ADHD skozi različne perspektive

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti, bolj poznana z angleško kratico ADHD, je v današnjem času ena najpogostejših duševnih motenj, kar se kaže tudi v intenzivnem porastu diagnoz. Hkrati pa velja za eno najbolj kontroverznih duševnih motenj, saj je na udaru debat o njenem obstoju, patološkosti simptomov, procesu obravnave oseb s to motnjo, torej diagnosticiranjem in zdravljenjem, zgodovinsko-kulturni odvisnosti in še o marsičem. Prispevek s perspektive medicinske in sociološke paradigme povzema nekaj teh polemik, hkrati pa vodi k razmišljanju o delovanju strokovnjakov v prihodnosti.

Na področju proučevanja motnje pozornosti in hiperaktivnosti (Attention Deficit Hyperactivity Disorder, ADHD) že dolgo obstaja mnogo polemik; raziskovalci jo radi imenujejo kot eno najbolj kontroverznih in problematičnih duševnih motenj (npr. Gregorič Krumperščak, 2015; Rafalovich, 2015; Timimi in Timimi, 2015). Med glavnimi je gotovo debata o legitimnosti kategoriziranja simptomov ADHD kot duševne motnje oz. bolezni, iz česar pa sledijo tudi druga razhajanja glede načina obravnave potencialnih bolnikov, zdravljenja, diagnostičnega protokola (Rafalovich, 2015) … Rafalovich (2015) opisuje dve prevladujoči teoriji oziroma paradigmi (medicinsko in sociološko), ki skušata opredeliti in razložiti ADHD, torej se spopasti z najbolj jedrnim vprašanjem, kaj oziroma ali ADHD sploh je. V prispevku bom skozi pregled različnih razlag skušala pokazati razvoj ADHD kot družbeno specifičnega problema in posledično nujnost prevpraševanja njenega obstoja in pomena v sodobni družbi.

Medicinska (ali biološka) paradigma

Prva paradigma je medicinska, ki se osredotoča na dokazovanje ADHD kot motnje z nevrološkim, biološkim oziroma fiziološkim vzrokom, išče nevrokorelate vzdrževanja pozornosti in nadzora impulzov ter se ukvarja z iskanjem razlik med ljudmi z vedenjem, ki ga opredeli kot simptom, ter ljudmi brez takšnega vedenja (Rafalovich, 2015). Skozi desetletja se je izvedlo veliko študij slikanja možganov, kemijskega delovanja možganov in vpliva genetike (Carr-Fanning, 2020; Faraone, 2021). Čeprav rezultati kažejo na majhne razlike v možganskem delovanju oseb z diagnozo ADHD in oseb brez diagnoze, mnogo strokovnjakov izraža dvom nad rezultati, saj ne potrjujejo vzročnega odnosa, predvsem zaradi pomanjkljivega nadzora vpliva zdravil za ADHD (Carr-Fanning, 2020; Faraone, 2021; Horton-Salway in Davies, 2015; Timimi in Timimi, 2015). Trenutno kot najtrdnejši dokaz možganske nenormativnosti velja pozitiven odziv na zdravila, torej izboljšanje vedenja v smer bolj družbeno sprejemljivega (Rafalovich, 2015). Pomemben cilj zastopnikov medicinskega modela je motnjo ločiti tudi od drugih, kar pa se še posebej pri ADHD v odraslosti kaže za izjemno težavno (Carr-Fanning, 2020). Ločevanje otežuje visoka komorbidnost predvsem z bipolarno, depresivno, anksiozno in osebnostnimi motnjami (Katzman idr., 2017) ter raznolikost manifestacije motnje glede na starost in spol. Simptomi hiperaktivnosti (npr. pretirano tekanje naokrog, plezanje, vstajanje s stola, »biti v pogonu«), ki so v samem jedru ADHD v otroštvu, bi naj v odraslosti v veliki meri izzveneli, zato pri manifestaciji ADHD v odraslosti hiperaktivnost ni pogosta, niti nujna za diagnozo (Moncrieff in Timimi, 2011). Podobno pa se velike razlike pri izražanju motnje kažejo med spoli, pri čemer je ADHD v otroštvu pomembno pogostejša pri dečkih (Timimi, 2005, v Moncrieff in Timimi, 2011), v odraslosti pa pri ženskah (Castle idr., 2007, v Moncrieff in Timimi, 2011). Pomanjkanje enotnosti pri manifestaciji motnje močno prispeva k njeni kontroverznosti.

