Dominantnost v partnerskih razmerjih

Dominantnost kot osebnostno lastnost v sodobnem zahodnem svetu težko opredelimo kot zgolj pozitivno ali negativno, še posebej v kontekstu partnerskega razmerja. Zato se bom v svojem članku najprej posvetila definiciji partnerskega razmerja in njegovemu razvoju. V nadaljevanju se bom osredotočila na definicijo dominantnosti, raziskala pa bom tudi, kakšno vlogo je imela v partnerskem odnosu nekoč. Posebej se bom osredotočila na zahodni svet in čas, ko je bila ta lastnost opazna predvsem z družbenega vidika, tudi partnerski odnosi pa so imeli drugačno vlogo, kot jo imajo danes. V zadnjem delu bom preučevala sodoben pogled zahodnega sveta na dominantnost, značilnosti dominantnih oseb in ali je lahko dominantnost pretirana.

Ustvarjanje partnerskih odnosov

Da lahko razumemo vpliv dominantnosti na partnerski odnos, moramo najprej razumeti, kakšen je tipičen ali zaželen partnerski odnos, kot ga definirajo sodobni avtorji. 

Partnerski odnos pomeni zelo intimen in tvegan odnos med dvema osebama, ki se razvija postopoma (Šešerko, 2014). V sodobnem svetu je osnova za gradnjo partnerskega odnosa privlačnost, ki se med dvema osebama vzpostavi na telesni, čustveni, intelektualni in moralni ravni (Content idr., 2013). Brez privlačnosti partnerja težko razvijeta globlja čustva, kot je ljubezen, ki v partnerskem odnosu danes pomeni cilj večine ljudi ter je temelj za harmonijo v zakonu in družini (Musek, 2010).  Začetek partnerskega odnosa pomeni postopno odcepitev posameznika od primarne družine, saj se posameznik namesto na starše bolj naveže na izbranega partnerja. Z njim prične ustvarjati močno in trdno vez, obenem pa postaja čustveno in finančno osamosvojen od staršev (Content idr., 2013). Interakcije, ki jih vzpostavi s svojim partnerjem, se razlikujejo od tistih s starši ali z vrstniki. Tako je v partnerskem odnosu več konfliktov kot na primer v prijateljskem odnosu in manj čustvene odzivnosti kakor v odnosu z materami. Mater se otrokova čustva, kot so strah in navezovalne potrebe, bolj dotaknejo in to tudi pokažejo (Furman in Shomaker 2008).

Ena izmed najbolj uveljavljenih teorij, ki preučuje odnose med ljudmi in njihov razvoj, je teorija navezanosti, ki sta jo razvila John Bowlby in Mary Ainsworth. Ta izvira iz psihoanalize, kateri doda tudi etološka in evolucijska spoznanja. Po tej teoriji je za otroka zaščita in bližina skrbnika tako temeljna kot potreba po hrani ali fizičnem udobju (Bowlby, 1969; Bowlby in Ainsworth, 1991). Glede na zadovoljenost teh potreb se oblikuje slog navezanosti, ki ga iz odnosa s starši prenesemo na ostala razmerja v našem življenju. Glede na občutke, ki smo jih razvili ob starših oziroma skrbnikih v zgodnjem otroštvu, naj bi po Bowlbyu in Ainsworth torej izkazovali svoja čustva in intimnost vse življenje (Fraley, 2018; Hayden idr., 2017). 

Teorija navezanosti ima svoje pomanjkljivosti. Kot glavno kritiko antropologi izpostavljajo pomanjkanje upoštevanja medkulturnih razlik in kritizirajo sprejemanje zahodne kulture kot edine normativne, psihologi pa opozarjajo na nekatere nekonsistentne rezultate prispevkov, ki ne podpirajo izvirne teorije (Harkness, 2015). Zato se bom v nadaljevanju natančneje osredotočila na zahodno angloameriško kulturno okolje, v katerem je bila obravnavana tematika bolje raziskana in se izognila posploševanju na druga kulturna okolja. 

