Duševnost kot trd oreh za raziskovanje

Psihologija je znanost, ki preučuje vedenje in duševnost ter združuje prvine naravoslovnih in humanističnih znanosti (Feldman Barrett, 2009). V psihologiji se srečujemo z nekaterimi težavami. Schwarz in Hünerfauth (1997, v Schwarz, 2009) sta odkrila velike diskrepance med podatki, pridobljenimi s psihometričnimi instrumenti in intervjuji. Maxwell s sodelavci (2015) je ugotovil, da se velikega števila psiholoških raziskav ne da replicirati. Poleg navedenega trd oreh za psihologijo ostaja razumevanje odnosa med duševnostjo in procesi v možganih (Feldman Barrett, 2009). Razlog za omenjene težave bi lahko bil, da je duševnost kompleksen sistem in njeno preučevanje je posledično zelo zapleteno (Ottino, 2003), empirično raziskovanje v psihologiji pa temelji na mnogih predpostavkah, ki niso nujno ustrezne (Schwarz, 2009; Schwarz, 2014).

Psihologija je znanost, ki združuje prvine naravoslovnih in humanističnih znanosti (Feldman Barrett, 2009). Ker pa se ukvarja z duševnostjo, za katero velja, da je kompleksen sistem (Ottino, 2003; Ladyman idr., 2012), se znanstveniki v psihologiji srečujejo z mnogimi težavami. V nadaljevanju članka bomo med drugim izpostavili odkritje velike diskrepance med rezultati, pridobljenimi s psihometričnimi sredstvi in intervjuji (Schwarz, 2009). Izpostavili bomo težave pri replikaciji psiholoških raziskav in kaj to pomeni za veljavnost ugotovitev (Maxwell idr., 2015). Dotaknili se bom še problema duh – telo in vloge psihologije pri njegovem reševanju (Feldman Barrett, 2009).

Danes psihologija velja za znanost, ki preučuje vedenje in duševnost. Njeni začetki segajo daleč v preteklost. Ime psihologija se je prvič pojavilo v Stari Grčiji, za razvoj psihologije kot znanosti pa je bil zelo pomemben tudi Descartes, ki je bil eden izmed prvih, ki je razmišljaj o problemu duh – telo. Descartes je predvideval, da imamo ljudje dušo, ki vpliva na naše telo in je od njega ločena oziroma ne temelji na materiji (Pirenne, 1950). Descartesovim odkritjem je leta 1879 sledilo prelomno leto, ko je znanstvenik Wundt odprl prvi psihološki laboratorij v Leipzigu (Harper, 1950). S tem se je začelo psihologijo dojemati kot eksperimentalno znanost, kar je vplivalo na nadaljni razvoj vede. Vse do danes je psihologija tesno povezana z naravoslovnimi znanosti – o tem, bomo razpravljali v nadaljevanju članka. Skušali bomo orisati še, zakaj je preučevanje duševnosti kompleksna naloga, dotaknili pa se bomo tudi vprašanja, ali je trenutni psihološki pristop do raziskovanja človeka sploh ustrezen oziroma kateri vidiki delovanja duševnosti morda ostajajo nekoliko zanemarjeni.

