25,  Prispevki dijakov

Kako odvisnost spremeni naše možgane in vpliva na naše obnašanje?

Možgani so ključnega pomena pri poteku našega življenja. V različnih situacijah se aktivirajo različni deli možganov, ki pa se skupaj povezujejo v zaključeno celoto, ki omogoča ustrezen odziv na različne dražljaje. Včasih pride do možganskih okvar – tako je na primer odvisnost možganska motnja, pri kateri so spremenjeni možganski centri za nagrajevanje. Značilna je želja po nagrajevanju dražljajev kljub morebitnim posledicam. Od nekdaj me je zanimalo več področij in tako sem po naključju odkrila vedenjsko nevrobiologijo, ki raziskuje, kako določene možganske strukture vplivajo na naše vedenje. Fasciniralo me je to, da je mogoče možgane »reprogramirati« in jih tako pozvati, da lahko v nekaterih primerih delujejo proti nam. Pri raziskovanju me je zanimalo, kateri centri v možganih so tarčni pri zlorabi različnih substanc in kako se ta okvara odraža v našem obnašanju.  Omenjeni vprašanji zajemata obe področji mojih interesov, torej tako psihologijo kot biologijo. Postopoma sem se lotila iskanja odgovora. Prvi korak pri raziskovanju je bilo razumevanje možganov z biološke perspektive.

Možgane delimo na male in velike ter možgansko deblo. Možgansko deblo je zaslužno predvsem za vitalne funkcije, tj. center za dihanje in bruhanje, pretok krvi …  Mali možgani so odgovorni za ravnotežje, držo in koordinacijo gibov. Veliki možgani so najkompleksnejši in najobsežnejši del osrednjega živčevja. Poleg delitve na levo in desno hemisfero lahko velike možgane razčlenimo na 4 režnje: zatilni (okcipitalni), senčni (temporalni), čelni (frontalni) in temenski (parietalni) reženj. Možgane sestavljata sprednji in zadnji del. Sprednji je zadolžen za bolj kompleksne funkcije, kot so odločanje in racionalna presoja, medtem ko zadnji del poskrbi za naše zaznavanje sveta, saj se tam predelujejo in integrirajo senzorične informacije. Z možgani sprejemamo dražljaje iz narave. Mi sami pa naravo spreminjamo s sprednjim (frontalnim) delom možganov, in sicer z vedenjem, gibanjem (motoriko), kognitivnim sistemom (razmišljanje, sprejemanje odločitev …) in emocionalno inteligentnostjo. V možganih se nahaja 5 različnih velikih sistemov: kognitivni (neokorteks), emocialni (limbični), motorični, senzorični in avtonomni sistem (regulativni sistem; uravnavanje dihanja, srčnega utripa). Limbični sistem opravlja dve funkciji: čustva in spomin. Možgani so se skozi evolucijo razvijali »navzven« in so se ob tem gubali, da bi povečali površino. Starejši del je npr. možgansko deblo, novejši je limbični sistem in še novejši je neokorteks, ki informacije procesira na višji ravni.  

