Temna plat aplikacij za zmenke
Aplikacije za zmenke so preprost način, da spoznamo nove osebe, sklepamo prijateljstva in začenjamo romantične naveze. Čeprav vse to zveni zelo preprosto, sploh za sramežljive osebe, ki si v živo nikakor ne upajo stopiti do drugih, je res vse tako rožnato? Raziskave kažejo, da je verjetnost, da bomo na aplikaciji našli osebo, s katero bomo v prihodnosti v resni zvezi, majhna. Poleg tega mnogi uporabniki poročajo o občutkih tesnobe, nižjem zadovoljstvu z življenjem in občutkih naveličanosti, a se kljub vsemu neštetemu vedno znova vračajo na aplikacijo. Kaj je v ozadju Tinderja in drugih aplikacij za zmenke tako mamljivega, da se jim nekateri ne morejo upreti?
Uvod
Aplikacije za zmenke so med pandemijo preplavile svet, vendar so bile v zahodnih družbah popularne že prej. Najbolj priljubljena med njimi je Tinder (Duguay, 2016). V promocijskem videu aplikacije se neznanca zagledata na festivalu in se spogledujeta. Vendar ne pristopita drug do drugega, da bi se spoznala, ampak raje odideta vsak v svojo smer. Kasneje na svojem telefonu uporabljata Tinder in najdeta profil drug drugega. Oba podrsata v desno in dobita obvestilo »It’s a match!« in znajdeta se na romantičnem zmenku na strehi s pogledom na sončni zahod. Čeprav se ta scenarij zdi kot sodobna pravljica, je res vse tako pravljično, kot je na prvi pogled? Ker je v Sloveniji Tinder iz med vseh aplikacij za zmenke najpogosteje uporabljena aplikacija, se v članku osredotočam predvsem nanj (Top apps ranking, b.d.). V nadaljevanju so predstavljeni razlogi, zakaj zmenkarske aplikacije sploh uporabljamo ter biološki mehanizmi in drugi dejavniki, ki so v ozadju. Prav tako je opredeljeno, kdaj je uporaba Tinderja lahko problematična in katere negativne posledice prinaša s seboj.
Tinder je bil predstavljen leta 2012 in je danes ena izmed najpopularnejših aplikacij za zmenke. Dostopen je v 190 državah in več kot 40 jezikih ter je ena izmed najpogosteje prenesenih aplikacij, ki ni namenjena igranju – naložilo si jo je že več kot 450 milijonov uporabnikov (Tinder, 2021). Je aplikacija za pametne telefone, ki uporabniku s pomočjo njihove lokacije, najde potencialne partnerje. Uporabnik si ustvari profil, kjer se na kratko opiše in našteje svoje hobije, nato pa se predstavi še s fotografijami. Poda svoje preference o partnerju (njihovo geografsko oddaljenost, spol, razpon starosti) in nato izbira med množico drugih uporabnikov, ki ustrezajo njegovim preferencam. Njegova naloga je preprosta – če mu je prikazan profil všeč, podrsa v desno, če ga ne privlači, v levo. V kolikor se oba uporabnika podrsata v desno, dobita obvestilo »IT’S A MATCH!«, nato si lahko začneta dopisovati. Ta postopek lahko posameznik ponavlja, kolikokrat želi. Tinder nudi tudi možnost plačljivih paketov, ki omogočajo lažje iskanje partnerja (Orosz idr., 2016).
V ameriški raziskavi je le nekoliko več kot 10 % posameznikov poročalo, da so (bili) v resnem razmerju z nekom, ki so ga spoznali na aplikaciji za zmenke (Vogels, 2020). V longitudinalni raziskavi Erevik idr. (2020) so ugotavljali ali Tinder olajša ali ovira vzpostavljanje romantičnega odnosa. Preverjali so, ali so uporabniki Tinderja v roku enega leta po začetku uporabe bili v zvezi in ugotovili, da so posamezniki, ki so se pogosteje srečevali z drugimi uporabniki, tudi pogosteje vzpostavili romantičen odnos z drugim uporabnikom (Erevik idr., 2020), a ob kontroli ostalih dejavnikov, kot so osebnostne (velikih pet faktorjev osebnosti), duševne (anksioznost, depresija) in demografske lastnosti (spol, starost, verska identiteta, kraj rojstva) ter uporaba substanc (alkohol, prepovedane droge), se povezava med uporabo Tinderja in vzpostavitvijo romantičnega odnosa ni pokazala kot pomembna. Potrebno pa je omeniti, da v raziskavi niso preverjali, kakšni so bili razlogi za uporabo Tinderja, zaradi česar iz raziskave ne moremo zagotovo sklepati, da Tinder ne lajša sklepanja dolgoročnih zvez, saj morda uporabniki v raziskavi le teh niti niso iskali.