Preden se dotaknemo psihologije kot take se je treba dotakniti glavnega predmeta psihološkega opazovanja – duševnosti. Treba je opozoriti na to, da je duševnost zelo težko preučevati, ker velja za kompleksen sistem (Ottino, 2003; Ladyman idr., 2012). Kompleksni sistemi imajo svojo notranjo organizacijo in so odvisni od svojih preteklih stanj (Ottino, 2003), težko jih je verificirati in razumeti (Weng idr., 1999 v Ladyman idr., 2012). Kot smo omenili je torej primer kompleksnega sistema duševnost (Ottino, 2003), katere preučevanje je vse prej kot enostavno. Ne moremo je namreč napovedovati, saj na njeno vedenje oziroma stanje vpliva neobvladljivo veliko število različnih dejavnikov. Poleg tega je naše vedenje odvisno od naše preteklosti, kar pomeni, da na naše reakcije na dražljaje v sedanjosti vpliva kompleksna organizacija preteklih izkušenj. To pomeni, da se ljudje ne odzovemo nujno vedno enako na isti dražljaj, ampak se naši odzivi spreminjajo, kar še dodatno oteži napovedovanje. To, da poznamo, kaj dela en gradnik, nam ne pomaga pri razumevanju tega, kaj dela cela struktura (na primer zavesti in mnogih drugih višjih kognitivnih procesov ne znamo pojasniti na podlagi delovanja nevronov). Preučevanje gradnikov nam ne bo omogočilo sklepanja in napovedovanja celotne dinamike sistema, ker je delovanje (na primer vedenje) sistema v resnici odvisno ne le od delovanja posameznih gradnikov, ampak od njihove integracije in interakcij med njimi. Ravno zato ostaja problem duh – telo trd oreh v znanosti. Preučevati moramo torej sistem kot celoto (Ottino, 2003). Poleg tega je človek del socio-kulturnega konteksta. Vpet je v različne socialne interakcije, ki vplivajo nanj (kot otroci se na primer veliko naučimo preko interakcije s starši; vrstniki lahko na primer predstavljajo vir socialne opore, ki nam pomaga prebroditi težka obdobja). Duševnost prav tako ni ločena od socialnih norm, navad in drugih značilnosti družbenega okolja, v katerem človek živi. Ali lahko torej zares opišemo, pojasnimo in razložimo dogajanje znotraj človeka zgolj s psihometričnimi testi in drugimi psihološkimi metodami, ki so danes v uporabi, glede na to da je dogajanje plod takega števila različnih dejavnikov? Ali ne bi bilo bolj na mestu človeka preučevati z več različnih perspektiv in z uporabo številnih različnim metod, tako kvantitativnih kot kvalitativnih?

Pri preučevanju duševnosti je tako morda smiselno izhajati iz več znanstvenih izhodišč. Psihologija mnogokrat sledi metodologiji naravoslovnih znanosti, v katerih objekti obstajajo in imajo določene značilnosti, neodvisno od subjekta, ki jih opazuje. Znanstveniki si prizadevajo odkrivati objektivne zakone in odnose med spremenljivkami. Raziskovanje duševnosti na tak način je problematično. Kot smo omenili že v prejšnjih odstavkih je namreč duševnost kompleksen sistem, kjer zaradi sovplivanja različnih dejavnikov enaki dražljaji oziroma inputi ne sprožijo vedno enakega odgovora. Problematična je tudi predpostavka neodvisnosti objekta, saj zanemarja kompleksen svet človeka, v katerem imajo pomemben vpliv na našo duševnost tudi kulturno okolje, socialni svet, interakcije z drugimi ljudmi, subjektivne izkušnje itd. V naravoslovnih znanostih je znanje objektivno, njegovo pridobivanje je neodvisno od okolice. Kadar govorimo o duševnosti, so stvari veliko bolj zapletene. Človeka moramo namreč vedno postaviti v določen sociokulturni kontekst, če ga zares želimo preučevati (Jovanović, 2010). Kako torej napovedati vedenje človeka v vsakdanjem življenju, če smo naše napovedi izdelali na podlagi njegovega vedenja v laboratoriju (Gergen, 2001) po vzoru naravoslovnih znanosti? Na tem mestu bi lahko odprli tudi temo ekološke neveljavnosti, na katero opozarja Wertz (1993), saj nam ugotovitve, pridobljene v laboratoriju, le malo povejo o vsakdanjem delovanju človeka. To nas opozarja na pomen nekaterih kvalitativnih metod, kot je na primer opazovanje v naravnem okolju.

