»Zgodilo se je brez opozorila.« Zakaj je pomembno, da poznamo mite o samomoru?

Miti predstavljajo način osmišljanja pojavov, ki si jih sicer težje razložimo – mednje sodi tudi samomor. Kljub njihovi obrambni funkciji pa miti o samomoru s seboj prinašajo tudi negativne posledice, saj vodijo do stigmatizacije samomora in samomorilno ogroženih oseb, hkrati pa preko izkrivljanja znanja zmanjšujejo učinkovitost posameznikovega preventivnega delovanja. Kljub temu, da obstajajo znanstveno podprte intervencije, ki preko njihovega razbijanja višajo ozaveščenost, so miti o samomoru v družbi še vedno prisotni, kar potrjujejo tudi ugotovitve različnih raziskav. Če želimo biti pri preventivnem delovanju v zvezi s samomorom učinkoviti, je pomembno, da mite o samomoru odprto naslovimo in spoznamo njihovo vsebino. To namreč služi kot izhodišče za njihovo razbijanje, hkrati pa predstavlja rdečo nit pričujočega članka.

Samomor je kompleksen pojav, na katerega vplivajo mnoge spremenljivke. Predstavlja interakcijo nevrobioloških, osebnostnih, sociokulturnih in življenjskih dejavnikov, ki vodijo do občutka nevzdržne duševne bolečine, od katere      želimo pobegniti (Levi-Belz idr., 2019). Ko razmišljamo o samomoru, pa ne moremo imeti v mislih zgolj zadnjega dejanja, saj se pred tem odvije tudi t.i. samomorilni proces, ki označuje napredovanje od blažjih do resnejših oblik samomorilnega vedenja (Roškar, 2008). Tekom odvijanja tega procesa imamo tako posamezniki kot družba možnost, da z ustrezno prepoznavo in naslavljanjem samomorilnih vedenj interveniramo in ponudimo pomoč. Slednje je kljub obstoju znanstveno podprtih metod preprečevanja samomora težavno, saj temo samomora še vedno obdaja oblak stigme, ki izvira iz strahu pred tem, da bomo z njenim naslavljanjem pri posameznikih vzbudili samomorilne težnje (Wasserman in Cyranka, 2019). Ena izmed pogostejših strategih preprečevanja samomora je tudi razbijanje mitov, ki ga obkrožajo in posledično nižajo verjetnost, da bomo samomorilno vedenje prepoznali in ukrepali (Nicholas idr., 2020).

V nadaljevanju se bomo seznanili s tem, kako miti o samomoru sploh nastanejo in kakšno vsebino naslavljajo. Seznanitev z vsebino mitov o samomoru bo predstavljala podlago za nadaljnje branje, saj bomo preko pregleda študij tako laičnih kot strokovnih populacij spoznali, kakšna sta njihova prevalenca in učinek. Spoznali bomo tudi primere dobrih praks intervencij, povezanih z razbijanjem mitov o samomoru. Kljub temu, da članek lahko deluje nekoliko razgiban, je njegova osrednja tema in namen to, da podrobneje spoznamo vsebino mitov o samomoru in o njenem pomenu tudi (kritično) razmišljamo.

Miti o samomoru

Levi-Straus (1980, v Hjelmeland in Knizek, 2004), je mite opredelil kot “način, preko katerega ljudje osmišljajo pojave, ki si jih nekoliko težje razložijo”. Kot takšen pojav lahko pojmujemo tudi samomor, pri katerem nas teža same teme lahko odvrne od tega, da jo sploh naslovimo. Neuringer (1987, v Hjelmeland in Knizek, 2004)  je predpostavljal, da ravno zato      nastajajo miti, saj imajo obrambni      učinek: s pomočjo izkrivljanja resnice znižajo posameznikovo tesnobo. Ta se pojavi, ker je naslavljanje samomora lahko težavno, saj ta pojav še vedno predstavlja občutljivo in tabu temo. Dodatno se lahko ob razmišljanju o samomoru pojavi ogromno intenzivnih čustev in občutij, ki so velikokrat neprijetna, zato se pred njimi želimo zaščititi (Blanchard in Farber, 2020).

