Česa so nas naučile Skinnerjeve miši in Thorndikove mačke: uporaba laboratorijskih živali v psihologiji v preteklosti in danes

Zgodovina psihološkega raziskovanja je zaznamovana s poskusi na živalih, ki jim splošna javnost, predvsem pa gibanja za pravice živali, danes večinoma nasprotujejo. Sodobna uporaba živali v psiholoških laboratorijih je vezana predvsem na raziskovanje biološkega ozadja psihičnih procesov, pogostejša pa je v raziskavah vedenjske in kognitivne nevroznanosti. Poskusi na živalih so danes strožje regulirani, vendar še vedno odpirajo razprave o možnosti prenašanja ugotovitev iz živali na ljudi. V članku bom predstavila nekatere dejavnike, ki prenos ugotovitev upravičujejo, in težave, ki to možnost omejujejo. Bistvena pomanjkljivost živalskih modelov, osredotočenih zgolj na podobnosti v bioloških procesih živali in človeka, je v njihovi nezmožnosti pojasnjevanja vplivov, ki jih ima na vse vidike človekove duševnosti tudi njegova družbena umeščenost. Izpostavila bom tudi nekatera vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z moralnim statusom živali, njihovo zavestjo in s tem povezano zmožnostjo doživljanja trpljenja. Odločitev za izvedbo poskusa na živalih temelji na tehtanju med škodo, ki jo z njim povzročimo živalim, in potencialnimi koristmi raziskave. Vendar pa kriteriji, ki opredeljujejo morebitno pomembnost znanstvenih izsledkov, niso opredeljeni dovolj jasno, da bi bilo v vseh situacijah možno presoditi, ali je povzročanje trpljenja poskusnim živalim upravičeno.

Poskusi na živalih so omogočili razvoj nekaterih temeljnih spoznanj eksperimentalne psihologije. Laboratorijske živali so veliko doprinesle k našemu razumevanju procesov učenja, pomnjenja, zaznavanja, motivacije in čustev. Izsledki raziskav na poskusnih živalih so pomagali pri zdravljenju kliničnih motenj, kot so anksioznost, shizofrenija, depresija, odvisnost in fobije, pri reševanju učnih težav (Akins in Panicker, 2012) in pri razvijanju oblik vedenjske terapije, kot so desenzitizacija, averzivna terapija in sistematično ojačevanje (Bedwell, 2016). Najbolj odmevni psihološki eksperimenti, v katerih so bile udeležene laboratorijske živali, so hkrati tisti, ki so v javnosti zaradi svoje etične spornosti sprožili največ polemik, k samem začetku razpravljanja o problematiki pa so bistveno prispevala gibanja za pravice živali (Akins in Panicker, 2012; Shapiro, 1998).

Razsežnosti uporabe živali v psihološkem raziskovanju so se spreminjale glede na prevladujočo teoretsko paradigmo. Uporaba poskusnih živali je bila najbolj značilna za behaviorizem, etologijo ter raziskave s področja fiziološke in diferencialne psihologije (Shapiro, 1998). Danes v psiholoških raziskavah 90 % laboratorijskih živali predstavljajo glodavci in ptice, približno 5 % pa nečloveški primati (npr. opice makaki) (Akins in Panicker, 2012). Psi in mačke so bili redko uporabljeni kot laboratorijske živali, kar lahko pripišemo tudi večji naklonjenosti človeka tem vrstam (Bowd, 1980). V primerjavi z ostalimi nameni uporabe živali je število živali, uporabljenih v znanstvenem raziskovanju, precej nižje. Leta 2008 naj bi bilo v Združenih državah Amerike v prehranjevalne namene uporabljenih več kot 10 milijard živali, v raziskovanju pa zgolj en milijon (Akins in Panicker, 2012). Posluževanje poskusnih živali je danes značilno predvsem za raziskave anatomije, fiziologije in kognitivne nevroznanosti, v psiholoških raziskavah pa nima več tako pomembne vloge (Bedwell, 2016). Za zmanjšanje tovrstnih poskusov v psihologiji lahko vzroke iščemo v povečanju stroškov oskrbe živali, strožji regulaciji tega področja, razvijanju alternativnih raziskovalnih tehnik, pojavu gibanja za pravice živali, pa tudi sami spremembi v raziskovalnih interesih, do katere je prišlo, ko je kognitivna paradigma nadomestila vedenjsko (Shapiro, 1998).

