Stockholmski sindrom: značilnosti in posledice

Stockholmski sindrom je pojav, ki povzroči napačno dojemanje situacije, doživljanje neprimernih čustev in vzpostavljanje neželenih odnosov. Pojavi se kot obrambni mehanizem žrtve v zelo stresni situaciji ter ji pomaga preživeti tako, da se identificira z agresorjem in z njim splete recipročen pozitivno valenčen čustveni odnos. Njegovega pojava ne moremo kontrolirati in napovedati. Da lahko govorimo o razvoju Stockholmskega sindroma, mora poteči pet faz – faza ubogljivosti, sodelovanja, komunikacije, dogovora in spremembe. Glede pojavnosti sindroma si avtorji niso enotni – nekateri poročajo o 50 % pojavnosti sindroma v situacijah ugrabitve, drugi pa o samo 5–8 % pojavnosti. Stockholmski sindrom ima kratkoročne in dolgoročne posledice na posameznikovo življenje, ki zahtevajo psihološko obravnavo. Raziskovalci se pri preučevanju Stockholmskega sindroma soočajo s težavami predvsem zato, ker sindrom ni del Klasifikacijskega sistema psihiatrije, pa tudi ker postaja vse bolj medijski sindrom.

Uvod

Stockholmski sindrom je pozitivno valenčna čustvena vez, ki se splete med agresorjem in žrtvijo v zelo stresni situaciji (Namnyak idr., 2008). Poimenovanje izvira iz leta 1973, ko je par oboroženih tatov oropal banko v Stockholmu in zadrževal štiri bančne uslužbence za talce več kot 130 ur. Po ropu so talci opisovali, da so čutili močno povezavo z agresorjema ter da sta jih ugrabitelja v bistvu le varovala pred policijo. Agresorja sta do njih namreč imela zanimiv pristop – eden izmed njiju je talki dal svojo jakno, ko jo je začelo zebsti, jo tolažil, ko je imela nočne more, in ji dal strelivo iz svoje pištole kot spominek. Drugi agresor je tolažil naslednjo talko, ko ni mogla priklicati svoje družine po telefonu. Tretja talka je tekom ropa postala klavstrofobična, zato sta ji agresorja dopustila, da se sprehodi pred banko, bila pa je vseeno z vrvjo privezana za nogo. Agresorja so med prestajanjem zaporne kazni njihovi nekdanji talci celo obiskovali. Primer je že med samim ropom dosegel prepoznavnost, v bližini se je zbralo ogromno ljudi in medijev, ki so dogajanje opazovali (Klein, 2019). Drugi slavni primer je ugrabitev letala 355 Boeing 727, ki je letelo iz New Yorka v Pariz septembra leta 1976. Ugrabljeni potniki so tudi v tem primeru izražali navezanost na ugrabitelje in zavračali sodelovanje s policijo. Ko je policija aretirala ugrabitelje, so se nekaterim talcem ti smilili. Talci so poročali, da se je odnos med njimi in ugrabitelji spreminjal v bolj naklonjenega glede na količino časa, ki so ga z ugrabitelji preživeli (McKenzie, 2004). Seveda pa se sindrom ne razvije v vseh takšnih situacijah ugrabitve. Pomembno je upoštevati tudi psihološke procese, do katerih mora priti, da lahko pojav poimenujemo kot Stockholmski sindrom. Namen tega prispevka je opredeliti Stockholmski sindrom, opisati, kako se razvije ter kakšne so njegove posledice in vpliv na življenje posameznikov.