Učinki mitov o samomoru pa seveda presegajo zgolj obrambo pred negativnimi občutki, saj vplivajo tudi na konstrukcijo mnenj, ki obdajajo pojav samomora. Miti tako zameglijo percepcije posameznikov o samomoru ter posledično zmanjšajo ali v celoti zaustavijo njihovo učinkovitost pri preventivnem delovanju, ker lahko preprečijo hitro in konstruktivno ukrepanje. Zaradi njihovega vpliva lahko posamezniki opozorilne znake samomora podcenijo in jih interpretirajo kot nekaj nedolžnega, prav tako pa lahko samomorilno ogrožene osebe nehote (še bolj) stigmatizirajo. Navidezna brezupnost situacije lahko posameznike odvrne od nudenja pomoči, kar je možno tudi, ko posameznik zaradi napačnih informacij občuti strah pred prestopanjem meja in se zato v situacijo ne vmešava. Prisotnost mitov o samomoru vpliva tudi na samomorilno ogrožene posameznike, saj lahko pride do samo-stigmatizacije (ang. self-stigma), ki vpliva na nadaljnje ukrepanje in iskanje pomoči (Nicholas idr., 2020; Hjelmeland in Knizek, 2004; Monteith idr., 2020).

Kakšna je vsebina mitov o samomoru?

Obstajajo različni sklopi trditev, ki predstavljajo mite o samomoru, velik del pa jih je tudi vključen v razne vprašalnike, s katerimi raziskovalci ocenjujejo posameznikova stališča do samomora. V tekočem prispevku bomo za namene razumevanja tega, kaj miti o samomoru sploh naslavljajo, spoznali sedem trditev, ki so jih avtorica Nicholas in sodelavci (2020) po analizi preteklih študij označili kot “najpogostejše mite o samomoru, ki jim laična javnost verjame”. Ta sklop trditev sem izbrala, ker predstavlja parsimonično sintezo raziskovalnih spoznanj preteklih desetletij, ki ni aktualna zgolj za strokovne, temveč tudi laične populacije.

Trditve se glasijo:

(1) »Če se z nekom pogovarjam o samomoru, obstaja tveganje, da bom pri sogovorniku sprožil samomorilne misli«;

(2) »Če samomorilni osebi skušam pomagati, bom situacijo zgolj poslabšal_a«;

(3) »Samomor se zgodi brez opozorila«;

(4) »Pri večini samomorov ni opozorilnih znakov«;

(5) »Osebe, ki izrazijo samomorilne namere, redko tudi zares končajo svoje življenje«;

(6) »Če si oseba želi vzeti življenje, se ne smemo vmešavati«; in

(7) »Ko se oseba odloči, da si bo vzela življenje, ji nihče več ne more pomagati«.

Kaj lahko iz teh trditev razberemo?

Opazimo, da miti o samomoru nakazujejo na to, da ima posameznik (v kolikor si sploh ”drzne” pomagati) pri samem nudenju pomoči samomorilni osebi v resnici zvezane roke, saj je situacija tako rekoč brezupna. Hkrati širijo sporočilo, da je že sam pogovor o samomoru lahko škodljiv, saj lahko pri sogovorniku sproži samomorilne misli in že tako slabo situacijo zgolj poslabša, kar še bolj utrjuje stigmatizacijo samomora. Dodatno samomor reducirajo zgolj na ”zadnje dejanje”, pri čemer posledično zanemarijo samomorilni proces (Roškar, 2008), ki se pred tem odvije in predstavlja ključno obdobje za intervencijo. To pa je povezano tudi s tem, da miti za večino primerov samomora ne predpostavljajo obstoja klicev na pomoč v obliki opozorilnih znakov. Prepoznamo prepričanje, da je najbolje, da si samomorilni posamezniki pomagajo sami in da vmešavanje zunanjih oseb ni zaželeno. Ravno zaradi takšne sporočilnosti mitov je njihovo razbijanje pomembna strategija preventivnega delovanja pri preprečevanju samomora (Nicholas idr., 2020; Hjelmeland in Knizek, 2004).