Razlogi (motivi), zakaj uporabljamo Tinder
Ljudje si po evolucijski teoriji želimo romantičnih odnosov, ker nam ti predstavljajo večjo možnost preživetja. Želja po intimi je evolucijska prilagoditev, kar podpirajo empirične ugotovitve, ki kažejo na to, da so ljudje v monogamnih romantičnih odnosih srečnejši, ter tudi telesno in duševno bolj zdravi kot samski posamezniki (Kiecolt-Glaser in Newton, 2001; Fletcher idr., 2015, v Erevik idr., 2020). Željo po romantičnih odnosih si lahko pomagamo razložiti tudi s pomočjo socialne teorije pripovedovanja zgodb (angl. storytelling), ki predstavlja temelj človekovega dojemanja časa. Naše življenje je sestavljeno iz individualnih zgodb, obstajajo pa tudi skupne, t. i. »velike zgodbe« (angl. masterplots), ki so močno povezane z našimi najglobljimi strahovi, vrednotami, željami. Poznamo jih vsi in bistveno oblikujejo naš način razmišljanja. Ne predstavljajo pa le zgodb, temveč načine, s katerimi razlagamo resničnost. So modeli, na katere želimo preslikati življenje, ki ga živimo, četudi se dvoje ne prilega najbolj. Eden izmed najočitnejših primerov (vsaj v zahodnem svetu) je »velika romantična zgodba«. Vključuje univerzalne mejnike, ki jih poznamo vsi, nekoga spoznamo, se vanj zaljubimo, nato se z njim poročimo in imamo otroke. Na koncu pa skupaj srečno živimo do konca (Portolan in McAlister, 2021). Vendar ima vsak posameznik svojo romantično zgodbo, za katero si želi, da bi se čim bolj prilegala univerzalni. Z določenimi mejniki si ljudje skušamo razčleniti svoje življenje, ga spremeniti v pripoved in se vanjo umestiti. V kolikor se naša zgodba ne ujema z »veliko romantično zgodbo«, nas spremljajo občutki tesnobe in strahu, da nam zmanjkuje časa ter da bomo ostali sami.
Ena izmed intervjuvank v raziskavi Portolan in McAlister (2021) je navedla: »Včasih se počutim, kot da se moje življenje niti ni začelo… Če bi dobila pravo službo, ali pa spoznala pravega moškega, potem bi se moja zgodba končno začela odvijati«.
Med pandemijo koronavirusa se je med ljudmi razširila negotovost. Zaradi napovedi zaprtja in ustavitve javnega življenja, je mnogo samskih začelo iskati varnost, ki jo ponuja zveza in s tem skušalo zagotoviti, da med izolacijo ne bodo ostali osamljeni. Tako so si aplikacije začeli nalagati tudi tisti, ki jih prej niso imeli, z namenom, da bi našli občutek varnosti. Vendar so v raziskavi Portolan in McAlister (2021) uporabniki poročali o ambivalentnosti. Po eni strani si želijo spoznati nekoga na naravni, nenačrtovani način – celo pomotoma (kot narekuje univerzalna zgodba), a so aplikacije za zmenke ravno nasprotno, kajti posameznik z njihovo pomočjo partnerja išče aktivno. Aplikacija tako ponuja priložnost, da nekoga spoznajo, hkrati pa zapira možnost spontanega srečanja. Vse to lahko vpliva na samozavest uporabnikov, kajti ti poročajo o strahu, da nikoli ne bodo spontano srečali potencialnega partnerja, ker »niso taka oseba«. Počutijo se, kot da je njihova edina možnost, da koga spoznajo, preko aplikacij za zmenke. Ena izmed intervjuvank v omenjeni raziskavi tako navaja: »Z veseljem bi rada koga spoznala na avtobusu, v kavarni… in imela z nekom Hollywoodski moment, ampak enostavno nisem take vrste oseba.«
Ker je pandemija možnosti spontanega srečanja še zmanjšala, se je število uporabnikov Tinderja povečalo. Tako so posamezniki poročali o opazno povečanem številu ujemanj (angl. matches), pogovorov in novih obrazov na Tinderju ob začetku pandemije, marca 2020. Aplikacije so postale ne samo najlažji način, ampak pravzaprav edini način, da lahko posameznik koga spozna (Portolan in McAlister, 2021).
Poleg strahu pred osamljenostjo, pri čemer je Tinder na nek način distraktor, ki omogoča hitro zadovoljstvo in odvrnitev pozornosti od občutka osamljenosti, druge raziskave med pomembnejše motive za uporabo aplikacij uvrščajo tudi zabavo in radovednost. Tako nekateri posamezniki Tinder uporabljajo, da se zamotijo in zabavajo, prav tako pa tudi, ker jih zanima, kako aplikacija izgleda in kako se uporablja (Timmermans idr., 2017a). Med drugim Kallis (2020) kot pogoste motive navaja tudi popularnost aplikacije, saj so udeleženci navajali, da so si aplikacijo naložili, ker so jo uporabljali vsi njihovi prijatelji in znanci. Eden izmed pogostih, a nekoliko presenetljivo ne najpogostejših razlogov, se je pojavljal tudi motiv iskanja odnosa, pri čemer je bil motiv iskanja dolgotrajnejšega partnerstva pogostejši pri tistih, ki imajo večji strah pred osamljenostjo (Timmermans idr., 2017b).
