Pregled teorij in modelov žalovanja

Žalovanje ob izgubi ljubljene osebe je izjemno intimna in edinstvena izkušnja oz. doživetje. Različni modeli in teorije poskušajo žalovanje opredeliti, pojasniti njegov potek, značilnosti in navsezadnje njegov pomen. V prispevku so predstavljeni tako tradicionalni modeli in teorije o žalovanju, kot je Freudov (1917) klasični psihoanalitični model izgube, kakor tudi nekoliko bolj splošno znani modeli, kot sta petstopenjski model žalovanja avtorice Kübler-Ross (1969) in model, ki izhaja iz teorije navezanosti avtorja Bowlbyja (1969, 1973, 1980). Prispevek se dotakne tudi sodobnejših in alternativnih modelov žalovanja avtorjev Wordna (2008), Stroebeja in Schuta (1999) ter Bonanna (2001), ki upoštevajo individualne razlike v procesu žalovanju.

Žalost je naravni človeški odziv na ločitev ali izgubo, zlasti izgubo ljubljene osebe. V nasprotju s številnimi stresnimi življenjskimi izkušnjami je smrt osebe dokončna in je ni mogoče spremeniti s prizadevanji preživelih. Glavna naloga žalujočih je, da se sprijaznijo s situacijo in da najdejo način, kako nadaljevati s svojim življenjem po izgubi ljubljene osebe (Boerner idr., 2015). Pomembno je omeniti, da izguba ne pomeni le smrti bližnjega, saj lahko žalujemo tudi za mnogimi drugimi izgubami, npr. za izgubo službe, zdravja, priložnosti, domače živali. V članku pa se bom osredotočila na izgubo v smislu smrti bližnjega. Mnogo avtorjev je oblikovalo teorije in modele žalovanja z namenom, da bi pojasnili njegov potek, značilnosti in pomen. Glavni namen prispevka je predstaviti različne teorije in modele žalovanja.

Žalost, žalovanje in izguba

V literaturi se izrazi žalost oz. bridkost (angl. grief), žalovanje (angl. mourning) in izguba (angl. bereavement) pogosto uporabljajo izmenično, vendar imajo različne pomene (Buglass, 2010). Izguba je stanje, v katerem je nekdo izgubil ljubljeno osebo zaradi smrti (American Psychological Association, 2022a). Nanaša se torej na obdobje izgube, v katerem se pojavita žalost in žalovanje. Lahko bi rekli, da gre za začasno stanje depresije, ki po navadi sčasoma spontano izzveni. Oseba lahko v tem obdobju doživi tesnobo, nespečnost, pomanjkanje aktivnosti, hiperaktivnost ali občutek nemoči (Buglass, 2010).  To bolečino in stisko lahko žalujoči z drugimi deli ali pa tudi ne, saj so odzivi posameznikov ob izgubi različni. V tem obdobju izgube lahko posameznik doživi spremembo družbenega položaja (npr. Žena po smrti partnerja postane vdova) (American Psychological Association, 2022a). Izguba družinskega člana spremeni dotedanje vzorce delovanja družine, kar sproži potrebo po preureditvi in prilagoditvi vlog ter odnosov družinskih članov (Uhlenberg, 1980). Žalost oz. bridkost pa je posameznikov osebni odziv na izgubo in ima čustveno, telesno, vedenjsko, kognitivno, socialno in duhovno razsežnost (Greenstreet, 2004). Gre za bolečino, ki jo doživimo ob večji izgubi, običajno po smrti ljubljene osebe. Pogosto vključuje telesno nelagodje, ločitveno tesnobo, zmedenost, hrepenenje, obsesivno razmišljanje o preteklosti in strah glede prihodnosti. Vendar pa vse izgube ne povzročijo močnega odziva. Prav tako žalost oz. bridkost ob izgubi ni vedno javno izražena (American Psychological Association, 2022b). Žalovanje pa se nanaša tudi na zunanji izraz te žalosti (Buglass, 2010). Gre torej za proces občutenja ali izražanja žalosti po smrti ljubljene osebe. Običajno vključuje apatijo in potrtost, izgubo zanimanja za zunanji svet ter zmanjšano aktivnost in iniciativnost. Ti odzivi so podobni kakor pri depresiji, vendar v tem primeru niso tako dolgotrajni in jih ne obravnavamo kot patološke. Takšna občutenja so namreč značilna za normativen potek žalovanja v zahodni kulturi, saj je za osebe, ki so doživele hudo izgubo, pričakovano, da občutijo žalost in distres, ki pa sčasoma upadeta. Med nenormativna žalovanja nasprotno sodita dolgotrajno in odsotno žalovanje ter distres (Carr, 2015). Žalovanje lahko vključuje tudi jezo (npr. do pokojnika, ker je umrl), občutke olajšanja (npr. da pokojnik ne trpi več), tesnobo zaradi posledic izgube nekoga, od katerega so bili žalujoči morda odvisni, in telesne znake (npr. utrujenost, izgubo apetita) (American Psychological Association, 2022c). Skozi proces žalovanja naj bi žalost izzvenela (Buglass, 2010). Na podlagi vsega navedenega lahko uvidimo, da izguba in žalovanje vsestransko vplivata na posameznika, saj ne spremenita zgolj psihološkega delovanje osebe, ampak tudi socialno in telesno delovanje. 

