Samomor kot odločitev

Raziskovalci kot vzroke za samomor najpogosteje navajajo medosebne težave in težave z duševnim ali fizičnim zdravjem. A s takimi težavami se srečuje veliko ljudi, le majhen delež pa vidi rešitev v samomoru; mnogi nanj v podobni situaciji sploh ne pomislijo ali pa to možnost zavrnejo. Omenjeni dejavniki so torej lahko le posredni, neposredni dejavnik pa je sprejetje ideje samomora in odločitev zanj kot za edino rešitev. V članku ugotavljam, kaj je tisto, kar v ljudeh pripelje do sprejetja samomora kot edine rešitve za bolečino, ki jo doživljajo. Pri tem je ključno razumevanje samomora kot odločitve, za katero stoji mnogo kognitivnih dejavnikov, in kot ideje, ki jo posameznik sprejme pod vplivom družbenih dejavnikov.

Pri ugotavljanju razlogov za samomor raziskovalci izhajajo iz intervjujev s posamezniki, ki so preživeli poskus samomora. V študiji, ki je zajela več kot 3600 ljudi, jih je polovica kot razlog navedla medosebne konflikte, četrtina težave z duševnim zdravjem, manjši delež pa, v vrstnem redu po pogostosti, finančne težave, bolezen ali izgubo bližnjega in lastno fizično bolezen (Burón idr., 2016). Podobne rezultate navajajo tudi druge študije (pregled v Burón idr., 2016), se pa pogostost različnih razlogov razlikuje glede na demografske značilnosti. Tako mladostniki in mladi na prehodu v odraslost v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami kot razlog za poskus samomora pogosteje navajajo medosebne težave (Burón idr., 2016; Jacobson idr., 2013), odrasli medosebne in finančne težave ter težave z duševnim zdravjem (Alessi idr., 2018; Burón idr., 2016), starostniki pa fizično bolezen ali druge s starostjo povezane upade v delovanju, bolezen ali izgubo bližnjega in težave z duševnim zdravjem (Burón idr., 2016; Van Orden idr., 2015). Glede na spol ženske kot razlog pogosteje navajajo medosebne konflikte, moški pa finančne in pravne težave (Burón idr., 2016).

Omenjene razloge je Edwin Shneidman, oče suicidologije, združil v besedi »psychache«. To je psihološka bolečina, ki se pojavi ob nezadovoljenosti psiholoških potreb, ki jih posameznik v določeni situaciji zaznava kot nujne za svoje preživetje, npr. potreba po varnosti, ljubezni, spoštovanju (Shneidman, 1993). Vsi zgoraj navedeni razlogi in vsa negativna čustva, ki jih spremljajo, so relevantni le toliko, kolikor prispevajo k psihološki bolečini, ki prisili posameznika k ukrepanju, ko postane nevzdržna; in eden od možnih načinov ukrepanja je samomor. Ljudje, ki so preživeli poskus samomora, kot razloge poleg konkretnih dejavnikov, omenjenih zgoraj, posebej navajajo npr. željo po pobegu iz brezizhodne situacije, lajšanje bolečine, brezup, nemoč, pomanjkanje nadzora nad situacijo, nevzdržna negativna čustva in podobno (Alessi idr., 2018; Jacobson idr., 2013; Van Orden idr., 2015); z drugimi besedami – neizmerno psihološko bolečino. Tudi zgoraj omenjene razloge lahko interpretiramo v luči nezadovoljenih psiholoških potreb: finančne težave pomenijo nezadovoljeno potrebo po varnosti, medosebni konflikti so povezani s potrebo po pripadnosti in ljubezni, s starostjo povezane bolezni in upadi pa s potrebama po kompetentnosti in avtonomnosti. Na tem mestu je treba omeniti tudi medosebne razlike, saj se ljudje razlikujejo po količini psihološke bolečine, ki jo še lahko prenesejo; imajo torej različno visoke pragove zanjo (Shneidman, 1993). Poleg nevzdržne psihološke bolečine pa mora biti izpolnjen še en pogoj: posamezniku se mora poroditi ideja, da je samomor rešitev, priti mora do zaključka, da mu je smrt ljubša od življenja. Shneidman pravi: »Theoretically, no one has ever died of depression, /…/ but many people, too many, have died of suicide.« (1993, str. 146). Duševne motnje in drugi prej navedeni razlogi torej niso neposreden vzrok za samomor, saj »le« prispevajo k nevzdržnosti psihološke bolečine, ki lahko predstavlja povod. Neposreden vzrok samomora pa je sprejetje smrti kot edine rešitve.