Glavna ideja paradigme je torej, da se o značilnostih ADHD zbere čim več nevroloških dokazov, ki bi doprinesli k jasnosti opredelitve motnje in oblikovanju ustreznega načina prepoznavanja in diagnosticiranja ter najprimernejšega zdravljenja. S tem bi ljudem z biološkim primanjkljajem, za katerega niso sami krivi in jim otežuje optimalno delovanje, omogočili čim večjo enakopravnost v življenju. Tak namen se zdi smiseln in celo plemenit, popolnoma v skladu tudi s trenutnimi trendi uveljavljanja nevroznanosti kot najpomembnejše smeri psihološkega raziskovanja  (Novak in Svetin, 2022), kar paradigmo dela najbolj razširjeno in priljubljeno, vendar pa je izven krogov “mainstream” psihologije oziroma sorodnih strok deležen veliko kritike, predvsem s strani kasneje opisane sociološke paradigme.

Produkt medicinske paradigme je opredelitev vedenja kot patologije. V Sloveniji sicer uporabljamo Mednarodno klasifikacijo bolezni (MKB-10) in posledično poimenovanje hiperkinetična motnja, vendar je v strokovni literaturi neprimerno pogostejša raba izraza ADHD po Diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje (DSM) in upoštevanje teh kriterijev (Gregorič Krumperščak, 2015). DSM-V (Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 2013) ADHD opiše kot vzorec vedenja, ki mora biti prisoten v vsaj dveh okoljih (npr. šola, služba, domače okolje, s prijatelji) in motiti oziroma nižati kvaliteto socialnega, šolskega ali službenega delovanja. Simptomi so razdeljeni na kategorijo “nepozornost” in “hiperaktivnost in impulzivnost”. Otroci morajo imeti prisotnih vsaj šest simptomov iz ene ali obeh kategorij, osebe nad 17 let pa pet. Prav tako se morajo simptomi pojaviti pred dvanajstim letom starosti, biti prisotni vsaj šest mesecev in jih ne sme biti možno bolje razložiti z drugo duševno motnjo. Trenutno so uveljavljeni tudi trije podtipi motnje: pretežno nepozorni tip, pretežno hiperaktivno-impulzivni tip in kombinirani tip.

Zgodovina medikalizacije vedenja sega najmanj v leto 1902, ko je Still opisal hiperaktivne otroke, ki so sicer inteligentni, a neuspešni pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti. Vedenje je opredelil kot abnormalnost na področju moralnega nadzora pri otrocih (Rafalovich, 2015). Še preden je bila motnja prepoznana s strani glavnih psihiatričnih institucij, se je za zdravljenje tega vedenja začel uporabljati amfetamin Benzedrin, učinke katerega je kot stranske slučajno našel Bradley leta 1937, kasneje pa še Ritalin (Rafalovich, 2015). V 60. letih prejšnjega stoletja je tudi Ameriško psihiatrično združenje priznalo hiperkinetično motnjo kot duševno motnjo, leta 1968 je bila prvič vključena v takratno drugo izdajo DSM kot “hiperkinetični odziv v otroštvu” (ang. hyperkinetic reaction of childhood), v DSM-III je bila poimenovana kot ADHD, v revizirani tretji izdaji so iz osnovnega poimenovanja odstranili hiperaktivnost (ta torej ni bila nujen pogoj za diagnozo), DSM-IV pa je vključeval tudi prej omenjene tri podtipe (Epstein in Loren, 2015). Najsodobnejši, DSM-V je prinesel razlike, ki v glavnem le še rahljajo kriterije, torej predpostavljajo diagnozo že pri blažjih simptomih, ki so manj moteči za življenje posameznika, zvišala se je tudi mejna starost, do katere se morajo pojaviti prvi simptomi (American Psychiatric Association, 2013, v Epstein in Loren, 2015). Že sami diagnostični priročniki torej postopoma znižujejo prag patološkosti za postavitev diagnoze, saj se obseg simptomatskega vedenja veča, kar zraven pestrega zgodovinskega razvoja nakazuje na močno družbeno komponento pri razlagi in dojemanju ADHD.

