Podobnosti med sindromom prevaranta in ranljivim narcisizmom

Sindrom prevaranta je pojav, ki ga spremljajo občutki neprisotnosti in dvom v lastne zmožnosti, navkljub opaznim dosežkom. Sam pojav je po svojih značilnosti podoben ranljivem narcisizmu, ki pa ga poleg občutka nekompetentnosti zaznamujejo osrednje narcisistične težnje. Pričujoči članek poskuša v luči raziskav identificirati podobnosti in razlike med sindromom prevaranta in ranljivim narcisizmom na različnih področjih, kot so spol, spolna vloga in osebnostne lastnosti.

Večinoma se ljudje skušamo v javnem življenju prikazati v bolj pozitivni luči kot sicer običajno delujemo. Vsi smo po svoje le igralci, ki s socialno masko varamo drug drugega (Goffman, 1971). Pri tem nas žene osnovna potreba po socialnem odobravanju in sprejetosti v skupini, ki je za človeško psihološko preživetje ključnega pomena. Še posebej močno potrebo po potrditvi s strani drugih imajo posamezniki z ranljivim narcisizmom, ker se s tem utrjujejo občutek svoje vrednosti. Ranljivi narcisizem je tip narcisizma, za katerega je značilna preobčutljivost na kritiko, anksioznost, občutki manjvrednosti in nekompetentnosti ter nezaupanje in sovražnost v odnosu do drugih (Miller idr., 2011; Wink, 1991). Posamezniki z ranljivim narcisizmom tako skrivajo svoj pravi jaz iz strahu, da bodo zavrnjeni, kajti to bi zanje pomenilo, da so nevredni. Doseženo odobravanje pa ne prinaša pravega zadoščenja, če imamo občutek, da smo s socialnim jazom – tj. vedenje in značilnosti, ki jih kažemo v socialnih situacijah (American psychological association, 2022) – preveč odtujeni od svojega pravega jaza. Zadoščenje je namreč lahko pomešano z občutki prevarantskosti. Kajti če mi nismo mi, potem si odobravanja, ki ga na ta račun dobimo, tudi ne zaslužimo. Podobne vzorce funkcioniranja lahko v kariernem življenju oz. nasploh v kontekstu osebnih dosežkov zasledimo pod imenom sindrom prevaranta. Gre za fenomen, kjer navkljub vidnim dosežkom posameznik dvomi v svoje sposobnosti. Zdi se, da so dosežki nekaj, s čimer pridobi potrditev od drugih in se izogne neuspehu. Potrditev njegovih sposobnosti s strani drugih pa dolgoročno ne prinese pravega zadoščenja, temveč le občutke prevarantskosti, ker meni, da ti dosežki niso odraz njegovih sposobnostih, kakor drugi menijo, da so (Clance in Imes, 1978). O morebitnih podobnostih med sindromom prevaranta in ranljivim narcisizmom priča tudi to, da pojavnost enega in drugega konstrukta pogosto sovpada (Kaufman idr., 2020). Ob tem se pojavljajo vprašanja vzporednic in razlik med ranljivim narcisizmom in sindromom prevaranta. Ali so občutki prevarantskosti značilni tudi za ranljivi narcisizem in če ja, pri katerem od konstruktov so bolj utemeljeni?  Kakšna je vloga dosežkov pri sindromu prevaranta in pri ranljivem narcisizmu? Ali se sindrom prevaranta pojavlja morda kot vzorec ranljivega narcisizma v kontekstu človeške uspešnosti in izobraženosti? To so vprašanja, na katera bom skušala odgovoriti v prispevku.