Shneidman je psihološke dejavnike za samomor združil v dva faktorja (Kral, 1994; Shneidman, 1971). Prvi je stopnja psihološkega nemira (izvorno »perturbation«), to je nivo vznemirjenosti, obupa, nemoči, torej psihološke bolečine. Ko ta doseže določen prag, se posameznik odloči ukrepati, pri čemer lahko uporabi različne strategije. Večina ljudi se na tej točki ne odloči za smrt, torej presežen nivo psihološke bolečine sam po sebi ni vzrok za samomor, je le povod za ukrepanje. Neposreden vzrok je drugi faktor, smrtonosnost (izvorno »lethality«), to je zavestno sprejetje samomora kot rešitve. Oseba samomor najprej sprejme kot idejo, kot možnost, potem pa smrt postane potencialna in sčasoma edina rešitev. Nivo psihološkega nemira se v času spreminja, zato oseba o samomoru ne razmišlja ves čas, a je ta ideja vedno na voljo za trenutek, ko bo psihološka bolečina spet presegla posameznikov prag, in jo je težko nadomestiti z drugimi rešitvami. Shneidman (1993) je menil, da se morajo terapevtske intervencije pri samomorilnosti osredotočati na blaženje psihološke bolečine z naslavljanjem nezadovoljenih psiholoških potreb. To stališče je v klinični psihologiji splošno sprejeto in dejavniki, ki neposredno prispevajo k psihološki bolečini (in jih tudi sama omenjam na začetku članka), so dobro raziskani, poleg njih pa so raziskani tudi mnogi posredni dejavniki tveganja, npr. pripadnost določenim demografskim skupinam (Kral, 1994). A ker visoka raven psihološke bolečine sama po sebi ne privede do samomora, me bolj zanima, zakaj določeni posamezniki sprejmejo idejo samomora, drugi pa v podobni situaciji nanj sploh ne pomislijo; kaj je tisto, kar posameznika privede do zaključka, da je zanj smrt edina rešitev.

Kognitivni dejavniki samomorilnosti

Samomor ni iracionalno dejanje, ki bi izhajalo izključno iz čustvenih in situacijskih vzrokov, ampak je za samomorilnega posameznika logičen zaključek (Shneidman, 1985). To ni impulzivno dejanje pod vplivom afekta, ampak razumska odločitev. Konceptualizacija samomora kot odločitve, kot izbire ene izmed mnogih možnih rešitev, odpre pot k razumevanju, da za njim stoji mnogo kognitivnih dejavnikov, npr. posameznikovi načini sklepanja in presojanja, njegova stališča in prepričanja, njegov pogled na svet. Preučevanje teh dejavnikov nam lahko pomaga razumeti, zakaj nekateri posamezniki sprejmejo idejo samomora, drugi pa ne.

S samomorilnimi mislimi in vedenjem se povezujejo kognitivna izkrivljanja, to so različni nefunkcionalni načini razmišljanja, ki niso utemeljeni v resničnosti. Raziskave kažejo povezave z brezupom, torej ponavljajočim se pričakovanjem negativnih izidov in neuspeha (pregled v Ellis in Rutheford, 2008). Brezup je mediatorska spremenljivka v odnosu med depresijo in stresnimi dogodki ter samomorom, s samomorom pa je povezan tudi neodvisno od depresije. Poleg tega se s samomorilnostjo neodvisno od drugih dejavnikov povezujejo tudi negativne avtomatske misli, anhedonija, tj. zmanjšana zmožnost doživljanja užitka (Nock in Kazdin, 2002), negativna samopodoba in perfekcionizem, sploh v obliki prepričanja, da drugi od nas zahtevajo popolnost (pregled v Ellis in Rutheford, 2008).

Samomorilni posameznik izbere smrt izmed različnih možnih rešitev za lajšanje psihološke bolečine, zato nekateri avtorji raziskujejo povezave samomorilnosti s primanjkljaji v presojanju in odločanju. Jollant in sodelavci (2013) so v raziskavi izhajali iz teorije dveh sistemov miselnega procesiranja (Morewedge in Kahneman, 2010). Teorija loči hitri in avtomatski sistem 1 ter analitični in počasni sistem 2. Sistem 1 deluje nezavedno in na podlagi asociacijskih mrež v možganih ustvarja intuitivne odzive na dano situacijo; nanj se običajno zanašamo v vsakdanjem življenju, saj so v znanih situacijah njegovi odzivi, ki izhajajo iz izkušenj, večinoma primerni. S sistemom 1 opravljamo preprosta ali avtomatizirana dejanja, npr. določanje razdalj med objekti, branje, vožnja po znani cesti. Sistem 2 je pod zavestnim nadzorom, zahteva trud in pozornost in lahko prilagodi ali zavrne odgovore sistema 1. Z njim opravljamo zapletenejše naloge, npr. računanje z večmestnimi števili, iskanje predmetov, logično sklepanje. Pri samomorilnih posameznikih naj bi bil sistem 1, ki poda takojšnji odziv na situacijo, nefunkcionalen, zato naj tudi dobro delovanje sistema 2 ne bi prispevalo k sprejemanju ugodnejših odločitev (pregled v Jollant idr., 2013). Raziskovalci so ugotovili slabše delovanje sistema 2 pri bolnikih s čustvenimi motnjami (ne glede na to, ali so ti v preteklosti poskusili storiti samomor ali ne) v primerjavi z zdravo kontrolno skupino. Bolniki so imeli torej v primerjavi z zdravimi posamezniki slabšo zmožnost eksplicitnega presojanja dolgoročnih koristi in izgub, ki jih je prinašala vsaka od možnosti v nalogi. Za naše vprašanje pa je pomembnejša naslednja ugotovitev: bolniki s preteklim poskusom samomora so, tudi če so razumeli vse možnosti v nalogi, vseeno sprejemali slabše odločitve. To pomeni, da so vedeli, katera izbira v nalogi prinaša večjo dolgoročno uspešnost, a je bil njihov dosežek na koncu enak kot pri posameznikih, ki naloge niso razumeli, medtem ko je pri ostalih dveh skupinah boljše razumevanje pomenilo tudi boljše odločitve, torej večjo uspešnost pri nalogi. Avtorji so to ugotovitev pripisali interakciji med obema sistemoma in prej omenjenemu slabšemu delovanju sistema 1, ki bi moral pravilno izbiro »označiti« kot ugodno oziroma na podlagi golega dejstva oblikovati odločitev.