Rahljanje kriterijev diagnoze, popularnost psiholoških dognanj, napredovanje medicine in ozaveščanje o duševnem zdravju pa je privedlo do intenzivnega porasta prevalence ADHD. Da je situacija glede razširjenosti ADHD kritična, poročajo mnoge raziskave. ADHD je glede na DSM-V ena najpogostejših nevroloških razvojnih motenj v otroštvu (Diagnostic and statistical manual of mental disorders, 2013). Svetovna prevalenca pri otrocih je bila leta 2007 ocenjena na približno 5 % (Polaczynk idr., 2007), leta 2015 pa na 7,2 % (Thomas idr., 2015). Prevalenca otrok, diagnosticiranih z ADHD, se je v ZDA med letoma 2003 in 2011 dvignila za 42 %, z 7,8 % na 11 %, pri čemer je bila prevalenca pri dečkih neprenehoma višja (Visser idr., 2014). Raziskava iz leta 2016 je svetovno prevalenco ADHD pri odraslih ocenila na 2,8 % (Fayyad idr., 2017), metaanaliza pa je leta 2020 prevalenco simptomatike (ne glede na pojavnost v otroštvu) pri odraslih ocenila na 6,8 % (Song idr., 2021). Čeprav je motnja bila sprva prepoznana le pri otrocih in se tudi še zdaj večinoma diagnosticira le pri mladoletnikih, se v zadnjih letih pozornost usmerja tudi na pojav ADHD pri odraslih (Gregorič Krumperščak, 2015). Skopost ugotovitev glede izraženosti ADHD pri odraslih v kombinaciji z diagnostičnimi kriteriji namenjenimi otrokom naj bi rezultirala v mnogo nediagnosticiranih odraslih (Ginsberg idr., 2014). Številke so torej različne, vse pa kažejo na porast in pretežno visoko pojavnost, s čimer so skladni tudi slovenski podatki o obiskih osebnega zdravnika ali specialističnih ambulantah zaradi hiperkinetične motnje (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2017). Za urgentno stanje gre tako v primeru, če gre za dobro reprezentacijo realnosti – torej zelo visoko stopnjo problematičnega in patološkega vedenja v populaciji, kot tudi v primeru, če gre za pretirano diagnosticiranje, kar zagovarja sledeča paradigma.

Sociološka (ali psihosocialna) paradigma

Druga paradigma, kot jo opisuje Rafalovich (2015) pa je sociološka, vzroke za pojavnost vedenja išče izven posameznika in družine, ADHD obravnava kot širši, socialno konstruiran problem, ki torej ni naravno prisoten in zato znanstveno dokazljiv (kot recimo somatske bolezni), ampak gre za konstrukt, ki je močno kulturno specifičen. Zastopniki zavzemajo stališče, da je obravnavanje takšnega vedenja kot duševne motnje, kot zdravstvenega primanjkljaja skrajno problematično in gre za medikalizacijo vedenja, ki ga dojemamo kot patološkega le v določenih kulturnih okoljih, prav tako pa izpostavljajo konflikt interesov mnogih strokovnjakov in drugih akterjev pri prepoznavanju vedenja kot motnje (npr. Rafalovich, 2015, Timimi in Timimi, 2015). Pri tem gre predvsem za finančne koristi diagnosticiranja in farmakološke terapije, zato je pred kakršnimkoli zdravljenjem najprej potrebno močno prevpraševanje teme. V okviru te paradigme gre za bolj raznolika prepričanja in prizadevanja kot pri medicinski, skupno jim je splošno zavračanje nagnjenj medicinske paradigme in upoštevanje neločljivosti družbe, posameznika in dojemanja resničnosti. Zastopniki opozarjajo, da je posameznik del mnogih sistemov, pod vplivi katerih se oblikuje njegovo doživljanje. Velikokrat gre za mnenje, da z medicinsko oznako in besednjakom nenormativnega vedenja le prestavimo krivdo z razlogov, ki so veliko pomembnejši dejavniki neoptimalnega delovanja in življenja človeka, na posameznika oziroma celo njegovo biološko zasnovo ali možgane.

