Dvojezični um: učinki dvojezičnosti na kognicijo

Dvojezičnost je sposobnost uporabe dveh jezikov. V nasprotju s prepričanjem, da je dvojezičnost nekaj redkega in posebnega, raziskave kažejo, da je večina razvitega in globaliziranega sveta dvojezična. Skladno s tem raziskovalce zanimajo učinki sposobnosti uporabe dveh jezikov na kognicijo. Ugotavljajo predvsem pozitiven učinek na izvršilni nadzor, kasnejši kognitivni upad in boljše metajezikovno znanje. Kljub omenjenim pozitivnim učinkom na kognicijo je dvojezičnost povezana tudi z nekaterimi negativni izidi, na primer slabšo verbalno fluentnostjo in priklicem besed v odraslosti, v otroštvu pa z manjšim obsegom besednjaka v posameznem jeziku.

Uvod

Dvojezičnost ali sposobnost uporabljanja dveh jezikov ¹ je v sodobnem, vse bolj globaliziranem in s tehnologijo zaznamovanem svetu, del našega vsakdana. Skozi zgodovino je veljalo prepričanje, da so dvojezični govorci zgolj manjšina in temu primerno so se tudi psiholingvistične raziskave usmerjale predvsem na raziskovanje značilnosti enojezičnih govorcev. Nasprotno danes v stroki velja prepričanje, da je dvojezična približno polovica svetovnega prebivalstva, vendar so poskusi ocenjevanja zgolj grobi približki dejanskega stanja, saj je dostop do ustreznih informacij za natančno določanje tega deleža skoraj nemogoč (Grosjean idr., 2013). Sklepamo lahko, da je še posebej v bolj razvitih državah z visoko stopnjo izobraženosti enojezičnost prej izjema kot pravilo, saj je večina prebivalcev drugemu jeziku izpostavljena v procesu formalnega izobraževanja. Implicitno prepričanje mnogih je, da je znanje več jezikov povezano predvsem z boljšim splošnim jezikovnim znanjem – dvojezični otroci naj bi torej boljše od enojezičnih reševali z jezikom povezane naloge. Psiholingvisti in nevrolingvisti pa se že dolgo ukvarjajo z vprašanjem, ali ima poznavanje več jezikov tudi bolj splošne, ne samo na jezik vezane učinke na kognicijo. O učinkih dvojezičnosti na kognicijo sklepajo, ker več raziskav dokazuje, da lahko določene veščine preoblikujejo naše možgane in posledično kognitivne sposobnosti. Na primer Maguire in kolegi (2000), so ugotovili, da so imeli londonski taksisti povečane določene dele hipokampusa, ki so pomembni za spomin (taksisti si morajo zapomniti veliko število ulic). Podobno raziskavo so naredili tudi Elebrt in sodelavci (1995), le da z vzorcem violinistov. Ti so imeli povečano kortikalno reprezentacijo prstov desne roke, s katero držijo vrat violine. Pri dvojezičnosti pa gre za bolj variabilno veščino, kot sta pomnjenje ulic v Londonu ali premikanje prstov desne roke. Dvojezični posamezniki so namreč zelo raznolika skupina, saj se med seboj razlikujejo glede na raven jezikovne sposobnosti v drugem jeziku, starost, pri kateri so se drugi jezik začeli učiti, pogostost uporabe drugega jezika, podobnost jezikov, ki jih govorijo in ostale pomembne lastnosti. Zato so tudi učinki, ki jih ima dvojezičnost na možgane in kognicijo, bolj raznoliki. Nekatere raziskave ugotavljajo povečane določene dele možganov, na primer levega inferiornega parietalnega korteksa, ki je povezan predvsem učenjem novega besedišča (Mechelli idr., 2004), vendar te ugotovitve niso konsistentne, saj je dejanski učinek na možgane v obliki povečanih specifičnih delov odvisen od več faktorjev, ki so ravno zaradi raznolikosti dvojezičnih govorcev nekonsistentni. Namen tega članka je predstaviti tako pozitivne kot tudi negativne implikacije dvojezičnosti na kognicijo.

