrani omejijo fermentabilni sladkorji, ki lahko povzročajo čezmerno napenjanje zaradi nastajajočih plinov med razgradnjo (Štabuc in Boltežar, 2022).
Pri medikamentozni terapiji zdravila le blažijo simptome bolezni, ne omogočajo pa popolne ozdravitve.Za blaženje simptomov se uporabljajo agonisti opioidnih receptorjev (loperamid), ki izboljšajo konsistenco blata in zmanjšajo število pozivov k odvajanju. Uporabljajo se tudi selektivni antagonisti serotoninskih receptorjev 5 – HT (alosetron, ondasetron in ramosetron), ki zmanjšajo bolečino pri odvajanju in pogostost pozivov k odvajanju, in spazmolitiki, ki blažijo bolečino in zmanjšujejo pogostost simptomov SRČ. Odvajala, ki pospešijo prehod blata, se uporabljajo v obdobjih zaprtja. Uporabljajo se tudi triciklični antidepresivi (amitriptilin), ki pri večini bolnikov izboljšajo konsistenco blata in zmanjšujejo občutek nepopolnega izpraznjenja. Nekateri bolniki pa ob uporabi antidepresivov poročajo o odsotnosti vseh simptomov SRČ (Štabuc in Boltežar, 2022).
Kot možna učinkovita terapija se je izkazala terapija s probiotiki. Po zadostnem vnosu bakterij se namreč zmanjšata bolečina in napenjanje, sicer brez spremembe v konsistenci blata in pogostosti odvajanja (Owyang, 2022). Precejšnjo učinkovitost pa kaže tudi uporaba olja poprove mete, ki deluje spazmolitično (preprečuje krčenje črevesa) in blaži bolečino (Štabuc in Boltežar, 2022).
Psihoterapija kot dopolnilna metoda zdravljenja sindroma razdražljivega črevesja
Poleg farmakološke obravnave bolezni raziskovalci zaradi novih dognanj v zadnjih letih posvečajo vedno več pozornosti psihoterapevtskim pristopom k obravnavi bolnikov s SRČ. Lackner in sodelavci (2018) so raziskovali vpliv vedenjsko-kognitivne terapije na izraženost gastrointestinalnih simptomov pri SRČ. V raziskavo so vključili odrasle bolnike s SRČ in jih spremljali v obdobju šestih let, pri čemer so izvedli še dve ponovni srečanji po zaključku programa. S ponovnimi srečanji so želeli preveriti tudi dolgoročne učinke programa. Med seboj so primerjali tri različne načine uporabe vedenjsko-kognitivne terapije. Prva skupina udeležencev je opravila deset tedenskih enournih srečanj s psihoterapevtom, v okviru katerih so pokrili področje psihoedukacije o osi možgani-črevo in samo-opazovanju z namenom samospremljanja lastnih gastrointestinalnih simptomov in sprožilcev, ki vplivajo na njihovo poslabšanje. Pokrili so tudi področje mišične relaksacije z namenom zmanjšanja fiziološkega vzburjenja in povečanja občutka kontrole nad gastrointestinalnimi simptomi. Prav tako so izobraževali o kognitivni restrukturaciji z namenom spreminjanja negativnih vzorcev mišljenja in fleksibilnemu reševanju problemov z namenom pridobivanja znanja o učinkovitih načinih obvladovanja stresorjev ter preprečevanja ponovnih težav. Druga skupina je imela štiri enourna srečanja s psihoterapevtom v času desetih tednov, vendar so udeleženci prejeli več domačih nalog in navodil za samostojno predelavo istih področij kot prva skupina. Tretja skupina se je prav tako udeležila štiri enournih srečanj in prejela materiale za domačo uporabo, vendar so bila srečanja s psihoterapevtom namenjena predvsem psihoedukaciji, podpori in spodbujanju refleksije. Na srečanjih so obravnavali osnovne podatke o bolezni, klinične znake SRČ, epidemiologijo, možnosti zdravljenja, pomen stresa, prehranjevalnih navadah in telesne aktivnosti pri razvoju