Sindrom prevaranta in občutki prevarantskosti

Občutki prevarantskosti se zdijo pri sindromu prevaranta na prvi pogled neutemeljeni, saj jih oseba doživlja predvsem zaradi lastnega izkrivljenega procesiranja razhajanj med pravim in socialnim jazom, ne pa zato, ker dejansko ne bi bila sposobna in bi s svojimi dosežki varala druge (Clance in Imes, 1978). Sindrom prevaranta sta prvič opredelili Clance in Imes (1978), ki sta ga v okviru psihoterapije prepoznali pri visoko izobraženih in uspešnih ženskah. Te namreč niso zaupale v svoje sposobnosti, pri čemer so vzrok za svoje dosežke videle v svoji očarljivosti, »pravih poznanstvih«, napaki v izbirnem procesu, ter dejstvu, da drugi precenjuje njihove sposobnosti. Nezmožnost ponotranjenja lastnih dosežkov in pripisovanje le-teh zunanjim vzrokom kot je sreča, neuspeha pa lastnim sposobnostim, je ena od bistvenih značilnosti sindroma prevaranta (Thompson idr., 1998). Ponavljajoči se dosežki običajno ne odpravijo posameznikovih dvomov glede lastne kompetentnosti; čeprav posameznik ob uspehu res doživi zadovoljstvo, je to kratkotrajno, saj ima občutek, da si dosežka ne zasluži in da druge z njim le »vleče za nos«. Tako diskreditira pozitivne povratne informacije, pohvale in priznanja drugih (Clance, 1985). Ko pa prejme novo nalogo, se zaradi zunanjega mesta nadzora – tj. občutek, da na lastno življenje in potek dogodkov nima vpliva – nezmožnosti ponotranjenja preteklih dosežkov in občutka nizke kompetentnosti, strah zopet pojavi (Kets de Vries, 2005). Posameznika pa morda ne spremlja le strah pred neuspehom, ampak tudi strah pred uspehom (Neureiter in Traut-Mattausch, 2016), kajti vsak nov dosežek lahko okrepi prevarantske občutke, hkrati pa poveča verjetnost, da bodo posamezniku zaupane dodatne naloge. Z vsako dodatno nalogo se z njegove perspektive znova pojavi nevarnost, da ga bodo drugi razkrinkali.

Prepričanje o lastni nesposobnosti

Pristrano zaznavanje lastnih sposobnosti kot neustreznih oz. ne dovolj dobrih navkljub objektivnim dokazom za uspeh, nakazuje na prisotnost določenih nezavednih prepričanj o lastnih sposobnostih. Posameznik ne dvomi o resničnosti teh prepričanj in si v skladu z njimi neprestano osmišlja svoje dosežke. Če ima osnovno prepričanje, da ni sposoben, bo tako svoje dosežke pripisoval drugim vzrokom, le sebi ne; neprestano bo delal napako miselnega filtriranja, zaradi česar bo pozoren le na vidike situacije, ki potrjujejo njegovo prepričanje, ostale pa bo ignoriral. K nastanku vseh bazičnih prepričanj pripomorejo socialni kontekst in neugodne zgodnje izkušnje (Beck, 2011), katerih pomen za sindrom prevaranta sta opazili tudi Clance in Imes (1978). Avtorici, sta med drugim opisali tudi zgodbo klientke, katere mati je verjela, da se »pametnim« ljudem ni potrebno učiti, zaradi česar se je ta klientka učila na skrivaj in tako pretentala svoje starše. Tudi kasnejše študije poročajo o povezavah med neugodnimi izkušnjami in sindromom prevaranta (npr. Want in Kleitman, 2006).

Posameznik se s prepričanji o pomanjkanju lastne sposobnosti lahko spoprijema tako, da v svoje delo vlaga več truda. Na ta način kompenzira svoje pomanjkanje sposobnosti, a prepričanje hkrati utrjuje, saj je prepričan, da brez garanja svojih dosežkov ne bi mogel doseči. Lahko vidimo, da gre za fiksno miselno naravnanost glede sposobnosti, zaradi katere oseba ne verjame, da se sposobnosti lahko spreminjajo. Garanje z njene perspektive torej predstavlja način pretvarjanja in skrivanja lastne nesposobnosti in prispeva k občutkom prevarantskosti (Clance in Imes, 1978). Poleg vlaganja izdatnega truda pa obstajajo še drugi načini, s pomočjo katerih posameznik poskuša zakriti lastno prevarantskosti, npr. samo oviranje (Cowman in Ferrari, 2002; Alhinai, 2019).

