Teorija družinskih komunikacijskih vzorcev: vpliv družinske komunikacije na razvoj osebnostne prožnosti in spoprijemanja s konflikti

Komunikacija med člani skupnega gospodinjstva je eden najosnovnejših in najpomembnejših gradnikov družinskega okolja in lahko predstavlja pomemben napovednik za otrokov kasnejši razvoj v mladostništvu tako na psihosocialni kot na vedenjski ravni. Teorija družinskih komunikacijskih vzorcev (Koerner in Fitzpatrick, 2002b), iz katere izhajam tekom celotnega članka, družinsko komunikacijo razdeli na 2 dimenziji – usmerjenost k pogovoru in usmerjenost h konformnosti. Izraženost oz. prisotnost omenjenih dimenzij nadalje opredeli 4 tipe družin: pluralistične, konsenzualne, laissez-faire in protektivne družine, pri čemer je za vsak tip značilen svojevrsten način komunikacije in družinske dinamike. Tekom članka skušam ugotoviti, kako se prevladujoč vzorec družinske komunikacije povezuje z otrokovim nadaljnim razvojem v mladostništvu, natančneje z njegovo osebnostno prožnostjo, načinom spoprijemanja s konflikti, prisotnostjo depresivnih simptomov in samopodobo, ter kakšna naj bi bila komunikacija med družinskimi člani, da bi le-ta spodbudila najbolj optimalen razvoj.

Komunikacija med družinskimi člani je zgolj ena izmed komponent starševstva in vzgoje, ki vplivajo na otrokov kasnejši razvoj. Družinsko komunikacijo opredeljuje sklop prepletenih norm, prepričanj in vedenj, pri čemer se upoštevajoč teorijo družinskih komunikacijskih vzorcev (Koerner in Fitzpatrick, 2002b) kot osrednji dimenziji pojavljata usmerjenost k pogovoru in usmerjenost h konformnosti. »Family communication patterns theory« temelji na spoznanju, da je sinteza skupne socialne resničnosti ključnega pomena za optimalno družinsko delovanje. O skupni socialni resničnosti govorimo, ko so družinski člani konsistentni v zaznavi in interpretaciji okoljskih dražljajev. Skupna socialna resničnost posamezniku omogoča, da bolje razume ostale in je tudi sam bolje razumljen, kar vodi do uspešnejše komunikacije in redkejših konfliktov ter nesporazumov. Skladno s FCPT družina ustvarja skupno socialno resničnost preko dveh procesov – pogovora in konformnosti (Rueter in Koerner, 2008).

Prva dimenzija družinske komunikacije po Koernerju in Fitzpatrickovi (2002b) je usmerjenost k pogovoru. Ta je definirana kot stopnja, do katere družina ustvarja okolje, v katerem se prosta in odprta komunikacija o različnih temah spodbuja in je med družinskimi člani vsesplošno dobro sprejeta. Dimenzija usmerjenost h konformnosti pa se nanaša na stopnjo, do katere starši otrokom vsiljujejo homogene vrednote, navade in prepričanja, ter je največkrat ponazorjena kot oblika kontrole, ki jo starši izvajajo nad otroki. Vsako izmed dimenzij lahko ponazorimo z dvema ekstremističnima poloma, kjer je lastnost bodisi zelo bodisi malo izražena. Tako se na skrajni zgornji meji dimenzije usmerjenost k pogovoru nahajajo družine, v katerih je odprto in spontano razpravljanje o številnih temah pogosto, odločitve pa so sprejete preko razprave in kompromisov. Glavno sredstvo vzgoje je komunikacija, otrokom pa starši nudijo podporo, zaupanje in čustveno naklonjenost. Na drugi strani pa se na spodnji meji te dimenzije nahajajo družine, kjer komunikacija ne predstavlja prioritete. Delovanje družinskih članov, ki so zaradi nizke usmerjenosti k pogovoru med seboj največkrat čustveno distancirani, je individualistično, otrokom pa starši redko nudijo podporo.
Pri drugi dimenziji, usmerjenost h konformnosti, so na skrajni zgornji meji družine, ki jih zaznamujejo interakcije s poudarkom na enotnosti v družinskih vrednotah in navadah. Družinski člani so medsebojno odvisni in se izogibajo konfliktom, od otrok pa je pričakovana ubogljivost in poslušnost staršem, ki največkrat prevzemajo vlogo odločevalcev v družini. Družine z visoko konformno orientiranostjo imajo tradicionalno družinsko strukturo, saj so kohezivne in hierarhične. Družinski člani bolj kot odnose z zunanjo okolico cenijo odnose z družinskimi člani in tako drug od drugega pričakujejo podrejanje lastnih interesov interesom družine. Na skrajni spodnji meji omenjene dimenzije pa družinska interakcija temelji na heterogenih navadah in vrednotah, individualnosti in neodvisnosti med družinskimi člani. Družinski interesi so podrejeni osebnim, družinska struktura pa je manj kohezivna in nehierarhična. Medgeneracijska komunikacija je tako zaznamovana z enakovrednostjo med družinskimi člani, kjer so otroci vpeti v procese odločanja (Koerner in Fitzpatrick, 2002b).