SRČ. Terapevti so dobili jasno navodilo, naj se izogibajo uporabi preostalih terapevtskih metod in vztrajajo zgolj pri psihoedukaciji, ki naj bi pacientom pomagala predvsem z opolnomočenjem in razumevanjem lastne bolezni. Raziskovalci so ugotovili, da so bolniki, deležni vedenjsko-kognitivne terapije, ki je temeljila na domačem delu, poročali o večjem izboljšanju gastrointestinalnih simptomov kot tisti, ki so prejeli zgolj psihoedukacijo. S tem so pokazali, da zgolj izobraževanje o simptomih in načinih zdravljenja ni zadostno. Ugotovili so tudi, da so bolniki, ki so prejeli manj ur psihoterapije z več domačega dela, imeli primerljivo izboljšanje gastrointestinalnih simptomov SRČ kot tisti, ki so opravili deset srečanj. To je zelo pomemben podatek, saj kaže na učinkovit pristop k zdravljenju SRČ, ki v manjši meri obremeni zdravstveni sistem, tako finančno kot tudi kadrovsko. Obenem so s študijo dokazali, da uporaba vedenjsko kognitivne terapije, tako klasične z desetimi srečanji kot te, ki temelji na domačem delu, kaže izboljšanje gastrointestinalnih simptomov, ki je primerljivo učinkom medikamentozne terapije. Raziskovalci obenem poudarjajo možnost kombiniranega zdravljenja, pri katerem bi uporabili tako medikamentozno zdravljenje kot tudi psihoterapijo. V tem primeru torej priporočajo nadaljnjo rabo svoje predpisane medikamentozne terapije, ki bi potekala sočasno s psihoterapijo.
Tudi Mohamadi in sodelavci (2019) so preverjali učinkovitost (različnih vrst) psihoterapije na zaznavo stresa in kvaliteto življenja pri bolnikih s SRČ. Primerjali so dialektično vedenjsko terapijo, na čuječnosti temelječo kognitivno terapijo in pozitivno psihoterapijo. Dialektična vedenjska terapija je obsegala osemtedenski niz dvournih skupinskih terapij, na katerih so udeleženci obravnavali področja čuječnosti, čustvenega uravnavanja, odpornosti na distres in medosebne učinkovitosti. Program na čuječnosti temelječe terapije je obsegal osemtedenski niz dvo-in-pol-urnih srečanj, na katerih so udeleženci pokrili področja čuječe meditacije in joge, deljenja izkušenj in psihoedukacije. Udeležence so tudi spodbujali k dnevnemu spremljanju pozitivnih in negativnih čustev s pomočjo slušnih posnetkov. Program pozitivne psihoterapije je obsegal enako količino in pogostost skupinskih terapij kot na čuječnosti temelječa terapija. Ugotovili so, da so vse tri vrste psihoterapije imele pomembne učinke na zmanjšanje zaznanega stresa pri posameznikih, prav tako pa so osebe poročale o izboljšanju kvalitete življenja posameznikov s SRČ. Ugotovili so tudi, da je bil učinek na zaznano stopnjo stresa v večji meri prisoten pri na čuječnosti temelječi kognitivni terapiji kot drugih dveh vrstah psihoterapije, kar so avtorji pojasnili z morebitnim učinkovanjem čuječnosti na prekinjanje neučinkovitih povezav med mislimi, občutki in vedenjem bolnikov s SRČ (npr. ob depresivnih čustvih se prepreči proženje depresivnih misli in vedenj). Prav tako pa velja izpostaviti, da je posamezna terapija trajala pol ure dlje kot dialektična vedenjska terapija, tako da bi lahko boljše rezultate deloma pripisali tudi dolžini trajanja srečanj. Raziskovalci so tudi pokazali, da je največji učinek na zaznano kvaliteto življenja imela pozitivna psihoterapija. To so pojasnili z uporabo pristopov iz pozitivne psihologije (npr. hvaležnost, odpuščanje in sprejemanje), ki naj bi se povezovali z višjo kakovostjo življenja.
