Lahko anksiozne motnje zdravimo s pomočjo virtualne resničnosti?

Ko slišimo besedno zvezo »virtualna resničnost« pomislimo na očala, slušalke in ekran… za igranje igric. Virtualno resničnost pa lahko dandanes uporabljamo tudi v psihoterapiji za zdravljenje fobij, socialne anksioznosti, celo shizofrenije. V prispevku je predstavljena nova oblika psihoterapije – terapija izpostavljenosti, temelječ na virtualni resničnosti (VRET) in njena uporaba v namene zdravljenja anksioznih motenj.

Ko slišimo besedno zvezo »virtualna resničnost« po navadi pomislimo na očala, slušalke in ekran… za igranje igric. Kaj pa, če virtualno resničnost uporabimo v klinične namene? Predstavlja virtualna resničnost prihodnost psihoterapije? 

Ni skrivnost, da hitro napredujoča tehnologija spreminja načine s katerimi se ljudje povezujemo, komuniciramo in živimo. Tehnologija, ki smo jo pred dvajsetimi leti šele spoznavali, danes postaja, med drugim, vedno pogosteje uporabljena tudi v namene diagnostike, psihoterapije in izobraževanja (Riva, 2005).

Virtualna resničnost kot simulacija resničnosti

Kaj sploh je virtualna resničnost? Virtualna resničnost (VR) je nabor tehnologij, ki uporabniku omogočajo učinkovito interakcijo s 3D računalniškimi bazami podatkov v realnem času z uporabo lastnih čutov in spretnosti (Riva, 2005).

Vedenjske vede gledajo na virtualno resničnost iz nekoliko drugačnega vidika. VR opišejo kot napredno obliko vmesnika človek-računalnik, ki uporabniku omogoča, da je v interakciji z računalniško izdelanim okoljem resničnega izgleda in se vanj vživi . V VR uporabnik nenadoma ni več le zunanji opazovalec slik na računalniškem zaslonu, temveč je aktivni udeleženec znotraj računalniško izdelanega 3D virtualnega sveta. Gre torej za obliko simulacije resničnosti (Riva, 2005, 2020).

Virtualno resničnost od drugih medijev in kanalov za komunikacijo ločuje občutek prisotnosti. Človek med uporabo virtualne resničnosti verjame, da je dejansko tam in da je izkušnja resnična – gre za subjektivno izkušnjo, za psihološki koncept »biti tukaj in zdaj«. Torej ni nič čudnega, da se VR izkazuje kot vedno bolj učinkovito orodje pri rabi v psihoterapevtske namene – temelji namreč na interaktivni 3D vizualizaciji, ki lahko zbira in integrira različne vnose in nabore podatkov v eno resnično izkušnjo, v kateri se zares čutimo prisotne (Riva, 2005, 2020).

Uporaba virtualne resničnosti za klinične namene

Virtualno resničnost se v klinične namene uporablja predvsem v tako imenovani terapiji izpostavljenosti, temelječ na virtualni resničnosti (angl. virtual reality exposure therapy, VRET) in za trening vedenjskih veščin (Grochovska idr., 2019). V prispevku se bom osredotočila predvsem na VRET.

V klasični psihoterapiji je klient dražljajem, ki mu predstavljajo stres ali v njem izzovejo anksioznost, izpostavljen v resničnem življenju (»in vivo«) ali pa namišljeno. S pomočjo virtualne resničnosti pa je situaciji ali dražljaju izpostavljen v umetno narejeni virtualni resničnosti, ki jo oblikuje in nastavi psihoterapevt, klient pa ima občutek, da je situaciji oziroma dražljaju resnično izpostavljen. VR tako zdravnikom in psihoterapevtom omogoča, da opazujejo klientovo vedenje in interakcije z virtualnimi objekti ali z dražljaji. Okolje lahko psihoterapevt nadzoruje in ga po potrebi prilagaja. Klientovo izkušnjo psihoterapevt izzove z namenom izboljšanja klientove kompetence oziroma premagovanja njegove omejitve. Oseba je postavljena v situacije, v katerih lahko varno raziskuje in se vede, ne da bi kaj resnično ogrožalo njeno življenje. Z uporabo VR lahko uspešno obvlada težavne situacije, povezane z svojo motnjo (Grochowska, 2019; Riva, 2020). VRET si lahko predstavljamo tudi tako, da klienta terapevt postavlja v različne situacije, kjer mora prvi premagati ovire, da lahko »napreduje« (Riva, 2005).