Povečana regulacija poskusov na živalih

Prve raziskave na živalih segajo v čas antike in sovpadajo z začetkom medicine, prve kritike poskusov na živalih pa so se pojavile sredi 19. stoletja (Perše, 2006). Zaradi svojih raziskovalnih tehnik je bila tudi eksperimentalna psihologija ves čas na slabem glasu, saj so jo kritizirala porajajoča se gibanja za pravice živali. Močni pritiski na psihološko znanost so v 80. letih spodbudili potrebo po uvedbi smernic za uporabo laboratorijskih živali, ki naj bi zagotavljale njihovo dobrobit (Shapiro, 1998). Danes so v veljavi smernice Ameriškega psihološkega združenja iz leta 2012. Poleg točne opredelitve pravil glede pridobivanja laboratorijskih živali, skrbi za njihovo blagostanje med bivanjem v laboratoriju ter ravnanja z njimi med samimi eksperimentalnimi postopki, smernice na več mestih izpostavijo, da je, kadarkoli je to možno, potrebno uporabljati postopke, s katerimi je trpljenje živali minimalno. Pred izvedbo raziskave je potrebno preučiti možnosti alternativnih tehnik, s katerimi bi se poskusom na živalih karseda izognili. Takšno alternativo predstavljajo opazovanje vedenja živali v njihovem naravnem okolju in druge neinvazivne oblike vedenjskih študij, ki živalim ne povzročijo distresa. Ker gre zgolj za smernice, v primeru njihovega kršenja ni predvidenega mehanizma kaznovanja, sicer pa so pravila ravnanja z laboratorijskimi živalmi podrobneje opredeljena z državnimi zakonodajami in mednarodnimi konvencijami, postopke pa mora odobriti za to zadolžena državna etična komisija (APA, 2012). V Sloveniji je področje zaščite poskusnih živali opredeljeno s trenutno veljavnimi evropskimi direktivami in z Zakonom o zaščiti živali, ki dovoljuje poskuse na živalih v raziskovalne namene pod strogimi pogoji in zgolj v primeru odsotnosti alternativnih metod. Dovoljenje za izvajanje poskusov na živalih izdaja Veterinarska uprava Republike Slovenije, pri čemer ji mnenje podaja Etična komisija za poskuse na živalih. Kršenje predpisov se šteje za mučenje živali, za kar je predvidena denarna ali celo zaporna kazen (Perše, 2006).

Živalski modeli

Raziskave na živalih imajo različne namene, saj je njihov cilj lahko zgolj razumevanje vedenja določene živalske vrste. Zlasti skozi zgodovino psiholoških raziskav pa je bil njihov namen odkrivanje domnevno univerzalnih psihičnih procesov, ki se pojavljajo tako pri vseh ljudeh kot tudi živalih. Veliko raziskav se je osredotočalo le na spoznavanje človekovih duševnih procesov z umetno sprožitvijo in opazovanjem podobnega vedenja pri živalih. Za preučevanje motenj in patološkega funkcioniranja je od preteklega stoletja dalje zelo pogosta raba živalskih modelov – med najbolj znanimi sta Seligmanov (1975) model, ki depresijo razlaga s konstruktom naučene nemoči pri psih, ter model Harlowa (1958), ki naj bi dokazoval pomen zgodnje navezanosti s posledicami ločitve opičjih mladičev od njihovih mater (Shapiro, 1998). S pojemanjem moči behaviorizma se je uporaba živali v raziskovanju zmanjšala, nadomeščati pa so jo začele neinvazivne raziskovalne metode, kot je možgansko slikanje (fMRI, EEG in PET). Kljub temu imajo invazivni poskusi na živih živalih v 21. stoletju še vedno pomembno vlogo v številnih znanstvenih disciplinah, predvsem v vedenjski nevroznanosti (Bedwell, 2016; Ohl in Meijboom, 2014). Na osnovi živalskih modelov so bila pridobljena temeljna znanja o različnih možganskih strukturah, njihovih funkcijah in povezavah med njimi. Živalski modeli so danes najpogosteje vključeni v raziskovanje biološkega ozadja kliničnih motenj in v razvijanje farmakoloških sredstev (Bedwell, 2016).