Freud in klasična psihoanaliza

Eden od vplivnejših pristopov k raziskovanju žalovanja in izgube je klasični psihoanalitični model izgube, ki izhaja iz Freudovega temeljnega dela Žalovanje in melanholija, objavljenega leta 1917. Žalovanje je pojmoval ne le kot izgubo ljubljenega objekta (s tem je mislil osebo), temveč tudi kot izgubo države, idealov ali doma. Freud je poudarjal, da žalovanje samo po sebi ni patološko stanje, čeprav se pogosto tako zdi. Je pa kot patološki odziv na izgubo obravnaval melanholijo, ki sega v nezavedno. Ta se razlikuje od žalovanja prav v tem, da oseba ne zmore oz. ne zna v popolnosti razumeti izgube (Freud, 1917). Tako kot večino človekovega delovanja, Freud tudi žalovanje opisuje v smislu delovanja gonov, predvsem libida. Ta naj bi se investiral v obstoječe objekte. Ko pa ti prenehajo obstajati (npr. oseba umre), se mora libido postopoma umakniti iz objekta. Ta proces ni enostaven, saj se s težavo poslovimo od nečesa ljubega. Zato odstranjevanje libida poteka postopno, z veliko časa in energije. Posledično se obstoj izgubljenega objekta psihično podaljša (Freud, 1917). Postopen umik libida iz objekta poteka s pogledom v preteklost in priklicem spominov. S tem, ko obudimo vse spomine in pričakovanja s katerimi je libido vezan na objekt, se ta loči od njega. Postopno odrekanje ljubljeni osebi pa v posamezniku sproži boleč notranji boj. Žalujoči močno hrepeni po izgubljeni ljubljeni osebi, hkrati pa se sooča z realnostjo njene odsotnosti. Ta proces umika libida, je Freud imenoval »delo žalovanja« (angl. »the work of mourning«). Proces žalovanja se kočna, ko je jaz ponovno osvobojen povezave z izgubljenim objektom in posledično lahko libido investira v nove objekte (Freud, 1917). Freud je trdil, da si ob koncu tega procesa žalujoči povrne dovolj čustvene energije, da lahko vlaga v nove odnose in dejavnosti. Model poudarja pomen čim hitrejšega okrevanja in vračanja na »normalno« raven delovanja. Ironično je, da je Freud trdil, da naj bi strmeli k temu, da se žalovanje konča v razmeroma kratkem času, saj je kot žalujoči oče pisal o svoji močni navezanosti na hčerko še 30 let po njeni smrti. V zasebni korespondenci se je zelo dobro zavedal dolgoročne narave žalovanja in stalne povezanosti staršev z umrlim otrokom (Shapiro, 2001, v Hall, 2014). Ta pogled na proces žalovanja je prevladoval v literaturi v preteklem stoletju in je bil šele v zadnjem času postavljen pod vprašaj. Koncept »delo žalovanja« se je izkazal kot preširok in premalo jasen, ker ne razlikuje med procesi, kot so ruminacija, soočanje s čustvi in izražanje čustev (Boerner idr., 2015). Še eden izmed pomislekov o Freudovem pristopu je ta, da temelji na kliničnih izkušnjah z ljudmi z depresijo. Morda je zato njegovo razumevanje žalovanja in izgube omejeno na to specifično skupino in ne velja za splošno populacijo (Freud, 1961, v Buglass, 2010).