Slika 1

Tipi družin glede na izraženost posameznih dimenzij pri teoriji družinskih komunikacijskih vzorcev.

Kot je razvidno na Sliki 1, usmerjenost k bodisi pogovoru bodisi konformnosti in stopnja izraženosti omenjenih dimenzij nadalje definira štiri tipe družin – pluralistične, protektivne, konsenzualne in laissez-faire (v nadaljevanju uporabljam prevod permisivne) družine, pri čemer je za vsak tip značilen svojevrsten način komunikacije (Koerner, 2007).
Za pluralistične družine je značilna visoka usmerjenost v pogovor in nizka konformnost. Prepoznavne so po pozitivni komunikaciji, s pomočjo katere se otroci naučijo neodvisnosti in avtonomije, razvijejo dobre komunikacijske spretnosti in samozavest pri odločanju. Starši verjamejo v pomembnost življenjskih lekcij in od svojih otrok pričakujejo, da bodo svojo identiteto razvili preko interakcij s posamezniki izven družinske enote. Komunikacija je zaznamovana s spontano in odprto razpravo, med katero starši nad otroki ne izvajajo kontrole, prav tako pa jim puščajo svobodo pri sintezi in sprejemanju odločitev. Otrokom je omogočeno svobodno izražanje mnenj, ki so sprejeta enakovredno kot mnenja njihovih staršev in drugih odraslih. Konflikti so v pluralističnih družinah razumljeni kot pozitiven in uspešen način reševanja problemov. Konsenzualne družine so družine, pri katerih prevladuje tako visoka usmerjenost v pogovor kot tudi v konformnost. Družinski člani tako med seboj komunicirajo odprto in spontano, vendar ob tem ohranjajo hierarhičnost, kjer so starši še vedno glavni pri sprejemanju odločitev. Otroke starši sicer spodbujajo, da izražajo lastno mnenje, vendar z vsiljevanjem lastnih vrednot in prepričanj vplivajo na njihovo vsebino. V takih družinah starši pogosto vlagajo veliko časa v pojasnitev svojih odločitev, zaradi česar otroci cenijo komunikacijo in največkrat ponotranjijo družinske vrednote. Konfliktom se starši skušajo izogniti, saj ti predstavljajo grožnjo vzpostavljeni hiearhični družinski strukturi. Pri permisivnih družinah sta obe dimenziji nizko izraženi. Komunikacija je v družini le redko prisotna, družinski člani pa so čustveno ločeni drug od drugega. Od otrok se ne pričakuje poslušnosti, saj prevladuje prepričanje, da se lahko vsak družinski član odloča sam zase. Odprta razprava ni pogosta oz. je sploh ni, starši pa največkrat ne kažejo zanimanja za odločitve svojih otrok. Konflikti so v takih družinah redki, saj je vsak družinski član voljan početi, kar se mu zahoče. Zaradi nizke podpore staršev otroci največkrat ne razvijejo samozavesti za sintezo in sprejemanje odločitev. Protektivne družine zaznamuje nizka pogovorna orientiranost in visoka konformna naravnanost. Starši, ki so ponavadi močno avtoritarni, od otrok pričakujejo poslušnost in ubogljivost. Otroci zaradi tovrstnih dejavnikov komunikaciji ne pripisujejo močnega pomena in so pogosto skeptični do lastnih odločitev. Konflikti v protektivnih družinah so redki, saj se otroci največkrat ravnajo po sprejetih družinskih normah. V kolikor do njih pride, pa družinski člani nimajo ustreznega znanja in kompetenc za uspešno razrešitev le–teh (Koerner, 2007).