Široka uporaba psihometričnih sredstev kot objektivnih instrumentov za merjenje konstruktov je lahko problematična. V nadaljevanju bomo nekaj prostora v prispevku namenili ravno predstavitvi problema merjenja s psihološkimi testi, ker raziskovalci (Schwartz, 2009) odkrivajo zaskrbljujoče diskrepance med rezultati, pridobljenimi z različnimi psihološkimi metodami, ki naj bi bile veljavne. Zdi se nam, da bi to lahko nakazovalo ravno preveliko usmerjenost psihologije na naravoslovne metode in zanemarjanje kompleksnosti človekovega delovanja ter njegovega socio-kulturnega konteksta. Schwarz in Hünerfauth (1997, v Schwarz, 2009) sta tako naredila raziskavo, v kateri je sodelovalo zelo veliko število ljudi (čez 8000 udeležencev). Izdelala sta lestvico za merjenje subjektivnega zdravja, ki je vključevala 27 faktorjev. Lestvico sta poimenovala biološko-psihološko-socialni model. Vse merske karakteristike instrumenta so bile ustrezne, zato so ju rezultati iz prakse toliko bolj presenetili. Vsak udeleženec je rešil omenjeno lestvico subjektivnega zdravja, nato pa je prisostvoval še v psihoterapevtskem intervjuju. Med pridobljenimi kvalitativnimi in kvantitativnimi rezultati sta raziskovalca opazila velike diskrepance – vprašala sta se, ali morda celotna psihologija temelji na metodološki napaki (Schwarz, 2009). V luči tega sta skušala izboljšati psihometrične instrumente, vendar so bile diskrepance z intrevjuji še vedno prevelike. Takšni rezultati so pod vprašaj postavili veliko psiholoških testov in raziskav, saj kažejo na to, da so predpostavke, na katerih temeljita statistična obdelava empiričnih podatkov in koncept vprašalnikov kot merskih pripmočkov očitno neustrezne ali pomanjkljive. To nas pripelje do vprašanja, ali je pozitivistična usmeritev res ustrezna za preučevanje duševnosti. Oris tega primera se nam zdi pomemben, ker nas kot raziskovalce v psihologiji spodbudi, da premislimo o svojih predpostavkah in ustreznosti metod, ki jih uporabljamo. Veliko se namreč zanašamo na izsledke raziskav, ki uporabljajo psihometrične metode. Mislimo, da je kvalitativne in kvantitativne metode merijo različne vidike duševnosti. V primeru tako velike diskrepance, ki sta jo ugotovila omenjena avtorja, bi bilo verjetno bolj smiselno zaupati kvalitativnim podatkom. Instrumenti za pridobivanje kvantitativnih podatkov namreč temeljijo na mnogih predpostavkah, ki ni nujno, da so v resnici izpolnjene. Prav tak kvalitativne metode večinoma omogočajo vpogled v to, kako se presoje ljudi dejansko tvorijo (Schwarz, 2009). Pristop, ki nam ponudi največ informacij o človekovi duševnosti pa je verjetno sestavljen iz kvantitativnega in kvalitativnega pridobivanja podatkov.