Drugi raziskovalci so se ukvarjali s problemom miselne togosti pri samomorilnih posameznikih. Že zgodaj je bilo ugotovljeno, da je zanje značilno črno-belo in togo razmišljanje ter težave z zamišljanjem alternativnih rešitev (Ellis in Rutheford, 2008); ko posameznik sprejme samomor kot možnost, ta sčasoma postane edina rešitev in jo je težko nadomestiti z drugimi. Kielp in sodelavci (2001) so v raziskavi bolnike z depresijo razdelili na tiste brez preteklih poskusov samomora, tiste s preteklimi poskusi samomora z nizko verjetnostjo smrti (»low-lethality«) in tiste s preteklimi poskusi z visoko verjetnostjo smrti (»high-lethality«), pri čemer je bila kriterij za delitev stopnja fizičnih poškodb, ki jih je povzročil poskus samomora. Bolniki v zadnji skupini so po poskusu samomora potrebovali intenzivno nego ali bili v komi, zato naj bi bili najbolj podobni posameznikom, ki so storili samomor. Prav ti bolniki so dosegli najslabše rezultate na nalogah izvršilnih funkcij (besedna fluentnost, delovni spomin, logično sklepanje), poleg tega pa so bili edini, ki so na testih spomina, pozornosti in splošne intelektualne sposobnosti dosegli slabše rezultate od zdrave kontrolne skupine. Primanjkljaji so se torej pokazali že pri manj kompleksnih kognitivnih nalogah, za katerimi po mnenju avtorjev stoji prav prožnost mišljenja, nasprotje miselne togosti. To pojasni, zakaj je idejo samomora težko nadomestiti z drugimi možnostmi, ko jo posameznik sprejme kot rešitev. Na tem mestu se pojavi vprašanje, ali je miselna togost dispozicijska ali spremenljiva lastnost in ali je vzročno-posledično povezana s samomorilnostjo. Perrah in Wichman (1987) sta primerjala kontrolno skupino s posamezniki, ki so bili pred vsaj enim letom hospitalizirani zaradi poskusa samomora. Avtorja nista ugotovila razlik v miselni togosti, poleg tega pa so bili njuni udeleženci pomembno manj miselno togi od udeležencev predhodnih študij. Drugi raziskovalci so namreč merili miselno togost udeležencev v času hospitalizacije po poskusu samomora, torej so bili še v kriznem stanju in doživljali visoko raven stresa. Rezultati kažejo, da je miselna togost posledica povišane stopnje stresa (kar je značilno za vse ljudi, ne le za samomorilne posameznike, poudarjata avtorja), ne pa dispozicijska lastnost, a bi bile za dodatno podporo hipotezi potrebne vzdolžne študije, prav tako pa bi bilo zanimivo raziskati, kako dolgo miselna togost vztraja po krizni situaciji.

Z miselno togostjo so zaradi težav s tvorjenjem alternativnih rešitev povezane tudi veščine reševanja problemov. Povezave s samomorilnostjo so se pokazale tako pri medosebnih kot neosebnih (npr. logičnih ali matematičnih) problemih (pregled v Ellis in Rutheford, 2008). Tudi tu se pojavlja vprašanje dispozicijskega ali situacijskega izvora. V kratki longitudinalni raziskavi so se pri hospitaliziranih bolnikih z zmanjšanjem anksioznosti, depresivnosti, brezupa in samomorilne ideacije hkrati izboljšale tudi veščine reševanja medosebnih problemov, kar kaže na situacijski izvor težav (Schotte idr., 1990). Podobno so Williams in sodelavci (2005) v eksperimentu ugotovili, da so se posamezniki s preteklo samomorilno ideacijo ali vedenjem po poslabšanju razpoloženja na nalogi reševanja problemov odrezali pomembno slabše kot pred poslabšanjem, medtem ko v zdravi skupini in skupini z zgodovino depresivnosti, a brez samomorilne ideacije, ni prišlo do sprememb. V drugih raziskavah (pregled v Ellis in Rutheford, 2008) je terapija, osredotočena na veščine reševanja problemov, prispevala k dolgoročnemu znižanju depresivnosti, brezupa in samomorilne ideacije. Skupaj rezultati kažejo, da težave z reševanjem problemov niso nujno dispozicijske, ampak so spremenljive.

