Uvodnik: Panika ni samoumevna

Revija Panika je v 25 letih med študenti in študentkami psihologije postala stalnica in nepogrešljiv del študijskega procesa. Danes jo poznajo v spletni obliki, ki vsebuje predvsem strokovne prispevke študentov, pa tudi leposlovje, dijaške članke in izpostavljene teme… lani smo obletnico obeležili celo s strokovno monografijo. Vendar pa Panika ni imela vedno takšne oblike.

Zgolj 25 let nazaj jo je zainteresirani bralec lahko spotoma kupil v Nami, med listanjem pa poleg branja o pravkar nastalem DŠPS in profesorjih na oddelku za psihologijo lahko rešil tudi kakšno križanko (Sovič, 2016). Ustanovitelji in sodelujoči so bili takrat edini odgovorni za pisanje dovolj kakovostne vsebine, da je revija sploh lahko izhajala, pri pisanju prispevkov pa so jim pomagali celo profesorji. Danes je sistem objavljanja povsem drugačen. Tekom let so to nalogo prevzeli zainteresirani avtorji, večinoma študentje psihologije ali drugih sorodnih ved. Danes ekipa revije članke predvsem sprejema in jih kritično ovrednoti, sama pa (z nekaj izjemami) nima dosti vpliva na vsebino. Takšen premik je vsekakor zaželen in pričakovan, saj so avtorji pokazali zanimanje za ohranjanje revije pri življenju. Temo razprave tako najbolj oblikuje prevladujoča psihološka paradigma med študenti psihologije. Zato revija ni zgolj produkt, temveč tudi orodje za ustvarjanje in ohranjanje diskurza študentov psihologije, študija psihologije in bodočih psihologov ter psihologinj. Tovrstna sprememba pristopa se odraža tudi v tipičnem prispevku, ki je veliko bolj skladen z načinom dela na študiju. Strmo upada število refleksij, reportaž in esejev, vse pogostejši pa so teoretični pregledi, za katera povsem zadostuje individualno delo. Ti se po navadi ukvarjajo z uveljavljenim psiholoških konstruktom in njegovim vplivom na človeka (beri: klienta, zaposlenega ali otroka).

Takšne vsebine in pristopi so v psihologiji vsekakor prevalentni, nikakor pa ne edini možni način razprave o tematiki. Kljub temu, da se zdi današnja oblika revije izoblikovana, ni samoumevno, v kakšni obliki izhaja, kakšna bo njena vsebina, kdo bo avtor prispevkov in o čem bo pisal. Revija je zgolj medij, orodje za avtorje – njena oblika in posredno vpliv na vedo psihologije pa sta povsem odvisna od načina uporabe revije. Prav avtorji odločajo o tem, kaj revija pravzaprav je, s tem pa nosijo tudi odgovornost. S prevzemanjem vloge strokovnjaka namreč dobijo nalogo oživljanja zanemarjenih vsebin, opozarjanja na slepe pege in izmenjave informacij na vseh področjih, ki se tičejo psihologije, kot jo zaznavajo sami. Zato spodbujamo vse bodoče avtorje in avtorice, da sami oblikujejo odločitev o tem, kaj revija Panika predstavlja danes, kaj naj bi predstavljala, in kako lahko prispevajo k pri premostitvi te razlike. Revija (in njena vsebina) namreč ni fiksna in nespremenljiva – samoumevna je le toliko, kolikor jo kot samoumevno zaznavajo njeni soustvarjalci.

Jerica Peric, glavna urednica