Ker imajo starši, vsaj sprva, največji in najpomembnejši vpliv na razvoj družinske komunikacije, lahko trdimo, da se odnosi med družinskimi člani najpogosteje razvijejo ravno iz partnerskega odnosa med staršema. Slednje nakazuje na pozitivno korelacijo med partnersko in družinsko komunikacijo, poleg tega pa tudi na pozitivno korelacijo med tipi partnerstva in tipi družin. Na podlagi teoretičnih in empiričnih raziskav o partnerskih prepričanjih in vedenjih je Fitzpatrick (v Koerner in Fitzpatrick, 2002b) prepoznala 3 tipe partnerskih razmerij – tradicionalne, neodvisne in ločene, ki so definirani na podlagi dimenzij ideologije, soodvisnosti in komunikacije. Tradicionalna partnerska razmerja so zaznamovana s konvencionalnimi ideološkimi vrednotami glede zakonske zveze (npr. žena prevzame možev priimek), soodvisnostjo in neasertivno komunikacijo z aktivnim reševanjem konfliktov. Neodvisni partnerji se ravnajo po nekonvencionalnih vrednotah glede zakonskih razmerij (npr. žena ne prevzame moževega priimka) in si sicer delijo veliko mero tovarištva, vendar si pri tem ločeno razporejajo svoj čas. Kot predstavniki tretjega tipa partnerskih razmerij ločeni partnerji sicer cenijo konvencionalna prepričanja o partnerski zvezi in zakonu, vendar obenem preferirajo individualno svobodo, si delijo občutno manj tovarištva in opisujejo svojo komunikacijo kot asertivno, pri čemer se izogibajo aktivnemu reševanju konfliktov. Fitzpatrick (v Koerner in Fitzpatrick, 2002b) je preko empiričnih raziskav ugotovila, da je za družine tradicionalnih staršev značilna tako visoka usmerjenost h konformnosti kot tudi pogovoru, za družine ločenih staršev visoka usmerjenost h konformnosti, za družine neodvisnih pa visoka usmerjenost k pogovoru. Starši v konsenzualnih družinah so tako največkrat v tradicionalnem tipu partnerske zveze, starši pluralističnih družin ponavadi spadajo pod neodvisen tip partnerske zveze, starši protektivnih družin v ločen tip, starši permisivnih družin pa v mešanico med ločenim in neodvisnim tipom partnerske zveze. Iz omenjenih dognanj lahko vidimo, da zaradi prenosa vzorcev iz partnerskih na družinske odnose značilnosti odnosa med staršema lahko napovejo, kakšen bo prevladujoč vzorec komunikacije med družinskimi člani (Koerner in Fitzpatrick, 2002b).