Raziskovanje prevalence in učinkov mitov o samomoru

Pojavnost mitov in njihov učinek sta bila deležna raziskovalne pozornosti v študijah različnih populacij – tako laičnih kot strokovnih. V nadaljevanju se bomo z nekaterimi tudi seznanili in tako pridobili podrobnejši vpogled v samo prevalenco mitov in njihov učinek v različnih populacijah. Avtorici Hjelmeland in Knizek (2004) sta v svoji študiji med drugim želeli izvedeti, ali udeleženci verjamejo t.i. tipičnim mitom o samomoru, naslovljenim v vprašalniku ATTS (Attitudes Towards Suicide Questionnaire; Renberg in Jacobsson, 2003, v Hjelmeland in Knizek, 2004). Študijo sta izvedli na laični norveški populaciji, v vzorec pa vključili 434 posameznikov, starih med 18 in 65 let. Rezultati so pokazali, da se je manjši delež udeležencev strinjal s postavkami, ki so ponazarjale najpogostejše mite o samomoru. Največji odstotek strinjanja je dosegla postavka, ki je predpostavljala, da se samomor zgodi brez opozorila. Na podlagi rezultatov sta avtorici zaključili, da so miti v splošni populaciji sicer še vedno prisotni, vendar v manjšem deležu. Njihov učinek pa je bil po njunem viden predvsem v tem, da posamezniki kljub verjetju, da je samomor mogoče preprečiti, niso bili čisto prepričani, katero strategijo bi pri tem ubrali. V istem letu je avtor MacDonald preveril poznavanje pojava samomora pri 82 učiteljih iz kanadskih osnovnih in srednjih šol. Pri raziskovanju si je pomagal z vprašalnikom FSQ (Facts on Suicide Quiz; McIntosh idr., 1985, v MacDonald, 2004). Ugotovil je, da je večina učiteljev sicer izkazala dobro znanje o mitih, ki so naslavljali kliničnopsihološke vidike samomora,      po drugi strani pa se je izkazalo, da so učitelji večinsko izrazili strinjanje s postavkami, ki so predstavljale demografske aspekte mitov o samomoru, med katere so v tej študiji uvrstili socio-ekonomski status, starost, in pripadnost različnim etničnim skupinam. Najvišjo stopnjo strinjanja je dosegla postavka, ki je predpostavljala, da je samomorilnost pri mlajših generacijah višja kot pri starejših. Pet let kasneje sta avtorja DeRose in Page (2009) objavila študijo, v kateri sta preučila stališča laičnih in strokovnih populacij do samomora moških in žensk, preverjala pa sta tudi, kako se bodo različne skupine udeležencev odzivale na postavke, vezane na mite o samomoru. V študijo je bilo vključenih skupno 168 udeležencev, od tega je bilo 38 psihologov, 45 socialnih delavcev, 43 medicinskih sester in 42 laikov. Podatke sta zbirala s pomočjo vprašalnika SOQ (Suicide Opinion Questionnaire; Domino idr., 1982, v DeRose in Page, 2009), postavke pa sta preoblikovala tako, da so ustrezale specifičnemu spolu. Udeleženci so tako rešili dve verziji vprašalnika: eno, ki je ustrezala ženskemu, in drugo, ki je ustrezala moškemu spolu. Rezultati so pokazali razlike med skupinami v stopnji strinjanja s postavkami, ki so ponazarjale pogoste mite o samomoru. Pri tem je najbolj izstopala skupina psihologov, saj so izkazali najmanjšo stopnjo strinjanja v primerjavi z ostalimi skupinami, sledili pa sta jim skupini medicinskih sester in socialnih delavcev. Strinjanje z miti je bilo najbolj opazno v skupini laikov. Avtorja sta namreč zabeležila, da laična populacija pri treh od šestih postavk, ki so ponazarjale pogostejše mite o samomoru (»Samomor se zgodi brez opozorilnih znakov.