Razlogi za uporabo pa so povezani tudi s starostjo in spolom uporabnika. Starejši uporabniki namreč Tinder redkeje uporabljajo z namenom samopotrjevanja, ampak pogosteje za iskanje prijateljev (Ranzini in Lutz, 2016). Moški Tinder pogosteje uporabljajo za iskanje kratkotrajnih spolnih razmerij, ženske pa za sklepanje prijateljstev in samopotrjevanje. Na tej točki lahko omenimo še raziskavo De Vries in Peter (2013), kjer so ugotovili, da prikazovanje sebe na spletu preko profila močno vpliva na samoobjektivizacijo predvsem pri mladih ženskah. To pomeni, da ženske pogosteje prezrejo svoja občutja in se osredotočajo na lastni zunanji izgled, ki ga predstavljajo drugi. Da ženske Tinder v veliki meri uporabljajo za samopotrjevanje, so ugotovili tudi v raziskavi Lopes in Vogel (2017), kjer so ženske uporabnice vprašali, kakšen je bil njihov prvi vtis po tem, ko so začele uporabljati Tinder. Več kot polovica jih je navedlo, da je bil ta slab. Nato so jih vprašali, kako so se počutile po prvih ujemanjih. Velika večina je navedlo pozitiven občutek, majhen delež nevtralen, nobena pa ni občutila negativnega občutka.
Ne glede na razloge za uporabo se pri uporabnikih pogosto pojavi ciklični vzorec. Naložijo si aplikacijo, iščejo potencialne partnerje, nato pa si zaradi razočaranja ob neuspelem iskanju ali naveličanosti zaradi ponavljajočih se pogovorov aplikacijo izbrišejo. Pogosto se namreč zgodi, da se posameznik po uporabi počuti bolj frustriran in pesimističen kot pa optimističen in poln upanja. Tako uporabniki nihajo od izjemnega navdušenja pa vse do razočaranja in izbrisa aplikacije. Izkušnje, o katerih poročajo, so intenzivne in polarne. Vendar večina uporabnikov poroča, da si aplikacijo ponovno naložijo vsaj še enkrat. Tako se zaradi različnih motivov, pogosta sta FOMO (angl. fear of missing out), torej občutek, da imajo vsi okoli njih aplikacijo, in strah pred osamljenostjo, uporabniki na aplikacijo ponovno vrnejo (Portolan in McAlister, 2021). Zdi se, kot da je Tinder zasnovan z enim namenom – da se kar naprej vračamo na aplikacijo. Vendar zakaj se ujamemo v to zanko?
Biološko ozadje
Takšne aplikacije delujejo na biološko zelo stara področja naših možganov. Ena izmed možnih teorij, zakaj kar naprej vztrajamo pri aplikaciji in se k njej vračamo, se nanaša na sistem nagrajevanja oz. mezolimbično pot, ki je tesno povezana z dopaminom (Henderson, 2018). To je pomemben nevrotransmiter, ki poživljajoče vpliva na naše srce, presnovo in krvni obtok. Z nizkimi količinami dopamina se povezujejo občutki nemotiviranosti, čustvene praznine in brezvoljnosti. Ko pa je količina dopamina višja, se lahko počutimo bolj živahno in polno energije (Dopamine, b.d.). Mezolimbična pot je sestavljena iz kopice dopaminergičnih nevronov (nevronov, ki sproščajo dopamin). Ko posameznik dobi nagrado, prijeten občutek povzroči sproščanje dopamina. Kmalu se ta ne sprošča več le ob nagradi, ampak že ob sami napovedi nagrade, kar pomeni, da se med napovedjo in nagrado vzpostavi povezava (Ikemoto, 2010). Motnje v regulaciji mezolimbične poti imajo pomembno vlogo pri zasvojenosti. V raziskavi so Volkow idr. (2011) ugotavljali, da pričakovanje droge sproži celo več sproščanja dopamina kot droga sama, kar pomeni, da namig sproža več dopamina kot nagrada. Prav tako pa večjo aktivnost v limbični poti povzročijo nepredvidljive nagrade, kar pomeni, da se ob njih sprosti več dopamina kot ob predvidljivih (McClure idr., 2003). Če prenesemo omenjen sistem nagrajevanja na področje uporabe Tinderja, lahko dvoje povežemo na naslednji način.
Tinder deluje po načelu pričakovanja nagrad. Uporabniki ne vedo, kdaj se bodo z drugim uporabnikom, ki se jim zdi privlačen, »ujeli«, prav tako pa ne vedo, kdaj bo sogovornik odgovoril na njihovo sporočilo, kar bi lahko vodilo v srečanje v živo in potencialen odnos. Posameznik torej ves čas pričakuje, da ima neko ujemanje potencial za bodisi kratkotrajno bodisi dolgotrajno razmerje. Vsako ujemanje deluje enako kot pričakovanje nagrade, ki je zanimiv pogovor ali celo spoznavanje v živo. Vsi našteti elementi omogočajo, da se uporabnik nenehno vrača nazaj k uporabi aplikacije (Henderson, 2018).