Družina predstavlja primarno okolje, kjer se otroci med drugim učijo vedenj in razvijajo pričakovanja do svojih socialnih življenj in odnosov. Zaradi tega odprto in pozitivno družinsko okolje predstavlja pomemben pozitiven dejavnik pri oblikovanju otrokovih zmožnosti za psihološko prilagoditev nepričakovanim in spreminjajočim se okoljskim dejavnikom (Timothy in Jordan, 2017). Otroci, ki tekom odraščanja zaznavajo, da so njihovi občutki in mnenja slišani, razvijejo večjo mero samozavesti in manjšo mero depresivnih simptomov, medtem ko otroci iz čustveno hladnega in nespodbujajočega družinskega okolja razvijejo več simptomatike psihološkega distresa. Avtorji (Kelly idr., 2002, v Timothy in Jordan, 2017) opažajo, da mladostniki, ki so odraščali v družinah, usmerjenih k pogovoru, poročajo o boljši samopodobi, medtem ko za mladostnike iz družin, usmerjenih h konformnosti, velja ravno obratno. Meta-analiza avtorjev Schrodt idr. (2008) prav tako nakazuje, da je usmerjenost k pogovoru povezana z višjo ravnjo psihološke prilagoditve, na drugi strani pa usmerjenost h konformnosti lahko napoveduje različne psihološke probleme. Razlogov, zakaj je lahko prevladujoč vzorec družinske komunikacije povezan s psihološkim blagostanjem posameznika, je več. Eden izmed teh je, da sta usmerjenost k bodisi pogovoru ali h konformnosti povezana s komunikacijskimi spretnostmi in kognitivno prilagodljivostjo posameznika. Tako otroci iz k pogovoru usmerjenih družin razvijejo več socialnih veščin, imajo več socialnih interakcij in so bolj spretni pri reševanju medosebnih konfliktov in spopadanju s stresnimi socialnimi situacijami kot tisti iz družin, usmerjenih h konformnosti. Količina pozitivnih socialnih interakcij in kompetence za negovanje in vzdrževanje le-teh pa so eden izmed napovednikov optimalnega duševnega zdravja posameznika (Vieira, 2015).

V nadaljevanju bodo predstavljeni različni možni vedenjski in psihosocialni razvojni izidi, ki jih izzove prevladujoč tip družinske komunikacije.

