Soočanje z negativno pristranskostjo

Negativna pristranskost je kognitivna pristranskost, zaradi katere imajo negativni dogodki večji vpliv na naše psihološko stanje kot pozitivni dogodki – tudi kadar so negativni in pozitivni dogodki enako pomembni. Strah in tesnoba, sovražnost in spori so problemi in njihova zahteva po naši pozornosti je razumljiva. Toda poleg te upravičene skrbi je dodatno prisotna, čeprav v veliki meri nedoločena, težnja po poudarjanju neprijetnega v našem razmišljanju. Ponavljajoče se negativno mišljenje lahko vodi v različne duševne bolezni, kot sta depresija in anksioznost. Pokazalo se je, da negativno in depresivno razmišljanje krepi ter ohranja negativno razpoloženje, slabša koncentracijo, spomin in reševanje problemov, zmanjšuje motivacijo za instrumentalno vedenje in napoveduje pojav prihodnjih depresivnih epizod (Davey in Harrison, 2022).

Negativna pristranskost

“Dobro” in “slabo” sta med prvimi besedami in pojmi, ki se jih naučijo otroci (in celo hišni ljubljenčki), večina ljudi pa lahko skoraj vsako izkušnjo, čustvo ali izid zlahka opredeli kot dobro ali slabo (Baumeister idr., 2001). Tudi zaradi evolucijskega razvoja smo nagnjeni, da se v življenju branimo pred nevarnostjo in izgubo. To je sicer primeren mehanizem preživetja za nekoga, ki mora biti v nevarnem okolju zelo pozoren, vendar ta negativna pristranskost za večino od nas v sodobnem svetu ni koristna (Kihara in Osaka, 2008).

Negativna pristranskost, znana tudi kot učinek negativnosti, je prepričanje, da imajo bolj negativne vsebine (npr. neprijetne misli, čustva ali socialni odnosi, travmatski dogodki) večji vpliv na psihološko stanje in procese kot nevtralne ali pozitivne vsebine (Kihara in Osaka, 2008). Z drugimi besedami, nekaj zelo pozitivnega bo na splošno imelo manjši vpliv na vedenje in razmišljanje osebe kot bi ga imele okoliščine enake čustvene intenzivnosti, ki bi bile negativne.

Nenaklonjenost izgubam: angl. Loss aversion

V nasprotju z običajno predpostavko, da so pri izbiri pomembna le končna stanja, vse več dokazov kaže, da prinašalci koristnosti na splošno niso stanja, temveč spremembe glede na prvotno stanje, kjer še ni koristi oziroma izgube. Poleg tega obstajajo močni dokazi o nenaklonjenosti izgubam, kar pomeni, da so spremembe na slabše (izgube) večje kot enakovredne spremembe na bolje. Ta ideja je bila uporabljena v modelu tvegane izbire za razlago nenaklonjenosti tveganju pri denarju (Novemsky in Kahneman, 2005). Preprosto povedano, odpor do izgube pomeni, da izgubo doživljamo z večjo psihološko močjo kot podobno velik dobiček. Pomembno je, da so izgube in dobički opredeljeni v smislu sprememb v primerjavi s tistim, kar posamezniki subjektivno dojemajo kot nevtralno referenčno točko (npr. status quo). Posameznik, ki je na primer prejel pet evrov, lahko teh pet evrov obravnava kot dobiček, medtem ko lahko drug posameznik, ki je pričakoval 10 evrov, a je prejel le pet evrov, skladno s svojimi pričakovanji denar obravnava kot izgubo (Gal in Rucker, 2018). Podobno kratek stik s ščurkom običajno povzroči, da okusen obrok postane neužiten. Nasprotnega pojava – da bi ob stiku z najljubšo hrano kup ščurkov na krožniku postal užiten – ne poznamo (Rozin in Royzman, 2001). Evolucijske sile so nas prisilile, da smo bolj pozorni na slabo kot na dobro. Čeprav nam ta težnja omogoča hitro prepoznavanje in odzivanje na grožnje (npr. zavedanja nevarnosti tropa volkov ali levov), lahko povzroči tudi neustrezne in kontraproduktivne odzive (Cooper, 2012). Posameznik, ki na primer razmišlja o preteklih žalitvah, ki jih je prejel kot študent, pozabi na številne pohvale in prijaznosti, ki jih je bil prav tako deležen; posledično si zapomni, da je bil slabši študent, kot pa je bil morda v resnici.