Ob pojmih kot sta substanca in odvisnost največkrat pomislimo na trde droge ali alkohol. Vendar so različne študije dokazale škodljiv, odvisnosti podoben vpliv prekomerne uporabe interneta na možgane. Odvisni lahko postanemo torej tudi od interneta. Ena izmed študij je odkrila funkcijske in strukturne spremembe na možganih 82 zdravih žensk, ki vsakodnevno uporabljajo internet (Altbäcker idr., 2016). Raziskava je bila opravljena z magnetno resonanco, upoštevala je lastna pričevanja o problematični uporabi interneta in urah, preživetih na spletu. Glede na slike je bila prekomerna uporaba interneta povezana s povečanjem volumna sive snovi (čim več sive snovi, tem več nevronov) v dvostranskem putamnu (regulira določene gibe in vpliva na različne tipe učenja) in v strukturi nucleus accumbens (eden od centrov za nagrajevanje). Po drugi strani pa je bilo prisotno zmanjšanje volumna sive snovi v orbitofrontalni skorji; ta skrbi za sporočanje zelo prijetnih občutkov v našo zavest. Tako je prevladovalo slabše počutje in za dosego ravni prijetnega občutka je bilo potrebnega več truda (preživetega časa) kot sicer. Uporabili so tudi PIUQ oziroma Problematic Internet Use Questionnaire, s čimer so prišli do splošnih zaključkov, da ima prekomerna uporaba interneta močan vpliv na naš vsakdan. Zmanjšanje sive snovi spremeni količino nevronov v določeni strukturi in to se na prej omenjen način prikazuje v spremenjenem obnašanju. Treba je opozoriti, da so v študiji sodelovale bele, desničarske, zdrave študentke, ki niso imele preteklih problemov s kroničnimi boleznimi, zlorabo substanc ali nevrološkimi/psihiatričnimi obolenji. Ženske so bile stare med 18 in 30 let, povprečna starost je bila 22,83 let. Ob vseh ugotovitvah je treba opomniti, da imajo internetni odvisniki zmanjšano oz. manjšo razpolago receptorja za dopamin v desnem putamnu, torej zmanjšano razpolago receptorja za hormon sreče in vztrajnosti (Kim idr., 2011).  Zaradi tega oseba postopoma stopnjuje potrebo po uporabi interneta za dosego običajne ravni dopamina.

Druga študija o internetni odvisnosti, ki je prav tako uporabila funkcionalno magnetno resonanco, je preučevala 14 moških prostovoljcev z internetno odvisnostjo in 13 zdravih moških prostovoljcev (Dong idr., 2011). Obe skupini sta imeli člane podobnih starosti, vsi so bili desničarji in nekadilci, brez preteklih kroničnih ali duševnih obolenj. Udeleženci so sodelovali v igri, ustvarjeni zato, da prikaže »gain or loss« situacijo. V igri so igralcem pokazali zadnji strani dveh kart in igralec je s pritiskom na gumb izbral levo ali desno karto. Po 1,5 sekunde je bila izbrana karta obrnjena in pokazala se je obarvana stran za 2 sekundi. Glede na barvo je igralec ali pridobil (rdeče karte, vključujoč srce in karo J, Q, K) ali izgubil (črne karte, vključujoč pik in križ J, Q, K ) 10 ameriških dolarjev. Prikaz kart je tako trajal 2 sekundi, zatem se je za 500 ms prikazal črn ekran. Vsak igralec je začel s 50 dolarji, ta vsota pa se je večkrat prikazala v središču ekrana. Vsem udeležencem je uspelo priti do konca, torej so opravili 245 izbir. Razmerje med številom levih in desnih izbranih kart je bilo približno enako, igralci namreč niso smeli izbirati samo ene strani. Pri zmagi je bil aktivacijski nivo v orbitofrontalnem korteksu višji pri odvisnikih – korteks je bil bolj aktiviran, čemur pravimo hiperaktivacija. Po drugi strani je bilo pri porazu ravno obratno, prišlo je do hipoaktivacije. Tako je prisotna jasna nestabilnost v nihanju aktivacijskega nivoja. Organizmi  poskušajo ohraniti homoestazo pri nivoju potrebnega dopamina, povečana toleranca pa lahko prisili odvisnike, da poiščejo dodatne sprožitelje, s čimer kompenzirajo za pomanjkanje aktivacije korteksa ob izgubi (Robbins in Everitt, 1999). To velja tudi za igre na srečo. Prejšnje študije so dokazale, da imajo internetni odvisniki tudi manjši nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem (Dong idr., 2010; Dong idr., 2011).

