Negativni vidiki življenja v svetu brez boga: Antiateistična diskriminacija in njene razlage

V članku se ukvarjam s problematiko, razširjenostjo in razlogi za antiateistično diskriminacijo, ki je v različnih oblikah razširjena po skoraj celem svetu. Vztraja predvsem zaradi prevladujočega priviligiranja verskih skupin, ki ostaja v širši javnosti in znanosti relativno zanemarjeno. V literaturi je antiateistična diskriminacija razložena predvsem z dokazanim nezaupanjem do ateistov, novejša raziskava pa diskriminacijo razlaga tudi z dejstvom, da prepričanja ateistov v vernikih vzbujajo misli o smrti. Perspektiva, ki ostaja manj raziskana, je tudi, da ljudje ateizem povezujejo z drugimi ideologijami, ki vzbujajo negativna občutja, kot sta komunizem in satanizem. V ateistični populaciji pa se antiateistična diskriminacija odraža predvsem v nižjem subjektivnim blagostanju, z njo pa se ateisti srečujejo tako v privatnem življenju kot na delovnem mestu. S člankom želim predvsem ozavestiti o obstoju antiateistične diskriminacije in najti razlage zanjo.

Antiateistična diskriminacija ali diskriminacija ateistov je ena od najbolj vztrajnih in razširjenih diskriminacij na svetu, saj v luči debate da je prevladujoča kultura sodobnega sveta sekularna in se ne ozira na religijo, njen obstoj v številnih državah ostaja zanemarjen. Nasprotujoč ideji o sekularnosti družbe so ateisti najmanj priljubljena socialna skupina v ZDA in poročajo o diskriminaciji (Doane in Elliot, 2015; Gervais idr., 2011), njihove pravice pa so kršene tudi v številnih drugih državah (Humanists International, 2020). V čem torej leži razlog za nepriljubljenost ateistov in zakaj se kot družba s tem problemom tako neradi soočamo?

Ateizem lahko preprosto definiramo kot verovanje, da bog oziroma božanstva ne obstajajo. Po napačnih prepričanjih številnih ljudi pa ateizem zaobjema vse od verovanja, da življenje nima smisla, do prepričanja, da moralnost ne obstaja. V nasprotju s temi prepričanji ateizem ne izključuje moralnosti, človeške dobrote ali verovanja v smiselnost življenja (Baggini, 2003). Napačna prepričanja o ateizmu pa nam nakazujejo, da trdno zavračanje obstoja boga v ljudeh vzbuja nezaupanje do ateistov (Gervais, 2013). To nezaupanje se je tekom zgodovine izražalo skozi diskriminacijo, ki se je v večini sveta ohranila tudi v sedanjost.

Da bi lahko antiateistično diskriminacijo bolje razumeli, pa se najprej vrnimo h koreninam ateizma. Izraz ateizem izvira iz grške besede atheos, ki jo tvorita korena a, ki pomeni brez, in theos, ki pomeni bog (atheism, b. d.). Kot nakazuje izvor besede, začetki ateizma segajo vse v antiko, vendar antični ateizem ni vseboval predpostavke sodobnega ateizma, da svet obstaja brez kakršnihkoli nadnaravnih sil, temveč je obstajal zgolj v zanikanju določenih božanstev. Sodobni ateizem se je resnično začel razvijati šele nekoliko pred obdobjem novega veka, ko je človeštvo začelo sebe dojemati kot subjekt, vse ostalo, vključujoč boga, pa je postalo objekt miselnosti. To spremembo v miselnosti, kjer je namesto boga gospodar sveta postal človek, so sprožila številna srednjeveška in novoveška odkritja, kot utemeljitev heliocentričnega modela osončja in odkritje Amerike. Kljub premiku v miselnosti je imel izraz ateist v tem obdobju predvsem negativen prizvok in je bil uporabljen predvsem kot žaljivka. Izražanje ateističnih prepričanj pa je sovpadalo s porastom v čarovniških sojenjih, na katerih so obsodili posameznike, ki so izražali kakorkoli nasprotovali krščanski doktrini. Šele v obdobju razsvetljenstva se je med pariškimi intelektualci beseda začela uporabljati za izražanje lastnega (ne)verovanja. Eden prvih znanih in samooklicanih ateistov je bil avtor Enciklopedije in filozof Denis Diderot. Ob koncu stoletja pa je postal ateizem z nastopom francoske revolucije in vpeljavo državnega ateizma povezan z radikalno levičarsko politiko jakobincev in nižjim družbenim slojem. V »ugledni« višji družbi je izraz ateist tako ponovno pridobil slabšalen prizvok (Hyman, 2010). Povezava z radikalno levičarsko politiko se je s pojavom komunizma čez nekaj stoletij le še utrdila, saj so številni komunistični sistemi kot recimo Sovjetska zveza, Kitajska, Kambodža in Severna Koreja vpeljali državni ateizem. Totalitarizem in nehumana obravnava prebivalstva v naštetih državah pa sta ateizem za številne zaznamovala tudi z nemoralnostjo. Število ateistov pa je od 19. stoletja s procesom sekularizacije porastlo tudi v drugih delih sveta. Leta 2020 so ateisti tvorili kar 13 % svetovne populacije (Humanists International, 2020). 