Ranljivi narcisizem in sindrom prevaranta

Ker so občutki prevarantskosti osrednja značilnost sindroma prevaranta, se zdi, da avtorji pogosto spregledajo druge značilnosti, ki so bližje ranljivemu narcisizmu. Ranljivi narcisizem poleg občutka nekompetentnosti (Miller idr., 2011) zaznamujejo osrednje narcisistične težnje, ki se večinsko izražajo skozi inhibicijo socialno nesprejemljivih lastnosti, skromnost in navidezno skrb za druge; torej se dejansko pretvarjajo, zaradi česar se zdi njihovo doživljanje nepristnosti (Kaufman idr., 2020) utemeljeno. Lastnosti, ki jih skrivajo, so potreba po pozornosti, grandiozne fantazije, prepričanja, da si zaslužijo več kot drugi, ukvarjanje predvsem s samim seboj in nizka sprejemljivost (Zeigler-Hill idr., 2008). To so lastnosti, po katerih se sindrom prevaranta in ranljivi narcisizem razlikujeta. Nekatere raziskave sicer poročajo tudi o negativni, vendar nizki povezanosti med sindromom prevaranta in sprejemljivostjo (npr. Vergauwe idr., 2015), medtem ko se je v drugih raziskavah povezanost med konstruktoma izkazala kot statistično nepomembna (npr. Bernard idr., 2002). Nižja sprejemljivost je torej v večji meri značilna za ranljivi narcisizem, pri katerem se lahko kaže v diskreditiranju pozitivnih povratnih informacij zaradi nezaupanja ljudem in pripisovanja sovražnih atribucij, zato lahko dobi tudi pozitiven dogodek negativno konotacijo (Miller idr., 2011). Pri sindromu prevaranta nižja sprejemljivost, za razliko od ranljivega narcisizma, morda izhaja iz vedenja, s katerim skušajo zakriti svojo prevarantskost, torej prav tako diskreditirajo pozitivne povratne informacije, vendar zaradi občutkov nepristnosti (Clance in Imes, 1978; Vergauwe idr., 2015).

Ker so vzorci ranljivega narcisizma relativno trajni, bi lahko šlo v ozadju za določena prepričanja, ki imajo prav tako korenine v otroštvu. Raziskovalci poročajo o podobnih neugodnih izkušnjah (Green idr., 2020) kot v primeru sindroma prevaranta (Want in Kleitman, 2006), in sicer o pomanjkanju topline in pretirani starševski zaščitenosti. Avtorji pri sindromi prevaranta še toliko bolj izpostavljajo pomen pritiska za dosežke, ob čemer lahko razvijejo prepričanje, da bodo pozornost staršev pritegnili le s svojimi dosežki (Kets de Vries, 2005; King in Cooley, 1995). Morda imata sindrom prevaranta in ranljivi narcisizem skupno ozadje, ki je pripomoglo k izoblikovanju prepričanja, da pristni, realni jaz ni dovolj za to, da bi bili sprejeti, zato je potrebno kompenziranje. Vendar pa nekatere študije niso našle povezave med zgodnjimi izkušnjami in ranljivim narcisizmom (npr. Cater idr., 2011). treba se je zavedati, da četudi se sindrom prevaranta in ranljivi narcisizem navidezno prekrivata preko določenih skupnih lastnosti, to še ne pomeni, da imata isti izvor.