Ena od odvisnosti, na katero radi pozabljamo, je kompulzivno prenajedanje. Koncept obsedenosti s hrano sicer še ni opredeljen kot motnja hranjenja in je pogosto nediagnosticirana in predvsem neobravnavana. Do zdaj je bilo ugotovljeno, da je obsesija s hrano povezana s specifičnim fenotipom možganov, ki pa sledi iz odstopanj v normalnem procesu »nagrajevanja« v centrih za nagrajevanje. Dejansko besedo »substanco« zamenjamo s hrano in dobimo podoben rezultat kot pri zlorabi substanc. Pojavlja se ne glede na težo in ni korelacije med ITM ter rezultati YFAS (Yale Food Addiction Scale), ki so jo v študiji proučevali Constant idr. (2020). So pa razlike med tistimi, ki so na YFAS dosegli več, in tistimi, ki so dosegli manj. Prvi so kazali nižji inhibitorni nadzor, tj. sposobnost neodzivnosti na dražljaje, nepomembne za dosego cilja. Zato se sklepa, da se ti posamezniki tudi težje uprejo hrani (»dražljaju«). Zopet gre za spremembe v aktivaciji sistema za nagrajevanje v kortiko-bazalni-ganglijski-kortikalni »zanki«. Bazalni gangliji so globoka jedra velikih možganov in se skupaj s korteksom povezujejo v zanke. Nastane vzajemen prenos informacij med eno in drugo strukturo. Torej so možgani celovito povezani, med globljimi strukturami in korteksom pa stalno poteka izmenjava podatkov.

Mnoge študije so preučevale vplive močnejših substanc, torej trdih drog (Goldstein in Volkow, 2002). Rezultati so pokazali, da sta z zlorabo drog najpogosteje povezana orbitofrontalni korteks (ki omogoča prepoznavanje čustvenih signalov) in cingulatni girus. Obe strukturi sta aktivirani med vinjenostjo, hrepenenjem, prenajedanjem, neaktivirani pa sta med omejevanjem substanc oz. odsotnosti omenjenih stanj. Obe strukturi povezujemo z zmožnostjo nadzora in izvrševanja kompleksnejših kognitivnih, motivacijskih funkcij. Sprednji korteks na različne načine vpliva pri zlorabi drog: spodbuja odzive na droge med zadetostjo, spodbuja aktivacijo na droge (tj. vpliv drog) in spodbuja deaktivacijo med umikom od drog. To pomeni, da ob umiku od drog naši možgani ne funkcionirajo zadostno, kar občutimo kot utrujenost, anksioznost, razdražljivost. Iz tega sledi, da moramo za vzpostavitev normalnega delovanja možganov zopet poseči po drogi. V raziskavah so bile spremembe v normalnem možganskem delovanju prisotne pri vseh odvisnikih in so povezane z negativnim počutjem, hrepenenjem po substanci in ponovnim zapadom v cikel jemanja drog (Zhang in Volkow, 2019). Ker je poškodovano normalno možgansko delovanje, se kaže vpliv na vseh telesnih funkcijah – oslabljeno delovanje vitalnih organov, motenost v telesnih procesih in drugo. Pokazala se je tudi razlika med akutnimi odzivi na substanco in postopnimi spremembami v možganih pri dolgoročni zlorabi drog med moškimi in ženskami (Becker, 2016; Becker idr., 2017). To se da pripisati različni anatomiji moških in žensk, kar se povezuje z različno mišično maso, razliko v telesni teži, hormonih itd.