Opredelitev Stockholmskega sindroma

Prvi je Stockholmski sindrom opredelil in poimenoval švedski psihiater Nils Bejerot, ki je pomagal policistom v že omenjenem primeru ropa Stockholmske banke leta 1973 (Adorjan idr., 2016). Sindrom v medicinskem kontekstu pomeni nabor simptomov, ki skupaj izražajo določeno stanje. V splošnem lahko Stockholmski sindrom opišemo kot oblikovanje pozitivnega odnosa med talcem in agresorjem, ki je vzajemen. Za opredelitev tega pojava kot sindrom torej ni dovolj samo enosmerna naklonjenost, temveč se mora oblikovati vzajemni, recipročni pozitivni odnos (Šmid, 2016). Vzajemni odnos povzroči, da žrtve zavedno in voljno sodelujejo s svojimi ugrabitelji – pojavi se učinek talec-ugrabitelj (angl. ”HCE – hostage captor effect”), ki je drugo poimenovanje za Stockholmski sindrom (McKenzie, 2004). Namnyak idr. (2008) poleg vzajemnega odnosa kot kriterij za vzpostavitev HCE izpostavljajo žrtvino zavračanje pobega, tudi kadar ima za to možnost.

McKenzie (2004) HCE nadrobneje opisuje preko dveh hipotez o njegovi etimologiji. Prva je pojasnjena s Freudovimi (1946, v McKenzie, 2004) obrambnimi mehanizmi, ki povzročijo, da posameznik spremeni svoje vedenje ter odnose, ko se znajde v nevarnosti. Drugo hipotezo pa je opisal Sergeant (1980, v McKenzie, 2004), in sicer da so posameznikovi možgani dovzetni za te spremembe, saj delujejo pod močnim stresom, ki traja dlje časa. Stockholmski sindrom je avtomatični odziv na žrtvino travmo. Ko se žrtev skuša psihično obvarovati, pride do identifikacije z agresorjem in žrtev prevzame agresorjeve vrednote, prepričanja in obnašanje (Sergeant, 1980, v McKenzie, 2004).

Obstajajo pa tudi kritike razlage učinka talec-ugrabitelj s pomočjo Freudove teorije, ki trdijo, da ji primanjkuje znanstvene note (npr. Greenbaum, 1986; Eysenck, 1986; Von Eckardt, 1986; v McKenzie, 2004), ter so jo označili za mit (Popper, 1986, v Faflek, 2013). Jameson (2010) pa se v svojem članku nasloni prav na freudovsko razlago Stockholmskega sindroma ter dopušča možnost, da se sindrom razvije kot posledica odprtosti žrtve, ki je hkrati še pod stresom. Kljub agresorjevemu vplivu na žrtev lahko le-ta še vedno ohranja upanje za uspešno razrešitev konflikta. Zaradi tega upanja posledično lahko zavzame agresorjevo pozicijo ter se z njim poistoveti.

Če z navedenimi hipotezami lahko pojasnimo, zakaj žrtev vzpostavi pozitivno valenčen čustveni odnos z agresorjem, se lahko vprašamo, zakaj pa bi agresor sploh vzpostavil odnos take vrste z žrtvami? Namnyak idr. (2008) predlagajo, da agresor s priljudnejšim obnašanjem doseže večjo sodelovalnost žrtev. Posledično žrtve niso več tako obremenjene, lažje se distancirajo od realnega sveta ter vstopijo v agresorjevega.

Faze nastanka Stockholmskega sindroma

Stockholmski sindrom se razvije v petih fazah. Prva faza je faza ubogljivosti, ki zajema razmišljanje žrtve, da je njeno življenje ogroženo in bo zato naredila vse, kar ji je naročeno. Druga je faza sodelovanja, v kateri začnejo žrtve samoiniciativno sodelovati z agresorji. V tej fazi se začne graditi pozitiven odnos, ki je ključen za učinek. Naslednja je faza komunikacije, kjer se žrtev začne zavedati svoje in agresorjeve ”človeške” komponente ter začne spraševati agresorje o njihovem življenju, vzvodih za njihova dejanja in njihovih pogledih na svet. Četrta faza je faza dogovora, ko se pri žrtvi začnejo spremembe v vedenju. Čeprav imata z agresorjem različne poglede na situacijo, žrtev deluje v skladu z agresorjevimi prepričanji, saj imata skupni cilj – doseči agresorjeve zahteve, od katerih je odvisen obstoj žrtvinega življenja. Zadnja je faza spremembe, v kateri žrtev prevzame vedenje in tudi poglede agresorja. Tu lahko govorimo o nastanku učinka talec-ugrabitelj (McKenzie, 2004).