Nekateri avtorji so raziskovali povezave samomorilnosti z uporabo različnih strategij spoprijemanja. Za merjenje strategij so uporabili različne vprašalnike na različnih vzorcih, vsi pa so ugotovili pomembne povezave s pasivnimi, nefunkcionalnimi strategijami, npr. samoobtoževanjem, odvračanjem lastne pozornosti, miselno in vedenjsko neaktivnostjo, uporabo alkohola in drog ter zanikanjem (Ambrus idr., 2017; Lew idr., 2019; Yi idr., 2021). Pasivno spoprijemanje namreč ne vodi do rešitve problema, ampak lahko še poveča distres, brezup in pesimizem, ki se pozitivno povezujejo s samomorilnimi mislimi. V nekaterih raziskavah so se pokazale tudi negativne povezave samomorilnosti s funkcionalnimi strategijami spoprijemanja, npr. aktivnim spoprijemanjem, načrtovanjem, samonadzorom, iskanjem socialne opore, pozitivno reinterpretacijo in sprejemanjem odgovornosti (Mathew in Nanoo, 2013; Yi idr., 2021). Taki načini spoprijemanja lahko namreč razrešijo težave, ki povzročajo psihološko bolečino (npr. aktivno spoprijemanje) ali pa jo vsaj ublažijo (npr. iskanje socialne opore).

Fazakas-DeHoog je s sodelavcema (2017) združila različna kognitivna izkrivljanja in primanjkljaje v skupni model napovedovanja samomorilne ideacije. V raziskavi so bila kognitivna izkrivljanja (negativen odnos do sebe in prihodnosti ter brezup) pomembno neposredno povezana s samomorilno ideacijo, kognitivni primanjkljaji (miselna togost, izogibanje aktivnemu reševanju problemov in nizka uporaba učinkovitih, sistematičnih strategij reševanja problemov) pa ne. Kognitivna izkrivljanja in primanjkljaji so bili med seboj v pomembnem recipročnem odnosu, tako da so kognitivni primanjkljaji na samomorilno ideacijo vplivali le posredno, preko vpliva na izkrivljanja. Primanjkljaji v veščinah reševanja problemov in miselna togost torej prispevajo k občutjem brezupa in negativnemu odnosu do sebe in prihodnosti, kar neposredno vpliva na samomorilne misli. Večina ljudi s samomorilno ideacijo pa ostane le na ravni razmišljanja o samomoru, zato ni nujno, da bi enak model uspešno napovedoval tudi samomorilno vedenje oz. poskuse samomora.

Pomemben vpliv na odločitev za samomor ima tudi posameznikov splošen odnos do samomora. Raziskave kažejo, da se pozitivno stališče do samomora povezuje z višjo ravnjo samomorilne ideacije, ki vključuje misli na samomor in željo po smrti (npr. Kocmur in Dernovšek, 2003; Foo idr., 2012). Zaznavanje samomora kot sprejemljive rešitve pod določenimi pogoji, merjeno s postavkami, kot so »Samomor je sprejemljiv način za prekinitev neozdravljive bolezni« in »Samomor lahko predstavlja olajšanje za vpletene«, pomeni, da bo posameznik tudi pri soočanju z lastno bolečino bolj verjetno pomislil na smrt. Ob tem pa se pojavi novo vprašanje: kaj vpliva na splošno stališče do samomora, na sprejetje samomora kot ideje? Prej omenjene kognitivne dejavnike je bilo možno pojasniti dispozicijsko ali situacijsko, stališče do določene ideje pa spada na področje  socialne kognicije, je torej socialnopsihološki fenomen. Kot poudarja Kral v članku Suicide as social logic (1994), so vse ideje družbeno konstruirane, zato je njihovo sprejemanje s strani posameznikov družbeno pogojeno. Enako velja za idejo samomora.

Družbeni dejavniki samomorilnosti

Pozitiven odnos do samomora se negativno povezuje z nekaterimi demografskimi dejavniki, najpomembneje s starostjo in z religioznostjo, merjeno preko subjektivne pomembnosti vere in boga ter pogostosti molitve (Saiz idr., 2021). To pomeni, da imajo starejši in bolj verni ljudje bolj odklonilen odnos do samomora, obstajajo pa tudi razlike med pripadniki različnih veroizpovedi – najbolj negativno samomor vrednotijo muslimani, najmanj pa budisti. Religioznost bi torej morala preko stališč vplivati na samomorilno vedenje (samomor ali poskus samomora), a raziskave ne kažejo jasnih povezav (glej Eskin idr., 2020). Možno je, da na osebna stališča do samomora (in z njimi verjetnost samomorilnega vedenja) v večji meri vplivajo družbene norme, ki jih sooblikuje prevladujoča veroizpoved in so neodvisne od posameznikove stopnje religioznosti. Odnos je tako viden na družbeni ravni, saj je v državah z višjo stopnjo religioznosti stopnja samomorilnosti nižja (Saiz idr., 2021). Religioznost torej ni le osebni, ampak tudi družbeni dejavnik samomorilnosti.