Pomembno vlogo pri obravnavi odvisnosti od substanc ima dopamin, saj je izrednega pomena pri »pomnjenju odvisnosti« (Setlow in McGaugh, 1999). Droge imajo sposobnost zvišanja koncentracije dopamina v strukturi nukleus akumbens, to pa naj bi bilo ključno za njihovo okrepljeno delovanje (Koob in Bloom, 1988). Molekularne in celične študije so pokazale posebno vlogo te strukture pri dalj časa trajajoči depresiji (Nestler, 2001). Vseeno povečanje koncentracije dopamina ne more pojasniti procesa odvisnosti, saj se pri uživanju drog poveča koncentracija dopamina pri vseh ljudeh in ne le odvisnikih. Obseg povečanja dopamina, ki ga povzročijo droge, pa je manjši pri zasvojenih osebah. Za isti učinek je postopoma potrebna višja doza. Ni  dokazov, da bi droge povzročile več ugodja odvisnikom kot neodvisnikom (Volkow idr., 1997). V eni od raziskav (Volkow idr., 1997) so s pozitronsko emisijsko tomografijo, ki ustvarja tridimenzionalno sliko procesov v telesu, raziskovali različne elemente, vključene v nevrotransmicijo dopamina. Pri odvisnikih je bilo prisotnih manj D2 receptorjev. Manj receptorjev in poslabšana funkcija dopamina vodita v slabšo občutljivost v centrih za nagrajevanje, ko gre za naravno, zdravo stimuliranje teh centrov. To bi  lahko vodilo v še hujšo zlorabo drog. Isti raziskovalci so, presenetljivo, ugotovili, da imajo kokainski odvisniki manjšo občutljivost na alkohol v centrih za nagrajevanje (Volkow idr.,  2000).

Prevladujoča biokemična perspektiva pri odvisnosti je, da so to kronične možganske bolezni – »brain-disease model of addiction« (BDMA) (Hall idr., 2015; Heather idr., 2018). Ta miselnost ima nekaj omejitev: odvisnost namreč bolje zajamemo, če jo gledamo kot celoto in ne samo kot bolezen, omejeno na možgane (Wiers in Verschure, 2021). Iz tega sledi, da je treba pri nevro-rehabilitaciji zajeti širšo sliko fizičnega in socialnega okolja ter poudarjati pomen alternativnih dejavnosti, »system-oriented neurorehabilitation«. Pri odvisnikih gre za manj prostovoljno vedenje in več kompulzivnega vedenja. Večinoma velja, da človekovo vedenje vodijo njegovi cilji (Ajzen in Kruglanski, 2019; Kruglanski in Szumowska, 2020; Tolman, 1966). Prav zato so odvisnosti od drog precej težke za razumevanje. Odvisniki namreč večkrat odstopajo od ciljev s svojim ravnanjem. Za odvisnika ima odvisnost drugačen pomen, saj mu predstavlja neke vrste cilj, in sicer odmik od realnosti (Kopetz in Orehek, 2015). Odvisnik si odvisnosti ne izbere, saj droge vplivajo na motivacijsko funkcijo. Pomembna je obravnava brez stigmatiziranja, brez obsodb. Odvisnosti so, kot opisano, ekstremno zapleteni pojavi, ki jih še ne razumemo docela. Več in več je »substanc«, za katere ugotavljamo, da vodijo v odvisnost. Najnovejše obravnave vključujejo predvsem prekomerno uporabo interneta (sploh v času koronakrize) in prenajedanje, torej odvisnosti od hrane. Odvisnosti se tesno povezujejo z drugimi duševnimi boleznimi, kar še otežuje njihovo zdravljenje. Prej omenjena anksioznost ob odmiku od drog se lahko razvije v splošno anksiozno motnjo, kar se pogostokrat povezuje z depresivno motnjo. Zaradi vpliva drog na naš apetit je mogoč tudi razvoj različnih motenj hranjenja. Potrebno je veliko vloženega truda in energije za popolno ozdravljenje, veliko pa bi k temu prispevalo splošno izobraževanje družbe.