Argument je torej, da je problematičnost vedenja, ki sodi pod simptome ADHD, relativna glede na družbeni kontekst, predvsem kulturno okolje. V podporo temu pričajo razlike v deležu diagnoz med Američani in Evropejci, pripadniki različnih etničnih ozadij in tudi med spoli, ki niso biološko razložene. Prva razlika pri interpretaciji se kaže že v opredelitvi motnje v MKB proti DSM, saj imata dokumenta različne kriterije za patološkost vedenja (Gregorič Krumperščak, 2015). Posledica tega bi lahko bil tudi večji delež diagnoz v ameriški populaciji proti evropski (Swanson idr., 1998). Posameznik z enako klinično sliko bi torej v eni državi dobil diagnozo, v drugi pa ne. Razlike v prevalenci glede na druge značilnosti posameznika pa prav tako lahko razlagamo v okviru družbenih okoliščin. Chung in sodelavci (2019) so z longitudinalno desetletno študijo sedmih različnih etničnih skupin ugotovili, da je bilo konsistentno največ diagnoz postavljenih na belem prebivalstvu. Poročajo, da lahko gre za realno reprezentacijo prevalence, lahko pa gre za pristransko statistiko zaradi neeenakosti pri dostopu do zdravstvene oskrbe in motivaciji za zdravljenje, stališčih o zdravstvenem sistemu nasploh, rabi drugačnih metod zdravljenja, ki v študiji niso bile zabeležene, in interpretaciji problematičnosti vedenja. Slednji sklepi so skladni z ugotovitvami Carpenter-Song (2009, v Timimi in Timimi, 2015), da evro-ameriške družine v izkušnji ADHD preferirajo medicinski besednjak (“motnja”, “bolezen”) in pripisovanje biološkega vzroka nenormativnemu vedenju, afro-ameriške družine pa se bolj upirajo patologiziranju vedenja, raje uporabljajo milejši besednjak (“ovire”, “težave”) in so bolj skeptične do vseh oblik zdravljenja. Še en kontekstualen vpliv dojemanja ADHD se kaže v primerjavi okolja Združenega kraljestva in ZDA (Hart in Benassaya, 2009, v Timimi in Timimi, 2015), pri čemer so raziskovalci ugotovili, da se ADHD v prvem okolju med splošno populacijo bolj pripisuje in diagnosticira nižjemu socialnemu razredu in se ga povezuje bolj z vedenjskimi težavami, v slednjem okolju pa s srednjim družbenim razredom in slabšo šolsko uspešnostjo. Skladno s tem so raziskovalci skozi intervjuje otrok z diagnozo ADHD ugotovili, da ti v prvem okolju ADHD vidijo kot probleme s samonadzorom, ki nato vodijo v izbruhe jeze in prepire, v slednjem okolju pa kot probleme v šoli, ki posledično povzročajo neuspeh na akademskem področju (Singh, 2011, v Timimi in Timimi, 2015). Medkulturne študije in primerjave torej podpirajo razlago, da simptomatika ADHD ni enotna in problematična v vseh kulturnih okoljih, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za duševno motnjo, saj mora za to posamezniku oteževati življenje. Tudi če se z mišljenja laikov premaknemo k dojemanju strokovnjakov najdemo podobne ugotovitve.

Primerjava ugotovitev angleških in kitajskih ocenjevalcev je namreč pokazala, da so ti različno občutljivi (Taylor, 1994, v Timimi in Timimi, 2015). Večine kitajskih otrok, označenih kot hiperaktivne, večina angleških ocenjevalcev ne bi ocenila za hiperaktivne. Kot možno razlago tega fenomena raziskovalci navajajo kitajske kulturne vrednote, predvsem pomembnost šolskega uspeha, ki vodijo do nižje tolerance do motečega vedenja. Podobno ugotavljata tudi Brewis in Schmidt (2003, v Timimi in Timimi, 2015), ki sta v mehiški šoli med 206 učenci 8 % med njimi po kriterijih DSM-IV prepoznala kot kandidate za diagnozo, postavljeno pa jo je imel le eden. Skozi intervjuje s starši in učitelji sta ugotovila, da so ti vedenje otrok, ki sta jih raziskovalca prepoznala kot kandidate za diagnozo, dojemali kot običajno, normalno in primerno njihovi razvojni stopnji, kar je morda tudi odsev strokovnega mnenja tamkajšnjega okolja. Skupek teh ugotovitev poglablja dvome v upravičenost klasificiranja vedenja kot nedvomno patološkega.