Dominantnost kot osebnostna lastnost

Dominantnost je lahko rezultat družbeno določenega vedenja, lahko pa je tudi osebnostna lastnost – kadar jo obravnavamo kot tako, je težje določiti njen izvor, saj so osebnostne lastnosti celoten sistem duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika. Nanjo torej vpliva tako genetika kot dejavniki okolja. Dominantnost je ena izmed facet ekstravertnosti. Za tipično dominantno osebo je značilna energičnost in zgovornost zaradi njihove močne želje po prevladi v izražanju mnenja kot tudi po prevladi v družbi in odločanju. Dominantne osebe običajno čutijo visoko raven motivacije in aktivno posegajo po višjih položajih, ker jih privlačita moč in nadzor, ki ju ti položaji omogočajo (Bucik idr., 1997). V skladu z evolucijsko teorijo, ki izkazovanje moči povezuje z večjo uspešnostjo pri pridobivanju spolnih partnerjev, naj bi bile osebe z željo po dominiranju spolno aktivnejše od tistih z željo po pripadnosti. Ker imajo visoko motivacijo za prevlado, bodo vložile več truda, da dosežejo občudovanje drugih (Johnson idr., 2012).

Razlikovanje posameznikov v nagnjenosti k prevladi in moči v partnerskih razmerjih opisuje biološko zasnovan sistem dominantnega vedenja (DBS – dominance behaviour system). Ta pojasnjuje dominantno in podrejeno vedenje ter odzivnost na zaznavanje moči in podrejenosti. Dejavniki DBS kot sta ponos in občutek doseganja moči, so pomembni tudi za razumevanje več oblik psihopatologije (Tang-Smith idr., 2015). Tako nam pomagajo razumeti, kdaj je dominantnost normativna, kdaj pa kot patologija negativno vpliva na posameznika, njegove bližnje in njegovo okolje.

Zgodovina dominantnosti v partnerskih razmerjih na Zahodu

Partnerski odnos v preteklosti ni vedno temeljil na privlačnosti in ljubezni. Ujemanje med bodočima partnerjema ni bilo bistvenega pomena, večina zvez pa je bila sklenjena na podlagi pogodbe (Šešerko, 2014). Dominantnost se je izkazovala v obliki nadvlade moškega spola nad ženskim, kar imenujemo patriarhat. To vlogo mu je dodelila družba preko načina življenja, stereotipov, norm in pravil. Ženske so morale biti odgovorne za vzgojo otrok, zaradi fizične moči pa so bile nagnjene k lažjim opravilom. Pričakovalo se je, da bodo nežne, čustvene in vdane svojim partnerjem, katerih glavna naloga je bila priskrbeti hrano in poskrbeti za družino. Vse do predindustrijske družbe je v Evropi moški veljal za bolj agresivnega in dominantnega kot ženska, ki mu je bila skupaj z otroki podrejena (Strašek, 2017). Od moških se je torej pričakovalo dominantno vedenje, od žensk pa podrejeno, kar pomeni, da je bilo dominantno vedenje obravnavano kot primerno ali neprimerno z družbenimi normami.