Stopnje, faze in naloge

Več kasnejših teoretikov je žalovanje pojmovalo kot zaporedje predvidljivih stopenj, faz in nalog (npr. Bowlby, 1969, 1973, 1980;  Kübler-Ross, 1969; Parkes in Weiss, 1983). Eden izmed najbolj znanih modelov žalovanja je petstopenjski model žalovanja avtorice Kübler-Ross. Prva stopnja se imenuje zanikanje (Hall, 2014). V tej fazi žalujoči sicer verjamejo, da je njihova ljubljena oseba umrla, zato je njihovo zanikanje zgolj simbolično. Ne morejo na primer verjeti, da jih njihov prijatelj ali družinski član nikoli več ne bo poklical ali se vrnil z dela ob določenem času (Bolden, 2007). Na tej stopnji svet postane nesmiseln, nepremagljiv in žalujoči so v stanju šoka in otopelosti. Zanikanje nam pomaga, da se izognemo prekomernemu žalovanju. V nasprotnem primeru bi lahko vsa čustva, ki so povezana z izgubo občutili naenkrat, kar bi bilo čustveno preobremenjujoče. Ta faza nam  pomaga preživeti izgubo, saj zanikanje deluje kot obrambni mehanizem in nam omogoča, da občutimo le toliko, kolikor lahko prenesemo (Kübler-Ross in Kessler, 2014). Druga stopnja se imenuje jeza. Ta se lahko kaže na različne načine. Morda smo jezni na ljubljeno osebo, ker ni bolje poskrbela zase, ali pa smo jezni, ker mi nismo bolje poskrbeli zanjo. Morda smo jezni na zdravnike, ker jim ni uspelo rešiti nam tako drage osebe. Ni nujno, da je jeza logična ali veljavna, naj bi pa bila po mnenju avtorice ključna v procesu žalovanja. Naslednja stopnja je pogajanje. Zanjo je značilna močna želja po tem, da bi se življenje vrnilo v prejšnje stanje oz. da se želimo vrniti v preteklost in na primer hitreje prepoznati bolezen ali preprečiti nesrečo. Znajdemo se v labirintu izjav, kot so »če bi le« ali pa »kaj, če bi«. Na koncu vedno pridemo do istega zaključka, in sicer, da je naša ljubljena oseba resnično odšla. Četrta stopnja je žalost. Na tej stopnji se naša pozornost preusmeri iz preteklosti v sedanjost. Soočimo se z globoko žalostjo, ki je popolnoma normalen odziv na izgubo in ni znak duševnih težav. Morda na tej stopnji ne bomo imeli energije, da bi vstali iz postelje ali kaj pojedli, ker v tem ne vidimo smisla. Čeprav je tako globoko žalost težko prenašati, ta vseeno vsebuje elemente, ki so lahko koristni pri žalovanju. Žalost nas upočasni in nam omogoči, da se resnično seznanimo z izgubo. Omogoča nam, da se ponovno zgradimo od temeljev navzgor. Zadnja stopnja žalovanja se imenuje sprejemanje. To stopnjo pogosto zamenjujemo s tem, da se počutimo v redu glede tega, kar se je zgodilo. Večina ljudi se tik ob izgubi ljubljene osebe namreč ne počuti dobro ali v redu. V tej fazi sprejmemo dejstvo, da je naša ljubljena oseba fizično odšla, in se zavedamo, da je ta nova realnost trajna. Ta realnost nam najverjetneje takoj po izgubi ne bo všeč, vendar jo sčasoma sprejmemo. Naučimo se živeti z njo (Kübler-Ross in Kessler, 2014). Čeprav nam tik ob izgubi novonastala realnost najverjetneje ne bo všeč, to še ne pomeni, da nam novo življenje, ki ga vzpostavimo brez te osebe, ne bo nikoli več všeč. Model avtorice Kübler-Ross (1969) je populariziral stopenjske modele žalovanja. Že vrsto let ga poučujejo na šolah in univerzah. Prav tako se pojavlja v časopisih in revijah, namenjenih žalujočim in njihovim družinskim članom. Stopenjski modeli so tako močno vplivali na splošno razumevanje žalovanja v naši družbi. Čeprav obstajajo študije, ki naj bi potrjevale stopenjske modele, večina raziskav ugotavlja, da se odzivi na izgubo od posameznika do posameznika zelo razlikujejo in da le malo ljudi prehaja skozi stopnje na pričakovan način. Takšni modeli imajo torej kar nekaj pomanjkljivosti, in sicer žalujoče postavljajo v pasivno vlogo, čeprav žalovanje dejansko zahteva aktivno udeležbo preživelega. Prav tako ne upoštevajo družbenih ali kulturnih dejavnikov, ki vplivajo na proces žalovanja, in se preveč osredotočajo na čustvene odzive, premalo pa na kognicijo in vedenje žalujočih. Največja pomanjkljivost pa je, kot že omenjeno, njihova rigidnost in linearnost, saj ne upoštevajo velike variabilnosti v načinih žalovanja (Boerner idr., 2015).