«; »Grožnje s samomorom se redko uresničijo.« in »Večkratni poskusa samomora so malo verjetni.«), izkazuje najvišjo tendenco strinjanja. Avtorja sta ob pomoči rezultatov poudarila pomembnost vključitve prepoznavanja opozorilnih znakov samomora v preventivne programe, namenjene laični javnosti. V študiji iz leta 2018 so se avtorji (Till idr., 2018) med drugim spraševali, ali obstaja povezava med časom, ki ga posameznik porabi ob branju tabloidov in znanjem, vezanim na pogoste mite o samomoru. Zbrali so vzorec 456 udeležencev, katerih povprečna starost je znašala 29 let in pol. Znanje udeležencev so merili s pomočjo petih postavk, ki so jih sestavili na podlagi analize predhodnih študij. Ugotovili so, da je kar polovica udeležencev napačno odgovorila vsaj na eno od petih postavk, ki so preverjale znanje, vezano na pogoste mite o samomoru, prav tako pa se je izkazalo, da se čas branja tabloidov povezuje s pomanjkljivim znanjem o samomoru in stigmatizacijo samega pojava. Največ udeležencev je izrazilo strinjanje s postavko, da samomorilno ogrožene osebe svojih stisk ne pokažejo. Leto kasneje sta avtorici Fruhbauerova in Comtois (2019) zasnovali študijo, ki je preverjala, kakšno znanje o samomoru imajo svetovalci, ki nudijo pomoč osebam z motnjami zlorabe substanc. Slednje so s samomori zelo povezane, prav tako pa o samozaznanih kompetencah svetovalcev v povezavi s samomorom ni veliko podatkov, zato se je avtoricama zdelo pomembno temu nameniti pozornost. V študiji je sodelovalo skupno 118 svetovalcev, katerih več kot polovica je izkazala močno nestrinjanje z najpogostejšimi miti o samomoru. Kljub temu pa se je izkazalo, da boljše znanje in poznavanje mitov nista bila napovednika samoučinkovitosti glede ustrezne obravnave samomorilno ogroženih klientov. Pregled študij bomo zaključili s študijo iz leta 2020 (Nicholas idr.) ki smo jo v tem prispevku že spoznali, saj iz nje izhaja predhodno predstavljen sklop sedmih trditev, ki orišejo najpogostejše mite o samomoru. Študija se je osredotočala na sociodemografske spremenljivke, povezane z verjetjem v pogoste mite o samomoru ter povezavo med verjetjem mitom in namero pomoči v primeru hude samomorilne ogroženosti družinskega člana ali prijatelja. Vzorec je bil sestavljen iz 3002 posameznikov avstralske laične populacije, katerih povprečna starost je znašala 23,6 let. Podatke so zbirali s pomočjo telefonske ankete, v katero je bilo vključenih tudi sedem postavk, ki so orisale najpogostejše mite o samomoru. Raziskovalci so ugotovili, da je bila najvišja stopnja verjetja najpogostejšim mitom o samomoru povezana s posamezniki moškega spola, ki so presegali 60. leto starosti in doma uporabljali jezik, ki ni bil angleščina. Slednje je bilo skladno s predhodnimi ugotovitvami, ki so v tej starostni skupini moških pokazale nizko stopnjo pismenosti na področju duševnega zdravja (ang. mental health literacy). Prav tako je skoraj četrtina udeležencev verjela mitu, ki je sporočal, da lahko z direktnim naslavljanjem samomorilnosti situacijo poslabšaš, takšno stališče pa se je povezovalo tudi z nižjo stopnjo namere nudenja pomoči samomorilno ogroženi osebi.