Negativno vrednoteni dogodki (npr. izguba denarja, zapustitev prijateljev in kritika) imajo večji vpliv na posameznika kot pozitivno vrednoteni dogodki iste narave (npr. pridobitev denarja, prijateljev in pohvala) (Rozin in Royzman, 2001). Vendar pa pritegovanje pozornosti z že zaznanimi negativnimi dražljaji ne more v celoti pojasniti mehanizma negativne pristranskosti, saj je bila ta pristranskost dokazana tudi, preden so se negativni dražljaji utrdili v zavesti za zavestno poročanje. Primer je  eksperiment, kjer so od udeležencev zahtevali, da čim hitreje presodijo, ali so vsi prikazani obrazi enaki ali ne. Kadar je bil vključen drugačen obraz, so ga udeleženci lahko hitro zaznali, ko je bil na njem prikazan jezen izraz (Fox, idr., 2000). Negativno razpoložene obraze torej zaznamo hitreje kakor vse ostale obrazne izraze (Dijksterhuis in Aarts, 2003). Kihara in Osaka (2008) sta prav tako poročala, da so udeleženci besede z negativno konotacijo razvrstili pravilneje kot tiste s pozitivne, ko sta bili obe besedi predstavljeni podzavestno. Kljub dosedanjim ugotovitvam mehanizem negativne pristranskosti in njegovo delovanje v okviru naše pozornosti še ni pojasnjen (Kihara in Osaka, 2008).

Ponavljajoče se negativno razmišljanje in vpliv na počutje

Negativno razmišljanje o sebi je lahko predmet metakognitivne refleksije. Metakognitivna refleksija se nanaša na ocenjevanje, spremljanje ali nadzor lastnih spoznanj ali duševnega delovanja. Za razliko od večine drugih vrst lahko ljudje sebe predstavljamo konceptualno in se lahko obravnavamo kot predmet zaznave (Silvia in Phillips, 2004). Sposobnost samozavedanja med drugim omogoča samovrednotenje, ki je pomemben element refleksivne zavesti. Ta je sposobnost razmišljanja o sebi in je notranje ogledalo uma, ki nam odseva, kaj počnemo in o čem razmišljamo, ter nam omogoča nadaljnji razmislek o teh vsebinah (Verplanken idr., 2007). Ljudje lahko sebe ocenjujejo glede na družbene standarde, pri čemer presodijo, ali je njihov jaz dovolj pameten, lep, prijazen ali karkoli drugega, kar se šteje za pravilno in dobro. Če metakognitivno refleksijo omejimo na negativno razmišljanje o sebi, lahko ločimo različne vrste metakognicij. Tako lahko na primer razmišljamo o namenu misli (“Ali imam te dvome o sebi?”), izvoru misli (“Zakaj vedno mislim, da sem grd?”), obsegu misli (“Imam veliko negativnih misli o sebi”), vrednotenju misli (“Ko razmišljam o sebi, so moje misli pogosto negativne”) ali posledicah misli (“Moje misli povzročajo slabe stvari”) (Silvia in Phillips, 2004). Če pa se negativno razmišljanje o sebi pojavlja pogosto, ima lahko škodljive posledice, kot so nizko samospoštovanje, depresija ali anksioznost (Verplanken idr., 2007).