Vpliv družbenih dejavnikov na posameznikovo sprejemanje različnih idej je nezaveden (Kral, 1994). Ideje, navade in načine vedenja iz svoje okolice sprejemamo postopoma in nenamerno, ne da bi se zavedali, od kod izvirajo, dokler ne postanejo samoumevne. Ideja samomora se seveda izoblikuje na enak način kot vse ostale ideje in prav v tem se skriva izvor Shneidmanovega faktorja smrtonosnosti (»lethality«) – zavestnega sprejemanja samomora kot rešitve. Nekateri avtorji (pregled v Kral, 1994) navajajo povezave višje samomorilnosti z izpostavljenostjo samomoru v medijih, literaturi in bližnji okolici kot dokaz za pasivno sprejemanje ideje samomora, kar lahko povežemo z učinkom gole izpostavljenosti (angl. »mere-exposure effect«). Zajonc (1968) ga je v prelomnem članku opisal kot pojav, pri katerem že sama ponavljajoča se izpostavljenost določenemu dražljaju privede do pozitivnejšega vrednotenja le-tega s strani posameznika. Učinek se je korelacijsko in eksperimentalno pokazal pri najrazličnejših dražljajih, tako enostavnih (npr. nesmiselni zlogi, imena držav in mest) kot kompleksnejših (npr. skladbah, fotografijah; Bornstein, 1989; Zajonc, 1968). Učinka gole izpostavljenosti sicer ne moremo neposredno aplicirati na sprejemanje ideje samomora, saj so bili v raziskavah uporabljeni konkretni in načeloma nevtralni dražljaji, medtem ko je koncept samomora veliko kompleksnejši od besed, fotografij ali skladb in nosi izrazit čustveni naboj. Poleg tega smo samomoru kot pojavu, npr. v medijih, vedno izpostavljeni v določenem kontekstu, običajno z moralno ali vrednostno sodbo, o njem se pogovarjamo in razmišljamo. A tudi če ne gre zgolj za golo izpostavljenost, ampak za interakcijo z idejo, je učinek gole izpostavljenosti relevantno izhodišče za razumevanje sprejemanja samomora kot ideje, le da moramo pri tem upoštevati tudi kontekst izpostavljenosti.

Dokaze za družbeni vpliv na sprejemanje ideje samomora lahko iščemo v vplivu medijev. Medijsko poročanje o samomoru lahko namreč prispeva k njegovi normalizaciji in naredi idejo samomora bolj dostopno (Niederkrotenthaler idr., 2020). Metaanalize kažejo povečanje števila samomorov po medijskem poročanju o samomoru znane osebe, ne pa povezav s poročanjem o samomorih na splošno (Niederkrotenthaler idr., 2012, 2020). Ne gre torej le za izpostavljenost ideji samomora, ampak za identifikacijo z žrtvijo; učinek je bil večji pri samomorih bolj znanih osebnosti, npr. igralcev, kot pa lokalnih politikov. Igralci in druge osebnosti iz zabavne industrije imajo namreč višji socialni status in s tem večjo verjetnost, da se ljudje z njimi poistovetijo, jim želijo biti podobni. Vpliv poročanja o samomoru na splošno (torej ne pri znanih osebnostih) pa je bil najverjetneje podcenjen zaradi razlik v  kakovosti poročanja. Običajno imajo namreč objave, ki opisujejo samomor kot neizogiben izid v dani situaciji in širijo zmotna prepričanja, negativen vpliv, poročanje, ki izpostavlja alternativne možnosti in spodbuja k iskanju pomoči v stiski, pa lahko celo prispeva k preventivi (pregled v Niederkrotenthaler idr., 2020). Vpliv je razviden tudi iz metode, saj se je ob poročanju o metodi samomora znane osebe povečal delež samomorov, storjenih na isti način. Poleg medijske izpostavljenosti k višji verjetnosti samomorilne ideacije in vedenja prispeva tudi neposredna izpostavljenost, torej samomor bližnjega, npr. družinskega člana ali prijatelja (Abrutyn in Mueller, 2014). Tudi v tem primeru igra pomembno vlogo identifikacija z žrtvijo in njena bližina; pri mladih ima denimo večji vpliv samomor prijatelja kot družinskega člana. Še en primer družbenega vpliva na sprejemanje ideje samomora je nalezljivost samomora (angl. »suicide contagion«), o kateri govorimo, ko en samomor sproži večje število samomorov v določenem času okolju (Gould idr., 1989). Obstaja mnogo anekdotskih dokazov o nalezljivosti samomora v različnih populacijah, npr. med psihiatričnimi bolniki, študenti, zaporniki in dijaki, pojav pa je razviden tudi iz epidemioloških raziskav (pregled v Gould idr., 1989). Avtorji zaključujejo, da sta glavna mehanizma nalezljivosti samomora identifikacija, torej poistovetenje in občutenje podobnosti z žrtvijo, in posledično posnemanje izvornega samomora, poleg njiju pa je pomemben tudi vpliv mnogih drugih okoljskih dejavnikov.