S porastom števila ateistov pa sovpada tudi začetek antiateistične diskriminacije. Z izrazom diskriminacija označujemo obnašanje, s katerim posameznike ali skupine obravnavamo drugače zaradi njihove skupne drugačnosti (Ule, 2009). Čeprav ima beseda diskriminacija za večino ljudi negativen prizvok, je lahko tudi posledica obravnavanja posameznikov, ki pripadajo določeni skupini, na bolj pozitiven način (Kite in Whitley, 2016). Antiateistična diskriminacija je pogosto zgolj posledica bolj pozitivne obravnave religioznih skupin v primerjavi z ateisti, kar avtorji (Humanists International, 2020) imenujejo verski privilegij (angl. religious privilege). 

Obstoj verskega privilegija in antiateistične diskriminacije podpirajo ugotovitve Poročila svobode miselnosti (Humanists International, 2020), ki diskriminacijo nevernikov v različnih državah razločuje na štirih različnih področjih. Prvo se ukvarja z ločitvijo države in religije, primeri diskriminacije ateistov na tem področju pa vključujejo prepoved opravljanja določenih javnih služb ali kandidiranja za politična mesta, plačevanje religioznih davkov, od katerih so osebe določene religije izvzete, ter identificiranje svoje veroizpovedi na uradnih dokumentih, kjer sta odgovora ateist ali neveren prepovedana. Drugo proučevano področje se ukvarja z izobraževanjem in pravicami otrok, primeri diskriminacije pa vključujejo religiozno ali ideološko indoktrinacijo v šolskem sistemu, obvezne religiozne ali ideološke vsebine ter diskriminiranje religioznih šol v procesu zaposlovanja glede na religijo kandidatov. Na tretjem področju, ki se ukvarja predvsem s področjem družine in družbe, primeri diskriminacije vključujejo preganjanje in stigmatiziranje nevernikov, prepoved ustanavljanja eksplicitno neverskih organizacij, prepoved poročanja ali prepoved poročanja z osebami, ki pripadajo določeni religiji ter diskriminiranje ob dodeljevanju skrbništva nad otroci v prid vernikom. Četrto področje se ukvarja s svobodo izražanja neverskih prepričanj, diskriminacija na tem področju pa zaobjema predvsem zakone, ki kaznujejo izražanje ateističnih prepričanj in spreobračanje v ateizem. Najhujši med slednjimi so t. i. zakoni odpadništva. Odpadništvo pomeni dejanje spreobrnitve iz državne religije ali identificiranje kot nevernik. V kar desetih državah (Afganistan, Iran, Malezija, Maldivi, Mavretanija, Nigerija, Katar, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Jemen) je odpadništvo kaznovano s smrtjo. Ob tem se je pomembno zavedati, da v naštetih državah sicer prevladujeta radikalni islam in fundamentalizem, vendar v nekaterih od naštetih držav obstaja verska toleranca do drugih religij, katerih pripadniki v Nigeriji in Indoneziji predstavljajo tudi zajeten del prebivalstva. Diskriminacija ponekod torej ni usmerjena zgolj proti osebam, ki se religiozno opredeljujejo drugače, temveč specifično proti nevernikom.