Strentz (1980) in Jülich (2005) opisujeta dejavnike, ki vplivajo na razvoj sindroma. Med temi so zadostna količina časa, da se sindrom razvije, socialna interakcija med agresorji in žrtvami, izolacija vseh vključenih od zunanjega sveta, pozitivno-valenčni kontakt med agresorji in žrtvami, odziv ugrabitelja, ki mora biti human, in odziv žrtve, ki ji mora biti pomembno, da preživi, hkrati pa mora občutiti, da je agresor pošten. De Fabrique idr. (2007) poudarjajo, da se Stockholmski sindrom lahko razvije tudi brez prisotnosti vseh od naštetih dejavnikov, hkrati pa ni nujno, da se razvije, tudi če so prisotni vsi dejavniki. Problem je še posebej pri opredelitvi, koliko časa mora poteči, da se sindrom lahko razvije. V eni izmed situacij, ki so jo de Fabrique idr. (2007) preučevali, se je razvil že v sedmih urah, v drugih situacijah, ki so trajale dneve ali celo tedne, pa do njega sploh ni prišlo. Torej je vloga časa za razvoj Stockholmskega sindroma bolj relativna.

Pojavnost Stockholmskega sindroma

Glede pojavnosti sindroma so si mnenja raziskovalcev v študijah različna. D. Graham idr. (1994, v Šmid, 2016) trdijo, da se sindrom lahko pojavi pri vsakemu in ni odvisen od specifičnih osebnostnih lastnosti. Namnyak idr. (2008) pa so v svojem preglednem članku ugotovili, da so za razvoj sindroma bolj dovzetni mladi, ki starejše agresorje lahko vidijo kot zaščitnike, ter posamezniki, ki so bili v preteklosti žrtve nasilja. Žrtev stopi v vlogo otroka, agresor pa odraslega, saj on nadzoruje situacijo. Pogostost pojavljanja Stockholmskega sindroma pri ugrabitvah naj bi bila po Slatkinu (2008, v Šmid, 2016) okoli 50 %. Odstotek bi bil lahko še višji zaradi neprepoznavnosti sindroma. Fuselier (1999), ki Stockholmski sindrom imenuje tudi identifikacijski sindrom preživetja, pa pravi, da naj bi bil zelo redek – z njim naj bi se soočalo samo od 5 do 8 % žrtev ugrabitev in se torej pojavi izjemoma. Po podatkih baze FBI Hostage/Barricade System, ki jih navaja Fuselier (1999), se v 92 % od več kot 1200 primerov ugrabitve sindrom ni pojavil. Potrebno je poudariti tudi, da se Stockholmski sindrom ne razvije pri vseh udeleženih v situaciji, kadar je ugrabljenih več oseb. Ko pride do sindroma, je sicer prisoten pri večini žrtev, ne pa nujno pri vseh (de Fabrique idr., 2007). Obstaja več načinov za identifikacijo sindroma. Najbolj znana lestvica za identifikacijo Stockholmskega sindroma je Identifikacija reakcije Stockholmskega sindroma pri mladih ženskah (O’Leary in Maiuro, v Šmid, 2016).

Karan in Hansen (2018) sta izpostavila, da je pojav sindroma mogoč tudi pri spolnih delavkah in delavcih, ki so velikokrat izkoriščani, spolno zlorabljeni ter postavljeni v težko in stresno situacijo. Velikokrat namreč nočejo pričati proti svojim zvodnikom, ki jih zlorabljajo, ker so čustveno navezani nanje, saj so pogosto ravno zvodniki edini, ki jim nudijo varnost in neke vrste podporo v trenutni situaciji. V svojem prispevku sta na situaciji spolnih delavk opisala dejavnike, ki so prisotni ob razvoju sindroma, kot jih opišeta zgoraj omenjena Strentz (1980) in Jülich (2005). Karan in Hansen (2018) sta poudarila, da bi upoštevanje razvoja Stockholmskega sindroma pri tej ciljni skupini imelo velik vpliv tudi pri samem pričanju spolnih delavk, saj bi lahko pri pričanju v prid zvodniku dvomili o resničnosti tega na podlagi psihološkega stanja spolnih delavk.