Še en vpliven teoretični okvir, ki žalovanje pojasnjuje v stopnjah oz. fazah, je Bowlbyjeva teorija navezanosti, ki jo je razvil s pomočjo avtorice Ainsworth (Ainsworth in Bowlby, 1991). Teorija navezanosti združuje ideje in znanja psihodinamske paradigme, razvojne literature o odzivih otrok na ločitev in preučevanja žalovanja pri primatih. Teorija predpostavlja, da posamezniki med normativnim razvojem instinktivno oblikujejo čustvene vezi z drugimi posamezniki. Sprva se oblikujejo močne vezi med otrokom in starši, pozneje pa se te čustvene vezi oblikujejo tudi z drugimi odraslimi. Narava odnosa med otrokom in njegovo materjo ali skrbnikom naj bi močno vpliva na otrokove poznejše odnose. Ob ogroženosti teh čustvenih vezi (npr. zaradi smrti), naj bi se aktivirali močni odzivi, kot sta jok in protestiranje. V nasprotju s Freudom (1917) teorija navezanosti predpostavlja, da biološka funkcija teh vedenj ni umik od ljubljene osebe, temveč ponovna združitev. V primeru trajne izgube pa biološka funkcija ponovnega vzpostavljanja bližine s preminulimi osebami postane disfunkcionalna. Žalujoči se namreč spopada z nasprotujočimi silami, saj po eni strani želi ohraniti navezanost na osebo, po drugi strani pa se zaveda njene odsotnosti. Če se žalujoči želi učinkovito spopasti s temi nasprotujočimi si silami, mora preiti skozi štiri stopnje oz. faze žalovanja. V prvi stopnji mora preiti skozi začeten šok, zanikanje in otopelost, nato se mora spoprijeti s hrepenenjem po osebi, ki ga spremljata jeza in protest. Naslednja stopnja je obup, ko žalujoči opusti iskanje pokojne osebe, spremljajo pa ga občutki globoke žalosti in brezupa. Zadnja stopnja se imenuje okrevanje in zanjo je značilno, da se oseba sprijazni s smrtjo bližnjega in se postopoma vrne k interesom, ki jih je imela pred izgubo. Ta teorija je bila prva, ki je predpostavljala, da obstaja povezava med zgodovino navezanosti osebe in njenim odzivom na izgubo ljubljene osebe (Boerner idr., 2015). Posameznikov odziv na izgubo naj bi bil odvisen od določenih izkušenj iz otroštva, zlasti od vzorca navezanosti na starše (Bowlby, 1980, v Stroebe idr., 2005).  Na primer za negotovo navezanost, predvsem za izogibajoč stil navezanosti, sta značilna pomanjkanje zaupanja v druge in pretirano zanašanje nase. Ta stil je povezan tudi s težnjo po zatiranju in izogibanju čustev, povezanih z navezanostjo. Pri osebah s takšnim stilom navezanosti čustvena razburjenost ob izgubi ne bi bila očitna. Prav tako bi se žalovanju izogibali in tudi jok je pri njih malo verjeten (Stroebe idr., 2005). Model navezanosti je vplival na preučevanje žalovanja in izgube, saj v primerjavi z modelom avtorice Kübler-Ross (1969) zagotavlja okvir za razumevanje individualnih razlik v odzivanju na izgubo (Boerner idr., 2015).