Na podlagi zapisanega lahko sklepamo, da bi pri obravnavi bolnikov s SRČ bilo smiselno uporabljati tudi druge vrste psihoterapije in ne samo vedenjsko-kognitivne terapije. Prav tako velja omeniti, da je potrebnih več študij, ki bi zajele večje število različnih vrst psihoterapije in tako pomagale določiti, katera je najprimernejša za zdravljenje SRČ. Obenem bi dodala, da so v slednji raziskavi vključili tri različne vrste psihoterapije, ki pa so si precej sorodne, zato bi v prihodnosti bilo smiselno preučiti predvsem druge, do sedaj neraziskane vrste psihoterapije in njihove vplive na potek bolezni. Na koncu velja izpostaviti tudi to, da je bil vzorec v omenjeni raziskavi precej majhen, zaradi česar ne moremo posplošiti ugotovitev raziskave. Ne glede na vse kritike velja omeniti, da je smiselno preučevati vplive psihoterapije na SRČ in le-te tudi vključiti v klinični kontekst zaradi možnih vplivov na zmanjšanje gastrointestinalnih simptomov in stopnje zaznanega stresa ter povečanja kvalitete življenja.
Zaključek
Sindrom razdražljivega črevesja je bolezen 21. stoletja, značilna za države razvitega sveta. Pomembno je posvečati večjo pozornost razlogom nastanka bolezni, saj njena pojavnost še zmeraj narašča, posamezniki s SRČ pa poročajo o nižji kvaliteta življenja in oviranosti pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Zato bi bilo smiselno v prihodnosti več pozornosti posvetiti zagotavljanju čim višje kvalitete življenja in blagostanja bolnikov. To lahko dosežemo z razvojem novih in bolj učinkovitih medikamentoznih metod, s katerimi bi v večji meri uspeli blažiti gastrointestinalne simptome bolezni. Obenem bi bilo priporočljivo delati na blaženju psiholoških posledic bolezni (npr. depresivni simptomi), kar bi lahko dosegli z uporabo psihoterapije. S psihoterapijo bi lahko delovali tudi na odpravljanju psiholoških vzrokov v ozadju bolezni, s čimer bi zmanjšali izrazitost gastrointestinalnih simptomov. Meniva, da bi bilo smiselno oblikovati preventivne programe, kjer bi udeležence učili učinkovitih tehnik spoprijemanja s stresom in tako zmanjšali njegove negativne učinke na posameznika. Idealno bi bilo odkriti načine vzročnega zdravljenja bolezni, s katerimi bi lahko zdravili samo bolezen in ne le blažili simptomov. Zato je pomembno raziskovati mehanizme bolezni in najti kombinacijo elementov tako farmakološke kot psihološke terapije, ki bi najbolje doprinesla k izboljšanju življenja oseb s SRČ.