Poleg tega ima pomembno vlogo še ena izmed možganskih struktur, in sicer dorzolateralni prefrontalni korteks, ki temelji na sistemu odločanja. Ta nam pomaga tehtati in se odločati, pri čemer upošteva naše vrednote (angl. value-based decision-making). Po modelu, ki ga Berkman (2017) predlaga, najprej identificiramo vse možne odločitve, vsaki pripišemo subjektivno vrednost na koncu pa skozi dinamični integrativni proces eno izberemo. Odločanje je torej odvisno od primerjave subjektivne vrednosti vsake možnosti, ki jo imamo na izbiro, in se pri vsakem posamezniku razlikuje. Model predpostavlja, da imamo ljudje dovolj informacij in dovolj dobre kognitivne zmožnosti, da sprejemamo odločitve. Različnim možnostim subjektivno pripisujemo vrednost glede na tri kategorije. Najprej glede na materialno kategorijo (npr. potreben čas, trud), glede na družbeno kategorijo (npr. kako nas drugi ob neki izbiri ocenijo) ter glede na kategorijo, ki je povezana s posameznikom samim (npr. ali je odločitev za neko možnost koherentna s predstavo, ki jo imamo o sebi). Če ta model prenesemo na področje aplikacij za zmenke, posameznik s kognitivnimi procesi pripiše vrednost neuporabi oz. uporabi (in pogostosti uporabe) Tinderja glede na omenjene kategorije in se nato za eno izmed vedenj odloči glede na skupno relativno težo za vsako izmed vedenj.
Kaj pa so še drugi dejavniki, ki vplivajo na to, kako uporabnik uporablja aplikacijo? Tyson idr. (2016) so primerjali vedenje na Tinderju pri moških in ženskah ter njihove izkušnje. Moški v desno podrsajo več profilov kot ženske, a imajo procentualno gledano manjše število ujemanj. Vendar pa ženske v večji meri prve napišejo sporočilo, kar avtorji razložijo s tem, da ženske v desno podrsajo bolj premišljeno in zato se jim ob ujemanju zdi bolj »vredno« poslati sporočilo. Primerjali pa so tudi, kako hitro eni ali drugi pošljejo prvo sporočilo. Več kot polovica moških je to naredilo v prvih petih minutah po ujemanju, to pa ni držalo za ženske, ki so potrebovale več časa. Avtorji to razložijo s tem, da ženske vseeno čakajo, da moški naredijo prvi korak. Ti so povprečno potrebovali dve minuti, ženske pa 38, kar avtorji razložijo z evolucijsko teorijo, namreč moški za ženske med seboj tekmujejo. Na to ali bomo podrsali desno ali ne, vpliva tudi število slik, ki jih ima uporabnik na profilu. V simulaciji so v omenjeni raziskavi povečali število slik in s tem se je povečalo tudi število ujemanj, ki pa je bilo večje, ko so ženske ocenjevale moške profile. Prav tako se je število ujemanj povečalo, če je imel uporabnik opis (angl. bio), a je povečanje opazno spet večje pri moških profilih.
Čeprav bi lahko predvidevali, da je to, koga uporabnik podrsa v desno in koga ne, povezano pretežno s fizično privlačnostjo, so Olivera-La Rosa idr. (2019) v raziskavi ugotavljali, da je odločitev povezana tudi s tem, kako ocenimo moralni značaj drugega uporabnika. Ta predstavlja posameznikovo naravnanost k etičnemu razmišljanju, čustvovanju in vedenju (Cohen idr., 2014). Moralne lastnosti (npr. pravičnost, ponižnost, dobrodelnost idr.) zaznavamo kot privlačne, saj jih asociiramo z duševnim zdravjem posameznika (Olivera-La Rosa idr., 2019). Višje ocene moralnega značaja so povezane z višjimi ocenami privlačnosti (Miller, 2007), bolj privlačnim pa nasploh pripisujemo več pozitivnih vedenj (npr. boljše socialne sposobnosti) (Olivera-La Rosa idr., 2019). Na moralni značaj uporabnika na spletnih aplikacijah lahko sklepamo le iz obraza, ki je pomemben vir socialnih informacij. Na podlagi obraza ljudje zelo hitro in avtomatično ustvarimo stereotipe do ljudi (Stewart idr., 2012). To lahko sklepamo tudi iz raziskave, ki je pokazala, da opazovanje neznanih obrazov, ki jih ocenimo kot zaupanja vredne, sprožijo močnejši odziv amigdale, kar potrdi sklep, da neznane obraze ocenjujemo avtomatično glede na npr. zaupljivost (Engell et al., 2007).