Posledice Stockholmskega sindroma in njegov vpliv na življenje

Stockholmski sindrom lahko pusti velike posledice na življenju žrtve po dogodku. Obstajajo primeri, ko talci oziroma žrtve kot posledica Stockholmskega sindroma iščejo dokaze proti obsodbi agresorjev ter zbirajo denar za njihovo obrambo. V najbolj ekstremnih primerih se jim lahko celo pridružijo med dejanjem in postanejo del skupine agresorjev (McKenzie, 2004). V primeru stockholmskega ropa banke so talci še tedne po dogodku v psihiatrični obravnavi poročali, da čeprav imajo zaradi dogodka nočne more, do agresorjev nimajo negativnih občutkov. Njihovi občutki so bili ravno nasprotni, bili so jim hvaležni za svoja življenja (Strentz, 1980). Ena izmed žrtev je bila kasneje celo v intimnem razmerju z agresorjem (Jülich in Oak, 2016).

Negativna in dolgoročna posledica sindroma je, da se žrtve kasneje, ko učinek izgine, velikokrat sramujejo svojih dejanj ter čutijo krivdo. Zmanjša se njihovo samospoštovanje, slabše vrednotijo same sebe in v splošnem se poslabša njihovo čustveno stanje. Poleg spopadanja s posledicami sindroma se lahko soočajo tudi s posttravmatsko stresno motnjo zaradi izjemne stresnosti situacije, v kateri so se znašle (strah za življenje) (Šmid, 2016). Dolgoročne posledice so lahko tudi večja nagnjenost za razvoj mejnega tipa osebnostne motnje (Šmid, 2016) in negativen odnos do policije, ki lahko vztraja še dolgo po dogodku (Strentz, 1980).

Kako pa se žrtve soočajo s Stockholmskim sindromom? Žrtvi je treba jasno povedati, da je bilo njeno vedenje in doživljaje v dani situaciji razumljivo in sprejemljivo, saj ji je omogočilo preživetje (Šmid, 2016), hkrati pa poudariti, da je takšno vedenje in doživljanje vseeno psihopatološki odziv na stresno situacijo, v katero je bila žrtev porinjena (Adorjan idr., 2016). Žrtvi moramo nuditi psihiatrično ali psihološko podporo, da lahko bolje razume svoje doživljanje. Stockholmski sindrom namreč povzroči napačno dojemanje situacije, doživljanje neprimernih čustev in vzpostavljanje neželenih odnosov. Zato je pomembna reinterpretacija dogodkov (Adorjan idr., 2016). Tudi S. Šmid (2016) poudarja pomen predelave dogodkov in reidentifikacije s samim seboj (različno od identifikacije z agresorjem, do katere pride v stresni situaciji) z namenom vzpostavitve varnega okolja in stabilnega občutka varnosti.

Adorjan idr. (2016) poudarjajo pomen izobrazbe kadra, ki se srečuje s pojavom in razvojem Stockholmskega sindroma pri žrtvah. To so predvsem policisti, pogajalci, pa tudi piloti in ostalo letališko osebje ter psihologi. Poučili naj bi se o možni zaščiti žrtev s sindromom ter kako ukrepati v situaciji, da do razvoja sindroma sploh ne bi prišlo tako pri ostalih udeležencih kot tudi pri njih samih.

Problematika ob naslavljanju Stockholmskega sindroma

Problem, s katerim se soočajo raziskovalci, je preveliko posploševanje Stockholmskega sindroma. Sindrom je namreč pogosto napačno opredeljen kot vse, kar ima nepričakovano težko razložljivo pozitivno navezanost (McKenzie, 2004). Pomemben poudarek je namreč na vzajemnosti, dvojnosti odnosa. Namnyak idr. (2008) so poročali, da so zasledili uporabo tega sindroma tudi za poimenovanje odnosa med žrtvami spolnega nasilja v otroštvu in žrtvami fizičnega nasilja ter njihovimi agresorji, za kar naj se ta izraz ne bi uporabljal.