Čeprav ponekod samo izražanje ateizma ni kaznovano s smrtjo, je kljub temu lahko nevarno ali vodi do negativnih posledic za osebo. Zakoni bogokletstva, ki so ponekod vključeni pod zakone, povezane s sovražnim govorom, običajno prepovedujejo kritiko določene vere in z njo povezanih prepričanj, figur ter institucij. Poročilo svobodne miselnosti pa opozarja, da so ponekod kriteriji za »žaljenje religije« izjemno strogi. V Pakistanu je bilo pod zakonom bogokletstva, od njegove uzakonitve leta 1988, usmrčenih že več kot tisoč ljudi (Humanists International, 2020).

Čeprav si morda zamišljamo, da se takšna diskriminacija obstaja le v daljnih državah z državno religijo, poročilo navaja, da zgolj tri države (Belgija, Nizozemska in Tajvan) ateističnim in drugim nevernim prebivalcem zagotavljajo popolnoma enake svoboščine in pravice kot vernikom. V vseh preostalih državah Evropske unije je torej prisotna diskriminacija nevernikov, čeprav je ta seveda nekoliko blažja in bolj prikrita. Najbolj očiten primer sistemske diskriminacije v Evropi so že opisani zakoni bogokletja, katerih kršitev je kaznovana z do vključno tremi leti zaporne kazni, vpeljani pa so v nekaterih evropskih državah kot so Madžarska, Avstrija in Danska (Humanists International, 2020).

Smiselno se morda zdi pričakovati, da bo manj antiateistične diskriminacije prisotne v državah s preteklostjo državnega ateizma. Čeprav v nekaterih državah, recimo Franciji in Albaniji, to drži, je v številnih drugih državah s preteklostjo državnega ateizma kot Rusiji nasprotno beležene precej antiateistične diskriminacije, kar pa morda lahko razložimo z dejstvom, da v teh državah poteka proces desekularizacije in delež vernikov narašča. Smiselno bi bilo morda tudi pričakovati, da bo raven diskriminacije nevernikov odvisna od prevladujoče religije v državi. Lahko bi pričakovali, da bo antiateistična diskriminacija hujša v regijah, kjer prevladujejo monoteistične religije kot so abrahamske religije, ter nekoliko blažja v regijah, kjer prevladuje budizem, ki v osrčju verovanj ne centrira božanstva. V določeni meri je najhujša diskriminacija v obliki že omenjenih zakonov odpadništva res prisotna v regijah, kjer izrazito prevladuje monoteizem, vendar je precejšnja diskriminacija ateistov zabeležena tudi v državah, kjer prevladuje budizem kot Tajski, Šri Lanki in Mongoliji. Zaključimo lahko, da na prevladovanje antiateistične diskriminacije vpliva več  različnih dejavnikov (Humanists International, 2020).

Slovenija se glede na Poročilo svobode miselnosti (Humanists International, 2020) uvršča na relativno visoko dvanajsto mesto po zagotavljanju enakih pravic nevernikom kot vernikom. Poročilo navaja, da je Slovenija sekularna država, ki ločuje religijo od države, vendar pa v družbi obstajajo religiozne skupine, ki imajo politični vpliv. Poročilo za primer navaja, da je katoliška cerkev ključno podprla nasprotnike Družinskega zakonika iz leta 2011, ki je istospolnim parom omogočal posvojitve otrok. Nasprotniki so s podporo katoliške cerkev pod pretvezo ohranjanja »družinskih vrednot« in »zaščito otrokovih pravic« z referendumom končno razveljavili Družinski zakonik. Verski privilegij je očiten tudi na področju izobraževanja, kjer državno financirane šole izbirno ponujajo religiozno izobrazbo, ne pa tudi humanistične alternative. Za obe diskriminatorni področji v Sloveniji lahko torej zaključimo, da gre predvsem za privilegiranje katoliške religije in ne za aktivno diskriminacijo nevernikov, saj so v primerjavi s katoliki tako neprivilegirani tudi pripadniki drugih religij v Sloveniji.

Dejstvo, da so ateisti in druge osebe, ki se identificirajo kot neverne, na globalni ravni izpostavljeni takšni diskriminaciji, je posebej problematično, ker so številne izmed držav, v katerih se to dogaja, članice Organizacije združenih narodov in podpisnice Splošne deklaracije človekovih pravic. Pravica ateistov do svobodnega izpovedovanja svoje verske usmerjenosti bi morala biti torej zaščitena s členom 18, ki med drugim zagotavlja pravico do svobode veroizpovedi (Humanists International, 2020).