Veliko odvisnikov niti ni obravnavanih (Alonso idr., 2004). Leta 2019 je imelo okoli 35 milijonov ljudi bolezen uporabe substanc, kar je terjalo pol milijona smrti (United Nations, 2019). Rešitev je v nadaljnjih raziskavah, ki utegnejo prikazati  bolj realno sliko odvisnosti. Najpogosteje se pri raziskovanju uporablja funkcionalna magnetna resonanca (Martz idr., 2020). Pomembno je poznavanje anatomije zdravih možganov, da imamo lažji pregled nad centri, ki jih substance najpogosteje prizadenejo. V bodoče je tako predlaganih še več raziskav z magnetno resonanco in pa predvsem javno obravnavanje odvisnosti kot celovite bolezni. Torej: odvisnosti zadevajo predvsem kompleksnejši, sprednji del možganov, v določeni meri pa se njihov vpliv pokaže tudi na globokih strukturah zaradi povezav z dopaminegičnimi potmi. Tesno so povezane s procesi v strukturi nucleus accumbens in orbitofrontalni skorji, dotaknejo pa se pravzaprav večine možganskih struktur. Veseli me, da sem našla odgovor na precej zapleteno vprašanje, s čimer pa sem potrdila, kar sem sklepala že prej. Naši možgani delujejo v skladu z nami, vendar pa je potreben samo nek zunanji dejavnik, ki lahko možgansko strukturo preoblikuje do te mere, da deluje proti nam. S tem mislim predvsem naučeno nemoč, (prekomerno) uporabo trdih drog, hrane, interneta. Ravno zato je vzdrževanje duševnega zdravja tolikega pomena, saj deluje preventivno in lahko potencialno prepreči razvoj odvisnosti. V prihodnostih bo potrebnih več raziskav, ki bi se osredotočile na vpliv odvisnosti na celotno telo, s tem bi še bolj izpostavili nujnost sodelovanja možganov s telesom.

Literatura

Ajzen, I. in Kruglanski, A. W. (2019). Reasoned Action in the Service of Goal Pursuit. Psychological Review, 126(5), 774–786.

Alonso, J., Angermeyer, M. C., Bernert, S., Bruffaerts, R., Brugha, T. S., Bryson, H., Girolamo, G., Graaf, R., Demyttenaere, K., Gasquet, I., Haro, J. M., Katz, S. J., Kessler, R. C., Kovess, V., Lepine, J. P., Ormel, J., Polidori, G., Russo, L. J., Vilagut, G., … Vollebergh, W. A. M. (2004). Prevalence of mental disorders in Europe: Results from the European Study of the Epidemiology of Mental Disorders (ESEMeD) project. Acta Psychiatrica Scandinavica, 109(s420), 21–27.

Altbäcker, A., Plózer E., Darnai G., Perlaki G., Horváth R., Orsi G., Nagy S. A., Bogner P., Schwarcz A.,  Kovács N., Komoly S., Clemens Z. in  Janszky J. (2016). Problematic internet use is associated with structural alterations in the brain reward system in females. Brain imaging and behaviour, 10, 953–959.

Becker J. B. (2016). Sex differences in addiction. Dialogues Clin. Neurosci., 18, 395–402.

Becker, J. B., McClellan, M. L. in Reed, B. G. (2017). Sex differences, gender and addiction. J. Neurosci. Res., 95(1-2), 136–147.

Constant, A., Moirand, R., Thibault, R. in Val-Laillet, D. (2020). Meeting of Minds around Food Addiction: Insights from Addiction Medicine, Nutrition, Psychology, and Neurosciences. Nutrients, 12, 3564.

Dong G., Huang J. in Du X. (2011). Enhanced reward sensitivity and decreased loss sensitivity in Internet addicts: An fMRI study during a guessing task. Journal of Psychiatric Research 45, 1525–1529.

Dong, G., Lu, Q., Zhou, H in Zhao, X. (2010). Impulse inhibition in people with Internet addiction disorder: electrophysiological evidence from a Go/NoGo study. Neuroscience Letters, 485(2), 138–42.

Dong, G., Lu, Q., Zhou, H. in Zhao, X. (2011). Precursor or sequela: pathological disorders in people with Internet addiction disorder. PLoS ONE, 6(2), e14703.