Pojav, podoben Stockholmskemu sindromu, med žrtvami spolnega nasilja v otroštvu in njihovimi agresorji opiše Jülich (2005). Žrtve namreč pogosto ne zmorejo prijaviti svojih napadalcev, ker si ne upajo, niso dovolj močne ali pa se sploh ne identificirajo kot žrtve. Napadalca pogosto tudi osebno poznajo in z njim že imajo vzpostavljeno čustveno vez (v primeru da je napadalec sorodnik ali znanec). Ta vrsta nasilja je podobna Stockholmskemu sindromu iz vidika, da žrtev ne deluje proti agresorju in ima z njim vzpostavljen nek odnos. Omenjen odnos pa v teh primerih ni pozitiven in vzajemen, temveč temelji na žrtvinem občutku brezizhodnosti (Jülich, 2005). Kasneje Jülich in Oak (2016) povežeta žrtve spolnega nasilja iz otroštva in Stockholmski sindrom z ”groomingom” ali t. i. pridobivanjem otrok za spolne namene. Craven idr. (2006, v Jülich in Oak, 2016) opredelijo grooming kot proces priprave žrtve (otroka) in okolja na zlorabo s pridobivanjem dostopa do otroka, otrokove poslušnosti in sodelovanja ter z onemogočanjem svojega razkritja kot agresorja. Žrtev groominga splete vez z napadalcem in mu omogoči nadaljnje izkoriščanje ter še daljše izogibanje kazni (Jülich in Oak, 2016). Bachand in Djak (2018) pojav Stockholmskega sindroma na podoben način povežeta tudi z mladimi športniki in njihovimi trenerji, ki zlorabljajo svoje varovance. Med njimi je namreč vzpostavljen vzajemen odnos, imajo pa tudi isti cilj – čim boljši dosežek športnika. Vseeno pa teh situacij ne moremo enačiti s pojavom Stockholmskega sindroma, saj se situacije v osnovi razlikujejo od situacije ugrabitve in s tem neposredne agresije na žrtev, pri kateri se sindrom pojavi. Načeloma naj bi le v teh slednjih situacijah obstajala možnost za razvoj Stockholmskega sindroma (Namnyak idr., 2008).

Še ena pomembna pomanjkljivost v raziskovanju Stockholmskega sindroma pa je nasploh postavitev diagnoze za to stanje. Klasifikacijski sistem psihiatrije tega sindroma sploh ne zajema. Zato sindrom deluje bolj kot medijski sindrom, uporabljajo ga v filmih, knjigah itd., nima pa toliko medicinske veljave (Šmid, 2016).

Mediji tudi radi izpostavljajo odmevne sodne primere kot primere Stockholmskega sindroma, saj tako pritegnejo še več pozornosti (Namnyak idr., 2008). Od prve omembe sindroma leta 1973 do danes je pojavljanje izraza Stockholmski sindrom v medijih skokovito naraslo, najbolj opazno na prehodu v novo tisočletje (Adorjan idr., 2016). Posledično je sindrom postal neke vrste kulturna referenca za tovrstno psihološko krizo, njegov razvoj pa je v medijih pripisan večinoma mlajšim belopoltim ženskam (Åse, 2015).