Omembe vredno je tudi, da se z antiateistično diskriminacijo ukvarja relativno majhno število raziskav, kar nakazuje že omenjeno pristranost in zanemarjanje v soočanju s to vrsto diskriminacije (Doane in Elliot, 2015). Antiateistična diskriminacija se glede na rezultate ameriških raziskav seveda negativno povezuje s subjektivnim blagostanjem ateistov (Doane in Elliot, 2015) in njihovo samozavestjo (Brewster idr., 2020), pozitivno pa korelira s stopnjo distresa, ki ga občutijo (Brewster idr., 2020). Bradley (2021) navaja, da na povezavo med samoocenami doživljanja antiateistične diskriminacije in občutji depresije in anksioznosti, vpliva posameznikova občutljivost na subtilno diskriminacijo, torej njegova nagnjenost k zaznavanju dogodkov kot diskriminatornih. Slednji rezultati v določeni meri implicirajo, da ateisti doživijo manj negativnih posledic, če svojo veroizpoved skrivajo pred družbo, vendar  Doane in Elliot (2015) navajata, da se ateisti pred negativnimi posledicami socialne zavrnitve nekoliko zaščitijo prav z močnejšo identifikacijo s svojo skupino, ki pozitivno korelira s subjektivnim blagostanjem. Brewster idr. (2020) pa navajajo, da pri ateistih javno izražanje ateistične usmerjenosti in povezovanje z ateističnimi skupinami pozitivno korelira s samozavestjo. Gervais (2011) navaja, da zaznava o večji številčnosti deleža ateistov v družbi znižuje antiateistične predsodke.

Zuhlke (2018) je v ameriški študiji v intervjujih z dvanajstimi udeleženci, ki se identificirajo kot ateisti, podrobneje proučeval njihove izkušnje s prehodom v javno identificiranje kot ateisti. Intervjuvanci so poročali, da so se ob tem soočali z neodobravanjem družine, ki se je pogosto prevesilo v konflikte, njihovi bližnji pa so pogosto zanikali obstoj njihove ateistične identitete. Na tem mestu je morda potrebno poudariti, da je prav zanikanje nereligiozne identitete precej prevladujoče v ZDA, kjer je religioznost pogosto enačena z nacionalno identiteto in so državni simboli povezani z religijo. Prisega zaveze, ki je izrečena ob začetku zasedanja kongresa, recimo vključuje frazo »Pod bogom« (angl. Under God).

Pereč problem je tudi diskriminacija ateistov na delovnem mestu. Rios idr. (v tisku) so ugotovili, da so ljudje manj nagnjeni k spoštovanju prošenj, vezanih na izražanje religiozne identitete, kadar te prihajajo s strani ateistov, kot kadar prihajajo od kristjanov, muslimanov in judov. Avtorji so v študiji udeležencem predstavili tri različne scenarije, v katerih so si predstavljali, da jih njihov podrejeni prosi, če lahko na delovnem mestu izraža svojo religiozno identiteto. V prvem scenariju jih podrejeni prosi, če lahko znotraj svojega delovnega separeja izobesi citat, ki odraža njegovo religiozno usmeritev, v drugem scenariju jih prosi, če lahko citat izobesi v skupnih delovnih prostorih, do katerih lahko dostopajo tudi stranke, v tretjem scenariju pa jih prosi, če lahko na svoji delovni uniformi nosi broško s simbolom, povezanim z njegovim verovanjem. Religiozna identiteta podrejenega je bila v vsakem scenariju naključno izbrana kot katolik, jud, musliman ali ateist. Podrejeni, ki je bil katolik, je tako v prvem scenariju prosil, če lahko izobesi citat iz Biblije, v primeru, ko je bil podrejeni ateist, pa je prosil, če lahko izobesi citat znanstvenika in ateista Richarda Dawkinsa oziroma nosi broško z darwinovo ribo, simbolom, ki nakazuje podporo znanstveni teoriji evolucije. Raziskovalci so ugotovili, da so bili udeleženci v svoji hipotetični vlogi kot nadrejeni manj nagnjeni k uslišanju prošenj ateističnih uslužbencev v primerjavi s prošnjami religioznih uslužbencev. Da bi odkrili razloge za tem, so avtorji udeležence v novi študiji spraševali, kakšne motive mislijo, da imajo uslužbenci v scenarijih za svojo prošnjo. Ugotovili so, da so bile prošnje ateističnih uslužbencev zavrnjene predvsem, ker so jih udeleženci videli kot vsiljevanje vrednot drugim in niso verjeli, da so uslužbenci dejansko predani tem vrednotam. Drugi razlog pa leži v dejstvu, da so slednje dojemali kot grožnjo ekonomskemu statusu delovnega mesta. Ta grožnja izhaja zaznave, da bodo drugi ljudje, če bodo videli te simbole ateizma, njihovo delovno skupino ocenili kot slabšo, kar bo omejilo njihov dostop do finančnih sredstev in vpliva.