Prilagodljivost in osebnostna prožnost

Med družinsko komunikacijo in otrokovimi sposobnostmi prilagajanja obstaja močna povezava; interakcije, zaznamovane z odprtim pogovorom, podporo in konsistenco, pozitivno vplivajo na njegove sposobnosti prilagajanja, medtem ko sovražne, konfliktne in nepodporne interakcije tovrstne sposobnosti zavirajo. Rueter in Koerner (2008) predpostavljata, da prevladujoč vzorec družinske komunikacije lahko vpliva na prilagodljivost posameznika tekom odraščanja, pri čemer predvidevata, da bodo otroci konsenzualnih družin imeli najmanj, otroci permisivnih družin pa največ težav v prilagajanju (težave v prilagajanju avtorji enačijo s pogostostjo vedenja pozunanjanja, npr. agresivno vedenje do vrstnikov). S pomočjo longitudinalne raziskave, v katero sta vključila 592 družin, sta tovrstne predpostavke potrdila. Mladostniki iz permisivnih družin so namreč kazali največ vedenja pozunanjanja, kar priča o slabši prilagoditvi okolju, medtem ko je bilo vedenje pozunanjanja pri mladostnikih iz konsenzualnih družin zelo nizko oz. skorajda odsotno (Rueter in Koerner, 2008).
Nadalje ima lahko prevladujoč vzorec komunikacije oz. tip družine, v kateri otrok odrašča, tudi velik vpliv na njegovo rezilientnost oz. osebnostno prožnost, t.j. zmožnost prilagoditi se izjemnim ali vsakdanjim zunanjim pritiskom preko niza kognitivnih in emocionalnih odzivov. Visoko rezilienten posameznik odraža lastnosti, kot so samozaupanje, občutek samoobvladovanja življenjskih situacij, odločnost, nadzor, iznajdljivost in vztrajnost. Po pregledu literature avtorji ugotavljajo, da družinska komunikacija na otrokovo prožnost lahko vpliva na tri načine (Koerner in Fitzpatrick, 2002a).
Prvič, različni komunikacijski vzorci znotraj družine služijo kot model – otroci tako ponotranjijo prevladujoče interakcijske vzorce in vedenja, pri čemer so nekateri bolj, nekateri pa manj povezani z rezilientnostjo. V splošnem velja, da se visoka usmerjenost v pogovor povezuje z višjo rezilientnostjo pri otroku, ne glede na kontekst in situacijo. Na drugi strani pa je povezava med konformno naravnanostjo in otrokovo rezilientnostjo v veliki meri odvisna od konteksta. Na primer, v situacijah, kjer je vpliv avtoritete pozitiven, je povezava med konformnostjo in osebnostno prožnostjo pozitivna, medtem ko je v situacijah negativnega vpliva avtoritete ta negativna.
Drugič, starši iz različnih družinskih tipov razvijejo različna pričakovanja glede vedenja svojih otrok, razlikujejo pa se tudi v tem, v kolikšni meri bodo ta pričakovanja otrokom vsiljevali. Posledica omenjenega so razlike med otroki v tem, kakšna pričakovanja bodo imeli glede ravnanj in vedenj drugih, kakšni bodo njihovi odzivi kadar bodo ta pričakovanja neizpolnjena, in razlike v zmožnosti učiti se vedenj od drugih. V splošnem imajo otroci družin, usmerjenih v pogovor, bolje razvite komunikacijske veščine in strategije za reševanje problemov, kar jim omogoča pogajanje o svojih vlogah in pričakovanjih z drugimi. Zaradi tega se bodo ti posamezniki najverjetneje bolje znašli v težavnem in izzivov polnem okolju. Na drugi strani pa ima visoka usmerjenost h konformnosti nasproten učinek – otroci iz takih družin so ponavadi manj fleksibilni in se stežka prilagajajo na spremenljivo okolje in situacije, kar nakazuje slabšo rezilientnost.
Nazadnje, prevladujoč vzorec družinske komunikacije lahko vpliva tudi na to, kako se bo posameznik vključil v svoje vrstniško socialno okolje. Ponavadi se otroci družin, usmerjenih k pogovoru, zaradi dobrih komunikacijskih veščin uspešneje vključijo v socialno okolje in lažje stkejo vezi s svojimi vrstniki. Na drugi strani pa je vpliv usmerjenosti h konformnosti manj jasen. Po eni strani starši iz tovrstnih družin otroke naučijo pravil in norm družbe ter pričakovanega vedenja v okolju, v katerem odraščajo, kar naj bi po logičnem sklepu olajšalo formacijo vrstniških odnosov. Vendar pa otroci od svojih vrstnikov velikokrat pričakujejo drugačno vedenje, kot je zaželeno v družbi, t.j. uporniško in deviantno – v takih primerih je lahko usmerjenost h konformnosti kontraproduktivna.
Avtorji zaključujejo, da imajo otroci iz pluralističnih družin največje možnosti za razvoj dobre rezilientnosti, ne glede na to, ali stresorji izvirajo izven ali znotraj družinskega okolja. Otroci konsenzualnih družin kažejo in razvijejo večjo mero rezilientnosti proti izven-družinskim stresorjem, medtem ko so otroci permisivnih družin bolj rezilientni proti stresorjem, ki izvirajo znotraj družinskega okolja (npr. zloraba, alkoholizem). Otroci protektivnih družin v splošnem kažejo najnižjo mero rezilientnosti, ne glede na izvor stresorja (Koerner in Fitzpatrick, 2002a).