V zadnjih dveh desetletjih so raziskovalci ugotovili, da posamezniki, ki trpijo zaradi različnih psihopatoloških stanj, poročajo o pojavu, ki ga danes običajno imenujemo ponavljajoče se negativno mišljenje (PNM). PNM se nanaša na pretirano ponavljajoče se razmišljanje o težavah ali negativnih izkušnjah, ki ga je težko prekiniti, je neproduktivno in jemlje dragocene duševne zmogljivosti. Med najbolj znanimi primeri PNM sta ruminacija pri depresiji in skrb pri anksioznih stanjih ter motnjah (Raes, 2012). Ruminacija je neprilagojena oblika ponavljajočega, vase usmerjenega, negativnega razmišljanja o simptomih stiske ter njihovih vzrokih, posledicah in učinkih. Veliko raziskav se je osredotočilo zlasti na depresivno ruminacijo, pri kateri se posamezniki ponavljajoče ukvarjajo s svojimi simptomi, ko se počutijo žalostni ali depresivni. Pokazalo se je, da depresivno premišljevanje krepi in ohranja negativno razpoloženje, slabša koncentracijo, spomin in reševanje problemov, zmanjšuje motivacijo za instrumentalno vedenje ter napoveduje pojav prihodnjih depresivnih epizod (Baer in Sauer, 2011). Negativno razmišljanje o sebi je bilo raziskano predvsem v klinični psihologiji, zlasti na področju depresije in anksioznosti (Verplanken idr., 2007).

Ponavljajoče se negativno mišljenje ima lahko tudi pozitivne vidike. Nekateri ljudje lahko na primer z doživljanjem negativnih čustev dosežejo večjo empatijo do drugih, tako da se postavijo v njihovo kožo, si lažje predstavljajo sebe v podobnem položaju in želijo pomagati ali pa si prizadevajo, da bi se izognili ponavljanju podobnih negativnih situacij. V drugih možnih primerih začasno depresivno stanje povzroči, da ljudje mirujejo, tako da nimajo dodatnih težav in si lahko opomorejo, preden se izpostavijo novemu okolju. Tudi anksioznost ima lahko prilagoditveni vidik, saj so lahko tesnobni ljudje bolj previdni in se obnašajo tako, da se izogibajo morebitnim nevarnostim. Več študij je pokazalo, da obstajajo nekatere prednosti PNM (Sasaki idr., 2013). Norem in Cantor (1986, v Sasaki idr., 2013) sta zasnovala koncept obrambnega pesimizma in poudarila prednosti pesimističnega razmišljanja. Pokazala sta, da si nekateri ljudje pred vstopom v situacijo postavijo nerealno nizka pričakovanja, da bi se pripravili na morebitne neuspehe in se motivirali za trdo delo.

Povezava ponavljajočega negativnega razmišljanja z duševnim zdravjem

Beck (1967, v Verplanken idr., 2007) je v svoj temeljni model depresije vključil negativno razmišljanje o sebi, svetu in prihodnosti kot ključne značilnosti depresije. Negativno ponavljajoče razmišljanje o sebi z disfunkcionalnimi stališči, notranjim in globalnim stilom pripisovanja, ruminativnim stilom odzivanja in vrsto kognitivnih pristranskosti pri obdelavi informacij zdaj skupaj veljajo za kognitivne spremenljivke, povezane z depresijo ali s kognitivno ranljivostjo za depresijo (Verplanken idr., 2007). Pogosto opažen simptom pri depresiji je večje usmerjanje pozornosti vase. Depresija vpliva na to, kako ljudje razmišljajo o sebi, pri čemer je značilno, da se vidijo v negativni luči – v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Način razumevanja samega sebe v kontekstu medosebnih odnosov se z depresijo prav tako spreminja. Depresivna oseba verjame, da predstavlja breme za ljudi v svoji socialni mreži, nima več enakega občutka pripadnosti tem ljudem in se ji zdi, da v družabnih dogodkih težko uživa. Odzove se tako, da se umakne iz socialnih interakcij, njena izolacija pa okrepi negativna prepričanja o sebi (Davey in Harrison, 2022). Iz tega lahko razberemo, da so depresivne osebe nagnjene k negativnim informacijam in zavračajo pozitivne izkušnje. Ta nagnjenost k negativnim informacijam povzroči, da imajo o sebi negativna prepričanja, zato se izolirajo od družbenih interakcij in to paradoksalno še dodatno okrepi njihova negativna prepričanja o sebi.