Nekoliko drugačen pogled na žalovanje pa je predstavil Worden (2008). Avtor predlaga, da je treba žalovanje obravnavati kot aktiven proces, ki ga lahko rešimo z nalogami. Po njegovem mnenju stopnje in faze, ki jih predstavljajo drugi avtorji, izražajo določeno mero pasivnosti žalujočega oz. nekaj,kar mora žalujoči zgolj doživeti. Koncept nalog pa žalujočega vidi kot aktivnega posameznika, ki je sposoben tudi kaj storiti in ukrepati. Prav tako ta pristop predpostavlja, da lahko na žalovanje vplivajo posegi od zunaj. Z drugimi besedami, žalujoči lahko na faze gleda kot na nekaj, kar je treba preživeti, medtem ko lahko pristop z nalogami žalujočemu daje nekoliko upanja, da lahko nekaj aktivno stori in se tako prilagodi smrti ljubljene osebe (Worden, 2008). Avtor tako predpostavlja štiri naloge. Prva naloga od žalujočega zahteva, da sprejme resničnost izgube, naslednja pa, da predela, izkusi in preživi bolečino izgube. Tretja naloga se nanaša na prilagoditev na okolje brez pokojnika. Oseba, ki je preživela izgubo, mora sprejeti nove vloge in se prilagoditi spreminjajoči se dinamiki svojega okolja (Buglass, 2010). Četrta naloga od žalujočega zahteva, da poskuša najti prostor za pokojnika tako, da bosta ostala povezana, vendar na način, ki mu ne preprečuje nadaljnjega življenja. Nadalje je avtor želel razumeti, zakaj posamezniki zelo različno rešujejo predstavljene naloge žalovanja. Predvidel je sedem dejavnikov, ki naj bi vplivali na potek reševanja nalog (Worden, 2008): (1) kdo je bila oseba, ki je umrla (v relaciji do žalujočega), (2) narava navezanosti na umrlega, (3) kako je oseba umrla, (4) predhodne izkušnje s smrtjo oziroma z izgubo, (5) osebnostne spremenljivke žalujočega, (6) socialni mediatorji (npr. prisotnost ali odsotnost socialne podpore) in (7) sočasni stresorji. Ti dejavniki predstavljajo tako zaščitne dejavnike kot tudi dejavnike tveganja ter zagotavljajo pomemben okvir za razumevanje raznolike narave žalovanja (Hall, 2014).

Na izgubo usmerjeni modeli

Večina omenjenih teoretičnih izhodišč je vključevala konceptualne modele, ki bi jih lahko uporabili pri opisovanju procesa žalovanja, vendar prvotno niso bili razviti v ta namen. Tako je bil na primer model Kübler-Ross razvit za opisovanje doživljanja umirajočih oseb, Bowlbyjev model navezanosti pa je bil prvotno zasnovan za razlago stiske zaradi ločitve matere in otroka. Čeprav ima spoprijemanje s smrtjo ljubljene osebe elemente vseh teh področij, I gre morda pri izgubi za edinstvene izzive spoprijemanja, ki ne veljajo za druge življenjske izkušnje in da zato potrebujemo tudi modele, ki se osredotočajo na izgubo. Eden izmed takšnih modelov, ki je bil oblikovan posebej za razlaganje spoprijemanja z izgubo bližnje osebe, je dvoprocesni model avtorjev Stroebeja in Schuta (1999). Govori o tem, da ljudje po smrti ljubljene osebe preklapljajo med dvema različnima vrstama spoprijemanja. Prvi način spoprijemanja je usmerjen k izgubi in se osredotoča na čustva, drugi način pa je usmerjen k obnovi in ponovni vzpostavitvi življenja. Pri spoprijemanju, usmerjenem k izgubi, se žalujoči osredotoča na nekatere vidike izgube in jih poskuša predelati ali rešiti. Primer spoprijemanja, usmerjenega k izgubi, je spopadanje z vsiljivimi mislimi o smrti pokojnega oz. smrtnosti človeka nasploh (Boerner idr., 2015). Medtem pa je usmerjenost k obnovi povezana s sekundarnimi stresnimi dejavniki, ki so posredna posledica izgube. Primer spoprijemanja, usmerjenega k obnovi, je sprememba identitete in vloge iz “žene” v “vdovo” ali obvladovanje spretnosti (npr. kuhanje in ravnanje s financami), ki jih je pred smrtjo prispeval pokojni. Oseba se spoprijema s situacijskimi spremembami, ki so nastale zaradi izgube (Stroebe idr., 2005).Avtorja sta menila, da je nihanje med tema dvema načinoma potrebno za uspešno spoprijemanje in žalovanje (Boerner idr., 2015).