Problematična raba Tinderja
Uporaba aplikacij za zmenke pa lahko hitro postane problematična. Več kot polovica uporabnikov Tinderja to aplikacijo uporablja vsaj nekajkrat tedensko, a po mnenju Orosz idr. (2016) prepogosta uporaba ni dovolj, da vedenje ocenimo kot problematično. Kot tako jo s pomočjo Griffithsonovega šestkomponentnega modela (Griffiths, 2005) uvrščajo, če (1) uporaba pomembno vpliva na razmišljanje in vedenje, kar pomeni, da četudi posameznik trenutno ne izvaja nekega vedenja, razmišlja o tem, kdaj ga bo izvajal naslednjič. Tako npr. uporabnik aplikacije za zmenke v nekem trenutku ne uporablja, a o tem ves čas razmišlja, kar lahko vpliva na njegovo vedenje v neki situaciji (ob hudi zasvojenosti posameznik ne more delati vsakodnevnih stvari, ampak razmišlja le o želenem vedenju). Prav tako se uporaba uvršča med problematične, če (2) uporaba aplikacije izboljša razpoloženje ter (3) se pogostost uporabe zvišuje. Gre za to, da je za doseganje prejšnjih učinkov potrebna vedno večja količina določene dejavnosti. Posameznik se namreč navadi na dražljaje in da ohrani prejšnjo raven vzburjenja in zadovoljstva, potrebuje vedno večjo količino dražljajev. To si lahko predstavljamo tudi s pomočjo zasvojenih s heroinom, ki za zadovoljitev potrebujejo vedno večjo količino droge. Uporaba aplikacije je po modelu problematična tudi, če (4) se ob prenehanju rabe aplikacije pojavijo neprijetni občutki, (5) ko uporaba aplikacije vpliva na socialne stike in povzroča vse pogostejše konflikte, in (6) ko se po abstinenci od aplikacije vrnemo k enakim vzorcem uporabe kot pred abstinenco. Na tej točki je treba izpostaviti, da je omenjen Griffithsonov šestkomponentni model prvotno mišljen za opisovanje zasvojenosti na sploh, ne pa kot model ocenjevanja zasvojenosti od uporabe aplikacij za zmenke
Potrebno se je sicer zavedati, da problematične uporabe Tinderja zaenkrat ne obravnavamo kot zasvojenosti, saj bi bilo za to potrebno določiti več meril (potrebne bi bile npr. dodatne klinične študije), vseeno pa taka raba Tinderja spada med oblike problematične rabe interneta. Vendar ne glede na to, kam uvrščamo problematično rabo Tinderja, raba le-tega lahko ogrozi naše mentalno zdravje in niža zadovoljstvo v odnosih (Orosz idr., 2016).
Negativni vplivi
Strubel in Petrie (2017) ugotavljata, da obstaja negativna povezava med uporabo Tinderja in višino samospoštovanja. Uporabniki namreč poročajo o nižjem samospoštovanju kot tisti, ki aplikacije nimajo. Posamezniki Tinder pogosto uporabljajo za dvig samozavesti (Vogels, 2020), a potrebno se je zavedati, da je dvig le te zaradi omenjene aplikacije takojšen, vendar le začasen. Aplikacija namreč preprečuje občutek zavrnitve, ki je en izmed večjih strahov pri spoznavanju potencialnih partnerjev. Poudarek je na posameznikih, ki smo jim bili všeč, torej nam aplikacija večinoma daje pozitivne povratne informacije. Zaradi pomanjkanja negativnih povratnih informacij, se nam začasno okrepi samospoštovanje, hkrati pa se zmanjša tesnoba pred zavrnitvijo. Kot omenjeno že prej, Tinder deluje po principu nagrad, ki se kažejo v obliki odobravanja s strani drugih uporabnikov. Oseba dobi takojšnje družbeno priznanje, ki se nanaša predvsem na njen videz. Več časa preživimo na Tinderju, več pozitivnih informacij dobimo in višje je naše samospoštovanje. Vse to vodi do tega, da na aplikaciji preživimo vedno več časa in nenehno »svajpamo«. Naše razpoloženje hitro postane odvisno od števila pozitivnih nagrad, kar ima lahko pomemben vpliv na ostale odnose v našem življenju, saj zaradi slabega razpoloženja ob neuspešnosti na Tinderju postajamo razdražljivi in nestrpni (Orosz idr., 2016). Ko nimamo več pozitivnih informacij, se samozavest vrne na nižjo raven, ki pa je lahko celo še nižja, kot je bila pred uporabo Tinderja. Tudi druge ugotovitve (npr. Orosz idr., 2018) kažejo, da pride pri posameznikih, katerih motiv uporabe je dvigniti samospoštovanje, pogosteje do problematične rabe Tinderja.