Predvideva pa se, da izpostavljenost samomoru ne vpliva enako na vse posameznike, ampak so posebej ranljivi tisti z določenimi dejavniki tveganja (Kral, 1994). Primer takšnega dejavnika je samomor družinskega člana ali prijatelja. V kvalitativni raziskavi (Miklin idr., 2019) so nekateri udeleženci po samomoru bližnjega poročali o višji samomorilnosti, saj so se začeli zavedati možnosti samomora, kar je skladno z izsledki prej citiranih raziskav. Vpliv pa ni bil konsistenten – pri drugih je izkustvo tragičnih posledic samomora sprožilo odločitev, da tega ne bodo nikoli storili, tudi če so imeli pred tem samomorilne misli. Poudariti je treba tudi, da je šlo pri vseh omenjenih vplivih za izpostavljenost resničnemu samomoru. Metaanaliza je namreč pokazala, da izpostavljenost fiktivnemu samomoru, npr. v literaturi ali filmu, v nasprotju s splošnim prepričanjem ne vpliva na samomorilnost (Ferguson, 2018). Pri sprejemanju ideje samomora torej ne gre za učinek gole izpostavljenosti, saj ne gre za izpostavljenost samo po sebi in v kakršnikoli obliki, ampak je ključnega pomena kontekst – ali gre za resničen ali fiktiven samomor, za samomor znane osebnosti ali neznanca, ali se z žrtvijo poistovetimo, na kakšen način se o samomoru pogovarjamo, ali smo o njem že razmišljali itd.

Implikacije, predpostavke in svoboda odločanja

V članku sem se poskušala izogibati vrednostnim sodbam o samomoru in tematiko predstaviti s čim bolj nevtralnega vidika, a se je v besedilo vseeno prikradla implicitna predpostavka, da je samomor nezaželen izid, naloga psihologov in psihiatrov pa je preprečiti ga za vsako ceno. Tej predpostavki se je v literaturi težko izogniti. V skoraj vseh citiranih delih so avtorji poudarjali implikacije, ki jih ima njihovo delo za klinično prakso in oblikovanje preventivnih strategij, poleg tega pa je samomor pogosto obravnavan kot iracionalno dejanje; raziskujejo se kognitivni primanjkljaji samomorilnih posameznikov, njihovo napačno presojanje, nefunkcionalne strategije spoprijemanja ipd. S preprostejšimi besedami (ki jih strokovni jezik seveda ne dovoljuje), sprašujemo se, kaj mora biti z nekom narobe, da se odloči za samomor. Tudi nekateri avtorji, ki pravijo, da samomor ni iracionalna odločitev, temveč rezultat razumskega premisleka, npr. Shneidman (1985), menijo, da je samomorilni posameznik v posebnem stanju miselne zoženosti, ko zaradi močnih čustev ne vidi drugih možnosti, da njegovo sklepanje zaznamujejo logične zmote, da izhaja iz napačne premise. Razmislek, ki rezultira v odločitvi za samomor, je retroaktivno označen kot neutemeljen; druge možnosti pač ni.

Pa vendar nekateri avtorji zagovarjajo tezo, da je samomor lahko razumsko utemeljen, da lahko posameznik trezno pretehta vse svoje možnosti in zaključi, da je smrt najbolj smiselna. Pomemben del razprav o utemeljenosti odločitve za samomor se nanaša na evtanazijo in samomor z zdravniško pomočjo (npr. Lesser, 2010). Nekateri neozdravljivo bolni posamezniki, ki vedo, da bo njihova smrt počasna in boleča, si namreč želijo dostojanstvene smrti, ne pa podaljševanja življenja za vsako ceno; gre za vprašanje kakovosti proti dolžini življenja. Enak argument lahko uporabimo pri posameznikih, ki trpijo za kronično duševno boleznijo, ki se ne odziva na zdravljenje – želja po prekinitvi nevzdržne bolečine, ne glede na to, ali je ta fizična ali psihična, je legitimna in razumska (Ho, 2014).

Velik zagovornik pravice do odločanja o lastni smrti je bil psihiater Thomas Szasz, ki je kritiziral pogosto prisilno naravo psihiatričnega zdravljenja in pokroviteljski odnos do pacientov (Szasz, 1971, 1999). Szasz ni nasprotoval pomoči posameznikom, ki si je želijo in ki prostovoljno vstopijo v proces svetovanja ali psihoterapije, zagovarjal pa je absolutno pravico do sprejemanja odločitev v zvezi s svojim življenjem, tudi odločitve o smrti. Po njegovem mnenju samomorilni posameznik, ki pomoč zavrača, ogroža vrednotni sistem psihologov in zdravnikov, ki so zavezani k ohranjanju življenja, zato se ti zatečejo k skrajnejšim, prisilnim sredstvom, da bi izpolnili svoje poslanstvo in kaznovali odstopanje od norme. Szaszovi argumenti sicer presegajo namen in dolžino tega članka, zato bi omenila le vzporednice, ki jih je v svojih delih vlekel s pravicami somatsko bolnih posameznikov. Bolnik lahko namreč zavrne zdravljenje ali ne jemlje zdravil, kar lahko povzroči poslabšanje ali celo prezgodnjo smrt, a bi bilo absurdno, če bi mu zdravnik zato hotel odvzeti avtonomijo in ga zdraviti proti njegovi volji. Psihiatri si torej (po njegovem mnenju neutemeljeno) jemljejo večjo pravico poseganja v svobodo svojih pacientov. Z njegovimi besedami: »…since suicide is an exercise and expression of human freedom, it can be prevented only by curtailing human freedom. This is why deprivation of liberty becomes, in institutional psychiatry, a form of treatment.« (1971, str. 16).