Prenos ugotovitev iz živalskih modelov na ljudi

Danes nam večjo prepričanost v upravičeno posploševanje iz živali na ljudi omogoča preteklo stoletje raziskovanja, katerega doprinos je razviden v standardizaciji postopkov dela z živalmi. Raziskovalci so namreč pri izvedbi poskusov izurjeni v zaporedju korakov, ki je poenoteno z načinom dela drugih raziskovalcev. S tem izločimo dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate in manjšali njihovo stabilnost. Pomembna pa je tudi standardizacija samih poskusnih živali, torej zagotavljanje, da so živali izenačene po svojih lastnostih, kar je sprva omogočalo selektivno parjenje, danes pa jo dosegamo predvsem preko metod genskega inženiringa (Komel, 2021). Večina nevroznanstvenih raziskav se poslužuje ozkega nabora standardnih modelnih organizmov. Osredotočanje na zgolj nekaj različnih vrst je omogočilo standardizacijo postopkov dela z živalmi in lažjo primerljivost ugotovitev različnih študij, kar povečuje tudi zanesljivost znanstvenih izsledkov. Odločitev za vrsto modelnega organizma naj bi vodilo Kroghovo načelo oziroma hevristika, po kateri naj bi za vsak raziskovalni problem obstajala živalska vrsta ali nekaj vrst, ki so najbolj primerne za njegovo preučevanje (Yartsev, 2017). Green in sodelavci (2018) se v svojem članku, ki ga priporočam bralcu z večjim zanimanjem za problematiko, ukvarjajo s sodobnimi načini interpretacije in uporabe Kroghovega načela pri izbiri modelnih organizmov. Nasprotno z omenjenim načelom v današnji praksi živalske vrste, ki so najpogosteje prisotne v laboratorijih, izvorno niso bile izbrane zaradi svojih specifičnih lastnosti, temveč predvsem zaradi svojih vzorcev parjenja in lažjih načinov vzdrževanja (Yartsev, 2017).

Živalske modele sicer ocenjujemo glede na kriterije, povezane z njihovo veljavnostjo. Pomembna je njihova razvidna veljavnost, saj morajo zadovoljivo posnemati tako izvor kot tudi simptome človekove bolezni. Imeti morajo tudi zadostno napovedno veljavnost, pri čemer mora zdravljenje, ki ima učinek na ljudeh, delovati tudi na živalih. Poleg tega mora biti ustrezna raven konstruktne veljavnosti, saj mora živalski model temeljiti na fizioloških in nevrobioloških mehanizmih, ki so prisotni tudi pri človekovi motnji (Eilam, 2017; Koolhaas idr., 2006).