Podobno je tudi avtor Bonnano (2001) predstavil model, ki se osredotoča specifično na spoprijemanje z izgubo ljubljene osebe. Avtorjev cilj je bil razviti konceptualno utemeljen in empirično preverljiv okvir za razumevanje individualnih razlik v žalovanju. Opredelil je štiri glavne sestavine procesa žalovanja: (1) kontekst, v katerem je prišlo do izgube (npr. ali je bila izguba nenadna ali pričakovana); (2) subjektivna mnenja, povezana z izgubo (npr. ali je bila žalujoča oseba užaljena, ker je morala skrbeti za ljubljeno osebo pred smrtjo); (3) spremembe v reprezentaciji izgubljene ljubljene osebe skozi čas (npr. ali žalujoča oseba ohranja povezavo z umrlim) ter (4) način regulacije čustev, ki lahko ublažijo ali povečajo stres zaradi izgube. Bonannov model predvideva, da je okrevanje najbolj verjetno, če so negativna čustva, povezana z žalovanjem, regulirana ali zmanjšana in če so pozitivna čustva spodbujena ali okrepljena. Ta hipoteza, ki nasprotuje psihodinamičnim pristopom, je v zadnjih letih vzbudila veliko zanimanja in podpore (Bonanno 2001, v Boerner idr., 2015).

Uporabnost modelov in teorij žalovanja

Teorije in modeli žalovanja predstavljajo dober teoretičen okvir, ki ga je možno uporabiti tudi v praksi, npr. pri svetovanju in terapiji, delu v zdravstvu. Navsezadnje si lahko s teoretičnimi izhodišči pomaga vsak posameznik, ki je doživel izgubo in si morda tako lažje osmisli situacijo ter občutja, ki jih je ta povzročila. Mnogo raziskav potrjuje uporabnost svetovanja in terapij ob izgubi, dokler so ta skrbno prilagojena posamezniku, saj je žalovanje zelo individualna izkušnja (Hall, 2014). Prav tako je teoretična podlaga, ki jo nudijo omenjeni modeli, pogosto v pomoč zdravstvenim delavcem. Ti so namreč velikokrat izpostavljeni situacijam, v katerih je prisotno žalovanje (npr. smrt bolnika). Čeprav so morda seznanjeni z različnimi čustvenimi in vedenjskimi odzivi ob izgubi, ni nujno, da imajo znanje, strokovnost ali zaupanje vase za razumevanje žalujočih oseb. Teorije žalovanja lahko zdravstvenim delavcem predstavijo načine soočanja ljudi s smrtjo, kar jim lahko pomaga pri razumevanju odzivov žalujočih in nudenju podpore (Buglass, 2010).