Na koncu se torej problem zreducira na vprašanje vrednot: ali zagovarjamo svetost življenja na račun posameznikove avtonomije ali svobodo odločanja o lastni usodi, vključno s svobodo za sprejemanje »napačnih« odločitev?

Literatura

Abrutyn, S. in Mueller, A. S. (2014). Are suicidal behaviors contagious in adolescence? Using longitudinal data to examine suicide suggestion. American Sociological Review, 79(2), 211–227. https://doi.org/10.1177/0003122413519445

Alessi, M., Szanto, K. in Dombrovski, A. (2018). Motivations for attempting suicide in mid- and late-life. International Psychogeriatrics, 31(1), 109–121. https://doi.org/10.1017/s1041610218000571

Ambrus, L., Sunnqvist, C., Asp, M., Westling, S. in Westrin, S. (2017). Coping and suicide risk in high risk psychiatric patients. Journal of Mental Health, 29(1), 27–32. https://doi.org/10.1080/09638237.2017.1417547

Bornstein, R. F. (1989). Exposure and affect: Overview and meta-analysis of research, 1968–1987. Psychological Bulletin, 106(2), 265–289. https://doi.org/10.1037/0033-2909.106.2.265

Burón, P., Jimenez-Trevino, L., Saiz, P. A., García-Portilla, M. P., Corcoran, P., Carli, V., Fekete, S., Hadlaczky, G., Hegerl, U., Michel, K., Sarchiapone, M., Temnik, S., Värnick, A., Verbanck, P., Wasserman, D., Schmidtke, A. in Bobes, J. (2016). Reasons for attempted suicide in Europe: Prevalence, associated factors, and risk of repetition. Archives of Suicide Research, 20(1), 45–58. https://doi.org/10.1080/13811118.2015.1004481

Ellis, T. E. in Rutherford, B. (2008). Cognition and suicide: Two decades of progress. International Journal of Cognitive Therapy, 1(1), 47–68. https://doi.org/10.1521/ijct.2008.1.1.47

Eskin, M., Baydar, N., El-Nayal, M., Asad, N., Noor, I. M., Rezaeian, M., Abdel-Khalek, A. M., al Buhairan, F., Harlak, H., Hamdan, M., Mechri, A., Isayeva, U., Khader, Y., Khan, A., al Sayyari, A., Khader, A., Behzadi, B., Öztürk, C. A., Agha, H., . . . Khan, M. M. (2020). Associations of religiosity, attitudes towards suicide and religious coping with suicidal ideation and suicide attempts in 11 muslim countries. Social Science & Medicine, 265, 113390. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2020.113390

Fazakas-DeHoog, L. L., Rnic, K. in Dozois, D. J. A. (2017). A cognitive distortions and deficits model of suicide ideation. Europe’s Journal of Psychology, 13(2), 178–193. https://doi.org/10.5964/ejop.v13i2.1238

Ferguson, C. J. (2018). 13 reasons why not: A methodological and meta-analytic review of evidence regarding suicide contagion by fictional media. Suicide and Life-Threatening Behavior, 49(4), 1178–1186. https://doi.org/10.1111/sltb.12517

Foo, X. Y., Mohd. Alwi, M. N., Ismail, S. I. F., Ibrahim, N. in Jamil Osman, Z. (2012). Religious commitment, attitudes toward suicide, and suicidal behaviors among college students of different ethnic and religious groups in Malaysia. Journal of Religion and Health, 53(3), 731–746. https://doi.org/10.1007/s10943-012-9667-9

Gould, M. S., Wallenstein, S. in Davidson, L. (1989). Suicide clusters: A critical review. Suicide and Life-Threatening Behavior, 19(1), 17–29. https://doi.org/10.1111/j.1943-278x.1989.tb00363.x

Ho, A. O. (2014). Suicide: Rationality and responsibility for life. The Canadian Journal of Psychiatry, 59(3), 141–147. https://doi.org/10.1177/070674371405900305

Jacobson, C., Batejan, K., Kleinman, M. in Gould, M. (2013). Reasons for attempting suicide among a community sample of adolescents. Suicide and Life-Threatening Behavior, 43(6), 646–662. https://doi.org/10.1111/sltb.12047

Jollant, F., Guillaume, S., Jaussent, I., Bechara, A. in Courtet, P. (2013). When knowing what to do is not sufficient to make good decisions: Deficient use of explicit understanding in remitted patients with histories of suicidal acts. Psychiatry Research, 210(2), 485–490. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2013.07.011

Keilp, J. G., Sackeim, H. A., Brodsky, B. S., Oquendo, M. A., Malone, K. M. in Mann, J. J. (2001). Neuropsychological dysfunction in depressed suicide attempters. American Journal of Psychiatry, 158(5), 735–741. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.158.5.735

Kocmur, M. in Dernovšek, M. Z. (2003). Attitudes towards suicide in Slovenia: A cross-sectional survey. International Journal of Social Psychiatry, 49(1), 8–16. https://doi.org/10.1177/0020764003049001537

Kral, M. J. (1994). Suicide as social logic. Suicide and Life-Threatening Behavior, 24(3), 245–255.