Vloga dosežkov in samospoštovanje

Vzorci vedenja, ki niso pristen odraz nas samih in za katere prejmemo socialno odobravanje, lahko nato postanejo naša kletka (Goffman, 1971). Težko je sneti masko, ki sicer ni udobna, a služi svojemu namenu, pridobivanju občutka vrednosti, ki ga oseba z ranljivim narcisizmom potrebuje, da preživi (Zeigler-Hill idr., 2008). Zdi se, da se ta potreba pojavlja tudi pri sindromu prevaranta, vendar v nekoliko drugačni obliki. Za sindrom prevaranta je namreč predvsem značilno nižje samospoštovanje (npr. Vergauwe idr., 2015), pri čemer uspeh omogoča, da posameznikove »lažne sposobnosti« ostanejo skrite in tako ščiti njegovo samospoštovanje, a hkrati predstavlja grožnjo samospoštovanju, ker vzbuja občutke prevarantskosti. Ker so ti posamezniki precej vpeti v karierni svet in prizadevanje za dosežke, sklepam, da pri njih prihaja do enačenja sposobnosti in lastne vrednosti. Hkrati pa je vrednost posameznika v kariernem svetu videna v njegovem uspehu. Glede na to, da predpostavljajo, da niso sposobni, potemtakem verjetno predpostavljajo, da niso vredni. Počutijo se manj učinkovite in imajo nižje samospoštovanje (Schubert in Bowker, 2017; Vergauwe idr., 2015). Schubert in Bowker (2017) pa sta poleg povezave z nizkim samospoštovanjem odkrila, tudi povezanost sindroma prevaranta z nestabilnim samospoštovanjem. Za nestabilno samospoštovanje je značilno, da je odvisno od zunanjih povratnih informacij (Kernis idr., 2000), kar pomeni, da posamezniki iščejo zunanjo potrditev – dosežke, ker njihova vrednost ni ponotranjena. Omenjena raziskava namiguje na to, da posamezniki s sindromom prevaranta ob neuspehu doživljajo upad v samospoštovanju, ob uspehu pa porast. Morda je slednji porast ob uspehu odraz olajšanja, ki ga doživijo ob tem, da njihova »nesposobnost« ostane skrita. Določene študije pa povezave med samospoštovanjem in sindromom prevaranta niso potrdile (npr. Cusack idr., 2013). Tako morda pri sindromu prevaranta obstaja tudi možnost, da  posameznik zgolj dvomi v svoje zmožnosti, pri čemer pa ima o sebi v splošnem pozitivno mnenje, medtem ko se občutek lastne neustreznosti neprestano pojavlja kot ena od jedrnih značilnosti ranljivega narcisizma (Miller idr., 2011).

Nižje pa ni le njihovo samospoštovanje, temveč tudi njihovo razpoloženje. Za sindrom prevaranta in ranljivi narcisizem je značilna nižja čustvena stabilnost (Bernard idr., 2002; Schubert in Bowker, 2017; Vergauwe idr., 2015; Zajenkowski in Fronczyk, 2020; Zeigler-Hill idr., 2008) in torej pogostejše doživljanje neprijetnih čustev. Tako so tudi bolj nagnjeni k doživljanju sramu in krivde in so posledično občutljivejši na kritiko (Cowman in Ferrari, 2002; Kaufman idr., 2020), ker je kritika razumljena kot dokaz njihove nevrednosti, nesposobnosti.

Da bi se izognili kritiki, je lahko vedenje tako pri ranljivem narcisizmu kot sindromu prevaranta močno perfekcionistično usmerjeno. Kaže se v obliki nezdrave samokritičnosti, postavljanja previsokih ciljev in zaznavanja zahtev drugih kot previsokih (Pannhausen idr., 2020; Smith idr., 2016). Perfekcionizem tako služi kot strategija, s katero vzdržujejo svoj socialni jaz in pridobivajo socialno odobravanje. S pomočjo perfekcionizma si oboji prizadevajo skrivati lastne napake in dajati vtis popolnosti, a se ne počutijo dovolj kompetentni za kaj takega. Pogosto namreč podcenjujejo svoje lastnosti (Bernard idr., 2002; Vergauwe idr., 2015). Če zaznavajo preveliko nemoč oz. nekompetentnost ob določenih nalogah, bi to lahko vodilo v drugo strategijo zaščite lastnega samospoštovanja, in sicer samo ovirajoče se vedenje (Cowman in Ferrari, 2002; Alhinai, 2019). Samo oviranje omogoča zaščito samopodobe, saj lahko posameznik neuspeh pripiše pomanjkanju truda, in ne lastnim sposobnostim.