Patriarhat je v času industrijske družbe v Evropi, skupaj z oblikovanjem moderne meščanske družine, postal še bolj represiven za ženske (Strašek, 2017). Te niso imele možnosti delovanja v javnosti, omejene so bile na dom in gospodinjstvo (Sieder, 1998). Moški so imeli kot “močnejši” spol pravico voditi in odločati po svoje (Tracy in Robins, 2007). Žena je morala biti do svojega “skrbnika” ponižna, zato Pateman (2016) žensko v tistem času enači s služabnico. Konkretnejše spremembe na tem področju so se začele dogajati v drugi polovici 20. stoletja. Obdobje bi lahko označili kot osvobajanje žensk izpod tradicionalne spolne vloge in njihovo individualizacijo na poti k večji enakopravnosti z moškimi. Individualizacija žensk v tem kontekstu pomeni samostojno delovanje in odločanje ter osvobajanje od vpliva moškega. Ženske so se v opazno večjem številu zaposlovale, izobraževale, poglabljale vase in v lastno osebnost ter prenehale slediti tradicionalnim normam (Črešnar, 2008). Tradicionalne družbene oblike in vezi so začele razpadati (Strašek, 2017), kar je onemogočilo ohranitev tradicionalne podobe dominantnosti. Ljubezen je v postmoderni družbi postala stvar izbire in po eni strani dopuščala več svobode, po drugi strani pa je bila ravno zaradi tega težavnejša kot kadarkoli prej, saj nasprotno od individualizacije ni stvar posameznika (Beck in Beck-Gernsheim, 2006). Odnos, ki temelji na ljubezni, je odvisen od dveh posameznikov, ki vanj vlagata trud. Featherstone in Featherstone (1999) ugotavljata, da kljub individualizaciji, ali pa ravno zaradi nje, danes ljudje hrepenijo po intimnosti in ljubezni bolj kot kadarkoli prej. 

Kljub temu, da se je razmerje moči med spoloma od začetka individualizacije bolj uravnotežilo, dominantnost v različnih oblikah v sodobnih partnerskih razmerjih še vedno pogosto srečujemo. V nadaljevanju bom raziskala, kakšne so značilnosti dominantnih partnerjev v današnjem času in zakaj je kljub spreminjajočim se prepričanjem o partnerskih razmerjih dominantnost v zahodnem kulturnem okolju še vedno prisotna.

Sodobno pojmovanje dominantnosti v partnerskih razmerjih

Za osebe z visoko mero dominantnosti je značilno, da so v partnerskem razmerju samozavestne, pogosto celo sebične in da so za pridobitev občutka prevlade pripravljene zanemariti čustvene, psihološke in fizične potrebe svojih partnerjev (Rhoton, 2016). Dominantnost so Humbad in sodelavci (2010) poimenovali »socialna potentnost« z definicijo »biti rad glavni«. Glede na prispevek Wildey in sodelavcev (2010) je ta osebnostna lastnost značilnejša za moški spol. Želja po prevladi in občutek superiornosti v ekstremnih primerih lahko pomenita odločanje namesto partnerja ali obravnavanje partnerja kot otroka oziroma podložnika, ki mora vedno ubogati (Smith in Segal, 2021). Če želja podrejenega partnerja ni popolnoma v skladu z željo dominantnega partnerja, se ta lahko počuti ogrožen. Odzove se lahko zelo burno, saj na vsak način želi znova vzpostaviti ravnotežje in nazaj pridobiti moč in nadzor (Rhoton, 2016). S takim vedenjem lahko hitro povzroči frustracije partnerjevih življenjskih ciljev in želja. Ovira namreč njegovo potrebo po neodvisnosti in odločanju o lastnem življenju (Horowitz idr., 2006). Zato ni presenetljivo, da se dominantnost negativno povezuje s prilagoditvijo na partnerski odnos po poroki (Wildey idr., 2010). Takšna dinamika lahko sproži še več konfliktov med partnerjema, zato je v takšnem odnosu komunikacija ključnega pomena.

V nekaterih primerih dominantnost ni več zgolj osebnostna lastnost, temveč se pojavi kot patološka simptomatika. Najbolj pogosto je prisotna pri osebah z narcisoidno osebnostno motnjo. Takrat je tako za posameznika kot za njegovega partnerja dominantnost še posebej težavna in lahko vodi do še večjih stisk v partnerskem odnosu. Za osebe z narcisoidno osebnostno motnjo  je značilna pretirana zagledanost vase, velika potreba po dominantnosti in nagnjenost k ekstravertnosti. V partnerskem odnosu so velikokrat posesivni, nezvesti in ljubosumni. Pogosto imajo občutek, da jim partner pripada in čutijo potrebo, da v zvezi dominirajo (Wink, 1991). Potrebujejo več pohval in potrditev kot ostali, da se dobro počutijo. Poleg tega običajni komplimenti za osebe z narcisoidno osebnostno motnjo niso dovolj dobri, zato vstopajo v partnerske (in druge) odnose z ljudmi, ki so pripravljeni pogosto izražati pohvale. Ob vsakršni kritiki partnerja ali drugih so zelo ranjeni, lahko doživijo izpade jeze in so agresivni. Nasprotno so do drugih ljudi izredno kritični in strogi (Smith in Robinson, 2021; Wink, 1991). Razmerje z osebo z narcisoidno osebnostno motnjo je zelo enostransko in odvisno od tega, kaj vse je “občudovalec” pripravljen zanjo storiti (Smith in Robinson, 2021).  