Zgodovinski pogled na pomen dvojezičnosti za kognicijo

Prepričanje prvih raziskovalcev dvojezičnosti je bilo, da ima ta na posameznikovo kognicijo negativen učinek – sposobnost uporabe dveh jezikov so povezovali z nižjo inteligentnostjo in zmedenostjo (Grosjean idr., 2013). Saer (1923) je v znani raziskavi primerjal inteligentnost dvojezičnih in enojezičnih otrok. Rezultati so bili nenaklonjeni dvojezičnosti – pokazali so, da so imeli dvojezični posamezniki značilno nižjo inteligentnosti v primerjavi z enojezičnimi, vendar so se ti rezultati izkazali kot posledica nedovršene metodologije, ki je bila pristrana v prid enojezičnim govorcem. Skupini enojezičnih in dvojezičnih otrok namreč nista bili izenačeni v socialno-ekonomskem statusu, prav tako so morali dvojezični otroci test inteligentnosti reševati v svojem drugem jeziku (torej jeziku, ki so ga slabše govorili) in ti faktorji so močno zaznamovali rezultate v prid enojezičnih otrok. Kljub temu so rezultati te raziskave povzročili, da je dvojezičnost dolgo veljala za neke vrste kognitivno oviro, ki otroke prej omejuje, kot jim koristi. Do spremenjenega pogleda na vpliv dvojezičnosti na kognicijo je privedla kognitivna revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja. Raziskava Peal in Lamberta (1962) je ponovila raziskavo Saera (1923), vendar na metodološko ustreznejši način, torej so uporabili čim bolj izenačene skupine enojezičnih in dvojezičnih govorcev, prav tako pa so uporabili bolj ustrezen test inteligentnosti (torej takega, kjer rezultati resnično odražajo inteligentnost otrok in niso odvisni od drugih dejavnikov, kot je na primer socialno-ekonomski status). Rezultati te raziskave so kazali v prid dvojezičnost – dvojezični otroci so v primerjavi z enojezičnimi dosegali boljše rezultate predvsem na testih manipulacije s simboli in prepoznavanja. Pomembna ugotovitev te raziskave je, da dvojezični otroci na nobenem testu niso dosegali pomembno slabših rezultatov od enojezičnih, kar je povzročilo dvom o do tedaj uveljavljenem prepričanju, da ima dvojezičnost negativen vpliv na posameznikov kognicijo. S tem se je odprlo tudi novo raziskovalno vprašanje – na kakšen način dvojezičnost pozitivno zaznamuje posameznikovo kognicijo in kako lahko to uporabimo (na primer pri vzpodbujanju učenja drugega jezika pri določenih ciljnih skupinah). Trenutno se področje psiholingvistike, ki se ukvarja z učinki dvojezičnosti na kognicijo, usmerja predvsem na raziskovanje izvršilnih funkcij, metajezikovne sposobnosti in pomen dvojezičnosti za proces upada kognitivnih sposobnosti (predvsem v višji starosti ali v povezavi z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot je na primer Alzheimerjeva bolezen).

Pozitivni učinki dvojezičnosti na kognicijo

Ena izmed glavnih prednosti, ki naj bi bila vsaj delno posledica dvojezičnosti, je boljše delovanje izvršilnega nadzora. Ta obsega več funkcij, med njimi pa so najbolj pomembne tri (Diamond, 2006): inhibicija dražljajev, ki niso relevantni za doseganje našega cilja, delovni spomin, ki pomaga pri ohranjanju pozornosti na naš cilj, in kognitivna fleksibilnost, ki omogoča prilagajanje strategij za doseganje cilja glede na spreminjajoče se okolje in prilagajanje cilja okolju. Izvršilni nadzor primarno ni povezan z jezikom – zakaj bi torej dvojezičnost, eksplicitno jezikovna sposobnost,  povzročila bolj učinkovit izvršilni nadzor?  Več raziskav dokazuje, da imajo dvojezični posamezniki vsaj delno aktivirana oba jezika in v procesu komunikacije prihaja do tekmovanja ter interference med jeziki, ki jih govorijo. Van Heuven in sodelavci (2008) so v raziskavi sočasno aktivacijo in tekmovanje med jezikoma dokazali na ravni možganske aktivnosti s fMRI slikanjem. Sočasno aktivacijo obeh jezikov dokazuje tudi ogromno drugih raziskav, ki uporabljajo klasične psiholingvistične raziskovalne načrte (pregled najpomembnejših raziskav v Van Hell in Tanner, 2012). To pomeni, da morajo govorci za uspešno komunikacijo v samo enem izmed jezikov, ki jih govorijo, uspešno inhibirati drugi jezik in biti pozorni samo na ciljni jezik, pri čemer sta pomembna inhibicija in delovni spomin – pomembni funkciji kognitivnega nadzora. Pri dvojezičnosti gre torej za neke vrste »trening« kognitivnega nadzora, ki se s treningom izboljšuje. Vendar raziskovalci ugotavljajo, da je tudi to izboljševanje omejeno. Takemu pojavu pravimo učinek stropa in pomeni, da ima neodvisna spremenljivka učinek na odvisno spremenljivko samo do neke točke – po tej točki pa se učinek ne glede na manipuliranje neodvisne spremenljivke ne veča več (doseže strop) (Bialystok, 2017). Na primeru dvojezičnosti to pomeni, da osebe, ki govorijo dva jezika in s tem »trenirajo« svoj izvršilni nadzor, tega lahko izboljšajo samo do določene točke, najverjetneje, ker imajo zunanji dejavniki in trening na splošno zgolj omejen učinek na izvršilni nadzor. Izvršilnega nadzora namreč ne moremo izboljševati v neskončnost in tudi posamezni faktorji, ki prispevajo k »treningu« nadzora, imajo omejeno moč učinka. Učinek stropa bi lahko bil tudi razlog, da nekateri raziskovalci dobivajo nasprotujoče si rezultate o pomenu dvojezičnosti za kognitivni nadzor.