Če sposobnost enačijo z vrednostjo, se po–tem tako posamezniki z ranljivim narcisizmom kot tisti s sindromom prevaranta morda primerjajo z ostalimi osebami v danem okolju (npr. sošolci, sodelavci, sorojenci), pri čemer zaradi podcenjevanja lastnih sposobnosti neprestano prihajajo do zaključka, da niso tako dobri kot ostali. Slednje tako lahko prispeva k neprijetnim čustvom, morda bi lahko sprožalo tudi občutke zavisti v odnosu do sodelavcev, ki so za njih zaznani kot večvredni. Kadar jih sodelavci zaznavajo kot sposobnejše, se počutijo nepristne, kar sproža dodatne neprijetne občutke krivde (Kaufman idr., 2020). Če razlikujejo med delom in sposobnostjo, si verjetno za ohranjanje slike sposobnosti, prizadevajo dajati vtis, da v lastno delo v resnici ne vložijo toliko truda, kot ga. Doživljanje nepristnosti je ob tem veliko bolj utemeljeno, odnosi pa so morda iz želje po ohranjanju določenega vtisa in s tem prevzemanjem socialnega jaza, osiromašeni. Morda težnja po vzdrževanju določenega vtisa tudi prispeva k temu, da se bolj držijo zase, na kar bi lahko nakazovala tudi višja introvertiranost pri ranljivem narcisizmu (Miller idr., 2011; Zajenkowski in Fronczyk., 2020) in sindromu prevaranta (npr. Vergauwe idr., 2015), čeprav določene raziskave te povezave s sindromom prevaranta niso potrdile (npr. Bernard idr., 2002).

Razširjenost sindroma prevaranta

Čeprav sta Clance in Imes (1978) poročali, da se sindrom prevaranta v večji meri pojavlja med uspešnimi in visoko izobraženimi ženskami, kasnejše raziskave ugotavljajo, da je razširjen tako med študenti (Bernard idr., 2002), zaposlenimi, ženskami in moškimi (Vergauwe idr., 2015), pripadniki etničnih manjšin, med tistimi z nižjim in višjim socialnoekonomskim statusom (npr. Bernard idr., 2018; Bravata idr., 2019) ipd. Vidimo, da se sindrom prevaranta pojavlja pri različnih posameznikih in se verjetno odraža glede na njihovo okolje. Feenstra idr. (2020) sklepajo o pomenu situacijskih faktorjev, in sicer, da se posamezniki počutijo kot prevaranti le v okolju, ki jim namiguje, da to so, saj lahko tak kontekst sproži aktivacijo ponotranjenih stereotipnih prepričanj o skupini, ki ji posameznik pripada. Na določene etnične skupina družba gleda kot na lene, manj inteligentne (Reyna, 2008, v Feenstra idr., 2020). Pod vplivom omenjenih prepričanj lahko pripadnik določene etnične manjšine ob sprejemu na univerzo dvomi, da je to zaradi njegovih sposobnosti (Feenstra idr., 2020). Sindrom prevaranta tako ni vezan izključno na izrazito uspešne in visoko izobražene posameznike. Občutki sindroma prevaranta lahko namreč preprečijo, da posameznik sploh doseže uspeh, saj morda v manjši meri načrtuje kariero (Neureiter in Traut-Mattausch, 2016), se poslužuje samo oviranja oz. se skuša izogniti dodatnim nalogam, da bi se izognil neuspehu. Poleg tega o občutkih prevarantskosti pogosto poročajo tudi  pripadniki etničnih manjšin, tisti z nižjim socialnoekonomskim statusom npr. temnopolti ameriški študentje (npr. Bernard idr., 2018). Etnične manjšine so pogosteje podvržene dodatnim stresorjem, kot so nižji socialnoekonomski status (SES), rasni diskriminaciji, ipd. Negotovo, stresno okolje lahko poveča verjetnost doživljanja občutkov prevarantskosti (Bravata idr., 2019).