Vpliv dominantnosti na zaznavanje partnerja

Glede na raziskavo, ki jo je izvedel Çimen Kabakli (2018), na izbiro partnerja vpliva več dejavnikov, kot so starost, vera, fizične značilnosti, podobnost v razmišljanju in vrednotah, osebnostne lastnosti in premoženje. Humbad in ostali (2010) so v članku o poročenih parih v ZDA preučevali medsebojno podobnost partnerjev in v skladu s preteklimi raziskavami ugotovili, da so si partnerji med seboj pogosto podobni. Želeli so odkriti tudi, ali se to zgodi čez čas preko posnemanja in prevzemanja osebnostnih lastnosti, ali pa si že na začetku izberejo partnerja, ki jim je bolj podoben. Za večino lastnosti so ugotovili, da si partnerji že vnaprej izberejo takšne posameznike, ki so jim podobni.

Edina posebnost med osebnostnimi lastnostmi v raziskavi je bila agresivnost – agresivni partnerji si ne iščejo sebi podobnih. Poznamo več vrst agresivnosti, na primer fizično ali psihično, v splošnem pa jo avtorji opisujejo kot vedenje z namero poškodovati drugo osebo, ki si tega ne želi (Stangor idr., 2015). V tem se razlikuje od dominantnosti, saj dominantnost ne predpostavlja škode, nasilja in bolečine druge osebe, temveč zgolj vrsto nadvlade nad njo. Je pa agresivnost kot osebnostna lastnost pogosto prisotna pri osebah s patološko izraženo dominantnostjo v sklopu zgoraj omenjene narcisoidne osebnostne motnje (Smith in Robinson, 2021; Wink, 1991). Lahko bi trdili, da so patološko dominantni posamezniki, za katere je značilna agresivnost, eni izmed redkih, ki svoje partnerje izbirajo po načelu nasprotij.

Burger in Cosby (1999) sta v svoji študiji, ki sta jo izvedla na heteroseksualnih posameznicah, potrdila, da večino žensk dominantnost in agresivnost kot osebnostni lastnosti pri moških ne privlačita, agresivnost skupaj z zahtevnostjo in egocentričnostjo pa je za njih celo odbijajoča. Vendar kljub temu marsikdo še vedno izbere partnerja, ki je dominanten.

Zakaj izbiramo dominantne partnerje

Prvi razlog, da osebe izbirajo dominantne partnerje je, da ima dominantnost kot osebnostna lastnost v razmerju veliko prednosti, v kolikor ustreza obema partnerjema. Dominantnost v razmerju je lahko primerna, če oba partnerja v odnosu uživata. Giebel s sodelavci (2015) je ugotovil, da so dominantni partnerji pogostejša izbira pri ženskah, ki hrepenijo po vznemirljivosti in enako pri ženskah s pomanjkanjem izkušenj. Tudi anksiozne posameznice so bolj nagnjene k dominantnim, po prispevku sodeč, celo nasilnim partnerjem. Za anksioznost je namreč značilna pretirana skrb in strah pred situacijami, ki v resnici niso ogrožujoče (Rajšp, 2016), kar lahko vodi v čustveno stisko in posameznika ovira pri vsakodnevnem delovanju.