Literatura
Ballou, S., McMahon, C., Lee, H.-N., Katon, J., Shin, A., Rangan, V., Singh, P., Nee, J., Camilleri, M., Lembo, A. in Iturrino, J. (2019). Effects of Irritable Bowel Syndrome on Daily Activities Vary Among Subtypes Based on Results From the IBS in America Survey. Clinical Gastroenterology and Hepatology, 17(12), 2471–2478. https://doi.org/10.1016/j.cgh.2019.08.016
Chitkara, D. K., van Tilburg, M. A. L., Blois-Martin, N. in Whitehead, W. E. (2008). Early life risk factors that contribute to irritable bowel syndrome in adults: a systematic review. American Journal of Gastroenterology, 103(3). 765–774. https://doi.org/10.1111/j.1572-0241.2007.01722.x
Dimitrijević, A. in Trebovšek, P. (2009). Specifičnosti stresa v sodobni družbi. Obzornik zdravstvene nege, 43(1), 57–59. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-TYVSGZIL
Gwee, K. A. (2005). Irritable bowel syndrome in developing countries – a disorder of civilization or colonization? Neurogastroenterology and Motility, 17(3), 317–324. https://doi.org/10.1111/j.1365-2982.2005.00627.x
Halland, M., Almazar, A., Lee, R., Atkinson, E., Larson, J., Talley, N. J. in Saito, Y. A. (2014). A case-control study of childhood trauma in the development of irritable bowel syndrome. Neurogastroenterology and Motility, 26(7), 990–998. https://doi.org/10.1111/nmo.12353
Konturek, P. C., Brzozowski, T. in Konturek, S. J. (2011). Stress and the gut: pathophysiology, clinical consequences, diagnostic approach and treatment options. Journal of Physiological Pharmacology, 62(6), 591–599. https://www.jpp.krakow.pl/journal/archive/12_11/pdf/591_12_11_article.pdf
Kopczyńska, M., Mokros, Ł., Pietras, T. in Małecka-Panascorresponding, E. (2018). Quality of life and depression in patients with irritable bowel syndrome. Gastroenterology Review, 13(2), 102–108. https://doi.org/10.5114/pg.2018.75819
Kovačič, U. in Sketelj, J. (2021). Nespecifični obrambni odziv organizma na stres. V S. Prikmajer (ur.), Temelji patološke fiziologije (str. 47–51). Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo.
Lackner, J. M., Jaccard, J., Keefer, L., Brenner, D. M., Firth, R. S., Gudleski, G. D., Hamilton, F., Katz, L.-A., Krasner, S., Ma, C., Radziwon, C.-D. in Sitrin, M. D. (2018). Improvement in Gastrointestinal Symptoms After Cognitive Behavior Therapy for Refractory Irritable Bowel Syndrome. Gastroenterology, 155(1), 47–57. https://doi.org/10.1053/j.gastro.2018.03.063
Mohamadi, J., Ghazanfari, F. in Drikvand, F. M. (2019). Comparison of the Effect of Dialectical Behavior Therapy, Mindfulness Based Cognitive Therapy and Positive Psychotherapy on Perceived Stress and Quality of Life in Patients with Irritable Bowel Syndrome: a Pilot Randomized Controlled Trial. Psychiatric Quarterly, 90, 565–578. https://doi.org/10.1007/s11126-019-09643-2
Owyang, C. (2022). Irritable Bowel Syndrome. V J. Loscalzo, A. Fauci, D. Kasper, S. Hauser, D. Longo in J. L. Jameson (ur.). Harrison’s Principles of Internal Medicine (21. izd., str. 2490–2496). McGraw Hill LLC.
Park, S. H., Videlock, E. J., Presson, A. P., Mayer E. A. in Chang L. (2016). Adverse childhood experiences are associated with irritable bowel syndrome and gastrointestinal symptom severity. Neurogastroenterology and Motility, 28(8), 1252–1260. https://doi.org/10.1111/nmo.12826
Surdea-Blaga, T., Băban, A. in Dumitrascu, D. L. (2012). Psychosocial determinants of irritable bowel syndrome. World Journal of Gastroenterology, 18(7). 616–626. https://doi.org/10.3748/wjg.v18.i7.616
Štabuc, B. in Boltežar, G. (2022). Sindrom razdražljivega črevesja. V M. Košnik, D. Štajer, B. Jug, T. Kocjan in M. Koželj (ur.). Interna medicina (6. izd., str. 610–612). Medicinska fakulteta Ljubljana, Knjigotrštvo Buča d.o.o.
Trindade, I. A., Melchior, C., Törnblom, H. in Simrén, M. (2022). Quality of life in irritable bowel syndrome: Exploring mediating factors through structural equation modelling. Journal of Psychosomatic Research, 159. 1–9. https://doi.org/10.1016/j.jpsychores.2022.110809