Kognitivne funkcije, predvsem izvršilni nadzor, so pomembno povezane tudi s starostnimi boleznimi, s katerimi se bomo zaradi staranja svetovnega prebivalstva v prihodnosti soočali vedno pogosteje. Verjetno so med njimi najbolj znane različne vrste demenc. Gre za degenerativne bolezni, pri katerih so oškodovane številne kognitivne funkcije, med njimi tudi dolgoročni in delovni spomin, mišljenje, orientacija in socialno vedenje. Demenca ima lahko več vzrokov, eden najpogostejših pa je Alzheimerjeva bolezen, ki se navadno pojavi v starostnem obdobju nad 65 let. Ker vemo, da je demenca povezana z upadom kognitivnih funkcij, obenem pa so raziskovalci dokazali, da ima dvojezičnost lahko pozitiven učinek na kognitivne funkcije, predvsem na izvršilni nadzor, so se raziskovalci posvečali tudi vprašanju, ali ima sposobnost poznavanja dveh jezikov učinek na kognitivni upad, povezan z demenco. V pomembni raziskavi so Ellen Bialystok in sodelavci, na vzorcu 184 bolnikov diagnosticiranih z demenco, od katerih je bilo 51% dvojezičnih, ugotovili, da se je pri dvojezičnih posameznikih demenca razvila v povprečju 4 leta kasneje (če so bili vsi drugi faktorji, ki lahko vplivajo na razvoj demence, izenačeni). To je pomemben rezultat, ki ima lahko potencialno močne implikacije za nadaljnje soočanje z demencami, predvsem v obliki preventive. Kasneje so raziskavo ponovili in dobili podobne rezultate. Kasnejši razvoj demence se dvojezičnosti pripisuje predvsem preko mediacijske funkcije kognitivne zaloge (ang. cognitive reserve), ki označuje nižjo odvisnost kognitivnih funkcij od strukturnih lastnosti možganov – to torej pomeni, da potencialna deterioracija možganskega tkiva manj vpliva na kognitivne funkcije (Bialystok, 2021). Ker je dvojezičnost neke vrste trening za kognitivne funkcije, to pripomore k večanju kognitivne zaloge, kar se v starosti lahko kaže v kasnejšem pojavu demence (Bialystok, 2021).

Ideja, da lahko dvojezičnost vpliva na splošne, z jezikom manj povezane kognitivne funkcije (npr. izvršilni nadzor), se je razvila relativno pozno. Na začetku raziskovanja posledic dvojezičnosti so raziskovalci učinke iskali predvsem v različnih vidikih jezikovne sposobnosti. Sklepali so torej, da imajo dvojezični posamezniki predvsem boljšo jezikovno sposobnost od enojezičnih. Ena izmed pomembnih jezikovnih sposobnosti je metajezikovna sposobnost, ki označuje eksplicitno znanje o jeziku in jezikovnih strukturah ter sposobnost reflektiranja jezika kot sporazumevalnega sredstva (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020). Med drugim torej vključuje tudi sposobnost ločevanja med oblikami besed ter njihovim pomenom. Pri nalogah, ki so preverjale metajezikovno sposobnost, so dvojezični otroci dosegali boljše rezultate od enojezičnih predvsem, če je naloga od otroka zahtevala inhibicijo določenih dražljajev ali selektivno pozornost, ki sta pomembni izvršilni funkciji (Bialystok, 1988). Tako so dvojezični otroci uspešneje od enojezičnih prepoznali, da je nesmiselne stavek (na primer »Why is the cat barking so loudly?«) slovnično pravilen, ker so uspešno inhibirali pomen stavka in so se selektivno osredotočili samo na slovnično pravilnost. Metajezikovna sposobnost je povezana z razvojem teorije uma, ki pa je ključnega pomena za otrokov socialni razvoj in tudi za razvoj izvršilnih funkcij (Marjanovič Umek in Fekonja, 2020). Če ima torej dvojezičnost pozitiven učinek na metajezikovno sposobnost, ima to pozitivne implikacije tudi za bolj splošne vidike otrokovega razvoja.