V raziskavi Castro in Barrada (2020) so tveganja povezana z uporabo Tinderja razdelili v več skupin. Prvi sklop se nanaša na tveganja povezana z uporabo aplikacije in se nanašajo na tveganja povezana z varnostjo in zasebnostjo. Res je, da je uporabnikom zelo enostavno navezati stik z drugimi, a so pri tem močno izpostavljeni in precej ranljivi. Uporabniki namreč delijo veliko osebnih podatkov, med drugimi tudi svojo lokacijo (Chan, 2017). Pogosto se preko aplikacij pojavlja tudi spolno nadlegovanje, saj se mnogi uporabniki počutijo bolj svobodno in pogumno, ker s sogovornikom nimajo stika iz oči v oči. Nekoliko več kot 70 % žensk navaja, da je bil med uporabo Tinderja drug uporabnik do njih žaljiv, pri čemer je več kot polovica navajala spolno nadlegovanje (Lopes in Vogel, 2017). V omenjeni raziskavi sicer spolnega nadlegovanja niso opredelili podrobneje od tega, da so imele ženske občutek kot da so zaradi neposrednega spolnega pristopa ponižane, lahko pa omenimo, kako spolno nadlegovanje razumejo drugi avtorji. Citrion (2009, v Vitis in Gilmour, 2016) ga opredeljuje kot nadlegovanje, katerega žrtve so ženske, odnos do njih pa je ogrožajoč in ponižujoč in ima spolno vsebino. Franklin (2014) pravi, da gre za neprostovoljno objavo slik in videoposnetkov žensk na spletnih pornografskih straneh, Barak (2005) ga povezuje s spletnim zasledovanjem, Jane (2012) pa ga opredeli kot pošiljanje nezaželenih golih slik (angl. dick picks), grožnje in nadlegovanje s spolnim nasiljem preko spletnih platform. Problematična uporaba Tinderja je močno povezana s posameznikovim vsakodnevnim življenjem. Raziskave (npr. Zervoulis idr., 2019; Coduto idr., 2019) so pokazale povezavo med uporabo Tinderja in občutki osamljenosti, nezadovoljstvom z življenjem in občutkom izključenosti iz skupnosti.
Drugi sklop tveganj se nanaša na telesno samopodobo in prehrano. Aplikacije za zmenke se osredotočajo na videz in telesno privlačnost. Če te nekdo podrsa v levo, pomeni, da se mu nisi zdel dovolj privlačen. Zaradi želje po tem, da bi dobili čim več zunanjih potrditev, želimo ustrezati čim večjemu številu uporabnikov in se želimo čim bolj približati lepotnim idealom. To lahko povzroči pretirano skrb za zunanjo podobo, kar s seboj prinaša negativne posledice. Pogoste težave so lahko nezdravo reguliranje telesne teže, sram zaradi izgleda, pretirano primerjanje z lepotnimi standardi, nezadovoljstvo z lastnim telesom… (Tran idr., 2019; Strubel in Petrie, 2017).
Še ena skupina tveganj je povezana s spolnimi odnosi in spolno prenosljivimi boleznimi. S porastom zmenkarskih aplikacij se je namreč povečalo število spolnih partnerjev in tvegano spolno vedenje, vendar je potrebno poudariti, da se je s tem povečala prevalenca zaščite (pogostejše testiranje za spolne bolezni, uporaba zaščite…) (Shapiro idr., 2017).
Na tej točki lahko omenimo še poudarek na pretirani seksualizaciji. Pretirano izpostavljanje nedosegljivih lepotnih standardov in hkrati normalizacija pornografije v popularni kulturi vpliva na to, da posamezniki spolno objektivizirajo lastno telo z namenom, da bi se drugim zeli privlačni. To lahko posamezniki dosežejo s pomočjo zapeljivega vedenja, pogoste spolne vsebine v pogovorih, na aplikacijah za zmenke pa to predvsem dosegajo s fotografijami, ki so pogosto seksualne narave. Raziskave kažejo tudi, da je posledica pretirane seksualizacije nižje samospoštovanje, sramovanje lastnega telesa ter težnja po tveganemu spolnemu vedenju (Brassard idr., 2018).
Uporaba Tinderja in nevroticizem
S problematično uporabo Tinderja se povezuje tudi visok nevroticizem. Čustveno nestabilni ljudje imajo namreč večjo potrebo po zunanji potrditvi, tako da je pogost motiv za uporabo aplikacij za zmenke predvsem povečanje samopodobe (Orosz idr., 2018). S tem pa lahko povežemo ugotovitve raziskav, da je med 10 in 29 % uporabnikov aplikacijo za zmenke uporabljalo med tem, ko so bili v resni zvezi, več kot 60 % pa jih je poročalo o tem, da so na Tinderju videli znanca, ki je bil v resni zvezi (Castro in Barrada, 2020; Orosz idr., 2016; Timmermans idr., 2018). In lastnost, ki se je pokazala kot pomembno pri verjetnosti, da je uporabnik aplikacije že v resnem razmerju, je nevroticizem. Čustveno nestabilni posamezniki imajo nižjo samopodobo in potrebujejo več pozornosti ter potrditev, ki jih z malo truda dobijo na aplikacijah za zmenke. Tako jim potrditev v njihovem razmerju ni dovolj in zato se po dodatno potrditev zatekajo na zmenkarske aplikacije. Najpogostejši motiv za uporabo aplikacije medtem ko so bili v zvezi, je bil strah pred tem, da bi bili ponovno samski (Timmermans idr., 2018).
Erevik (2020) je s kolegi ugotavljal, da imajo uporabniki Tinderja več simptomov anksioznosti kot neuporabniki. To lahko pojasnimo s tem, da so čustveno nestabilni posamezniki bolj občutljivi na zavrnitev, pri spletnem zmenkarjenju pa je zavrnitev manj (negativnih povratnih informacij), saj so posamezniki obveščeni le, če jih druga oseba podrsa desno, ne pa, da jih je podrsala v levo (zavrnila). Prav tako čustveno nestabilni posamezniki prav tako potrebujejo več časa, da prebolijo bivšega partnerja in ob končanju zveze doživljajo večji distres kot čustveno stabilne osebe. Aplikacije za zmenke jim s pozitivnimi informacijami in višanjem samopodobe nudijo tolažbo (Timmermans in De Caluwé, 2017b).