Na tem mestu pa se odpira vprašanje, če je težava res v posameznikih ali so življenjske okoliščine mnogih res neskladne s človeškimi potrebami in je zato takšen odziv v bistvu normalen in primeren. S tem se nekoliko premaknemo tudi na diskurz ne le o prisotnosti določenega vedenja in problematičnosti tega vedenja v okviru različnih kulturnih kontekstov, temveč o okoliščinah, ki določeno vedenje spodbujajo. Tako bi se lahko lotili razlage razlik pri prevalenci med spoli, torej zakaj je ADHD simptomatika pri dečkih toliko pogostejša, še posebej hiperaktivnost (Mowlem idr., 2018). Še vedno so močno zakoreninjene spolne norme, ki deklice silijo k ubogljivosti, poslušnosti, mirnosti in nežnosti, dečke pa k igrivosti, energičnosti, divjosti in aktivnosti (npr. Mesman in Groeneveld, 2017), kar pa je skladno z znaki ADHD, zaradi česar se lahko manipulira z nagnjenostjo posameznikov za razvoj težav in tako vedenje prej diagnosticira kot patološko. Namesto razmišljati zgolj na način, kaj je narobe s posameznikom, da odstopa od družbenih pričakovanj normativnega vedenja, se moramo spraševati tudi o sistemskih težavah in zakaj ima toliko ljudi težave s prilagojenim vedenjem.

Politična klima in TikTok

Takšna razprava pa nas vodi k razmišljanju o obravnavi duševnosti in duševnih motenj v sklopu političnega in družbenega sistema. Mnogi strokovnjaki na tem področju opozarjajo na sočasno pojavljanje industrializacije in motenj pozornosti, da se zdi, kot da ADHD pred tem novim obdobjem v zgodovini ni obstajal (Timimi in Timimi, 2015). Kaj se je spremenilo oziroma katere so trenutne značilnosti življenjskega sloga, ki so tesno povezane s simptomi ADHD? Opazujemo lahko hiter tempo življenja, absurdno velike količine dražljajev v vsakem trenutku našega življenja in poudarjanje pomembnosti produktivnosti in poslovne uspešnosti človeka, kot njegove največje vrednosti. V besednjak so se nam vrinile besede s področja menedžmenta, stalne besedne zveze in fraze, ki človeku mnogokrat odvzemajo človeškost in ga obravnavajo skorajda na nivoju stroja (npr. učinkovitost, investicije, razvoj, produktivnost). Pozornost je postala valuta z visoko vrednostjo (Franck, 2018). Fisher (2021, str. 43) ADHD opiše kot »patologijo poznega kapitalizma – posledico umreženosti v zabavno-nadzorna vezja hipermediirane potrošniške kulture«. V 21. stoletju se je v zahodnih kulturah še bolj poudarjal in utrdil individualizem in narcisizem v obliki osredotočenja na posameznikovo lastno notranjost, mentalno dogajanje, ki ga loči od družbe in okolice; občutek lastne vrednosti pa se meri skozi tekmovanje, dosežke in uspeh. Nasprotje tega predstavljajo skupnostno usmerjene kulture, pri katerih je človeška vrednost bolj odvisna od blagostanja družine ali druge socialne skupine, kjer se delovanje usmerja v skupno dobro (Timimi in Timimi, 2015).