Ena glavnih pomanjkljivosti živalskih modelov je njihova omejenost v številu simptomov nevropsihiatričnih motenj, ki jih lahko izražajo (McArthur, 2017). Kot primer te težave lahko izpostavimo enega izmed živalskih modelov obsesivno-kompulzivne motnje (OKM) (Eilam, 2017), v katerem je bil podganam vbrizgan agonist¹ dopaminskih receptorjev D2 in D3, s čimer se je pri njih pojavilo pretirano in ponavljajoče se gibanje po istih poteh ter izvajanje podobnih dejanj na podobnih mestih. Podgane s svojimi specifičnimi vzorci gibanja predstavljajo modele za OKM, vendar pa avtor izpostavlja, da je pri njih repertoar gibalnih vzorcev bistveno bolj omejen v primerjavi s širokim naborom človekovih vedenj. Iz tega razloga na podganah ne moremo preučevati vseh simptomov, ki se pojavljajo pri bolniku z OKM. McArthur (2017) v svojem preglednem članku o težavah, ki se pojavljajo pri razvijanju novih nevropsihiatričnih zdravil, izpostavlja tudi kritiko živalskih modelov psihiatričnih motenj. Razviti modeli se po njegovem mnenju pretirano zanašajo na že odkrite fiziološke mehanizme, preko katerih ima zdravilo učinek na organizem. Tako je lahko živalski model, s katerim je bilo v preteklosti odkrito ustrezno zdravilo za določeno klinično motnjo, povsem neuporaben pri raziskovanju učinkov novih potencialnih zdravil, ki ne delujejo preko enakih, ampak preko še nepoznanih mehanizmov.

Prenašanje ugotovitev iz živali na ljudi ter preučevanje določenih vedenjskih fenomenov je oteženo tudi zaradi človekovega namernega poseganja v populacije laboratorijskih živali. Zaradi selektivnega vzrejanja laboratorijskih živali v smeri zmanjšanja njihove napadalnosti, da bi raziskovalci z njimi lažje rokovali, z živalskimi modeli ne moremo eksperimentalno preučevati vedenjskih fenomenov, kot je obrambna napadalnost, saj jo laboratorijske živali posledično izražajo redkeje (Blanchard, 2017). Uporaba genskega inženiringa z namenom povečanja reproduktivne uspešnosti laboratorijskih živali omejuje njihovo fenotipsko variabilnost, kar prav tako ovira prenos ugotovitev o mehanizmih bolezni iz živali na človeško populacijo, pri kateri ravno genetska raznolikost, medosebne razlike in kompleksnost okolja prispevajo k odpornosti ali dovzetnosti za pojav določene bolezni (Yartsev, 2017).

Možnost prenosa ugotovitev, pridobljenih z uporabo živalskih modelov, je omejena tudi zaradi razlik v kognitivnih procesih in s tem povezano nevroanatomijo ljudi ter drugih živali. Ker so človeku v kompleksnosti kognicije najbližje nečloveški primati, bi naj bilo pri njih prenašanje ugotovitev bolj utemeljeno kot pri drugih, človeku manj podobnih vrstah (Bedwell, 2016). Poznavanje lastnosti, ki si jih človek deli z drugimi živalskimi vrstami, je ključno za razumevanje, kateri živalski modeli so uporabni za razlago človeških stanj, kdaj so uporabni in kdaj zaradi prevelikih razlik med značilnostmi ali sposobnostmi živali ter ljudi s spoznanji translacijskih nevroznanstvenih študij ne moremo opisati človekovih telesnih in duševnih stanj (Penn idr., 2008). Za podroben pregled razlik v višjih kognitivnih sposobnostih ljudi in drugih živali, ki določajo smiselnost posploševanja iz živalskih modelov, bralcu predlagam članek Penna in sodelavcev (2008), ki se med drugim ukvarja s sistematično primerjavo presojanja, logičnega mišljenja, teorije uma ter uporabe simbolnih sistemov, kot je jezik, pri živalih in ljudeh.