Lesser, H. (2010). Should it be legal to assist suicide? Journal of Evaluation in Clinical Practice, 16(2), 330–334. https://doi.org/10.1111/j.1365-2753.2010.01394.x

Lew, B., Huen, J., Yu, P., Yuan, L., Wang, D. F., Ping, F., Abu Talib, M., Lester, D. in Jia, C. X. (2019). Associations between depression, anxiety, stress, hopelessness, subjective well-being, coping styles and suicide in Chinese university students. PLOS ONE, 14(7), 1–10. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0217372

Mathew, A. in Nanoo, S. (2013). Psychosocial stressors and patterns of coping in adolescent suicide attempters. Indian Journal of Psychological Medicine, 35(1), 39–46. https://doi.org/10.4103/0253-7176.112200

Miklin, S., Mueller, A. S., Abrutyn, S. in Ordonez, K. (2019). What does it mean to be exposed to suicide?: Suicide exposure, suicide risk and the importance of meaning-making. Social Science & Medicine, 233, 21–27. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2019.05.019

Morewedge, C. K. in Kahneman, D. (2010). Associative processes in intuitive judgment. Trends in Cognitive Sciences, 14(10), 435–440. https://doi.org/10.1016/j.tics.2010.07.004

Niederkrotenthaler, T., Braun, M., Pirkis, J., Till, B., Stack, S., Sinyor, M., Tran, U. S., Voracek, M., Cheng, Q., Arendt, F., Scherr, S., Yip, P. S. F. in Spittal, M. J. (2020). Association between suicide reporting in the media and suicide: systematic review and meta-analysis. BMJ: British Medical Journal, 368, Article m575. https://doi.org/10.1136/bmj.m575

Niederkrotenthaler, T., Fu, K. W., Yip, P. S. F., Fong, D. Y. T., Stack, S., Cheng, Q. in Pirkis, J. (2012). Changes in suicide rates following media reports on celebrity suicide: a meta-analysis. Journal of Epidemiology and Community Health, 66(11), 1037–1042. https://doi.org/10.1136/jech-2011-200707

Nock, M. K. in Kazdin, A. E. (2002). Examination of affective, cognitive, and behavioral factors and suicide-related outcomes in children and young adolescents. Journal of Clinical Child & Adolescent Psychology, 31(1), 48–58. https://doi.org/10.1207/s15374424jccp3101_07

Perrah, M. in Wichman, H. (1987). Cognitive rigidity in suicide attempters. Suicide and Life-Threatening Behavior, 17(3), 251–255. https://doi.org/10.1111/j.1943-278x.1987.tb00271.x

Saiz, J., Ayllón-Alonso, E., Sánchez-Iglesias, I., Chopra, D. in Mills, P. J. (2021). Religiosity and suicide: A large-scale international and individual analysis considering the effects of different religious beliefs. Journal of Religion and Health. https://doi.org/10.1007/s10943-020-01137-x

Schotte, D. E., Cools, J. in Payvar, S. (1990). Problem-solving deficits in suicidal patients: Trait vulnerability or state phenomenon? Journal of Consulting and Clinical Psychology, 58(5), 562–564. https://doi.org/10.1037/0022-006x.58.5.562

Shneidman, E. S. (1971). Perturbation and lethality as precursors of suicide in a gifted group. Suicide & Life-Threatening Behavior, 1(1), 23­­–45. http://dx.doi.org/10.1111/j.1943-278X.1971.tb00597.x

Shneidman, E. S. (1985). Definition of suicide. Wiley.

Shneidman, E. S. (1993). Suicide as psychache. The Journal of  Nervous and Mental Disease, 181(3), 145–147. https://doi.org/10.1097/00005053-199303000-00001

Szasz, T. S. (1971). The ethics of suicide. The Antioch Review, 31(1), 7–17. https://doi.org/10.2307/4637376

Szasz, T. (1999). Fatal Freedom: The Ethics and Politics of Suicide (1. izdaja). Praeger Publishers.

Van Orden, K. A., Wiktorsson, S., Duberstein, P., Berg, A. I., Fässberg, M. M. in Waern, M. (2015). Reasons for attempted suicide in later life. The American Journal of Geriatric Psychiatry, 23(5), 536–544. https://doi.org/10.1016/j.jagp.2014.07.003

Williams, J. M. G., Barnhofer, T., Crane, C. in Beck, A. T. (2005). Problem solving deteriorates following mood challenge in formerly depressed patients with a history of suicidal ideation. Journal of Abnormal Psychology, 114(3), 421–431. https://doi.org/10.1037/0021-843x.114.3.421

Yi, S., Chang, E. C., Chang, O. D., Seward, N. J., McAvoy, L. B., Krause, E. R., Schaffer, M. R., Novak, C. J., Ip, K. in Hirsch, J. K. (2021). Coping and suicide in college students. Crisis, 42(1), 5–12. https://doi.org/10.1027/0227-5910/a000662

Zajonc, R. B. (1968). Attitudinal effects of mere exposure. Journal of Personality and Social Psychology, 9(2, 2. del), 1–27. https://doi.org/10.1037/h0025848