Študije (Fernandez-Alvarez idr., v Carl idr. 2019) kažejo, da je VRET primerljiva s terapijo »iz oči v oči«. Ni statistično značilnih razlik med VRET in vedenjsko-kognitivno terapijo z izpostavljanjem. Nekateri rezultati študij celo kažejo na to, da bi lahko bila VRET bolj koristna intervencija. Klienti jo sprejemajo z odprtimi rokami. Rezultati anket (Garcia-Palacios idr., 2007, v Carl idr., 2019) celo pravijo, da bi bili klienti raje vključeni v VRET kot pa tradicionalno terapijo izpostavljanja, v eni izmed anket je 76% udeležencev izbralo VRET proti izpostavljenosti v živo. Razloga za to sta dva – ljudem tehnologija že tako ali tako predstavlja vsakdan, specifično virtualna resničnost pa je zanimiva in zato kažejo do nje velik interes. Prav tako pa klientu veliko pomenita dejavnika varnosti in kontrole. Klient se namreč v procesu terapije z virtualno resničnostjo upa vstopiti v umetno narejeno situacijo in se počuti zelo varnega zato, ker pred vstopom ve, da njegovo življenje ne bo resnično ogroženo (na primer dvigalo se ne bo ustavilo, letalo ne bo imelo tehničnih težav), medtem ko v »in vivo« izpostavljenosti to ne more biti zagotovljeno. Ve torej, da bo namerno izpostavljen nečemu, kar mu je neprijetno, kar zazna kot grožnjo, kot izziv, ampak bo to kontrolirano. Ta občutek varnosti lahko klientu omogoči, da misli in čustva, ki bi bila sicer pretežka za diskusijo izrazi in s tem poveča tudi stopnjo bližine s psihoterapevtom. Ker VRET dovoljuje skoraj popolno kontrolo situacije, kateri je klient izpostavljen, je situacija tudi zaradi tega za klienta manj grozeča. Ve namreč, da bo psihoterapevt situacijo izdelal tako, da bo dražljaju izpostavljen postopoma (z vsako novo izpostavljenostjo situaciji se intenziteta dražljaja lahko poveča). Oseba tudi ve, da lahko terapevt v primeru intenzivne reakcije situacijo zmeraj omili ali pa jo celo prekine. Ta postopna izpostavljenost dražljaju zelo dobro omogoča, da klient raziskuje in premaguje njemu neprijetne, grozeče situacije in spreminja svojo perspektivo nanje (Carl idr., 2019; Grochowska idr. 2019; Riva, 2005, 2020).

Poleg tega psihoterapevt lažje razume klientovo situacijo, strahove in njegove odzive na določene dražljaje, saj jih lahko opazuje. Prednost VRET-a je tudi v razpoložljivosti situacije oziroma dražljaja. V resničnem življenju so ti dražljaji večkrat težko dostopni ali pa je reprodukcija situacije neetična, imaginarna izpostavljenost proti »in vivo« izpostavljenosti in VRET-u (pa) je manj učinkovita (Riva, 2020).

Največkrat se VRET uporablja za zdravljenje različnih fobij. Uporaba VRET-a pri zdravljenju določenih fobij je sedaj priznana v APA smernicah kot empirično podprt način obravnave. VRET je priznan način zdravljenja za strah pred letenjem, višino, fobijo in zoofobijo. Odkar so bile sprejete te smernice, redno izhajajo nove študije, ki podpirajo uporabo VRET za zdravljenje drugih motenj. VR se še zmeraj najpogosteje uporablja za zdravljenje anksioznih motenj – poleg fobij se uporablja tudi za zdravljenje socialne anksioznosti, generalizirane anksiozne motnje in panične motnje. Prav tako lahko VR uporabimo pri zdravljenju posttravmatske stresne motnje, motenj hranjenja, telesne dismorfije, obsesivno-kompulzivne motnje, odvisnosti od substanc in celo shizofrenije (Riva, 2005, 2020; Carl idr., 2019; Grochowska idr. 2019).

VR pri zdravljenju anksioznih motenj

Fobije

Človek, ki ima fobijo, doživlja povečano količino anksioznosti, ki je povezana z nekim določenim predmetom ali situacijo. Rezultat tega je izogibanje situaciji ali predmetu, ki to anksioznost sproži (Grochowska idr., 2019).

Po navadi se fobije zdravi z vedenjsko-kognitivno terapijo s sistematično desenzitizacijo (angl. cognitive-behavioral therapy integrated with systematic desensitization, CBT-SD), ki temelji na izpostavljanju v živo ali pa namišljeni izpostavljenosti (Grochowska idr., 2019).

Digitalna modifikacija tega je VRET. Ozadje uporabe VRET-a v terapevtske namene je preprosto: klienta postavimo v računalniško izdelano situacijo in ga postopoma izpostavljamo dražljaju, ki se ga boji. Okolje je pri tem varno in kontrolirano. Ker izogibanje vsaki situaciji, ki je klientu strašna, fobije samo podkrepi, vsaka izpostavljenost taki situaciji zmanjšuje anksioznost preko procesa habituacije in izkoreninjanja – izpostavljenost specifičnemu dražljaju normalizira afektivno regulacijo in tako zmanjšuje anksioznost (Grochowska, 2020; Riva, 2005).

Socialno anksiozna motnja

Socialno anksioznost se po navadi zdravi z vedenjsko-kognitivno terapije, antidepresivi in terapijo izpostavljanja (angl. exposure therapy). Vendar pa je, glede na naravo te motnje, situacije, ki bi jimželeli biti izpostavljeni v okviru vedenjsko-kognitivne terapije težko reproducirati, izpostavljanje resničnim (»in vivo«) situacijam ni zmeraj praktično, včasih je lahko celo neetično in za klienta veliko bolj strašljivo (na primer podati javni govor polni dvorani) (National Institute for Health and Care Excellence, 2013 v Emmelkamp idr., 2020; Owens in Beidel, 2014).