Kar se tiče spola, raziskave ugotavljajo, da se vzorec teh težav, povezanih z občutki nepristnosti in lastne neustreznosti sindroma prevaranta in ranljivega narcisizma, pogosteje pojavlja med ženskami (Casale idr., 2016; Cusack idr., 2013; Green idr., 2020), ali pa razlik med spoloma ne najdejo (Miller idr., 2010; Vergauwe idr., 2015). Neenotnost raziskav v razlikah glede na spol, bi lahko bila posledica zanemarjanja spolnih vlog, saj se posameznikov biološki spolne sklada nujno z njegovo spolno vlogo. Že Clance in Imes (1978) sta opazili, da se sindrom prevaranta pogosteje pojavlja med ženskami in moškimi z bolj feminilnimi lastnostmi, torej med tistimi, ki v večji meri izražajo lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo ženskam, npr. večja čustvenost, ljubeznivost, družabnost, pripravljenost pomagati ipd. To sta pripisovali ponotranjenemu stereotipnemu pojmovanju žensk kot manj sposobnih od moških, zaradi česar so ženske dvomile o svojih sposobnostih v pretežno moških okoljih. Kasneje so Patzak idr. (2017) poročali, da se sindrom prevaranta v večji meri pojavlja pri ljudeh z feminino in nediferencirano (nizko izražene feminilne in maskuline lastnosti) spolno usmerjenostjo, ter v manjši med maskulino (usmerjenost k dosežkom, asertivnost ipd.) in androgino ( združene lastnosti feminine in maskuline spolne usmerjenosti).

Duševne težave

Ne glede na spolno vlogo oz. usmerjenost, podcenjevanje lastne učinkovitosti in pogostejše doživljanje neprijetnih čustev – upoštevajoč sindrom prevaranta in ranljivi narcisizem – vodi v čustveno izčrpanost, saj posameznika ovira pri obvladovanju zahtev (Perry idr., 2010). Čustvena izčrpanost je verjetno posledica kombinacije prizadevanja za zunanjo potrditev, razlaganja dogodkov v negativni luči in dvoma v lastne sposobnosti. Distres, ki ga doživljajo, lahko dolgoročno vodi v anksioznost, depresivnost in izgorelost (Bravata idr., 2019; Kaufman idr., 2020; Wirtz in Rigotti, 2020). To je cena, ki jo plačujejo ob občutkih lastne nepristnosti.

Zaključek

Kot vidimo, si sindrom prevaranta in ranljivi narcisizem delita določena skupna prepričanja in strategije spoprijemanja glede lastne nevrednosti in nesposobnosti. Pri obeh je v ozadju podobna neustrezna družinska dinamika in osebnostna struktura, prav tako pa oboji posamezniki doživljajo občutke nepristnosti, ki lahko dolgoročno vodijo v duševne težave. Občutki nepristnosti se zdijo bolj utemeljeni v primeru ranljivega narcisizma, za katerega je značilno dejansko pretvarjanje v odnosu do drugih. Kar se tiče dosežkov, so ti pri sindromu prevaranta in ranljivem narcisizmu v vlogi uravnavanja oz. zaščiti samospoštovanja. Navkljub marsikaterim navideznim podobnostim, o katerih priča tudi visoka povezanost med konstruktoma (npr. Kaufman idr., 2020), pa morda nekatere izpostavljene razlike med sindromom prevaranta in ranljivim narcisizmom nakazujejo, da se sindrom prevaranta lahko pojavlja tudi kot izoliran pojav. Na podlagi literature tako sklepam, da so posamezniki z ranljivim narcisizmom zelo pogosto podvrženi občutkom sindroma prevaranta, medtem ko posamezniki s sindromom prevaranta niso nujno tudi »narcisi«. Zdi se, kot da v kontekstu ranljivega narcisizma sindrom prevaranta predstavlja strategijo za uravnavanje samospoštovanja na področju osebnih dosežkov.

Literatura

Alhinai, T. Z. (2019). Grandiose and Vulnerable Narcissists Responses to Threats to Self-Esteem: Psychological Withdrawal and Self-Handicapping [Doktorska disertacija, Univerza v Durhamu]. Durham E-Theses. http://etheses.dur.ac.uk/13083/

American psychological association, (2022). https://www.apa.org/

Beck, J. S. (2011). Cognitive behavior therapy: basics and beyond (2. Izdaja). The Guilford Press.