Pregled študij nam lahko pokaže, da kljub obstoju znanstveno podprtih intervencij, namenjenih ozaveščanju in preprečevanju samomora, miti o njem še vedno ohranjajo svoje mesto v družbi. To s seboj prinaša različne učinke, ki vplivajo na stigmatizacijo samomora in zmožnost posameznikov za učinkovito preventivno delovanje, saj denimo niso prepričani glede strategije, ki bi jo pri nudenju pomoči samomorilni osebi ubrali (Hjelmeland in Knizek, 2004). Tako razbijanje mitov o samomoru v kontekstu preprečevanja samomora še vedno ostaja relevantno, česar se zavedajo tudi avtorji (Till idr., 2018; Nicholas idr., 2020), ki so med podanimi priporočili za načine ozaveščanja o samomoru to tudi posebej poudarili.

Kako poteka razbijanje mitov o samomoru v praksi?

V sledečem poglavju želim izpostaviti primera študij, ki predstavljata primera dobre prakse na področju ozaveščanja in razbijanja mitov o samomoru ter hkrati ilustrirata možne učinke, ki jih implementacija tovrstne intervencije ima.

Arendt in sodelavci (2017) so preverjali, kakšne učinke ima oblika medijskega poročanja, ki se osredotoča na ozaveščanje o samomoru preko razbijanja mitov. Natančneje so preverjali, kako materiali, ki so namenjeni ozaveščanju o samomoru in eksplicitno naslavljajo mite, vplivajo na količino znanja o samomoru in vedenjsko namero pomoči samomorilno ogroženi osebi. V študijo je bilo vključenih 273 udeležencev, starih med 18 in 69 let, razdeljeni pa so bili v tri skupine: dve kontrolni in eno eksperimentalno. Razlika med skupinami je bila v gradivu, ki so ga udeleženci pred reševanjem ankete prejeli. Udeleženci prve kontrolne skupine ga niso prejeli, udeleženci druge kontrolne in eksperimentalne skupine pa so dobili v branje članek z opisom zgodbe glavnega junaka, ki je samomor že skoraj naredil, a se je tik pred zdajci odločil, da poišče pomoč in se tako reši. Edina razlika med člankoma glede na skupine je bila ta, da so raziskovalci v zgodbo, ki jo je brala eksperimentalna skupina, vpletli naslavljanje mitov o samomoru. Podatke so raziskovalci torej zbirali s pomočjo spletne ankete, ki je vključevala deset postavk, ki so preko naslavljanja mitov preverjale znanje o samomoru in izmišljeno situacijo, preko katere so merili vedenjske namere udeležencev. Za člane eksperimentalne in druge kontrolne skupine pa je anketa vsebovala še oceno užitka med branjem gradiva in samoocene na novo usvojenega znanja. Rezultati študije so pokazali, da je branje materialov, namenjenih ozaveščanju, povečalo znanje, povezano s samomorom, kar je pozitivno vplivalo tudi na vedenjsko namero pomoči samomorilno ogroženi osebi. Na podlagi tovrstnih spoznanj so avtorji predpostavili, da imajo materiali, namenjeni ozaveščanju, koristne učinke za preventivno delovanje posameznikov. Njihove ugotovitve so služile kot dodatna potrditev mednarodnim smernicam, ki predpostavljajo, da morajo tudi mediji prispevati k ozaveščanju ter naslavljati in razbijati mite o samomoru (Bohanna in Wang, 2012; WHO, 2008; v Arendt idr., 2017).