Negativni učinki dvojezičnosti na kognicijo

Glavni negativni učinek dvojezičnosti, ki se pojavlja skozi zgodovino raziskovanj na tem področju, je manjši obseg besednjaka, ki se pojavlja pri dvojezičnih otrocih (Bialystok idr., 2010). Ta razlika je pomembna, saj je ravno obseg besednjaka pomembna mera otrokovega razvoja. Če je otrok izpostavljen dvema jezikoma in se nauči dva seta besed, bo skupno poznal več besed kot enojezični otrok, vendar manj znotraj enega jezika. Učinki manjšega besednjaka so pomembni predvsem v otroštvu in do mladostništva ter odraslosti izzvenijo, kljub temu pa ima dvojezičnost negativne posledice na nekatere funkcije tudi v odraslosti. Odrasli dvojezični posamezniki so slabši v nalogah leksikalnega priklica, kot na primer v nalogi poimenovanja (Kaushanskaya in Marian, 2007) ali nalogi verbalne fluentnosti (Portocarrero idr., 2007), ki temeljita na hitrem priklicu besed iz mentalnega slovarja. Pri dvojezičnih posameznikih naj bi bila ravno ta funkcija otežena, saj pri priklicu besed prihaja do tekmovanja med jeziki, ki jih posameznik govori, to pa se kaže kot daljši reakcijski čas, saj poleg časa, ki ga posameznik potrebuje za priklic ustrezne besede, porabi tudi čas, da inhibira neustrezno besedo drugega jezika (česar pa enojezičnemu govorcu ni treba, zato ti v nalogah leksikalnega priklica navadno dosegajo hitrejše reakcijske čase).

Zaključek

Dvojezičnost je predvsem v zahodnem globaliziranem svetu del vsakdana. V tem okolju je enojezičnost prej izjema kot pravilo. Zaradi izjemne pogostosti tega pojava je ključno ugotoviti implikacije dvojezičnosti za kognicijo. Ena izmed ključnih ugotovitev, ki teoretičnim spoznanjem daje veliko praktično vrednost, je, da lahko sposobnost uporabe dveh jezikov zamakne pojav demence tudi do 4 leta in več. Predvsem zaradi staranja prebivalstva je pomembno, da se aktivno posvečamo raziskovanju preventive pri razvoju s starostjo povezanih bolezni. V ta namen se je učenje tujega jezika izkazalo za izjemen kognitivni trening, ki služi kot dobra preventiva pri napredovanju demence. Raziskovanje dvojezičnosti ima pomembne praktične implikacije, tudi brez njih pa učenje tujih jezikov v naša življenja vnaša ogromno vrednost – omogoča nam komunikacijo z več ljudmi, spoznavanje novih kultur, literature, umetnosti in na splošno pridobivanje novih znanj, ki nam brez znanja tujega jezika niso dostopna. Z znanjem tujega jezika lažje spoznavamo svet okoli sebe in posledično boljše razumemo sebe kot del tega sveta. Podobno idejo naslavlja tudi znani citat Ludwiga Wittgensteina „Die Grenzen meiner Sprache bedeuten die Grenzen meiner Welt“, ali po slovensko – meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Opombe.