Zaključek

Raziskovalci so se zaradi vse več dokazov o veliki variabilnosti odzivov na izgubo odmaknili od tradicionalnih modelov žalovanja in namesto njih preusmerili pozornost na sodobnejše modele, kot sta pristopa avtorjev Stroebeja in Schuta ter Bonannov model, ki se osredotoča na pojasnjevanje raznolikih odzivov na izgubo (Boerner idr., 2015). Teoretični napredek in raziskave na področju žalovanja so razširili naše razumevanje o simptomih, dejavnikih tveganja, psiholoških procesih in posledicah žalovanja, kar je prispevalo k razvoju ustreznejših ukrepov za žalujoče. Noben model ali pristop k žalovanju ni univerzalen in primeren za vse posameznike. Vsi ukrepi morajo biti prilagojeni edinstvenosti osebe, odnosom in okoliščinam izgube (Hall, 2014). Vsako žalovanje ima svoj odtis, ki je tako poseben in edinstven kot oseba, ki smo jo izgubili. Mislimo, da se želimo izogniti žalovanju, vendar se v resnici želimo izogniti bolečini zaradi izgube. Žalovanje je proces zdravljenja, ki nas na koncu tolaži v naši bolečini (Kübler-Ross in Kessler, 2014). Pomembno je, da se zavedamo, da morda modeli ali teorije ne bodo ustrezno pojasnili, kaj doživljamo in čutimo ob izgubi in v času žalovanja. Gre za izjemno intimno in popolnoma edinstveno izkušnjo vsakega posameznika, vendar morda lahko vseeno najdemo uteho v modelih in teorijah, saj spoznamo, da nismo sami v tem in da si tudi drugi želijo zgolj razjasniti to neizogibno situacijo. 

Literatura:

Ainsworth, M. S. in Bowlby, J. (1991). An ethological approach to personality development. American Psychologist, 46(4), 333–341. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/0003-066X.46.4.333

American Psychological Association (2022a). Bereavement.  APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/bereavement

American Psychological Association (2022b). Grief.  APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/grief

American Psychological Association (2022c). Mourning.  APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/mourning

Boerner, K., Stroebe, M. S., Schut, H. A. W. in Wortman, C. (2015). Theories of grief and bereavement. Encyclopedia of Geropsychology. 

Bolden, L. A. (2007). A review of on grief and grieving: Finding the meaning of grief through the five stages of loss. Counseling and Values, 51(3), 235–238.

Bonanno, G. A. (2001). Grief and emotion: A social-functional perspective. V M. S. Stroebe in R. O. Hansson (ur.), Handbook of bereavement research: Consequences, coping, and care (str. 493–515). American Psychological Association.

Bowlby, J. (1969). Attachment. (Attachment and loss, Vol. 1). Basic Books. 

Bowlby, J. (1973).  Separation: Anxiety and anger. (Attachment and loss, Vol. 2). Basic Books. 

Bowlby, J. (1980). Attachment and loss: vol 3: Loss: Sadness and depression. Hogarth Press.

Buglass, E. (2010). Grief and bereavement theories. Nursing Standard, 24(41), 44–47. https://doi.org/10.7748/ns2010.06.24.41.44.c7834

Carr, A. (2015). The handbook of child and adolescent clinical psychology: A contextual approach. Routledge.

Freud, S. (1917). Mourning and melancholia. The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud, 14(1914–1916), 237–258.

Greenstreet, W. (2004). Why nurses need to understand the principles of bereavement theory. British Journal of Nursing, 13(10), 590–593. https://doi.org/10.12968/bjon.2004.13.10.13046

Hall, C. (2014). Bereavement theory: Recent developments in our understanding of grief and bereavement. Bereavement Care, 33(1), 7–12. https://doi.org/10.1080/02682621.2014.902610

Kübler-Ross, E. (1969). On death and dying. Macmillan Company.

Kübler-Ross, E. in Kessler, D. (2014). On grief and grieving: Finding the meaning of grief through the five stages of loss. Simon and Schuster.

Stroebe, M. in Schut, H. (1999). The dual process model of coping with bereavement: Rationale and description. Death Studies, 23, 197–224. https://psycnet.apa.org/doi/10.1080/074811899201046

Stroebe, M., Schut, H. in Stroebe, W. (2005). Attachment in coping with bereavement: A theoretical integration. Review of General Psychology, 9(1), 48–66. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/1089-2680.9.1.48

Uhlenberg, P. (1980). Death and the family. Journal of Family History, 5(3), 313–320. https://psycnet.apa.org/doi/10.1177/036319908000500304

Worden, J. W. (2008). Grief counseling and grief therapy: A handbook for the mental health practitioner (4. izdaja.). Springer.

Photo by Pixabay: https://www.pexels.com/photo/light-love-lights-night-80461/