Zaključek
Čeprav lahko uporaba Tinderja poveča možnost, da spoznamo nove prijatelje, dobimo izkušnje z zmenkarjenjem in imamo zanimive zgodbe, ki jih lahko pripovedujemo prijateljem, se glede na raziskave, v veliko primerih ni pokazala kot zelo koristna pri iskanju partnerja. Ne moremo zanikati, da aplikacije za zmenke v zadnjem času niso v porastu in če jih že sami ne uporabljamo, poznamo vsaj nekoga, ki jih. Vendar se moramo pri uporabi takšnih aplikacij zavedati, kakšne negativne posledice lahko uporaba prinese za sabo. Vse od povečane anksioznosti do problematične uporabe, ki lahko vpliva na naše vsakodnevno življenje in medosebne odnose, ki jih imamo z drugimi. Potrebno se je zavedati, da se na aplikacijah za zmenke močno izpostavljamo drugim posameznikov, ki nimajo nujno, enakih namenov kot mi.
Literatura
Barak, A. (2005). Sexual harassment on the internet. Social Science Computer Review, 23(1), 77–92. https://doi.org/10.1177/0894439304271540
Berkman, E. T., Hutcherson, C. A., Livingston, J. L., Kahn, L. E. in Inzlicht, M. (2017). Self-control as value-based choice. Current Directions in Psychological Science, 26(5), 422–428. https://doi.org/10.1177/0963721417704394
Brassard, A., Perron-Laplante J., Lachapelle, É., Pierrepont, C. in Péloquin, K. (2018). Oversexualization among emerging adults: Preliminary associations with romantic attachment and intimacy. The Canadian Journal of Human Sexuality, 27(3), 235-247. https://doi.org/10.3138/cjhs.2017-0031
Castro, Á. in Barrada, J. R. (2020). Dating apps and their sociodemographic and psychosocial correlates: A systematic review. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(18), 6500. https://doi.org/10.3390/ijerph17186500
Chan, L. S. (2017). Ambivalence in networked intimacy: Observations from gay men using mobile dating apps. New Media & Society, 20(7), 2566–2581. https://doi.org/10.1177/1461444817727156
Coduto, K. D., Lee-Won, R. J. in Baek, Y. M. (2019). Swiping for trouble: Problematic dating application use among psychosocially distraught individuals and the paths to negative outcomes. Journal of Social and Personal Relationships, 37(1) 212–232. https://doi.org/10.1177/0265407519861153
Cohen, T. R. in Morse, L. (2014). Moral character: What it is and what it does. Research in Organizational Behavior, 34, 43–61. https://doi.org/10.1016/j.riob.2014.08.003
De Vries, D. A. in Peter, J. (2013). Women on display: The effect of portraying the self online on women’s self-objectification. Computers in Human Behavior, 29(4), 1483–1489. https://doi.org/10.1016/j.chb.2013.01.015
Dopamine. (b.d.). Psychology today. Sussex Publishers. https://www.psychologytoday.com/us/basics /dopamine
Duguay, S. (2016). Dressing up Tinderella: interrogating authenticity claims on the mobile dating app Tinder. Information, Communication & Society, 20(3), 351–367. https://doi.org/10.1080/1369118x.2016.1168471
Engell, A. D., Haxby, J. V. in Todorov, A. (2007). Implicit trustworthiness decisions: Automatic coding of face properties in the human amygdala. Journal of Cognitive Neuroscience, 19(9), 1508–1519. https://doi.org/10.1162/jocn.2007.19.9.1508
Erevik, E. K., Kristensen, J. H., Torsheim, T., Vedaa, Ø. in Pallesen, S. (2020). Tinder use and romantic relationship formations: A large-scale longitudinal study. Frontiers in Psychology, 11, 1757. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.01757
Franklin, Z. (2014). Justice for revenge porn victims: Legal theories to overcome claims of civil immunity by operators of revenge porn websites. California Law Review, 102(5), 1303-1335.