¹ Natančna definicija tega, kdo dvojezični govorci pravzaprav so, je med strokovnjaki predmet debate že več časa. Pomanjkanje konsenza med raziskovalci glede faktorjev dvojezičnosti, delno tudi kot posledica interdisciplinarne narave psiholingvistike, je pustilo literaturo, kjer terminologija ni konsistentna, kar otežuje celostno razumevanje področja, ob enem pa otežuje postavljanje znanstvene definicije dvojezičnosti. Kvaliteten pregled vseh faktorjev, na katere morajo biti raziskovalci pri postavljanju definicije še posebej pozorni, je v učbeniku Grosjean in sodelavcev (2013), v poglavju Describing Bilinguals. V psiholingvistiki se večkrat uporablja širša definicija, ki dvojezične govorce definira kot vse, ki lahko uporabljajo vsaj dva jezika, kljub temu pa se prizadeva k doseganju konsenza glede vseh kriterijev, omenjenih v poglavju Describing Bilinguals.

Literatura:

Bialystok, E. (1988). Levels of bilingualism and levels of linguistic awareness. Developmental Psychology, 24(4), 560–567. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1037/0012-1649.24.4.560

Bialystok E. (2017). The bilingual adaptation: How minds accommodate experience. Psychological bulletin, 143(3), 233–262. https://doi.org/10.1037/bul0000099

Bialystok E. (2021). Bilingualism: Pathway to Cognitive Reserve. Trends in cognitive sciences, 25(5), 355–364. https://doi.org/10.1016/j.tics.2021.02.003

Bialystok, E., Craik, F. I. in Freedman, M. (2007). Bilingualism as a protection against the onset of symptoms of dementia. Neuropsychologia, 45(2), 459–464. https://doi.org/10.1016/j.neuropsychologia.2006.10.009

Bialystok, E., Luk, G., Peets, K. F. in Yang, S. (2010). Receptive vocabulary differences in monolingual and bilingual children. Bilingualism (Cambridge, England), 13(4), 525–531. https://doi.org/10.1017/S1366728909990423

Elbert, T., Pantev, C., Wienbruch, C., Rockstroh, B. in Taub, E. (1995). Increased cortical representation of the fingers of the left hand in string players. Science (New York, N.Y.), 270(5234), 305–307. https://doi.org/10.1126/science.270.5234.305

Grosjean, F., Li, P. in Bialystok, E. (2013). The psycholinguistics of bilingualism. Wiley-Blackwell.

Kaushanskaya, M., in Marian, V. (2007). Bilingual language processing and interference in bilinguals: Evidence from eye tracking and picture naming. Language Learning, 57(1), 119–163. https://doi.org/10.1111/j.1467-9922.2007.00401.x

Maguire, E. A., Gadian, D. G., Johnsrude, I. S., Good, C. D., Ashburner, J., Frackowiak, R. S. in Frith, C. D. (2000). Navigation-related structural change in the hippocampi of taxi drivers. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 97(8), 4398–4403. https://doi.org/10.1073/pnas.070039597

Marjanovič Umek, L.  in Fekonja, U. (2020). Razvoj govora v zgodnjem otroštvu. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija, 2. zvezek (str. 369-393). Znanstvena založba Filozofske fakultete

Mechelli, A., Crinion, J. T., Noppeney, U., O’Doherty, J., Ashburner, J., Frackowiak, R. S. in Price, C. J. (2004). Neurolinguistics: structural plasticity in the bilingual brain. Nature, 431(7010), 757. https://doi.org/10.1038/431757a

Peal, E. in Lambert, W. E. (1962). The relation of bilingualism to intelligence. Psychological Monographs, 76(27), 1–23. https://doi.org/10.1037/h0093840

Portocarrero, J. S., Burright, R. G. in Donovick, P. J. (2007). Vocabulary and verbal fluency of bilingual and monolingual college students. Archives of clinical neuropsychology : the official journal of the National Academy of Neuropsychologists, 22(3), 415–422. https://doi.org/10.1016/j.acn.2007.01.015

Saer, D. (1923). The effect of bilingualism on intelligence. The British Journal of Psychology, 14, 25–38. https://doi.org/10.1111/j.2044-8295.1923.tb00110.x

Valenzuela, M. in Sachdev, P. (2006). Brain reserve and cognitive decline: A non-parametric systematic review. Psychological Medicine, 36(8), 1065–1073. https://doi.org/10.1017/s0033291705006264

Van Hell, J. G. in Tanner, D. (2012). Second Language Proficiency and Cross-Language Lexical Activation. Language Learning, 62, 148–171. https://doi.org/10.1111/j.1467-9922.2012.00710.x

Van Heuven, W. J. B., Schriefers, H., Dijkstra, T. in Hagoort, P. (2008). Language conflict in the bilingual brain. Cerebral Cortex, 18(11), 2706–2716. http://dx.doi.org/10.1093/cercor/bhn030

Photo by Pixabay