V okviru študije Osteena in sodelavcev (2018) so avtorji preverjali, kako implementacija psihoedukacijske intervencije, ki je vključevala tudi razbijanje mitov o samomoru, učinkuje na sposobnost mladinskih delavcev, da ustrezno identificirajo in pomagajo samomorilno ogroženim mladostnikom. V študijo so vključili 42 mladinskih delavcev, ki so bili deležni tridelne psihoedukacijske delavnice. Prvi del je naslavljal mite in dejavnike tveganja, povezane s samomorom, drugi del je bil namenjen učenju praktičnih veščin identifikacije samomorilne ogroženosti, delavnica pa se je zaključila z naslavljanjem protokola in virov intervencij, namenjenih samomorilno ogroženim mladostnikom. Podatke so zbirali štirikrat, najprej neposredno pred in po delavnici, kjer so udeleženci rešili vprašalnik z vsebinami, vezanimi na znanje o samomoru in intervencijah, stališča o samomoru, samoučinkovitost ter obnašanja, povezana s preventivnim delovanjem. Zbiranje podatkov so avtorji ponovili tri in šest mesecev po delavnici, pri čemer so si pomagali z enakim vprašalnikom, le da je bil pretvorjen v elektronsko obliko. Rezultati so pokazali statistično pomembno spremembo v povprečnem znanju, povezanim z miti o samomoru, prav tako pa se je znanje tekom šestih mesecev, ki so od delavnice pretekli, ohranjalo. Avtorji so ugotovili tudi, da so zadostili ciljem povišanja ciljnih vedenj, ki so jih v primeru te intervencije predstavljala vedenja, povezana s prepoznavo in preventivnim delovanjem s samomorilno ogroženimi mladostniki. Rezultati kot celota niso nakazali na drastične spremembe, avtorji pa so to utemeljili z navedbo, da so udeleženci že pred sodelovanjem v študiji izkazovali velik del veščin, ki so jih intervencije naslavljale.

Zaključimo lahko, da miti o samomoru v družbi kljub znanstveno podprtim intervencijam ohranjajo svojo prisotnost. Tako ostajajo pomemben vidik samomora, ki ga je potrebno naslavljati, saj njihova prisotnost izkrivlja znanje o pojavu, kar viša stigmatizacijo tako samomora kot tudi samomorilno ogroženih oseb in hkrati zmanjšuje učinkovitost posameznikovega preventivnega delovanja. Dodatno lahko učinek mitov samomorilno ogroženo osebo inhibira pri iskanju pomoči, ljudi, ki jo obkrožajo, pa lahko pošlje v smer neustreznega odzivanja nanjo (Arendt idr., 2017). Pomembnosti tega se zavedajo tudi omenjeni raziskovalci, ki mite o samomoru in z njimi povezane pojave preučujejo in tako oblikujejo smernice za učinkovitejše ozaveščanje. Nekateri izmed njih še posebej poudarijo ravno naslavljanje in razbijanje mitov, kar lahko dosežemo na različne načine      in oblikujemo intervencije, ki mite nagovarjajo samostojno ali v povezavi z drugimi vidiki pojava.

Zaključek

Letno zaradi samomora umre okoli 80 000 ljudi, v Sloveniji pa je kljub upadu samomorilnega količnika število samomorov, še vedno višje od evropskega povprečja (Roškar idr., 2021). Če se želimo temu problemu zoperstaviti, moramo nujno izkazati učinkovitost v preventivnem delovanju na področju samomora. To je lahko med drugim omejeno zaradi prisotnosti mitov o samomoru, ki izkrivljajo znanje posameznikov o pojavu samomora in tako vplivajo na učinkovitost njihovega preventivnega delovanja. Ravno zato razbijanje mitov predstavlja eno pogostejših strategij preprečevanja samomora.