Schwarz (2009) navaja, da je razlog za odkrito diskrepanco morda to, da statistični preizkusi velikokrat temeljijo na predpostavki normalne porazdelitve spremenljivk, v resnici pa je porazdelitev drugačna. V raziskavi sta namreč Scwarz in Hünerfauth (1997, v Schwarz, 2009) opazila veliko porazdelitev, ki so odstopale od normalne, so se pa tudi razlikovale glede na podskupine udeležencev. Problem je morda tudi v tem, da (večinoma) vprašalniki temeljijo na testni teoriji, ki predvideva, da je izmerjena oziroma empirična vrednost enaka seštevku prave vrednosti in napake, ki jo naredimo pri merjenju. Predvidevamo, da je napaka naključna, kar pa ni nujno res, saj je lahko tudi sistematična oziroma konsistentna. Tu lahko pride do napačnih zaključkov, če predvidevamo, da so napake naključne, v resnici pa so sistematične. Problematično je tudi to, da pri testih pogosto predvidevamo, da če damo istemu človeku v več različnih časovnih točkah za rešiti določen vprašalnik (ki meri navidezno stabilne lastnosti), ga bo vedno rešil enako oziroma podobno. V resnici v vsakem poskusu udeleženec sledi nekemu trenutnemu načinu odgovarjanja na vprašanja, ki si ga zamisli in posledično vprašalnik vedno reši nekoliko drugače – ko rešuje isti vprašalnik, bo v enem poskusu na primer bolj optimističen, v drugem manj, v enem bo podajal bolj ekstremne odgovore, v drugem manj. Na naš način odgovarjanja lahko na primer vpliva že to, da smo v nekaterih časovnih točkah bolj anksiozni kot v drugih, velik vpliv pa imajo verjetno tudi naše potrebe (na primer občutek lakote, žeje, zaspanosti) in prepričanja (na primer če smo prepričani, da smo visoko ekstravertni, lahko to vpliva na to, kako rešujemo vprašalnik za merjenje osebnosti). Vprašanje torej je, ali z vprašalniki in drugimi merskimi instrumenti merimo konstrukte, ali v resnici merimo naša prepričanja, ideje, mnenja o teh konstruktih? Poleg tega lahko na odgovore vplivajo številne spremenljivke v okolju, katerim na prvi pogled ne pripisujemo relevantnosti za merjen konstrukt. Ker pa je človekova osebnost tako kompleksna in prepletena z okoljem, lahko mnogi dejavniki, ki sprva morda niso tako očitni, vplivajo na njeno merjenje oziroma izmerjeni rezultat, kar lahko le tega bistveno spremeni. V resnici človeško vedenje in delovanje ni tako racionalno in usklajeno, kot to velikokrat predvidevamo, ko apliciramo določene psihometrične metode. Velikokrat so v preizkusih kršene tudi predpostavke, na resničnosti katerih temeljijo številni statistični testi (Schwarz, 2014), na primer predpostavka normalne porazdelitve. Razmišljanje o ustreznosti omenjenih predpostavk v psihologiji je izrednega pomena, saj velik del obdelave podatkov temelji na njih. Če torej predpostavke niso ustrezne, ni ustrezna obdelava podatkov in s tem rezultati ter zaključki mnogih raziskav. Da bi se karseda izognili takšim in podobnim težavam, se moramo po mojem mnenju pri preučevanju duševnosti zavedati njene kompleksnosti. Duševnost moramo preučevati preko kombiniranja več različnih metod in morda celo več različnih disciplin. Mislim, da bi bilo razmišljanje v smeri interdisciplinarnosti smiselno. Interdisciplinarni pristop je tisti, ki pri raziskovanju upošteva vidike in spoznanja več disciplin ter jih med sabo integrira. Tak pristop upošteva, da omenjena spoznanja vplivajo drug na drugega, so v interakciji. Spoznanj torej ne zgolj sešteva, ampak integrira (Caldwell, 2015). Mislim, da bi nam pogled na duševnost z več perspektiv morda omogočil bolj pogloljeno razumevanje njene kompleksne strukture. V njeno preučevanje bi tako bili vključeni znanstveniki s področij kot so psihologija, informacijska znanost, sociologija, umetna inteligenca, kognitivna znanost, filozofija itd. Znanje o duševnosti bi se tako gradilo na temeljih več disciplin. Kar se tiče določenih predpostavk pa je dejstvo, da so nujne. Pomembno se je čim bolj prepričati o njihovi ustreznosti in jih upoštevati/izpostaviti pri interpretaciji rezultatov.