Russell (1997) v navezavi na živalski model depresije izpostavlja vprašanje primernosti opisovanja depresije pri človeku z izsledki opazovanja odzivov živali v averzivnem laboratorijskem okolju, torej v pogojih, s katerimi želimo pri njih sprožiti težnjo po izogibanju neprijetnih dražljajev. Avtorica trdi, da ne moremo biti gotovi v to, da je iz umetno izzvanega stanja pri živali mogoče prenašati ugotovitve in oblikovati zakonitosti, ki veljajo za ljudi, diagnosticirane z depresijo. Iz tega izhaja dognanje, da je raba živalskih modelov za razlaganje vzrokov in posledic človekovih duševnih stanj dodatno omejena z dejstvom, da so ta v veliki meri določena tudi z družbeno-političnim kontekstom, ki si ga človek z živalmi ne deli. Družbeni procesi predstavljajo pomembne vzvode človekovega duševnega zdravja in psihopatologije ter vseh vidikov duševnosti, ki jih pri njemu skušamo znanstveno raziskovati. Čeprav lahko s preučevanjem živali v laboratorijskih pogojih odkrijemo pomembne anatomske strukture in fiziološke mehanizme, ki so soudeleženi pri pojavu duševnih motenj, nam ta spoznanja ne pomagajo pri razlagi vseh vzrokov za nastanek človekove duševne stiske. Človekova odsotnost duševnega zdravja je namreč pogosto družbeno pogojena, njegove težave pa so lahko v resnici težave sistemske ureditve. Koolhaas s sodelavci (2006) v navezavi na živalske modele delovanja stresa na zdravje poudarja, da tovrstni modeli nikoli ne bodo zmožni popolnoma posnemati človekove situacije niti z izbranimi stresorji niti z opaženimi simptomi stresa. Potrebno je, da vzročne mehanizme stresa pri živalskih modelih preučujemo z uporabo stresorjev, s katerimi se živali srečujejo v svojem vsakdanu in so specifični njihovi vrsti. Vendar pa s takšnim pristopom ugotovitev ne moremo povsem zanesljivo prenašati na vedenje človeka, za katerega so prav tako značilni specifični stresorji, povezani z njegovim načinom življenja in njegovo družbeno umeščenostjo. Zgolj poznavanje podobnosti v biološki zgradbi in delovanju človeka ter drugih živali nam ne omogoča, da bi lahko človekove duševne procese z gotovostjo pojasnjevali preko izsledkov, pridobljenih na živalskih modelih. Slednjim pri razlagi človeške psihopatologije umanjka prav sposobnost razlage vplivov specifičnih družbenih kontekstov, ki pri človeku v interakciji z njegovimi biološkimi predispozicijami vodijo do nastanka duševnih težav. Živalski modeli namreč nikoli ne bodo mogli pojasniti, na kakšne načine in s kakšnimi posledicami na človekovo duševnost poleg bioloških procesov deluje tudi zgodovinski, socialni in ekonomsko-politični kontekst.

Tehtanje med koristmi in škodo

Sodobni pogled znanosti na poskuse na živalih, ki se odraža tudi v zakonski ureditvi tega področja, je v svojih predpostavkah utilitarističen, saj se pri odločitvi za uporabo laboratorijskih živali tehta med morebitnimi koristmi raziskave za človeštvo in škodljivimi posledicami za živali. Tudi APA smernice za etično ravnanje z laboratorijskimi živalmi temeljijo na presojanju morebitnih koristi in stroškov poskusov na živalih. Smernice opredeljujejo, da morajo biti potencialni izsledki raziskave, ki uporablja laboratorijske živali, dovolj pomembni, da je uporaba živali utemeljena, raziskava pa mora prispevati k poznavanju procesov, ki so v ozadju vedenja in njegovega spreminjanja (APA, 2012).Škoda, ki jo povzročimo poskusnim živalim, mora biti dovolj upravičena s potencialnimi koristmi raziskave, pri čemer Russell (1997) izpostavlja odsotnost konsenza o točnih kriterijih, ki opredeljujejo morebitno pomembnost znanstvenega izsledka, zaradi česar je odločitev za izvedbo poskusa na živalih, ki ne upošteva njihovih interesov, vedno omogočena. Ideja o tem, da je pred izvedbo raziskave potrebno presoditi njene potencialne koristi, izhaja iz zavedanja, da živali lahko izkusijo trpljenje, pri čemer imamo ljudje moralno dolžnost, da jim trpljenja ne povzročamo brez utemeljenega razloga. Russell (1997) trdi, da izvedba številnih eksperimentov, v katerih so laboratorijske živali izkusile trpljenje, ni bila zadostno utemeljena, saj so bili njihovi izsledki že pričakovani zaradi znanja, ki je bilo predhodno pridobljeno bodisi z opazovanjem vedenja živali bodisi z opazovanjem ljudi v vsakodnevnih stresnih okoliščinah ali v socialni izolaciji. Poleg tega izsledkov nekaterih tovrstnih raziskav ni bilo mogoče uporabiti v namene, od katerih bi imelo človeštvo korist, so pa povzročili veliko neupravičenega trpljenja živalim. Pred izvedbo raziskave, ki uporablja laboratorijske živali, je zato nujna presoja kvalitete raziskovalnega načrta – če je raziskava slabo načrtovana in ni verjetno, da bodo njeni izsledki aplikativni, so bile živali zaman izpostavljene neugodju ali trpljenju (Bovenkerk in Kaldewaij, 2014).