Bernard, D. L., Hoggard, L. S. in Neblett, E. W., Jr. (2018). Racial discrimination, racial identity, and impostor phenomenon: A profile approach. Cultural Diversity and Ethnic Minority Psychology, 24(1), 51–61. https://doi.org/10.1037/cdp0000161

Bernard, N. S., Dollinger, S. J. in Ramaniah, N. V. (2002). Applying the Big Five personality factors to the impostor phenomenon. Journal of Personality Assessment, 78(2), 321–333. https://doi.org/10.1207/s15327752jpa7802_07

Bravata, D. M., Watts, S. A., Keefer, A. L., Madhusudhan, D. K., Taylor, K. T., Clark, D. M., Nelson, R. S., Cokley, K. O. in Hagg, H. K. (2019). Prevalence, predictors, and treatment of impostor syndrome: A systematic review. Journal of General Internal Medicine, 35(4), 1252–1275. https://doi.org/10.1007/s11606-019-05364-1

Casale, S., Fioravanti, G., Rugai, L., Flett, G. L. in Hewitt, P. L. (2016). The interpersonal expression of perfectionism among grandiose and vulnerable narcissists: Perfectionistic self-presentation, effortless perfection, and the ability to seem perfect. Personality and Individual Differences, 99, 320–324. https://doi.org/10.1016/j.paid.2016.05.026

Cater, T. E., Zeigler-Hill, V. in Vonk, J. (2011). Narcissism and recollections of early life experiences. Personality and Individual Differences, 51(8), 935–939. https://doi.org/10.1016/j.paid.2011.07.023

Clance, P. R. (1985). The impostor phenomenon: Overcoming the fear that haunts your success. Peachtree.

Clance, P. R. in Imes, S. A. (1978). The imposter phenomenon in high achieving women: Dynamics and therapeutic intervention. Psychotherapy: Theory, Research & Practice, 15(3), 241–247. https://doi.org/10.1037/h0086006

Cowman, S. E. in Ferrari, J. R. (2002). “Am I for real?” Predicting imposter tendencies from self-handicapping and affective components. Social Behavior and Personality: An International Journal, 30(2), 119–126. https://doi.org/10.2224/sbp.2002.30.2.119

Cusack, C. E., Hughes, J. L. in Nuhu, N. (2013). Connecting gender and mental health to imposter phenomenon feelings. Psi Chi Journal of Psychological Research, 18(2), 74–81. https://doi.org/10.24839/2164-8204.JN18.2.74

Feenstra, S., Begeny, C. T., Ryan, M. K., Rink, F. A., Stoker, J. I. in Jordan, J. (2020). Contextualizing the impostor “syndrome.” Frontiers in Psychology, 11. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.575024

Goffman, E. (1971) The Presentation of Self in Everyday Life. Pelican Books.

Green, A., MacLean, R. in Charles, K. (2020). Recollections of parenting styles in the development of narcissism: The role of gender. Personality and Individual Differences, 167, 110659. https://doi.org/10.1016/j.paid.2020.110246

Kaufman, S. B., Weiss, B., Miller, J. D. in Campbell, W. K. (2020). Clinical correlates of vulnerable and grandiose narcissism: A personality perspective. Journal of Personality Disorders, 34(1), 107–130. https://doi.org/10.1521/pedi_2018_32_384

Kernis, M., Paradise, A. W., Whitaker, D. J., Wheatman, S. R. in Goldman, B. N. (2000). Master of one’s psychological domain? Not likely if one’s self-esteem is unstable. Personality and Social Psychology Bulletin, 26(10), 1297–1305. doi:10.1177/0146167200262010.