Dvom glede ustreznosti psiholoških preizkusov izraža tudi Maxwell s sodelavci (2015), ki v svojem članku opaža, da se veliko psiholoških raziskav ne da replicirati. Obstaja namreč več raziskav, ki so odkrile določen statistično pomemben rezultat, replikacijske raziskave pa niso odkrile statistične pomembnosti. To sicer ne pomeni nujno, da je originalna raziskava »napačna« oziroma ničelna hipoteza pravilna. Iz tega lahko zaključimo le, da replikacijska raziskava ni ne potrdila ne ovrgla rezultatov originalne raziskave in je potrebno nadaljnje raziskovanje. Na tem mestu bomo predstavili primer raziskave, ki je delo Galaka in sodelavcev (2012), v katerem so skušali replicirati ugotovitve Bema (2011, v Galak idr., 2012). Slednji naj bi ugotovil, da obstajajo tako imenovane prekognitivne sposobnosti oziroma sposobnosti napovedovanja prihodnjih dogodkov. V enem od svojih eksperimentov je tako udeležencem prikazoval dražljaje ali na desni ali na levi strani vidnega polja, udeleženci pa so imeli nalogo pred vsakim prikazo napovedati, na kateri strani se bo dražljaj prikazal. Ugotovil je, da so v nekaterih pogojih udeleženci napovedovali bolje, kot bi to pričakovali po slučaju. V drugem, najbolj razvpitem eksperimentu je Bem (2011, v Galak idr., 2012) udeležencem najprej pokazal 48 besed, udeleženci pa so jih imeli nalogo priklicati. Nato je sledila vaja, v kateri so si udeleženci na različne načine skušali zapomniti manjši nabor besed, ki so se tudi prej pojavile v fazi priklica. Bem je predpostavil, da bodo besede iz nabora iz prihodnosti vplivale na udeležence, le te pa jih bodo bolje prepoznali v prvi fazi (v fazi priklica). Izkazalo se je, da so besede, ki so jih udeleženci kasneje (v drugi fazi)vadili, dejansko večkrat priklicali prej, v prvi fazi. Galak se je s sodelavci (2012) lotil replikacije omenjenih eksperimentov in dobil rezultate, ki ne potrjujejo ugotovitev prvotne študije.

Vseeno pa Maxwell s sodelavci (2015) opozarja, da to, da replikacijska študija ne pokaže učinka, še ne pomeni, da prvotna študija ni dobila korektnih rezultatov, saj vedno obstaja določena verjetnost, da bomo naredili napako (ali v prvotni ali v replikacijski raziskavi). To lahko morda povežemo s prej omenjeno kompleksnostjo duševnosti, na katero vpliva veliko različnih spremenljivk. Zaradi te kompleksnosti je morda težje oblikovati močnejše zaključke. Teh lastnosti se je treba v raziskovanju zavedati in na fenomene pogledati z več perspektiv, uporabiti več metod itd. Poleg tega moramo vedno opraviti več kot eno replikacijsko študijo, če želimo dobro oceniti korektnost originalne raziskave. Wiggins in Christopherson (2019) v svojem delu opozarjata, da se replikacijska kriza tiče težav v znanosti, ki presegajo zgolj meje replikacije. John in sodelavci (2012) so ugotovili, da je v psihologiji zelo pogosta raba vprašljivih raziskovalnih praks, kar je doprineslo do replikacijske krize. Vprašljive prakse se v omenjenem kontekstu nanašajo na prakse kot je selektivno poročanje o rezultatih študije, poročanje na način, ki poveča verjetnost, da bo študija objavljena, neustrezen tretma osamelcev, itd. Poleg omenjenega so težave tudi na nivoju publikacij (npr. revije raje objavljajo zanimiva, nova odkritja, zato so lahko manj zanimiva, a prav tako (če ne celo bolj) pomembna odkritja neobjavljena), transparentnosti (npr. kadar raziskovalci ne želijo objaviti svojih metod). V psihologiji je problematična tudi predpostavka merjenja konstruktov. Kadar merimo, konstrukte dojemamo kot posledice meritev (Edwards in Bagozzi, 2000). Do konstruktov dostopamo posredno in sicer preko meritev (meritve so torej pokazatelji konstruktov). Mislim, da je to lahko problematično, ker posledično merjenje določene sposobnosti (na primer inteligentnosti) posledično ni nujno odraz dejanske sposobnosti, ampak odraz odzivanja na merilne geste. Določen konstrukt tako ne pokaže nujno prisotnosti spodobnosti, ki naj bi jo reprezentiral. Tako z merjenjem IQ-ja na primer ne merimo nujno inteligentnosti, ampak reševanje IQ testov.