Dobro alternativno v teh situacijah predstavlja VRET saj lahko s tem pomembnim terapevtskim pristopom posnemamo socialne situacije, ki so relevantne v terapevtskem kontekstu. Virtualna resničnost lahko v tem kontekstu posnema raznolike družabne situacije kot so dialogi klienta z avatarji, virtualno občinstvo, čustveni izrazi in verbalno komunikacijo z avatarji. Klient lahko vadi, raziskuje in se preizkuša v najrazličnejših socialnih situacijah. Bolj kot je virtualno okolje interaktivno, bolj se klient vživi v situacijo (Emmelkamp idr., 2020).

V vseh omenjenih situacijah in za vse omenjene duševne motnje se lahko VRET oziroma uporaba virtualne resničnosti uporabi zgolj kot podporna tehnika. Ne uporabljamo je kot nadomestek za druge oblike terapije, tudi ne da bi nadomestila terapevta.  Znanje in veščine psihoterapevta so še zmeraj ključni elementi za uspešen proces zdravljenja. Ta oblika terapije je nova in ima veliko pomanjkljivosti. VR naprave in programska oprema še niso standardizirani, prav tako jim primanjkuje fleksibilnosti in nastavitve, ki lahko učinkovito in natančno individualizirajo okolje za vsakega klienta. Programska oprema je še v procesurazvoja , ni še na točki, kjer bi situacije lahko bile popolnoma ponavljajoče, spremenljive, fleksibilne in primerne za uporabo pri različnih duševnih motnjah. Veliko oviro popularizaciji uporabe predstavlja tudi cena. Potreba po nadaljnjih študijah je velika in preden se bo lahko uporaba VR v psihoterapiji razširila, bo učinkovitost te vrste terapije morala biti še zelo raziskana (Emmelkamp, 2020; Grochowska, 2019; Riva, 2005).

Kljub temu pa imajo obstoječe raziskave zelo spodbudne rezultate. VRET se širi v klinični praksi in se uporablja kot podporna tehnika v procesu zdravljenja. Na tem področju se je v zadnjem času zgodil velik tehnološki napredekin naprave za VRET postajajo vse bolj fleksibilne in dostopne, tudi za individualnega uporabnika. Razvoj mobilnih telefonov in 360-stopinjskih posnetkov bo v prihodnosti lahko omogočil razvoj nove generacije VR aplikacij za samopomoč. Napoveduje se namreč, da bovirtualna resničnost kmalu omogočila ovrednotenja in treninge, ki jih bo posameznik vodil sam, brez neposredne prisotnosti psihoterapevta. Glede na to, da je potreba po psihoterapiji vse večja, ponudba psihoterapevtov in drugih strokovnjakov pa (vsaj v Sloveniji) izjemno majhna in draga, bo samopomoč v prihodnosti ključnega pomena. S pomočjo virtualne resničnosti bo morda nekega dne zdravljenje lahko dostopno tudi tistim, ki si konvencionalne oblike psihoterapije iz različnih razlogov ne morejo privoščiti (Riva, 2020; Emmelkamp, 2020; Carl idr., 2019; Grochowska, 2020).

Literatura:

Carl. E., Stein, A. T., Levihn-Coon, A., Pogue, J. R., Rothbaum, B., Emmelkamp, P., Asmundson, G. J. G., Carlbring, P. in Powers, M. B. (2019) Virtual Reality exposure therapy for anxiety and related disorders: A meta-analysis of randomized controlled trials. Journal of Anxiety Disorders, 61, 27–36. DOI: https://doi.org/10.1016/j.janxdis.2018.08.003.

Emmelkamp, P, M. G., Meyerbröker, K. in Morina, N. (2020). Virtual Reality Therapy in Social Anxiety Disorder. Current Psychiatry Reports, 22(7), 32–41. DOI: 10.1007/s11920-020-01156-1.

Grochowska, A., Jarema, M. in Wichniak, A. (2019). Virtual reality – a valuable tool to advance treatment of mental disorders. Archives of Psychiatry and Psychotherapy, 1, 65–73. DOI:10.12740/APP/101654.

Owens, M. E. in Beidel, D. C. (2014). Can virtual reality effectively elicit distress associated with social anxiety disorder? Journal of Psychopathology and Behavioral Assessment, 37(2), 296–305. DOI:10.1007/s10862-014-9454-x.

Riva, G. (2005). Virtual Reality in Psychotherapy: Review. Cyberpsychology & Behaviour, 8(3), 220–230. DOI: 10.1089/cpb.2005.8.220.

Riva, G. (2020). Virtual Reality in Clinical Psychology. V Reference Module in Neuroscience and Biobehavioral Psychology. Elsevier.DOI: 10.1016/B978-0-12-818697-8.00006-6.