Tekom tega članka smo ugotovili, da miti o samomoru nastanejo kot pomoč pri osmišljanju pojavov, ki si jih sicer težje razložimo, in imajo obrambno funkcijo, a terjajo svoj davek, saj zmanjšajo posameznikovo učinkovitost pri preventivnem delovanju. Pobližje smo spoznali tudi vsebino mitov, ki predstavlja koristen smerokaz vsebin, ki jih moramo nagovarjati za učinkovito preprečevanje samomora. Kot najbolj problematičen mit z vidika vsebine bi izpostavila mit o odsotnosti opozorilnih znakov pri večini samomorov, ki nekorektno reducira samomor in zanemari samomorilni proces, pri čemer zabriše trenutke, v katerih bi se stiska samomorilno ogrožene osebe lahko prepoznala in bi ta bila deležna primerne pomoči. Vsekakor bi na tem mestu izpostavila tudi to, da predstavljen sklop trditev ni klasifikacija mitov, temveč zgolj najnovejša sinteza raziskovalnih spoznanj preteklih desetletij. Enovite klasifikacije mitov o samomoru zaenkrat še nimamo, bi pa bilo koristno, da se poleg vzpostavitve klasifikacije tudi preučevanju učinka in prevalence mitov nameni nekoliko več raziskovalne pozornosti.

Spoznali smo tudi študije, ki so raziskovale prevalenco in učinek mitov o samomoru, na podlagi katerih smo lahko videli, da miti o samomoru še vedno ohranjajo svojo prisotnost in s seboj prinašajo raznolike učinke, kar dodatno podkrepi tako relevantnost teme tega članka kot tudi samih intervencij, usmerjenih v razbijanje mitov. Da bi si lažje predstavljali, kako razbijanje mitov izgleda v bolj praktičnem kontekstu, smo spoznali še primere dobre prakse intervencij, ki so mite nagovorile samostojno ali pa jih vpele v širši kontekst.

Ugotovitve, predstavljene v tem članku, nam lahko služijo kot dobra podlaga za osmišljanje in oblikovanje intervencij, ki so povezane z razbijanji mitov, vendar moramo pri tem biti nekoliko previdni. Ker so opisane študije izvedene na zelo raznolikih populacijah, moramo ugotovitve pazljivo prenašati v prakso in posledično v intervencije, ki jih oblikujemo sami. Populacijo, s katero delamo, moramo dobro poznati ter ji intervencijo maksimalno prilagoditi, prav tako pa ne smemo zanemariti njenega predznanja in ostalih značilnosti, ki bi lahko vplivale na učinkovitost intervencije. Prav tako so nekatere od študij nekoliko starejše, zato v raziskovanju morda ne upoštevajo dejavnikov, ki so povezani s tehnološkim napredkom in so v sodobnih družbah bolj izraženi. Omeniti velja tudi problem majhnega vzorca, ki se pojavi v nekaterih od navedenih študij. Zagotovo ga lahko delno pripišemo zelo specifični usmeritvi posamezne študije, žal pa to pomeni, da je možnost za replikacijo rezultatov omejena. Zaradi tovrstnih omejitev je pri uporabi omenjenih spoznanj vsekakor potrebna previdnost in kritičnost. Najpomembnejše sporočilo, ki ga lahko od tega članka odnesemo, je da miti o samomoru v družbi ostajajo prisotni, s tem pa tudi potreba po njihovem razbijanju, saj bomo lahko le tako zamejili njihove škodljive učinke. Vsekakor pa je pomembno, da pri naslavljanju samomora tako strokovnjaki kot laiki delujemo znotraj lastnih meja in kompetenc. Samomor je vse prej kot lahka tema, ki si zasluži spoštljivo in senzibilno naslavljanje. Paziti moramo, da smo težo pogovora o samomoru sposobni prenesti in smo nanjo pripravljeni, prav tako pa je pomembno, da se zavedamo smernic, ki narekujejo, kako naj pogovor o samomoru poteka. Truditi se moramo, da temo naslovimo v karseda optimalnem okolju in trenutku, skozi celoten pogovor pa analizirati, kaj se z nami dogaja in kakšen naj bo naš naslednji korak.