Dominantni partnerji so za posameznice z anksioznostjo privlačni, ker so odločni, prepričani vase in navzven delujejo neustrašni. Te osebnostne lastnosti ženskam dajejo občutek, da so ob njih varne in zaščitene (Giebel idr., 2015). Nobeden izmed pregledanih prispevkov ne poroča o tem, kakšne značilnosti pri moških se povezujejo z njihovo izbiro žensk z dominantnimi osebnostnimi lastnostmi. 

Na izbiro dominantnih partnerjev lahko vplivajo tudi izkušnje iz zgodnjega otroštva, predvsem stil navezanosti (npr. Bowlby in Ainsworth, 1991), kasneje pa še družba s svojimi pričakovanji (npr. Strašek, 2017).

Študija, ki so jo opravljali Hayden s sodelavci (2017) je pokazala, da je za posameznike, ki so nagnjeni k podrejenosti, dopuščanju izkoriščanja in pretirani skrbi za partnerja, značilen anksiozni oziroma negotov stil navezanosti. Ta stil navezanosti je posledica delno odsotnega starševstva, ki je v otroku pustilo mešane občutke glede njegove lastne vrednosti in vrednosti njegovih potreb. Kasneje se to lahko kaže kot anksioznost v partnerskem odnosu, pretirana navezanost na partnerja in stalni strah pred izgubo partnerja (Fraley, 2018; Hayden idr., 2017; Robinson idr., 2021).

Glede na preteklost dominantnosti, ko je bila na Zahodu ta lastnost družbeno pogojena, bi lahko kot enega izmed razlogov za izbiro dominantnega partnerja navedli tudi pričakovanja družbe, ki moškega podzavestno še vedno postavljajo na superiorno pozicijo. Moški so v zgodovini namreč veljali za normo oz. vzorec, po katerem naj bi se zgledovala ženska, ki je bila označena kot drugi spol (Furlan, 2006). S hierarhičnostjo odnosov se je tako oblikoval odnos moči moških nad ženskami in spolni stereotipi v korist moškega spola. Tudi Musek (1993) navaja, da je dominantnost lastnost, ki jo družba stereotipno pripisuje moškim. Tako lahko sklepamo, da tudi danes nekatere ženske zase raje izberejo dominantnega partnerja z namenom, da bi ugodile spolnim stereotipnim prepričanjem.

Smo lahko preveč dominantni?

Če smo v partnerskem odnosu samozavestni in zaupamo vase, nam to daje podlago za uspešnejši partnerski odnos. V primeru pretiranega zaupanja vase in s tem nezaupanja drugim pa dosežemo prav nasprotni učinek.  Dominantnost v teh primerih postane zavirajoča ali odbijajoča lastnost posameznika, ki prispeva k negativnim posledicam zanj, za njegovega partnerja in partnersko razmerje.

Potrebe po dominantnosti, tako kot drugih osebnostnih lastnosti, se oseba namreč težko znebi. Da bi to dosegla, bi morala spremeniti svojo osebnost, kar pa je po ugotovitvah nekaterih študij mogoče, vendar je za to potrebno veliko lastnega prizadevanja ter specifično postavljenih ciljev, spremembe pa lahko pričakujemo na vseh področjih v življenju, ne le v partnerskem odnosu (Bleidorn idr., 2018). Spreminjanje osebnosti po besedah strokovnjakov poteka od spodaj navzgor – cilj spremembe osebnosti je sprememba aktualnega vedenja, mišljenja, čustvovanja vse do ravni avtomatizma (Zager Kocjan in Kekec, 2020). Torej bi dominantna oseba morala identificirati problematično vedenje in ga zavestno nadzorovati ter zmanjševati. 