Med pogostostjo diagnoz in zdravljenja ADHD, rastočem medijskem poročanju o motnji ter zanimanju družbe za to problematiko je težko ugotoviti, kaj izmed naštetega se je pojavilo najprej. Najverjetneje gre za bolj za preplet ter ciklične vplive različnih dogodkov – o rasti števila diagnoz so poročali mediji, kar je več ljudi spodbudilo k obisku zdravnika ali psihologa, simptomatika je postala bolj poznana, zato je več staršev in učiteljev napotilo otroke v obravnavo, kar je vodilo v več diagnoz … Ironično pa je, da je tematika ADHD že nekaj časa zelo popularna na socialnem mediju TikTok, s številom ogledov video vsebin s ključnikom #adhdtiktok, ki je septembra 2022 presegalo 4 milijarde. Zakaj ironično? Zasnova TikToka namreč ustreza vsem smernicam oblikovanja aplikacije, da je karseda zasvojljiva, zaradi hitrega menjavanja vsebin pa je še posebej škodljiva prav za sposobnost vzdrževanja pozornosti, kar je eden poglavitnih primanjkljajev oseb z ADHD (Petrillo, 2021). TikTok pa ima zraven funkcije škodljive okoliščine za razvoj resnično problematičnega vedenja še funkcijo medija, torej posrednika med strokovnjaki in laično publiko. Seveda je popularnost psihologije in sorodnih ved segla tudi na to platformo, zato je psihologizacija v smislu opredeljevanja sebe preko raznih psiholoških kategorij kot npr. introvertnost, čustvena stabilnost, stili navezanosti, podobno kot drugod (Bohanec, 2022) vseprisotna. Tako definiranje in obračanje pogleda vase namreč zoži posameznikovo perspektivo, zaradi česar se lahko spregledajo pomembni strukturni vzroki za probleme. Posebej zaskrbljujoče je, ko se skozi pregled vsebine posnetkov zavemo stopnje patologizacije povsem normalnega vedenja. Kot znake in simptome ADHD popularni ustvarjalci vsebin navajajo recimo pozabljivost, biti v časovni stiski, primanjkljaj motivacije, odlašanje, dolgočasenje in iskanje dražljajev, čemur bolj kot bolezensko stanje ustreza razlaga človeškega odziva na prej opisan življenjski slog. Prav tako pa se na tem mestu pojavi vprašanje, kdaj bo dovolj ljudi doživljajo in poročalo o npr. poslabšani sposobnosti vzdrževanja in usmerjanja pozornosti, da se bodo spremenile norme, torej nezbrano vedenje zaradi pogostosti pojavljanja ne bo več patološko in abnormalno, temveč normativno. Kdaj se bo kot posledica tega spremenila praksa, torej implementacija nove realnosti in standardov v izobraževalnem sistemu, na delovnih mestih, v zdravstvu, v odnosih?

Kako naprej?

Timimi in Timimi (2015) kot naslednji korak zato predlaga dekonstrukcijo ADHD in njegovo uporabo kot opis, ne pa razlago vedenja, kar dopušča prostor za alternativne razlage. Poda celo primer, kako bi se “dekonstruiran ADHD” uporabljal v klinični praksi, kako bi ga zdravstveni delavci razložili pacientom in njihovim družinam ali drugim socialnim skupinam. Razlaga bi povzela, da ne obstaja test, ki bi dokazal, da težave povzroča nekaj biološkega/nevrološkega/fiziološkega, zato oznako uporabljamo le kot opis vedenj, ki se pogosto pojavljajo skupaj, kar nam koristi pri komuniciranju in definiranju problemov za raziskovanje. Posledično zato oznaka tudi ne predpisuje le enega ustreznega zdravljenja, obravnava postane veliko bolj individualna, namesto vzroka se iščejo razlogi za nastanek, kar se sicer morda zdi kot majhna semantična razlika, vendar lahko prav ta zelo opolnomoči osebo z ADHD. Ta namreč nato aktivno sodeluje pri iskanju teh razlogov, ti pa zato vodijo k bolj raznolikim, ustvarjalnim, soustvarjenim in individualiziranim pristopom k obravnavi in potencialnemu zdravljenju vedenja.