Literatura:

Arendt, F., Scherr, S., Niederkrotenthaler, T., Krallmann, S. in Till, B. (2017). Effects of awareness material on suicide-related knowledge and the intention to provide adequate help to suicidal individuals. Crisis, 39(1), 47–54. https://doi.org/10.1027/0227-5910/a000474

Blanchard, M. in Farber, B. A. (2020). “It is never okay to talk about suicide”: Patients’ reasons for concealing suicidal ideation in psychotherapy. Psychotherapy Research, 30(1), 124–136. https://doi.org/10.1080/10503307.2018.1543977

DeRose, N. in Page, S. (2009). Attitudes of professional and community groups toward male and female suicide. Canadian Journal of Community Mental Health, 4(1), 51–64. https://doi.org/10.7870/cjcmh-1985-0003

Fruhbauerova, M. in Comtois, K. A. (2019). Addiction counselors and suicide: Education and experience do not improve suicide knowledge, beliefs, or confidence in treating suicidal clients. Journal of Substance Abuse Treatment, 106, 29–34. https://doi.org/10.1016/j.jsat.2019.08.012

Hjelmeland, H. in Knizek, B. L. (2004). The General Public’s Views on Suicide and Suicide Prevention, and their Perception of Participating in a Study on Attitudes towards Suicide. Archives of Suicide Research, 8(4), 345–359. https://doi.org/10.1080/13811110490476725

Levi-Belz, Y., Gvion, Y. in  Apter, A. (2019). The psychology of suicide: from research understandings to intervention and treatment. Frontiers in Psychiatry, 10(214). https://doi.org/10.3389/fpsyt.2019.00214 

MacDonald, M. G. (2004). Teachers’ Knowledge of Facts and Myths about Suicide. Psychological Reports, 95(2), 651–656. https://doi.org/10.2466/pr0.95.2.651-656

Monteith, L. L., Smith, N. B., Holliday, R., Holliman, B. A. D., LoFaro, C. T. in Mohatt, N. V. (2020). “We’re afraid to say suicide”: Stigma as a barrier to implementing a community-based suicide prevention program for rural veterans. The Journal of Nervous and Mental Disease, 208(5), 371–376. https://doi.org/10.1097/NMD.0000000000001139

Nicholas, A., Niederkrotenthaler, T., Reavley, N., Pirkis, J., Jorm, A. in Spittal, M. J. (2020). Belief in suicide prevention myths and its effect on helping: a nationally representative survey of Australian adults. BMC Psychiatry, 20(1), 1–12. https://doi.org/10.1186/s12888-020-02715-9

Osteen, P. J., Lacasse, J. R., Woods, M. N., Greene, R., Frey, J. J. in Forsman, R. L. (2018). Training youth services staff to identify, assess, and intervene when working with youth at high risk for suicide. Children and Youth Services Review, 86, 308–315. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2018.02.008

Roškar, S. (2008). Kognitivnopsihološke teorije samomorilnega vedenja. Psihološka obzorja, 17(2),  91–104. http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2008_2/roskar.pdf

Roškar, S., Vinko, M. in Konec Juričič, N. (2021). Samomorilno vedenje v populaciji – prikaz stanja, trendov in značilnosti po svetu in Sloveniji. V S. Roškar in A. Videtič Paska (ur.), Samomor v Sloveniji in svetu – Opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnava (str. 63–73). Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/samomor_v_sloveniji_elektronska_izdaja_25_10_21.pdf

Till, B., Wild, T. A., Arendt, F., Scherr, S. in Niederkrotenthaler, T. (2018). Associations of tabloid newspaper use with endorsement of suicide myths, suicide-related knowledge, and stigmatizing attitudes toward suicidal individuals. Crisis, 39(6), 428–437. https://doi.org/10.1027/0227-5910/a000516

Wasserman, D. in Cyranka, K. (2019). Difficulties in preventing suicidal behaviours in spite of existing evidence-based preventive methods – an overview. Archives of Psychiatry and Psychotherapy, 1, 7–12. https://doi.org/10.12740/APP/104408