Težnja psihologije k zatekanju k naravoslovnim metodam se kaže tudi v problematiki duh – telo, s katero se ukvarjajo nekateri znanstveniki že stoletja in si na nek način želijo, da bi se celotno človekovo delovanje dalo zreducirati na nevrofiziologijo možganov. Možgani delujejo tako, da dobijo določen senzorni input, del tega pretvorijo v informacije in te informacije kategorizirajo. S tem jim pripišejo pomen. Raziskovalci (Feldman Barrett, 2009) navajajo, da podlaga za mišljenje sicer so bolj enostavni procesi, vendar lahko duševnost le delno povežemo z delovanjem možganov (z delovanjem možganskih omrežij in povezavami med njimi). Za celosten opis duševnosti je nujna uporaba psihološke terminologije. To pomeni, da celotne duševnosti ne moremo opisovati zgolj z delovanjem možganov. To nas pripelje do naslednjega trdega oreha za znanstvenike v psihologiji in sorodnih disciplinah, in sicer je to problem duh – telo. Ljudje imamo telo in imamo duševnost – njuna povezava pa v nevroznanstvenem smislu ni jasna (torej duševnosti ne moremo (še) reducirati na nevrone in povezave med njimi). Višja kognitivna stanja lahko hkrati razložimo z enostavnejšimi in bolj bazičnimi procesi, hkrati pa jih ne moremo – nujno si moramo pomagati s fenomenologijo oziroma preučevanjem doživljanja, subjektivnega občutka. To pomeni, da psihologija ne more biti zgolj naravoslovna veda, če želi uspešno opisati duševnost. Na tem mestu potrebujemo psihologijo kot vedo, ki ji uspe kombinirati tako naravoslovni, družboslovni in humanistični pristop k preučevanju duševnosti. Vsi omenjeni pristopi bi po mojem mnenju lahko predstavljali širok in interdisciplinaren znanstven okvir za preučevanje duševnosti. Morda striktna ločnica med njimi danes ni več tako smiselna, saj nam to omogoča bolj širšo obravnavo fenomenov z več perspektiv. Oklepanje zgolj enega pristopa nam bo zaprlo mnoga vrata in nas prikrajšalo za nove ugotovitve. Avtorji (Wertz, 1993) navajajo, da je predvsem kognitivna psihologija v svojih predpostavkah preveč naravoslovno naravnana. Wertz (1993) rešitev navaja v fenomenologiji in preučevanju subjektivnega izkustva, saj je to velik del duševnosti, ki je v raziskavah nekoliko zanemarjen.

Morda lahko omenjeno zanemarjenost povežemo s tem, da lako izkustvo preučujemo s kvalitativnimi pristopi, ki so v psihologiji bolj malo v uporabi. Z besedo kvalitativni pristopi označujemo metode, ki zbirajo podatke v obliki opisov, ne številk. Med njih spadajo na primer metode opazovanja, metode spraševanja in metode beleženja, poleg tega pa še številne druge. Omogočajo nam vpogled v naravno dogajanje preiskovancev, pomen in konteskt njihovega delovanja. Omogočajo tudi postavitev teoretskih okvirjev in produkcijo hipotez (Musek, 2005). Kvalitativni pristopi so v psihologiji manj prevalentni in podrejeni tradicionalnim pozitivističnim paradigmam, saj mnogokrat veljajo tudi za manj veljavne, zanesljive, točne. Revije redko objavljajo kvalitativne študije (kar je verjetno vzrok za njihovo nizko število), če pa jih, objavijo takšne, katerih rezultati potrjujejo in dopolnjujejo tenutne psihološke prakse in ne tistih, ki jih postavljajo pod vprašaj. Posledično kvalitativne metode ne dajo kreativnih, inovativnih rezultatov, ampak se te elemente iz rezultatov mnogokrat »izbriše«, »popravi«, češ da so preveč subjektivni (Gough in Lyons, 2015). Prednost kvalitativnih metod, ki ne sledijo pozitivističnim načelom je v tem, da omogočajo zelo široko raziskovanje človekove duševnosti in njeno povezovanje z na primer etničnostjo, raso, kulturo. To nam pomaga pri raziskovanju številnih kompleksnih socialnih tematik in omogoča bolj celostno obravnavo človeka (Breen in Darlaston-Jones 2010, v Gough in Lyons, 2015). Poleg omenjenega omogočajo dostop do preučevanja zavesti in subjektivne izkušnje človeka.