Čeprav antiateistična diskriminacija torej ostaja relativno neraziskana tema, je očitno, da se ateisti z njo soočajo tako v vsakdanjem življenju kot na delovnem mestu. Ob tem se seveda postavlja vprašanje o izvoru te diskriminacije. Gervais idr. (2011) so kot prvi raziskovali socialno psihološke razloge, ki stojijo za antiateistično diskriminacijo, in ugotovili, da glavni razlog zanjo niso nujno negativni odnosi do ateistov, temveč diskriminacija temelji predvsem na nezaupanju ateistom. Ko je bil udeležencem podan opis nezaupljive osebe, so slednji tega namreč videli kot reprezentivnega za ateiste in posiljevalce, ne pa za kristjane, jude, muslimane, istospolno usmerjene osebe in feministe. S tem so avtorji tudi potrdili, da diskriminacija ateistov ne izvira zgolj iz splošne nastrojenosti proti zunanjim skupinam, ampak je specifično usmerjena proti ateistom. V drugem poskusu so udeleženci v hipotetičnih scenarijih ateiste zaposlili v službah, ki ne zahtevajo veliko zaupanja, ne pa v takšnih, kjer je potrebno. To potrjuje, da je za diskriminacijo do ateistov bolj kot antipatija značilno nezaupanje. To je v javnih diskurzih občasno razloženo z vprašljivo retoriko, da so verne osebe bolj nagnjene k prosocialnemu vedenju, kar avtorji (Gervais idr., 2011) zavračajo, saj nezaupanje v ateiste ne temelji na empiričnih razlogih. Kljub temu ateisti v procesu normalizacije, kjer so videni kot drugi, v opoziciji »moralnim« in »zaupanja vrednim« vernikom, postanejo kategorizirani kot »amoralni« in »nevredni zaupanja« (Loren in Rambo, 2017).

Moon idr. (2018) navajajo, da večje zaupanje v verne osebe izvira iz zaznave, da so ti bolj nagnjeni k t. i. počasnim življenjskim strategijam, kar pomeni, da so videni kot manj nagnjeni k promiskuiteti, manj agresivni in bolj usmerjeni v družino. Neverniki pa so torej videni kot nasprotje tega.

Zaznava, da ateisti niso nagnjeni k počasnim življenjskim strategijam in da niso vredni zaupanja, antiateistično diskriminacijo pojasnjujeta z evolucijskega vidika. Drugi zorni kot, ki ga lahko prevzamemo v razlaganju antiateistične diskriminacije, je upoštevanje grožnje, ki jo s svojimi prepričanji ateisti predstavljajo obstoječemu sistemu verovanj. Cook idr. (2015) razlagajo, da predsodki do ateistov izvirajo iz eksistencialne groze, ki jo prepričanja ateistov sprožajo v vernikih. Ateizem namreč zavrača središčni prepričanji teizma o obstoju boga in posmrtnega življenja. Ta v družbi delujeta kot moderatorja groze, ki jo ljudje občutimo ob zavedanju smrti. Z zavračanjem teističnih idej ateisti tako v vernikih povečujejo zavedanje smrtnosti. Avtorji so v svoji raziskavi z vernimi udeleženci ugotovili, da je že razmišljanje o ateizmu v njih sprožilo implicitne misli o smrti. Avtorji navajajo, da rezultati njihove raziskave ne nasprotujejo ugotovitvam raziskav, ki slonijo na evolucijskem pogledu na razloge za antiateistično diskriminacijo, temveč slednje dopolnjujejo in dajejo bolj celostno sliko razlogov za antiateistično diskriminacijo.