Zaključek

Izraz Stockholmski sindrom naj bi se torej pojavljal samo v specifični situaciji, kjer se vzpostavi odnos  talec-ugrabitelj. Žrtev v odnosu prevzame vrednote, obnašanja in prepričanje agresorja (McKenzie, 2004). Da do sindroma pride, morajo delovati številni dejavniki in izpolniti se mora veliko kriterijev, ki pravzaprav niso nujni in konstantni (de Fabrique idr., 2007). Ravno zato nekaterih situacij, ki se nam na prvi pogled zdijo zelo podobne in jih nekateri avtorji tudi opredeljujejo kot take, na primer situacija spolnih delavk (Karan in Hansen, 2018), spolne zlorabe v otroštvu (Jülich, 2005) in zlorabe mladih športnikov s strani trenerjev (Bachand in Djak, 2018), ne moremo opredeljevati kot situacije, kjer je prisoten Stockholmski sindrom. Stockholmski sindrom je namreč omejen na situacije ugrabitve. Prednost razumevanja značilnosti in posledic Stockholmskega sindroma vidim v tem, da bi si v zgoraj naštetih situacijah, kjer o sindromu ne moremo govoriti, lahko s pomočjo značilnosti Stockholmskega sindroma ustvarili pogled na situacijo iz drugega zornega kota. Bolj bi se lahko posvetili vplivu odnosa, ki sta ga imela žrtev in agresor ter tako mogoče bolje razumeli in razložili ravnanje enega in drugega. Kot velik problem pri preučevanju Stockholmskega sindroma pa vidim predvsem medijsko izpostavljanje situacij, v katerih se sindrom sploh ne razvije, in romantiziranje sindroma preko vključevanja le-tega v filme in knjige. To namreč zmanjšuje zavedanje o resnosti sindroma, pa tudi podcenjuje in normalizira težave, s katerimi se kasneje soočajo žrtve, pri katerih se Stockholmski sindrom pojavi. Z enoznačno opredelitvijo Stockholmskega sindroma in ustrezno umestitvijo v klasifikacijski sistem bi lahko zagotovili ustreznejšo pomoč žrtvam Stockholmskega sindroma in korektno ozaveščenost o sindromu.

Literatura:

Adorjan, M., Christensen, T., Kelly, B. in Pawluch, D. (2016). Stockholm syndrome as vernacular resource. The Sociological Quarterly, 53(3), 454–474.

Åse, C. (2015). Crisis narratives and masculinist protection: Gendering the original Stockholm syndrome. International Feminist Journal of Politics, 17(4), 595–610.

Bachand, C. in Djak, N. (2018). Stockholm syndrome in athletics: A paradox. Children Australia, 43(3), 175–180.

De Fabrique, N., Van Hasselt, V. B., Vecchi, G. M. in Romano, S. J. (2007). Common variables associated with the development of Stockholm syndrome: Some case examples. Victims and Offenders, 2(1), 91–98.

Faflek, I. (2013). Primerjava stockholmskega in londonskega sindroma [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.

Fuselier, D. G. (1999). Placing the Stockholm syndrome in perspective. FBI Law Enforcement Bulletin, 68(7), 22–25.

Jameson, C. (2010). The ”short step” from love to hypnosis: A reconsideration of the Stockholm syndrome. Journal for Cultural Research, 14(4), 337–355.

Jülich, S. (2005). Stockholm syndrome and child sexual abuse. Journal of Child Sexual Abuse, 14(3), 107–129.

Jülich, S. in Oak, E. (2016). Does grooming facilitate the development of Stockholm syndrome? The social work practice implications. Aotearoa New Zealand Social Work, 28(3), 47–56.

Karan, A. in Hansen, N. (2018). Does the Stockholm syndrome affect female sex workers? The case for a “Sonagachi Syndrome”. BMC International Health and Human Rights 18(1), 10.

Klein, C. (9. 4. 2019). Stockholm syndrome: The true story of hostages loyal to their captor. https://www.history.com/news/stockholm-syndrome

McKenzie, I. K. (2004). The Stockholm syndrome revisited. Journal of Police Crisis Negotiations, 4(1), 5–21.

Namnyak, M., Tufton, N, Szekely, R, Toal, M, Worboys, S. in Sampson, E. L. (2008). ‘Stockholm syndrome’: Psychiatric diagnosis or urban myth? Acta Psychiatrica Scandinavica, 117(1), 4­–11.

Strentz, T. (1980). The Stockholm syndrome: Law enforcement policy and ego defenses of the hostage. Annals of the New York Academy of Sciences, 347, 137–150.

Šmid, S. (2016). Stockholmski sindrom ter povezava s psihološko travmo in disociacijo [Zaključno delo]. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije.

Image by John from Pixabay