Zaključek

V različnih oblikah je dominantnost prisotna skozi celotno zgodovino človeštva, spremenile pa so se njene oblike in tekom časa so bile v ospredju različne plati. Na oblikovanje dominantne osebnosti vpliva ogromno dejavnikov kot sta okolje in genetika, pri ustvarjanju odnosov pa imata pomembno vlogo še zgodnje otroštvo in stil navezanosti, ki vplivata na iskanje partnerja in naš odnos z njim. Danes torej vemo, da je dominantnost kompleksna osebnostna lastnost, za katero je značilna želja po prevladi in moči in da se to odraža tudi v kontekstu partnerskega razmerja, ne glede na družbeno okolje. Seveda lahko družbeno določeni položaji in vloge vplivajo na pričakovanje, da se nekdo vede dominantno oziroma ta položaj prednostno določa in spodbuja njegovo izražanje (npr. moškim v patriarhatu). Kljub temu pa ne smemo pa mešati dominantnosti kot osebnostne lastnosti in kot določene s strani položaja tistega, ki ima moč. Ti dve vrsti dominantnosti med seboj namreč težko neposredno povežemo, lahko pa trdimo, da je bila dominantnost kot osebnostna lastnost pričakovana od moških, ki jim je bil dodeljen položaj moči v obliki patriarhata. Ker so imeli popoln nadzor v družini in partnerskem odnosu, se je njihovo vedenje odražalo kot dominantno.

V psihologiji odnosov je na področju dominantnosti še veliko prostora za dodatne raziskave, predvsem zaradi hitro spreminjajoče se sodobne družbe. Večina raziskav  še vedno predpostavlja, da so vsi ljudje heteroseksualni,  bolj primerno pa bi bilo upoštevati spekter spolne usmerjenosti, kot ga poznamo danes. Enako je s kulturnim okoljem. Veliko teorij, ki sem jih opisala v članku, je bilo namreč preučenih v našem, evropskem kulturnem okolju, ki se zelo razlikuje od kulturnih okolij po svetu, zato ga ne smemo označiti kot standardnega. Ključno je boljše razumevanje dominantnosti v različnih kulturah, ki bi omogočilo posploševanje in uporabo spoznanj v različnih okoljih.

Literatura

Ainsworth, M. S. in Bowlby, J. (1991). An ethological approach to personality development. American psychologist, 46(4), 333-341.

Beck, U. in Beck-Gernsheim, E. (2006). Popolnoma normalni kaos ljubezni (Slovenska izd.). Fakulteta za družbene vede.

Bleidorn, W., Hopwood, C. J. in Lucas, R. E. (2018). Life events and personality trait change. Journal of Personality, 86, 83–96. https://doi.org/10.1111/jopy.12286

Bowlby, J. (1969). Attachment. Attachment and Loss, vol. 1. Hogarth.

Bucik, V., Boben, D. in Krajnc, I. (1997). Vprašalnik BFQ in ocenjevalna lestvica BFO za merjenje »velikih pet« faktorjev osebnosti: Slovenska priredba. Psihološka obzorja,  6(4), 5–34.

Burger, J. M. in Cosby, M. (1999).Do women prefer dominant men? The case of the missing control condition. Journal of Research in Personality, 33(3), 358–368. https://doi.org/10.1006/jrpe.1999.2252

Çimen Kabakli, L. (2018). Examination of the spouse selection priorities of university students. International Journal Of Eurasia Social Sciences, 9(31), 464–694.

Content, E., Benedicte, L. in Valerie M. (2013). Poroka … In potem?. Družina.

Črešnar, M. (2008). Ljubezen, partnerski odnosi in spolnost v ženskih revijah [Diplomsko delo].  Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede .

Featherstone, M., in Featherstone, M. (1999). Love and eroticism: an introduction. V M. Featherstone (ur.), Love & eroticism (str. 1-18). SAGE Publications Ltd https://doi.org/10.4135/9781446218945.n1

Fraley, C. (2018). Adult attachment theory and reasearch: A brief overview. R. Chris Fraley. http://labs.psychology.illinois.edu/~rcfraley/attachment.htm

Furlan, N. (2006). Manjkajoče rebro: ženska religija in spolni stereotipi. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.

Furman W. in Shomaker, L. (2008). Patterns of interaction in adolescent romantic relationships: distinct features and links to other close relationships. Journal of Adolescence, 31(6),771-788.https://doi.org/10.1016/j.adolescence.2007.10.007.