Glavni etični pomisleki glede poskusov na živalih izhajajo iz vprašanja razlike med človekom in ostalimi živalmi, zaradi katere slednje nimajo toliko pravic in svoboščin kot ljudje. Razprave o etičnih vidikih poskusov na živalih se pogosto osredotočajo na vprašanje dodelitve moralnega statusa živemu bitju. Ideja moralnega statusa se navezuje na sklop lastnosti, ki morajo biti prisotna pri živem bitju za pridobitev položaja, v katerem je ščiteno s strani etičnih družbenih standardov oziroma človekovih moralnih pomislekov (Gluck in Bell, 2003; Bovenkerk in Kaldewaij, 2014). Pogosto se moralni status navezuje na določene lastnosti ali sposobnosti, ki jih ima bitje, kot so čutenje, zavest ali racionalnost (Bovenkerk in Kaldewaij, 2014). Iz tega, da lahko laboratorijske živali čutijo nelagodje, bolečino ali trpljenje, izhaja pomislek, da si z ljudmi delijo relevantne lastnosti, zaradi katerih lahko tudi živalim dodelimo moralni status (Ohl in Meijboom, 2014), ta ideja pa predstavlja enega izmed temeljev nasprotovanja poskusom na živalih.

Po nekaterih diskurzih, zaznamovanih z utilitarističnimi etičnimi teorijami, bi naj bila vrednost življenj bitij s kompleksnejšimi kognitivnimi sposobnostmi večja, takšna bitja pa naj bi imela tudi večjo kapaciteto za trpljenje kot manj razvita bitja (Gluck in Bell, 2003). Dodeljevanju višjega moralnega statusa ljudem in živalim z višje razvitimi kognitivnimi sposobnostmi pa nasprotujejo nekatere sodobnejše ugotovitve (Yeates, 2011, v Bovenkerk in Kaldewaij, 2014), da kognitivno manj razvita bitja nimajo nujno manj zaznavnih in emocionalnih izkustev. Ker še danes ni popolnoma jasno, katero pojmovanje je bolj pravilno, Bovenkerk in Kaldewaij (2014) poudarjata, da je potrebno preučiti vpliv razvitosti kognicije živih bitij na kompleksnost njihovega doživljanja. Čeprav v razpravah o zavesti in zavedanju bolečine ter trpljenja pri živalih in ljudeh še danes ni mogoče opaziti konsenza, prevladuje pogled, da so kognitivno kompleksnejša bitja zmožna doživljanja več oblik trpljenja, tako senzornega kot tudi emocionalnega (strah in anksioznost). Kljub temu da ta hipoteza do danes še ni bila empirično preverjena (Bovenkerk in Kaldewaij, 2014), iz nje izhajajo argumenti, da so najbolj zaskrbljujoči ravno poskusi na nečloveških primatih, ki so ljudem po kognitivnih, socialnih in drugih sposobnostih ter spretnostih najbolj podobni. Živalske vrste, ki bi naj bile najustreznejši modeli za psihopatologijo, so pogosto tiste, katerih uporaba se smatra za moralno najbolj sporno, saj je njihovo doživljanje tesnobe, žalosti, bolečine in drugih stanj najbolj podobno človeškemu (Bovenkerk in Kaldewaij, 2014; Ohl in Meijboom, 2014).