Tematika ADHD je zapletena in večplastna, vse bolj navzoča tako v strokovni kot laični publiki, odprtih pa zraven povzetih ostaja še ogromno vprašanj, ki se jim v prispevku nisem niti približala. Prevpraševanje ADHD je nujno za kompleksen pogled na človeka, ki omogoča celostno obravnavo posameznikov. Začeti moramo pri sebi, ugotoviti lastna prepričanja in jih soočiti s kritiko, širiti znanje in aktivno sodelovati pri oblikovanju pojma ADHD ter celotnega nadaljnjega procesa obravnave. Še posebej strokovnjaki dotičnih področij se morajo zavedati moči, ki jo nosijo njihove besede, mnenje in delovanje, saj imajo zaradi svojega položaja močan vpliv na strokovni diskurz ter sprejemanje odločitev na različnih ravneh (npr. šolska, občinska, državna), kar posledično vpliva na vsakodnevna življenja posameznikov. ADHD je predvsem v zahodnih kulturah res močno navzoč, zato se ne smemo izmikati trudu za odgovorno ravnanje glede te tematike.

Literatura:

Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izd.). (2013). American Psychiatric Association.  https://doi-org.ezproxy.frederick.edu/10.1176/appi.books.9780890425596

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (24. 10. 2017). Bi prepoznali hiperkinetično motnjo? https://www.nijz.si/sl/bi-prepoznali-hiperkineticno-motnjo

Bohanec, E. (2022). Neskončna spirala psihologizacije. V E. Bohanec in Ž. Mekiš Recek (ur.), Kaj je psihologija? : epistemologija in refleksija (str. 153–165). Društvo študentov psihologije Slovenije.

Carr-Fanning, K. (2020). The Right to Dignity or Disorder? The Case for Attention Deficit Hyperactivity Diversity. Studies in Arts and Humanities, 6(1), 14–30. doi: https://doi.org/10.18193/sah.v6i1.192

Chung, W., Jiang, S. F., Paksarian, D., Nikolaidis, A., Castellanos, F. X., Merikangas, K. R. in Milham, M. P. (2019). Trends in the Prevalence and Incidence of Attention-Deficit/Hyperactivity Disorder Among Adults and Children of Different Racial and Ethnic Groups. JAMA Network Open, 2(11), e1914344. https://doi.org/10.1001/jamanetworkopen.2019.14344

Epstein, J. N. in Loren, R. E. (2013). Changes in the definition of ADHD in DSM-5: subtle but important. Neuropsychiatry, 3(5), 455–458. https://doi.org/10.2217/npy.13.59

Faraone, S. V., Banaschewski, T., Coghill, D., Zheng, Y., Biederman, J., Bellgrove, M. A., Newcorn, J. H., Gignac, M., Al Saud, N. M., Manor, I., Rohde, L. A., Yang, L., Cortese, S., Almagor, D., Stein, M. A., Albatti, T. H., Aljoudi, H. F., Alqahtani, M. M., Asherson, P., . . . Wang, Y. (2021). The World Federation of ADHD International Consensus Statement: 208 Evidence-based conclusions about the disorder. Neuroscience & Amp; Biobehavioral Reviews, 128, 789–818. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2021.01.022

Fayyad, J., Sampson, N. A., Hwang, I., Adamowski, T., Aguilar-Gaxiola, S., Al-Hamzawi, A., Andrade, L. H. S. G., Borges, G., de Girolamo, G., Florescu, S., Gureje, O., Haro, J. M., Hu, C., Karam, E. G., Lee, S., Navarro-Mateu, F., O’Neill, S., Pennell, B. E., Piazza, M., . . . Kessler, R. C. (2016). The descriptive epidemiology of DSM-IV Adult ADHD in the World Health Organization World Mental Health Surveys. ADHD Attention Deficit and Hyperactivity Disorders, 9(1), 47–65. https://doi.org/10.1007/s12402-016-0208-3

Fisher, M. (2021). Kapitalistični realizem. Zavod Maska.

Franck, G. (2018). The economy of attention. Journal of Sociology, 55(1), 8–19. https://doi.org/10.1177/1440783318811778

Ginsberg, Y., Quintero, J., Anand, E., Casillas, M. in Upadhyaya, H. P. (2014). Underdiagnosis of Attention-Deficit/Hyperactivity Disorder in Adult Patients. The Primary Care Companion for CNS Disorders. https://doi.org/10.4088/pcc.13r01600

Gregorič Krumperščak, H. (2015). Uvodnik. V B. Novak Šarotar (ur.), ViceVersa (str. 4–5). Slovensko zdravniško društvo.