Pokazalo se je, da negativno in depresivno razmišljanje krepi ter ohranja negativno razpoloženje, slabša koncentracijo, spomin in reševanje problemov, zmanjšuje motivacijo za instrumentalno vedenje in napoveduje pojav prihodnjih depresivnih epizod (Baer in Sauer, 2011). Nolen-Hoeksema, Wisco in Lyubomirsky (2008, v Baer idr., 2011) so ugotovili, da depresivna ruminacija prispeva k razvoju in vzdrževanju anksioznosti, posttravmatskega stresa, motenj v prehranjevanju, zlorabe snovi in čustvene reaktivnosti na stresne dogodke. Zaradi močne povezanosti z negativnim čustvovanjem, čustveno reaktivnostjo in nereguliranim vedenjem je več avtorjev predlagalo, da je depresivno ruminacijo mogoče najti tudi pri mejni osebnostni motnji (Baer in Sauer, 2011). Vse več dokazov kaže, da na simptome mejne osebnostne motnje še posebej vpliva čuječnost, ki vključuje zavestno spremljanje trenutnega doživljanja in namerno izbiro pozornosti. Pozornost je povezana z jasnostjo misli, prepoznavanjem čustev ter zmožnostjo obvladovanja jeze in čustvenega izražanja. Ena od raziskav je pokazala, da so bolniki z mejno osebnostno motnjo poročali o manjši pozornosti in več težavah pri opisovanju izkušenj, delovanju z zavedanjem in sprejemanju brez obsojanja kot bolniki brez mejne osebnostne motnje (Selby idr., 2016).  

Negativno razmišljanje je pojmovano tudi kot dejavnik tveganja, vpleten v nastanek različnih anksioznih motenj (Spinhoven idr., 2018). Socialna anksiozna motnja je kronična psihiatrična bolezen, za katero sta značilna strah in izogibanje socialnim situacijam. Bolniki s socialno anksiozno motnjo v socialnih situacijah oblikujejo izkrivljena prepričanja o sebi in o tem, kako jih drugi ocenjujejo. Ta negativna prepričanja o sebi naj bi povzročala pretirano negativno čustveno reaktivnost (npr. strah, tesnobo), neprilagojeno vedenje (npr. izogibanje socialnim stikom) in afektivno disregulacijo, za katero je značilna pretirana reaktivnost na negativne čustvene dražljaje z afektivno (jeza) in vedenjsko komponento (agresija), ki posledično vzdržujejo anksioznost (Goldin idr., 2009). Goldin (2009) negativna prepričanja o sebi pojmuje kot samopredstavitve, ki aktivno filtrirajo in napačno interpretirajo nove informacije. Bolniki s socialno anksiozno motnjo imajo več negativnih prepričanj o sebi kot posamezniki brez nje (Goldin idr., 2009).

Zaključek

Ljudje smo bolj nagnjeni k temu, da si bolje zapomnimo slabe izkušnje kot pozitivne, se bolje spominjamo žalitev kot pohval in se močneje odzivamo na negativne dražljaje. Pogosteje torej  razmišljamo o negativnih stvareh kot o pozitivnih. Tudi če v enem dnevu doživimo številne dobre dogodke, se lahko zaradi negativne pristranskosti osredotočimo na edino slabo stvar, ki se je zgodila, in ji pripišemo večji pomen, kot ga ima v resnici.  Izkazalo se je, da lahko to vodi v duševne motnje, kot sta depresija in anksioznost, ki imajo še dodaten negativen vpliv na življenje. Med drugimi depresija in anksioznost prizadeneta človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo ter posledično vplivata na njegovo delovanje v krogu družine in izven nje. Negativnih pristranskosti se moramo zavedati, saj lahko bistveno vplivajo na našo sposobnost odločanja. Nadaljnje študije bi lahko raziskovale tudi razlike med spoloma, kjer bi ugotavljali, kako se ta čustva pokažejo, na primer ponotranjenje čustev (npr. v obliki žalosti ali depresije) ali pa pozunanjenje čustev (npr. z zunanjo jezo).