Dong, G., Zhou, H.in Zhao, X. (2011). Male Internet addicts show impaired executive control ability: evidence from a color-word Stroop task. Neurosci Lett, 499(2), 114–118.

Goldstein, Z. R. in Volkow, D. N. (2002). Drug Addiction and Its Underlying Neurobiological Basis: Neuroimaging Evidence for the Involvement of the Frontal Cortex. Am J Psychiatry, 159, 1642–1652.

Hall, W., Carter, A. in Forlini, C. (2015). Brain disease model of addiction: Misplaced priorities? The Lancet Psychiatry, 2(10), 867.

Heather, N., Best, D., Kawalek, A., Field, M., Lewis, M., Rotgers, F., Wiers, R. W. in Heim, D. (2018). Challenging the brain disease model of addiction: European launch of the addiction theory network. Addiction Research & Theory, 26(4), 249–255.

Kim, S. H., Baik, S. H., Park, C. S., Kim, S. J., Choi, S. W., in Kim, S. E. (2011). Reduced striatal dopamine D2 receptors in people with Internet addiction. Neuroreport, 22(8), 407–411.

Koob, G. F., in Bloom, F. E. (1988). Cellular and molecular mechanisms of drug dependence. Science, 242(4879), 715–723.

Kopetz, C. in Orehek, E. (2015). When the end justifies the means: Self-defeating behaviors as “rational” and “successful” self-regulation. Current Directions in Psychological Science, 24(5), 386–391.

Kruglanski, A. W. in Szumowska, E. (2020). Habitual behavior is goal driven. Perspectives on Psychological Science in press, 15(5), 1256–1271.

Martz, E. M., Harta, T., Heitzega, M. M. in Peltierb, J. S. (2020). Neuromodulation of brain activation associated with addiction: A review of real-time fMRI neurofeedback studies. NeuroImage: Clinical, 27, 102350.

Nestler, E. J. (2001). Neurobiology: Total recall-the memory of addiction. Science, 292, 2266–2267.

Robbins, T. W. in Everitt, B. J. (1999). Drug addiction: bad habits add up. Nature, 398(6728) 567–570.

Setlow, B. in McGaugh, J. L. (1999). Involvement of the posteroventral caudate-putamen in memory consolidation in the Morris water maze. Neurobiology of Learning and Memory, 71(2), 240–247.

Tolman, E. C. (1966). Gestalt and sign-gestalt. V E. C. Tolman (ur.), Behavior and Psychological Man (str. 77–93). University of California Press.

Volkow, N. D., Wang, G. J., Fowler, J. S., Franceschi, D., Thanos, P. K., Wong, C., Gatley, S. J., Molina, P., Schlyer, D., Alexoff, D., Hitzemann, R. in Pappas, N. (2000). Cocaine abusers show a blunted response to alcohol intoxication in limbic brain regions. Life Sciences, 66(12), PL161–167.

Volkow, N. D., Wang, G. J., Fischman, M. W., Foltin, R. W., Fowler, J. S., Vitkun, S., Logan, J., Gately, S. J., Pappas, N., Hitzemann, R. in Shea, C. E. (1997). Relationship between subjective effects of cocaine and dopamine transporter occupancy. Nature, 386, 827–830.

Volkow, N. D., Wang, G. J., Fowler, J. S., Logan, J., Gatley, S. J., Hitzemann, Chen, A. D., Dewey, S. L. in Pappas, N. (1997). Decreased striatal dopaminergic responsivity in detoxified cocaine abusers. Nature, 386, 830–833.

Wiers W. R. in Verschure P. (2021). Curing the broken brain model of addiction: Neurorehabilitation from a systems perspective. Addictive Behaviors, 112, 106602.

Zhang R. in Volkow D. N. (2019). Brain default-mode network dysfunction in addiction. NeuroImage, 200, 313–331.

Photo: Eric Kogan, https://www.instagram.com/erickogan/