Spoprijemanje s konflikti, depresivnost in samopodoba

Personalizacija konflikta označuje stopnjo, do katere posameznik konflikt in njegovo vsebino dojema kot osebni napad, ali, z drugimi besedami, ranljivost in užaljenost, ki jo posameznik občuti med konfliktom. Avtorja (Timothy in Jordan, 2017) ugotavljata, da je personalizacija konflikta prej povezana z izogibanjem konfliktu kot z aktivnim vključevanjem vanj. Posamezniki z višjo stopnjo personalizacije konflikta vidijo konflikt kot nekaj negativnega in imajo večje zadržke do odprte komunikacije, posledično pa se ta povezuje tudi s povečano stopnjo anksioznosti in občutki nizke kompetentnosti pri spoprijemanju s konflikti. V družinah, usmerjenih h konformnosti, se od otrok pričakuje, da ponotranjajo družinske vrednote, ki jih posedujejo starši. Ravno zaradi dominantnosti staršev pri sprejemanju odločitev so otroci marsikdaj prikrajšani izkušenj aktivnega vključevanja v konflikte, zaradi česar ne razvijejo ustreznih strategij za uspešno reševanje slednjih. Otroci se tako med konflikti največkrat zaprejo vase, saj (sicer brez tehtnega razloga) predvidijo, da bodo drugi med konfliktom proti njim nastopili negativno in napadalno (Timothy in Jordan, 2017). Ker konformno usmerjene družine cenijo hierarhično strukturo odnosov med družinskimi člani, otroci konflikta velikokrat ne dojemajo kot sodelovalno aktivnost med navzočimi, temveč nasprotno – kot zgolj enosmerni način interakcije. Posledično otroci poročajo o nižji stopnji samozavesti in pogostejših simptomih depresije in anksioznosti, velikokrat pa razvijejo tudi veliko mero psihološkega distresa z ruminacijo, ki označuje nenehno premlevanje enih in istih misli s čustvenim nabojem (Vieira, 2015).
Nasprotno pa je usmerjenost k pogovoru negativno povezana s personalizacijo konflikta. Otroci iz tovrstnih družin so namreč manj pogosto nagnjeni k potlačitvi svojih občutkov, saj jih družinsko okolje spodbuja k odprtemu pogovoru in deljenju svojih misli, zaradi česar razvijejo dobre komunikacijske veščine in strategije za spoprijemanje s konflikti. Ker otroci vedo, da bo njihovo mnenje med konfliktom cenjeno in sprejeto, manj pogosto personalizirajo konflikt, vse to pa se odraža v redkejših težavah s samozavestjo in izkušnjah depresivnih in anksioznih simptomov (Timothy in Jordan, 2017).
Timothy in Jordan (2017) sta preučevala zgornje povezave med personalizacijo konflikta in prevladujočim vzorcem družinske komunikacije. V raziskavo sta vključila 249 mladostnikov, pri katerih sta ugotavljala tip družinske komunikacije, stopnjo personalizacije konflikta, samopodobo in prisotnost depresivnih simptomov. Ugotovila sta, da obstaja statistično pomembna pozitivna korelacija med usmerjenostjo h konformnosti in personalizacijo konflikta, slednja pa je bila statistično značilno negativno povezana s samopodobo, kar pomeni, da večja kot je izkušnja personalizacije konflikta, nižja je posameznikova samopodoba. Prav tako sta opazila statistično pomembno pozitivno korelacijo med usmerjenostjo h konformnosti in prisotnostjo depresivnih simptomov. Nadalje sta pri usmerjenosti k pogovoru ugotovila, da obstaja statistično pomembna pozitivna povezava med pogovorom in samopodobo ter statistično pomembna negativna povezava med pogovorom in personalizacijo konflikta. Usmerjenost k pogovoru je bila prav tako negativno povezana z depresivnimi simptomi.

Koerner in Fitzpatrick (2002b) sta v eni izmed svojih študij ugotavljala, ali obstaja povezava med tipom družine glede na prevladujoč vzorec komunikacije in načinom reševanja konfliktov v partnerski zvezi. V ta namen sta zasnovala raziskavo, v katero sta zajela 260 študentov, ki so bili v času raziskave v romantičnem razmerju. Rezultati so pokazali, da se je družinska usmerjenost h konformnosti izkazala kot negativen indikator v bodoči partnerski zvezi in sicer v smislu bolj pogostih sporov in načrtnem upiranju in odporu do konfliktov ter več agresivnega vedenja med partnerji. Udeleženci raziskave, katerih družina je konsenzualna, so poročali o pogostejšem negativnem vedenju, z več značilnostmi komplementarnega in agresivnega vedenja, po drugi strani pa o redkejšem izogibanju konfliktom kot partnerji iz protektivnih družin. Udeleženci pluralističnih družin pa so poročali o pogostejšem pozitivnem vedenju v partnerski zvezi, z manj značilnostmi komplementarnega in agresivnega vedenja ter manj izogibanja konfliktom v primerjavi z udeleženci iz permisivnih družin. Rezultati raziskave tako zaključujejo, da je usmerjenost h konformnosti tista, ki lahko napove negativne izide v partnerskih zvezah; manj kot je družina partnerjev usmerjena h konformnosti, večje so možnosti za uspešnejšo partnersko zvezo v smislu količine pozitivnega vedenja in agresivnega vedenja ter (ne)aktivnega spoprijemanja s konflikti (Koerner in Fitzpatrick, 2002b).