Perspektiva, ki ostaja v povezavi z iskanjem razlogov za antiateistično diskriminacijo bolj neraziskana pa je povezava ateizma z drugimi ideologijami. Najle (2012) navaja, da trend pomanjkanja pozitivnega odnosa do ateistov narašča pri osebah, ki se močneje identificirajo kot verne. Zaključuje, da slednji ateizma morda ne vidijo kot resnične miselnosti ter ga zato napačno povezujejo z drugimi ideologijami kot s komunizmom in satanizmom, s katerima je bil ateizem enačen v preteklosti. Ker ti ideologiji v ljudeh večnoma vzbujata negativna čustva, bi to morda lahko razložilo antiateistično diskriminacijo, vednar v literaturi ne obstaja veliko raziskav s tega področja. Najle (2012) pa v svoji raziskavi ni potrdila povezave, saj udeleženci ateistov z negativnimi izrazi niso povezovali statistično značilno pogosteje kot kristjane ali študente. Čeprav na podlagi obstoječih raziskav nikakor ne moremo zaključiti, v kolikšni meri te hevristike vplivajo na antiateistično diskriminacijo, moramo upoštevati, da v teoriji povezovanje ateizma s satanizmom in komunizmom morda ni niti popolnoma zgodovinsko ustrezno niti  smiselno.

Čeprav se z vidika zgodovinske vpeljave državnega ateizma v komunističnih in skrajno levih režimih zdi smiselno povezovati pojma, v ateizmu samem ni ničesar, kar ga inherentno povezuje z vrednotami in ideologijo komunizma. Nasprotno je morda pravilneje upoštevati, da je komunizem sam religija, če upoštevamo Hararijevo (2014) razlago ideologij kot religij brez božanstva. Povezava s satanizmom je še bolj kontroverzna, če upoštevamo, da temelji na čarovniških procesih, na katerih so osebe, ki so izražale ateistična prepričanja, obsodili sodelovanja s hudičem in usmrtili (Hyman, 2010). Če želimo ugotoviti povezavo ateizma z osebami, ki se same identificirajo kot satanisti, moramo upoštevati, da obstajata dve veji satanizma, teistični in ateistični satanizem. Bolj znan in razvpit je teistični satanizem, ki hudiča obravnava kot nadnaravno božanstvo (Matthews, 2009), zaradi česar je kot monoteistična religija morda ideološko bližje drugim monoteističnimi religijami kot krščanstvu, judaizmu in islamu kot ateizmu. LaVeyski ali ateistični satanizem je bližje ateizmu v aspektu, da ne priznava obstoja nobenega božanstva, saj satana obravnava kot metaforo za človeško naravo. Čeprav torej ne priznava obstoja kakršnegakoli božansta, pa ima ateistični satanizem tudi sveto knjigo, filozofijo in vrednote, ki jih ateizem ne deli, zaradi česar bi ju morali obravnavati kot ločeni miselnosti (Matthews, 2009).

Čeprav v znanosti torej obstaja več perspektiv, ki razlagajo antiateistično diskriminacijo, pa se redkeje ukvarjajo z vprašanjem, zakaj se proti antiateistični diskriminaciji ne ukrepa. Čeprav je do neke mere smiselno, da se proti diskriminaciji nepriljubljene skupine ne ukrepa posebej aktivno, Loren in Rambo (2017) navajata, da slednja v družbi vztraja, ker se v javnosti v bolj razvitem svetu uporablja retorika, da je prevladujoča kultura sekularna ali religiozno slepa. Seveda, slednje po Poročilu svobode miselnosti (Humanists International, 2020) ne drži, vendar retorika očitno učinkuje. Antiateistična diskriminacija v svetu nemoteno obstaja naprej. Njena razširjenost in posledice pa so zanemarjeni s strani širše javnosti, svetovnih vlad in organizacij, do določene mere pa tudi v znanosti. Prvi korak proti odstranjevanju antiateistične diskriminacije, bi bilo lahko ozaveščanje, da družba v resnici ni sekularna in da v svetu obstaja religiozni privilegij. Le z zavedanjem obstoja problema se lahko kot družba začnemo spopadati z njim in skušamo omajati vztrajno nezaupanje, ki ga svet goji do ateistov. Ob upoštevanju dejstva, da njihovo število s sekularizacijo narašča, bodo njihove izkušnje in diskriminacija, s katero se soočajo, morda v prihodnosti končno postali bolj znani tudi širši javnosti.