Giebel, G., Moran, J., Schawohl, A., in Weierstall, R. (2015). The thrill of loving a dominant partner: relationships between preference for a dominant mate, sensation seeking, and trait anxiety. Personal Relationships. https://doi.org/10.1111/pere.12079

Harkness, S. (2015). The strange situation of attachment research: a review of three books.Reviews in Anthropology, 44(3), 178–197. DOI: 10.1080/00938157.2015.1088337 

Horowitz, L, Wilson, K., Turan, B., Zolotsev, P., Constantino, M. in Henderson, L. (2006). How interpersonal motives clarify the meaning of interpersonal behavior: a revised circumplex model. Personality and Social Psychology Review, 10(1). 67–86. https://doi.org/10.1207/s15327957pspr1001_4

Humbad, M. N., Donnellan, M. B., Iacono, W. G., McGue, M. in Burt, S. A. (2010). Is spousal similarity for personality a matter of convergence or selection?. Personality and individual differences, 49(7), 827–830. https://doi.org/10.1016/j.paid.2010.07.010

Johnson, S. L., Leedom, L. J., in Muhtadie, L. (2012). The dominance behavioral system and psychopathology: evidence from self-report, observational, and biological studies.Psychological Bulletin, 138(4), 692–743. https://doi.org/10.1037/a0027503

Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.

Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Inštitut za psihologijo osebnosti.

Pateman, C. (2016). Spolna pogodba (K. H. Vidmar, Ed.; 1. izd.). Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Rajšp, P. (2016). Testna anksioznost in bralne učne strategije pri učencih s primanjkljaji na posameznih področjih učenja [Magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Rhoton, R. (2016). Who chooses to be dominated in a relationship? Arizona Trauma Institute. https://aztrauma.org/chooses-dominated-relationship/

Robinson, L., Segal, J. in Jaffe, J. (2021). How attachment styles affect adult relationships. HelpGuide. https://www.helpguide.org/articles/relationships-communication/attachment-and-adult-relationships.htm

Sieder, R. (1998). Socialna zgodovina družine. Studia humanitatis.

Smith, M. in Robinson, L. (2021). Narcissistic personality disorder. HelpGuide. https://www.helpguide.org/articles/mental-disorders/narcissistic-personality-disorder.htm

Smith, M. in Segal, J. 2021. Domestic violence and abuse. HelpGuide. https://www.helpguide.org/articles/abuse/domestic-violence-and-abuse.htm

Stangor, C., Jhangiani, R. in Tarry, H. (2015). Principles of social psychology : 1st international edition.

Strašek Š. (2017). Matriarhat kot egalitarnejša oblika družbe in družine v odnosu do žensk [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Šešerko, M. (2014). Spremembe v partnerskih odnosih v pozni moderni : [Magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Tang‐Smith, E., Johnson, S. L., in Chen, S. (2015). The dominance behavioural system: a multidimensional transdiagnostic approach. Psychology and Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 88(4), 394–411. https://doi.org/10.1111/papt.12050

Tracy, J. in  Robins, R. (2007). The psychological structure of pride: A tale of two facets. Journal of personality and social psychology, 92. 506–25. DOI: 10.1037/0022-3514.92.3.506.

Wildey, M., Donnellan, M., Iacono, W. in Burt, S. A. (2010). Externalizing Psychopathology and Marital Adjustment in Long-Term Marriages: Results From a Large Combined Sample of Married Couples. Journal of abnormal psychology. 119. DOI: 151-62. 10.1037/a0017981.

Wink, P. (1991). Two faces of narcissism. Journal of Personality and Social Psychology, 61(4), 590–597.

Zager Kocjan, G. in Kekec, M. (2020). “Rad bi bil bolj …” Ali lahko namerno spremenimo svoje osebnostne lastnosti? Psihološka obzorja, 29, 143–157. https://doi.org/10.20419/2020.29.522

Photo: Mariola Grobelska, unsplash.com