Če zaključimo, lahko iz zgornjih ugotovitev in spoznanj prepoznamo, da ima usmerjenost k odprti in neobsojajoči komunikaciji veliko prednosti za posameznikov razvoj. Ob primernih spodbudah iz družinskega okolja bo ta osvojil socialne veščine, razvil boljšo prilagodljivost in osebnostno prožnost ter se bolje spopadal z konflikti – vse to pa bo pozitivno vplivalo na njegovo samozavest in psihološko blagostanje. Zatorej je pomembno spodbujati družinske člane, da vzpostavijo zdravo okolje, ki spodbuja odprto in pogosto komunikacijo. Vzorci družinske komunikacije namreč ne vplivajo zgolj na dinamiko odnosov in posameznikov razvoj znotraj družinskega okolja, temveč tudi izven njega (Schrodt idr., 2008).
Družine se lahko poslužujejo različnih praks, ki jih vpeljejo v svoj vsakdanjik z namenom doseganja bolj optimalne komunikacije. Tako lahko določijo čas v dnevu (npr. ob večerji), ki je namenjen zgolj pogovoru; družinski člani naj takrat pri sebi nimajo pametnih naprav. Starši naj otroke spodbujajo, da spregovorijo o svojih občutkih in doživljanjih, in jih ob pripovedovanjih aktivno in z zanimanjem poslušajo. Med govorjenjem naj jih ne motijo in prekinjajo, temveč naj jim dajo prosto pot pri razvijanju svojega miselnega toka. Na otrokova vedenja, s katerimi se morda ne strinjajo, naj se poskušajo odzvati čim manj burno. Namesto tega naj skušajo s podvprašanji razumeti otrokov zorni kot in mu preko vnaprej premišljene razlage pojasniti, zakaj njegovo vedenje morda ni bilo najbolj ustrezno, pri čemer naj venomer uporabljajo umirjen in nevtralen ton glasu. Starša naj se prav tako potrudita, da bosta s partnersko komunikacijo dober vzor svojim otrokom in posledično družinski komunikaciji (University of Delaware, b. d.).

Literatura

Koerner, F. A. (2007). Social cognition in family communication. V Roskos-Ewoldsen, R. D. in Monahan, L. J. (ur.), Communication and Social Cognition, 197–213. Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203936313

Koerner, F. A. in Fitzpatrick A. M. (2002a). Understanding family communication patterns and family functioning: the roles of conversation orientation and conformity orientation. Annals of the International Communication Association, 26(1), 36–65. 10.1080/23808985.2002.11679010

Koerner, F. A. in Fitzpatrick A. M. (2002b). Toward a theory of family communication. Communication Theory, 12(1), 70–91. https://doi.org/10.1111/j.1468-2885.2002.tb00260.x

Rueter, A. M. in Koerner, F. A. (2008). The effect of family communication patterns on adopted adolescent adjustment. Journal of Marriage and Family, 70(3), 715–727. https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2008.00516.x

Schrodt, P., Witt, L. P. in Messersmith, S. A. (2008). A meta-analytical review of family communication patterns and their associations with information processing, behavioral and psychosocial outcomes. Communication Monographs, 75(3), 248–269. https://doi.org/10.1080/03637750802256318

University of Delaware. (b. d.) Communication skills for your family. https://www.udel.edu/academics/colleges/canr/cooperative-extension/fact-sheets/comunications-skills-your-family/

Timothy, C. in Jordan, A. (2017). Family communication patterns, self-esteem, and depressive symptoms: The mediating role of direct personalization of conflict. Communication Reports, 30(2), 80–90. 10.1080/08934215.2016.1225224

Vieira, T. E. (2015). Family communication patterns, sympathy, perspective-talking, and girls’ thoughts about interpersonal violence. Journal of Family Violence, 30, 607–619. https://doi.org/10.1007/s10896-015-9705-y