Psihologija je torej znanost o vedenju in duševnih procesih, ki ima dolgo zgodovino. Ker pa se ukvarja z duševnostjo, za katero velja, da je kompleksen sistem (Ottino, 2003; Ladyman idr., 2012), se znanstveniki v psihologiji srečujejo z nekaterimi težavami, ki smo jih skušali orisati v članku. Znanstveniki (Ladyman idr., 2012) poudarjajo, da bi razumevanje kompleksnosti lahko pomenilo nov teoretični okvir, znotraj katerega znanost deluje. Pomembno vlogo v znanosti ima tudi kombiniranje različnih metod, tako kvantitativnih kot kvalitativnih in tako naravoslovnih kot družboslovnih. Duševnost je namreč tako kompleksna (Ottino, 2003), da je samo z uporabo omejenega nabora metod ne moremo zares temeljito preučevati. Poleg tega je za premik na področju znanosti o duševnosti treba premisliti o predpostavkah in temeljih, na katerih temelji celotna znanost.

Literatura:

Caldwell, W. (2015). Multi/Inter/Trans – disciplinary, What’s the Difference? PFP. Pridobljeno s https://blogs.lt.vt.edu/grad5104/multiintertrans-disciplinary-whats-the-difference/

Edwards, J. R. in Bagozzi, R. P. (2000). On the nature and direction of relationship between constructs and measures. Psychological Methods, 5(2), 155–174.

Feldman Barrett, L. (2009). The Future of Psychology: Connecting Mind to Brain. Perspectives on Psychological Science, 4(4), 326–339. https://doi.org/10.1111/j.1745-6924.2009.01134.x

Galak, J., LaBoeuf, R. A. in Nelson, L. D. (2012). Correcting the past: failures to replicate psi. Journal of Personality and Social Psychology, 103 (6), 933–948. http://dx.doi.org/10.1037/a0029709

Gergen, K. J. (2001). Psychological science in a postmodern context. American Psychologist, 56(10), 803–813.

Gough, B. in Lyons, A. (2016). The future of qualitative research in psychology: accentuating the positive. Integrative Psychological and Behavioural Science, 50, 234–243.

Harper, R. S. (1950). The first psychological laboratory. Isis, 41(2), 158–161. http://www.jstor.org/stable/227184

John, L. K., Loewenstein, G. in Prelec, D. (2012). Measuring the prevalence of questionable research practices with incentives for truth telling. Psychological Science, 23(5), 524–532. https://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0956797611430953

Jovanović, G. (2010). Historizing epistemology in psychology. Integrative Psychological and Behavioral Science, 44, 310-328. https://doi.org/10.1007/s12124-010-9132-9

Ladyman, J., Lambert, J. in Wiesner, K. (2012). What is a complex system? European journal for Philosophy and Science, 3, 33–67. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1007/s13194-012-0056-8

Maxwell, S. E., Lau, M. Y. in Howard, G. S. (2015). Is psychology suffering from a replication crisis? American Psychologist, 70(6), 487–498. http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1037/a0039400

Musek, J. (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Ottino, J. M. (2003). Complex systems. American Institute of Chemical Engineers Journal, 49(2), 292–299. 

Pirenne, M. H.  (1950). Descartes and the body-mind problem in physiology. The British Journal for the Philosophy of Science, 1(1), 43–59. http://www.jstor.org/stable/685669

Schwarz, M. (2009). Is psychology based on a methodological error?. Integrative Psychological and Behavioral Science, 43, 185–213. https://doi.org/10.1007/s12124-009-9089-8

Schwarz, M. (2014). The living fossil of human judgment. Integrative Psychological and Behavioral Science, 48, 211–237. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1007/s12124-014-9262-6

Wertz, F. J. (1993). Cognitive psychology: a phenomenological critique. Journal of Theoretical and Philosophical Psychology, 13(1), 2–24.

Wiggins, B. J. in Christopherson, C. D. (2019). The replication crisis in psychology: an overview for theoretical and philosophical psychology. Journal of Theoretical and Philosophical Psychology, 39(4), 202–217. http://dx.doi.org/10.1037/teo0000137