Griffiths, M. (2005). A ‘components’ model of addiction within a biopsychosocial framework. Journal of Substance Use, 10(4), 191–197. https://doi.org/10.1080/14659890500114359
Henderson, R. (28. 5. 2018). The science behind what Tinder is doing to your brain. Sussex Publishers. https://www.psychologytoday.com/us/blog/after-service/201805/the-science-behind-what-tinder-is-doing-your-brain
Ikemoto, S. (2010). Brain reward circuitry beyond the mesolimbic dopamine system: A neurobiological theory. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 35(2), 129–150. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2010.02.001
Jane, E. A. (2012). “Your a ugly, whorish, slut.” Feminist Media Studies, 14(4), 531–546. https://doi.org/10.1080/14680777.2012.741073
Kallis, R. B. (2020). Understanding the motivations for using Tinder. Qualitative Research Reports in Communication, 21(1), 66–73. https://doi.org/10.1080/17459435.2020.1744697
Miller, G. F. (2007). Sexual selection for moral virtues. The Quarterly Review of Biology, 82(2), 97–125. https://doi.org/10.1086/517857
McClure, S. M., Berns, G. S. in Montague, P. R. (2003). Temporal prediction errors in a passive learning task activate human striatum. Neuron, 38(2), 339–346. https://doi.org/10.1016/s0896-6273(03)00154-5
Olivera-La Rosa, A., Arango-Tobón, O. E. in Ingram, G. P. D. (2019). Swiping right: face perception in the age of Tinder. Heliyon, 5(12), https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2019.e02949
Orosz, G., Tóth-Király, I., Bőthe, B. in Melher, D. (2016). Too many swipes for today: The development of the Problematic Tinder Use Scale (PTUS). Journal of Behavioral Addictions, 5(3), 518–523. https://doi.org/10.1556/2006.5.2016.016
Orosz, G., Benyó, M., Berkes, B., Nikoletti, E., Gál, É., Tóth-Király, I. in Bőthe, B. (2018). The personality, motivational, and need-based background of problematic Tinder use. Journal of Behavioral Addictions, 7(2), 301–316. https://doi.org/10.1556/2006.7.2018.21
Portolan, L. in McAlister, J. (2021). Jagged love: Narratives of romance on dating apps during COVID-19. Sexuality & Culture. 26(1), 354–372. https://doi.org/10.1007/s12119-021-09896-9
Ranzini, G. in Lutz, C. (2016). Love at first swipe? Explaining Tinder self-presentation and motives. Mobile Media & Communication, 5(1), 80–101. https://doi.org/10.1177/2050157916664559
Shapiro, G. K., Tatar, O., Sutton, A., Fisher, W., Naz, A., Perez, S. in Rosberger, Z. (2017). Correlates of Tinder use and risky sexual behaviors in young adults. Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking, 20(12), 727–734. https://doi.org/10.1089/cyber.2017.0279
Stewart, L. H., Ajina, S., Getov, S., Bahrami, B., Todorov, A. in Rees, G. (2012). Unconscious evaluation of faces on social dimensions. Journal of Experimental Psychology: General, 141(4), 715–727. https://doi.org/10.1037/a0027950
Strubel, J. in Petrie, T. A. (2017). Love me Tinder: Body image and psychosocial functioning among men and women. Body Image, 21, 34–38. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2017.02.006
Timmermans, E. in De Caluwé, E. (2017a). To Tinder or not to Tinder, that’s the question: An individual differences perspective to Tinder use and motives. Personality and Individual Differences, 110, 74–79. https://doi.org/10.1016/j.paid.2017.01.026
Timmermans, E. in De Caluwé, E. (2017b). Development and validation of the Tinder Motives Scale (TMS). Computers in Human Behavior, 70, 341–350. https://doi.org/10.1016/j.chb.2017.01.028
Timmermans, E., De Caluwé, E. in Alexopoulos, C. (2018). Why are you cheating on tinder? Exploring users’ motives and (dark) personality traits. Computers in Human Behavior, 89, 129–139. https://doi.org/10.1016/j.chb.2018.07.040
Tinder (6. 12. 2021). Tinder year in swipe 2021. https://www.tinderpressroom.com/2021-12-06-Tinder-Year-in-Swipe-2021-TM
Top apps ranking. (b. d.). https://www.similarweb.com/apps/top/google/store-rank/si/dating/top-free/
Tran, A., Suharlim, C., Mattie, H., Davison, K., Agénor, M. in Austin, S. B. (2019). Dating app use and unhealthy weight control behaviors among a sample of U.S. adults: a cross-sectional study. Journal of Eating Disorders, 7(1). https://doi.org/10.1186/s40337-019-0244-4
Tyson, G., Perta, V. C., Haddadi, H. in Seto, M. C. (2016). A first look at user activity on Tinder. Prispevek predstavljen na združenju ASONAM ’16: International Conference on Advances in Social Networks Analysis and Mining, Davis, Kalifornija, ZDA.
Vitis, L. in Gilmour, F. (2016). Dick pics on blast: A woman’s resistance to online sexual harassment using humour, art and Instagram. Crime, Media, Culture: An International Journal, 13(3), 335–355. https://doi.org/10.1177/1741659016652445
Vogels, E. A. (6. 2. 2020). 10 facts about Americans and online dating. Pew research center.https://www.pewresearch.org/fact-tank/2020/02/06/10-facts-about-americans-and-online-dating/
Volkow, N. D., Wang, G.-J., Fowler, J. S., Tomasi, D., in Telang, F. (2011). Addiction: Beyond dopamine reward circuitry. Proceedings of the National Academy of Sciences, 108(37), 15037–15042. https://doi.org/10.1073/pnas.1010654108
Zervoulis, K., Smith, D. S., Reed, R. in Dinos, S. (2019). Use of “gay dating apps” and its relationship with individual well-being and sense of community in men who have sex with men. Psychology & Sexuality, 11(1-2), 88-102. https://doi.org/10.1080/19419899.2019.1684354
You May Also Like
Zlovešči otok skozi oči psihoanalize
Akademski neuspehi in dejavniki, ki vplivajo na njihovo doživljanje