Literatura:

Baer, R. A. in Sauer, S. E. (2011). Relationships between depressive rumination, anger rumination, and borderline personality features. Personality Disorders: Theory, Research, and Treatment, 2(2), 142–150. https://doi.org/10.1037/a0019478

Baumeister, R. F., Bratslavsky, E., Finkenauer, C. in Vohs, K. D. (2001). Bad is stronger than good. Review of General Psychology, 5(4), 323–370. https://doi.org/10.1037/1089-2680.5.4.323

Cooper, M. M. (2012). Cherry picking: Why we must not let negativity dominance affect our interactions with students. Journal of Chemical Education, 89(4), 423–424. https://doi.org/10.1021/ed3000217

Davey, C. G. in Harrison, B. J. (2022). The self on its axis: A framework for understanding depression. Translational Psychiatry, 12(1), 1–9. https://doi.org/10.1038/s41398-022-01790-8

Fox, E., Lester, V., Russo, R., Bowles, R. J., Pichler, A. in Dutton, K. (2000). Facial expressions of emotion: Are angry faces detected more efficiently? Cognition and Emotion, 14(1), 61–92. https://doi.org/10.1080/026999300378996

Gal, D. in Rucker, D. D. (2018). The loss of loss aversion: Will it loom larger than its gain? Journal of Consumer Psychology, 28(3), 497–516. https://doi.org/10.1002/jcpy.1047

Goldin, P. R., Manber-Ball, T., Werner, K., Heimberg, R. in Gross, J. J. (2009). Neural mechanisms of cognitive reappraisal of negative self-beliefs in social anxiety disorder. Biological Psychiatry, 66(12), 1091–1099. https://doi.org/10.1016/j.biopsych.2009.07.014

Kihara, K. in Osaka, N. (2008). Early mechanism of negativity bias: An attentional blink study. Japanese Psychological Research, 50(1), 1–11. https://doi.org/10.1111/j.1468-5884.2007.00357.x

Novemsky, N. in Kahneman, D. (2005). The boundaries of loss aversion. Journal of Marketing Research, 42(2), 119–128. https://doi.org/10.1509/jmkr.42.2.119.62292

Raes, F. (2012). Repetitive negative thinking predicts depressed mood at 3-year follow-up in students. Journal of Psychopathology and Behavioral Assessment, 34(4), 497–501. https://doi.org/10.1007/s10862-012-9295-4

Rozin, P. in Royzman, E. B. (2001). Negativity bias, negativity dominance, and contagion. Personality and Social Psychology Review, 5(4), 296–320. https://doi.org/10.1207/S15327957PSPR0504_2

Sasaki, J., Sakamoto, S., Moriwaki, A., Inoue, K. in Ugajin, K. (2013). The recognized benefits of negative thinking/affect in depression and anxiety: Developing a scale. Japanese Psychological Research, 55(3), 203–215. https://doi.org/10.1111/jpr.12008

Selby, E. A., Fehling, K. B., Panza, E. A. in Kranzler, A. (2016). Rumination, mindfulness, and borderline personality disorder symptoms. Mindfulness, 7(1), 228–235. https://doi.org/10.1007/s12671-015-0432-5

Silvia, P. J. in Phillips, A. G. (2004). Self-awareness, self-evaluation, and creativity. Personality and Social Psychology Bulletin, 30(8), 1009–1017. https://doi.org/10.1177/0146167204264073

Spinhoven, P., van Hemert, A. M. in Penninx, B. W. (2018). Repetitive negative thinking as a predictor of depression and anxiety: A longitudinal cohort study. Journal of Affective Disorders, 241, 216–225. https://doi.org/10.1016/j.jad.2018.08.037

Verplanken, B., Friborg, O., Wang, C. E., Trafimow, D. in Woolf, K. (2007). Mental habits: Metacognitive reflection on negative self-thinking. Journal of Personality and Social Psychology, 92(3), 526–541. https://doi.org/10.1037/0022-3514.92.3.526