Poskusi na živalih danes in jutri

Podpora poskusom na živalih s strani javnosti danes močno upada, čeprav so stališča o tem precej razdeljena. V pozivu v podporo poskusom na živalih Bennetta in Ringacha (2016), objavljenem v reviji Neuron, nevroznanstvenika trdita, da je podpora poskusom na živalih med znanstveniki še vedno zelo visoka in da gre le za eno izmed mnogih področij nestrinjanja med javnostjo in znanostjo. Svoje stališče argumentirata s pomembnostjo doprinosov poskusov na živalih k temeljnim znanstvenim spoznanjem. Hkrati poudarjata, da so danes znanstveniki zavezani k upoštevanju smernic dela z laboratorijskimi živalmi, ki stremijo k iskanju alternativnih tehnik, čim manjšem številu uporabljenih živali in uporabi metod, s katerimi živalim povzročimo čim manj bolečine ter trpljenja. Ker je omogočanje poskusov na živalih v prihodnosti odvisno tudi od stališč širše javnosti, znanstvenika svoje kolege pozivata h komuniciranju z javnostjo in širjenju zavedanja o pomembnosti znanstvenih ugotovitev, pridobljenih s tistimi poskusi na živalih, za katere danes še nimamo ustreznih neinvazivnih alternativ.

Zgolj peščica najbolj kontroverznih psiholoških eksperimentov, v katerih so bile uporabljene laboratorijske živali, je v očeh javnosti močno zaznamovala psihološko znanost, za vsaj nekatere izmed eksperimentov pa tudi danes prevladuje mnenje, da so imeli kljub temu pomemben doprinos k psihološkim spoznanjem. Tako so ugotovitve, ki jih je omogočila uporaba laboratorijskih živali, razvile nekatera temeljna znanja, pomembna za klinično psihologijo, psihoterapijo, razumevanje kognitivnih procesov, kot sta spomin in učenje, ter čustveno-motivacijskih procesov, kot je naučena nemoč. Danes je področje poskusov na živalih v psihologiji strožje regulirano, vendar pa zaradi pomanjkanja soglasja o tem, kaj opredeljuje pomembnost znanstvenih izsledkov (Russell, 1997), in zaradi zelo raznolikih pogledov na zavest živali (Bovenkerk in Kaldewaij, 2014) ter na nekatera temeljna vprašanja o smiselnosti in etičnosti poskusov na živalih na tem področju ostaja še veliko nerazrešenih dilem. Problematiko pomembno zaznamuje konflikt med predstavniki gibanj za pravice živali, ki nasprotujejo vsakršni uporabi živali na način, ki jih izkorišča (Akins in Panicker, 2012), in znanstveniki, ki menijo, da je uporaba živalskih modelov še danes nenadomestljiva (Bennett in Ringach, 2016). Čeprav so poskusi na živalih v psihološkem raziskovanju v primerjavi z njihovo razširjenostjo v drugih znanstvenih disciplinah bistveno redkejši, so za spoznanja psihologije pomembne tudi psihofarmakološke študije, ki se uporabi laboratorijskih živali še ne morejo povsem izogniti. Poleg tega je za psihološke raziskave danes značilno tudi preučevanje biološkega ozadja psihičnih procesov s tehnikami, ki jih, podobno kot v nevroznanosti (Bedwell, 2016), trenutno še ne morejo povsem nadomestiti alternativni raziskovalni pristopi. Kljub temu je mogoče pričakovati, da se bo zaradi kontinuiranega razvoja naprednejših metod in tehnik stopnja zanašanja na živalske modele v prihodnosti spremenila (Bedwell, 2016), kar pa bo verjetno popolnoma eliminiralo potrebo po poskusih na živalih.

Opombe.

1 Agonist je spojina, ki se selektivno veže na specifične receptorje, pri čemer posnema delovanje molekul, ki so že sicer prisotne v telesu in se vežejo na istovrstne receptorje (npr. hormoni ali živčni prenašalci) (»Agonist«, 2017).