Kets de Vries, M. F. R. (2005). The dangers of feeling like a fake. Harvard Business Review, 83(9), 108–116

King, J. E. in Cooley, E. L. (1995). Achievement orientation and the impostor phenomenon among college students. Contemporary Educational Psychology, 20(3), 304–312. https://doi.org/10.1006/ceps.1995.1019

Miller, J. D., Dir, A., Gentile, B., Wilson, L., Pryor, L. R. in Campbell, W. K. (2010). Searching for a vulnerable dark triad: Comparing factor 2 psychopathy, vulnerable narcissism, and borderline personality disorder. Journal of Personality, 78(5), 1529–1564. https://doi.org/10.1111/j.1467-6494.2010.00660.x

Miller, J. D., Hoffman, B. J., Gaughan, E. T., Gentile, B., Maples, J. in Keith Campbell, W. (2011). Grandiose and vulnerable narcissism: A nomological network analysis. Journal of Personality, 79(5), 1013–1042. https://doi.org/10.1111/j.1467-6494.2010.00711.x

Neureiter, M. in Traut-Mattausch, E. (2016). An inner barrier to career development: Preconditions of the impostor phenomenon and consequences for career development. Frontiers in Psychology, 7. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2016.00048 

Pannhausen, S., Klug, K. in Rohrmann, S. (2020). Never good enough: The relation between the impostor phenomenon and multidimensional perfectionism. Current Psychology: A Journal for Diverse Perspectives on Diverse Psychological Issues. Advance online publication. https://doi.org/10.1007/s12144-020-00613-7

Patzak, A., Kollmayer, M. in Schober, B. (2017). Buffering impostor feelings with kindness: The mediating role of self-compassion between gender-role orientation and the impostor phenomenon. Frontiers in Psychology, 8. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2017.01289

Perry, S. J., Witt, L. A., Penney, L. M. in Atwater, L. (2010). The downside of goal-focused leadership: The role of personality in subordinate exhaustion. Journal of Applied Psychology, 95(6), 1145–1153. https://doi.org/10.1037/a0020538

Schubert, N. in Bowker, A. Examining the impostor phenomenon in relation to self-esteem level and self-esteem instability. Current Psychology 38, 749–755 (2017). https://doi.org/10.1007/s12144-017-9650-4

Smith, M. M., Sherry, S. B., Chen, S., Saklofske, D. H., Flett, G. L. in Hewitt, P. L. (2016). Perfectionism and narcissism: A meta-analytic review. Journal of Research in Personality, 64, 90–101. https://doi.org/10.1016/j.jrp.2016.07.012

Thompson, T., Davis, H. in Davidson, J. (1998). Attributional and affective responses of impostors to academic success and failure outcomes. Personality and Individual Differences, 25(2), 381–396. https://doi.org/10.1016/s0191-8869(98)00065-8

Vergauwe, J., Wille, B., Feys, M., De Fruyt, F. in Anseel, F. (2015). Fear of being exposed: The Trait-Relatedness of the impostor phenomenon and its relevance in the work context. Journal of Business and Psychology, 30(3), 565–581. https://doi.org/10.1007/s10869-014-9382-5

Want, J. in Kleitman, S. (2006). Imposter phenomenon and self-handicapping: Links with parenting styles and self-confidence. Personality and Individual Differences, 40(5), 961–971. https://doi.org/10.1016/j.paid.2005.10.005

Wirtz, N. in Rigotti, T. (2020). When grandiose meets vulnerable: Narcissism and well-being in the organizational context. European Journal of Work and Organizational Psychology, 29(4), 556–569. https://doi.org/10.1080/1359432x.2020.1731474

Wink, P. (1991). Two faces of narcissism. Journal of Personality and Social Psychology, 61(4), 590–597. https://doi.org/10.1037/0022-3514.61.4.590

Zajenkowski, M. in Fronczyk, K. (2020). How do narcissists perceive personality items? Measurement invariance of a Big Five scale across low and high narcissism groups. Personality and Individual Differences, 152, 109595. https://doi.org/10.1016/j.paid.2019.109595

Zeigler-Hill, V., Clark, C. B. in Pickard, J. D. (2008). Narcissistic subtypes and contingent Self-Esteem: Do all narcissists base their Self-Esteem on the same domains? Journal of Personality, 76(4), 753–774. https://doi.org/10.1111/j.1467-6494.2008.00503.x