Horton Salway, M. in Davies, A. (2015) Moral Evaluations in Repertoires of ADHD. V M. O’Reilly in J. N. Lester (ur.), The Palgrave Handbook of Child Mental Health (str. 158–174). Palgrave Macmillan. https://doi.org/10.1057/9781137428318_9

Katzman, M. A., Bilkey, T. S., Chokka, P. R., Fallu, A. in Klassen, L. J. (2017). Adult ADHD and comorbid disorders: clinical implications of a dimensional approach. BMC psychiatry, 17(1), 302. https://doi.org/10.1186/s12888-017-1463-3

Mesman, J. in Groeneveld, M. G. (2017). Gendered Parenting in Early Childhood: Subtle But Unmistakable if You Know Where to Look. Child Development Perspectives, 12(1), 22–27. https://doi.org/10.1111/cdep.12250

Moncrieff, J. in Timimi, S. (2011). Critical analysis of the concept of adult attention-deficit hyperactivity disorder. The Psychiatrist, 35(9), 334–338. https://doi.org/10.1192/pb.bp.110.033423

Mowlem, F. D., Rosenqvist, M. A., Martin, J., Lichtenstein, P., Asherson, P. in Larsson, H. (2018). Sex differences in predicting ADHD clinical diagnosis and pharmacological treatment. European Child & Amp; Adolescent Psychiatry, 28(4), 481–489. https://doi.org/10.1007/s00787-018-1211-3

Novak, N. in Svetin, H. (2022). Nevropsihološke razlage duševnosti. V E. Bohanec in Ž. Mekiš Recek (ur.), Kaj je psihologija? : epistemologija in refleksija (str. 111–125). Društvo študentov psihologije Slovenije.

Petrillo, S. (2021). What Makes TikTok so Addictive?: An Analysis of the Mechanisms Underlying the World’s Latest Social Media Craze. (2021). Brown Undergraduate Journal of Public Health. https://sites.brown.edu/publichealthjournal/2021/12/13/tiktok/  

Polanczyk, G., de Lima, M. S., Horta, B. L., Biederman, J. in Rohde, L. A. (2007). The Worldwide Prevalence of ADHD: A Systematic Review and Metaregression Analysis. American Journal of Psychiatry, 164(6), 942–948. https://doi.org/10.1176/ajp.2007.164.6.942

Rafalovich, A. (2015). ADHD: Three Competing Discourses. V M. O’Reilly in J. N. Lester (ur.), The Palgrave Handbook of Child Mental Health (str. 79–97). Palgrave Macmillan. https://doi.org/10.1057/9781137428318_5

Song, P., Zha, M., Yang, Q., Zhang, Y., Li, X. in Rudan, I. (2021). The prevalence of adult attention-deficit hyperactivity disorder: A global systematic review and meta-analysis. Journal of Global Health, 11. https://doi.org/10.7189/jogh.11.04009

Swanson, J., Sergeant, J., Taylor, E., Sonuga-Barke, E., Jensen, P. in Cantwell, D. (1998). Attention-deficit hyperactivity disorder and hyperkinetic disorder. The Lancet, 351(9100), 429–433. https://doi.org/10.1016/s0140-6736(97)11450-7

Thomas, R., Sanders, S., Doust, J., Beller, E. in  Glasziou, P. (2015). Prevalence of Attention-Deficit/Hyperactivity Disorder: A Systematic Review and Meta-analysis. Pediatrics, 135(4), e994–e1001. https://doi.org/10.1542/peds.2014-3482

Timimi, S. in Timimi, L. (2015). The Social Construction of Attention Deficit Hyperactivity Disorder. V M. O’Reilly in J. N. Lester (ur.), The Palgrave Handbook of Child Mental Health (str. 139–157). Palgrave Macmillan. https://doi.org/10.1057/9781137428318_8

Visser, S. N., Danielson, M. L., Bitsko, R. H., Holbrook, J. R., Kogan, M. D., Ghandour, R. M., Perou, R. in Blumberg, S. J. (2014). Trends in the Parent-Report of Health Care Provider-Diagnosed and Medicated Attention-Deficit/Hyperactivity Disorder: United States, 2003–2011. Journal of the American Academy of Child & Amp; Adolescent Psychiatry, 53(1), 34–46. https://doi.org/10.1016/j.jaac.2013.09.001