Literatura:

Agonist. (2017). Pridobljeno 1. 6. 2022, s strani https://sl.wikipedia.org/wiki/Agonist

Akins, C. K. in Panicker, S. (2012). Ethics and regulation of research with nonhuman animals. V H. Cooper idr. (ur.), APA Handbook of Research Methods in Psychology, Vol. 1. Foundations, Planning, Measures, and Psychometrics (str. 75–82). American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/13619-005

APA. (2012). APA Guidelines for ethical conduct in the care and use of nonhuman animals in research.

Bedwell, S. A. (2016). Why research using animals is important in psychology. The Psychologist, 29(8), 624 – 627.

Bennett, A. J. in Ringach, D. L. (2016). Animal research in neuroscience: A duty to engage. Neuron, 92, 653–657. https://doi.org/10.1016/j.neuron.2016.10.034

Blanchard, D. C. (2017). Translating dynamic defense patterns from rodents to people. Neuroscience and biobehavioral reviews, 76,  22–28. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2016.11.001

Bovenkerk, B. in Kaldewaij, F. (2014). The use of animal models in behavioural neuroscience research. Current Topics in Behavioral Neurosciences, 19, 17–46. 10.1007/7854_2014_329

Bowd, A. D. (1980). Ethical reservations about psychological research with animals. The Psychological Record, 30(2), 201–210. 10.1007/BF03394670

Eilam, D. (2017). From an animal model to human patients: An example of a translational study on obsessive compulsive disorder (OCD). Neuroscience and biobehavioral reviews, 76, 67–76. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2016.12.034Gluck, J. P. in Bell, J. (2003). Ethical issues in the use of animals in biomedical and psychopharmocological research. Psychopharmacology, 171(1), 6–12. 10.1007/s00213-003-1478-y.

Green, S., Dietrich, M. R., Leonelli, S. in Ankeny, R. A. (2018). ‘Extreme’ organisms and the problem of generalization: interpreting the Krogh principle. History and philosophy of the life sciences, 40(4), 40–65. https://doi.org/10.1007/s40656-018-0231-0

Harlow, H. F. (1958). The nature of love. American Psychologist, 13(12), 673–685. https://doi.org/10.1037/h0047884

Komel, S. (2021). Modelni organizmi. Pridobljeno s strani https://radiostudent.si/kultura/svepisteme/modelni-organizmi

Koolhaas, J. M, de Boer, S. F. in Buwalda, B. (2006). Stress and Adaptation: toward ecologically relevant animal models. Current Directions in Psychological Science, 15, 109–112.Ohl, F. in Meijboom, F. (2014). Ethical issues associated with the use of animal experimentation in behavioral neuroscience research. Current Topics in Behavioral Neurosciences, 19, 3–15. 10.1007/7854_2014_328

McArthur, R. A. (2017). Aligning physiology with psychology: Translational neuroscience in neuropsychiatric drug discovery. Neuroscience and biobehavioral reviews, 76(A), 4–21. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2017.02.004

Penn, D. C., Holyoak. K. J. in Povinelli, D. J. (2008). Darwin’s mistake: Explaining the discontinuity between human and nonhuman minds. Behavioral and brain sciences, 31, 109–178. 10.1017/S0140525X08003543Perše, M. (2006). Zakonodaja o uporabi živali v poskusih v Sloveniji. Zdravniški vestnik, 75, 719–725.

Russell, D. (1997). Animal experimentation in psychology and the question of scientific merit. Ethics and the Environment, 2(1), 45–52.

Seligman, M. E. P. (1975). Helplessness: On depression, development, and death. W H Freeman/Times Books/ Henry Holt & Co.

Shapiro, K. J. (1998). Psychology’s use of animals: current practices and attitudes. V K. Shapiro, Animal models of human psychology: a critique of science, ethics, and policy. Hogrefe & Huber.

Yartsev, M. M. (2017). The emperor’s new wardrobe: Rebalancing diversity of animal models in neuroscience research. Science (New York, N.Y.), 358(6362), 466–469. https://doi.org/10.1126/science.aan8865