Literatura:

Abbott, D. M., Ternes, M., Mercier, C. in Monceaux, C. (2021). Anti-atheist discrimination, outness, and psychological distress among atheists of colour. Mental Health, Religion & Culture, 23(10), 874–887. http://dx.doi/10.1080/13674676.2020.1858771

Atheism. (b.d.). V Online Etymology Dictionary. https://www.etymonline.com/search?q=atheism&ref=searchbar_searchhint

Baggini, J. (2003). Atheism. Oxford University Press.

Bradley, D. F. (2021). Sensitivity to potential anti-atheist discrimination events: Psychological correlates and relationship with psychological well-being [Doktorska disertacija]. Case Western Reserve University, Department of Psychological Sciences. http://rave.ohiolink.edu/etdc/view?acc_num=case1523896514509333

Brewster, M. E., Velez, B. L., Geiger, E. F. in Sawyer, J. S. (2020). It’s like herding cats: Atheist minority stress, group involvement, and  psychological outcomes. Journal of Counseling Psychology, 67(1), 1–13. http://dx.doi.org/10.1037/cou0000392

Cook, C. L., Cohen, F. in Solomon, S. (2015). What If they’re right about the afterlife? Evidence of the role of existential threat on anti-atheist prejudice. Social Psychological and Personality Science, 6(7) 840–846. http://dx.doi.org/10.1177/1948550615584200

Doane, M. J. in Elliot, M. (2015). Perceptions of discrimination among atheists: Consequences for atheist identification, psychological and physical well-being. Psychology of Religion and Spirituality, 7(2), 130 –141. http://dx.doi.org/10.1037/rel0000015

Gervais, W. M. (2011). Finding the faithless: Perceived atheist prevalence reduces anti-atheist prejudice. Personality and Social Psychology Bulletin, 37(4) 543–556. https://doi.org/10.1177/0146167211399583

Gervais, W. M., Shariff, A. M. in Norenzayan, A. (2011). Do you believe in atheists? Distrust is central to anti-atheist arejudice. Journal of Personality and Social Psychology, 101(6), 1189–1206. http://dx.doi.org/10.1037/a0025882

Harari, Y. N. (2014). Sapiens: Kratka zgodovina človeštva (P. Mertelj, prev.). Mladinska knjiga.

Humanists International. (2020). The Freedom of Thought Report 2020. https://humanistfreedoms.com/2020/12/18/humanist-internationals-2020-freedom-of-thought-report/

Humanists International. (2018). The Freedom of Thought Report: Slovenia.  https://fot.humanists.international/countries/europe-southern-europe/slovenia/

Hyman, G. (2010). A Short history of atheism. Bloomsbury Publishing.

Kite, M. E. in Whitley, B. E. Jr. (2016). Psychology of prejudice and discrimination: Third edition. Routledge.

Loren, D. in Rambo, C. (2019). “God Smites You!”: Atheists’ experiences of stigma, identity politics, and queerness. Deviant Behavior, 40(4), 445–460.  http://dx.doi.org/10.1080/01639625.2018.1431039

Matthews, C. (2009). Modern Satanism: Anatomy of a Radical Subculture. Praeger Publishers.

Moon, J. W., Arona Krems, J. in Cohen, A. B. (2018). Religious people are trusted because they are viewed as slow life-history strategists. Psychological Science, 29(6), 947–960.
 http://dx.doi.org/10.1177/0956797617753606

Najle, M. (2012). Atheists, devils, and communists cognitive mapping of attitudes and stereotypes of atheists [Magistrsko delo]. University of Central Florida, Department of Psychology. https://stars.library.ucf.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=2778&context=honorstheses1990-2015

Rios, K.,  Halper, L. R. in Scheitle, C. P. (v tisku). Explaining anti-atheist discrimination in the workplace: The role of intergroup threat. Psychology of Religion and Spirituality. http://dx.doi.org/10.1037/rel0000326

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: Analitični pristop k življenju v družbi. Založba FDV.

Zuhlke, D. M. (2018). Experiences of coming out as an atheist [Doktorska disertacija]. Michigan School of Professional Psychology . Department of Clinical Psychology. 2004&rft_val_fmt=info:ofi/fmt:kev:mtx:dissertation&res_dat=xri:pqm&rft_dat=xri:pqdiss:10253600

Photo by Bruno Pires from Pexels.