Kako odvisnost spremeni naše možgane in vpliva na naše obnašanje?
Možgani so ključnega pomena pri poteku našega življenja. Odgovorni so za procesiranje informacij iz okolja, te informacije pa med seboj povezujejo. Ljudje se na okolje odzivamo v skladu s tem, kako ga zaznavamo in si ga razlagamo. Z vplivom določenih možganskih struktur na naše delovanje se ukvarja vedenjska nevrologija. V različnih situacijah se aktivirajo različni deli možganov, ki se skupaj povezujejo v zaključeno celoto, ki omogoča ustrezen odziv na različne dražljaje. Včasih delovanje možganov ni optimalno in pride do možganskih okvar. Tako je na primer odvisnost duševna motnja, pri kateri so spremenjeni možganski centri za nagrajevanje. Značilno je pričakovanje nagrade, torej dobrega občutka kot posledica dviga ravni nekaterih nevrotransmitorjev, kljub morebitnim negativnim posledicam. Od nekdaj me je zanimalo več področij znanosti in tako sem po naključju odkrila vedenjsko nevrologijo. Navdušilo me je to, da je mogoče možgane »reprogramirati« in jih tako nezavedno spremeniti do te mere, da lahko v nekaterih primerih delujejo proti nam. Odvisnost lahko na primer spremeni možgansko delovanje na način, da potrebujemo ponoven vnos substance, kljub zavedanju, da nam le-ta škoduje. Pri raziskovanju me je zanimalo, kateri možganski centri so tarčni pri zlorabi različnih substanc in kako se ta okvara odraža v našem obnašanju. Iskanja odgovorov sem se lotila postopoma, pri tem pa združila psihologijo in biologijo. Prvi korak pri raziskovanju je bilo razumevanje možganov z biološke perspektive.
Anatomsko delimo možgane na male in velike, zraven spada tudi možgansko deblo. Možgansko deblo je zaslužno predvsem za življenjske funkcije, tj. center za dihanje in bruhanje, pretok krvi idr. Mali možgani so odgovorni za ravnotežje, držo in koordinacijo gibov. Veliki možgani so najkompleksnejši in najobsežnejši del osrednjega živčevja. Poleg delitve na levo in desno hemisfero lahko velike možgane razčlenimo na štiri režnje: zatilni (okcipitalni), senčni (temporalni), čelni (frontalni) in temenski (parietalni) reženj. Možgane kot celoto sestavljata sprednji in zadnji del. Sprednji del možganov je zadolžen za bolj kompleksne funkcije, kot so odločanje in racionalno presojanje, medtem ko zadnji del poskrbi za naše zaznavanje sveta, saj se tam predelujejo in integrirajo senzorične informacije. Z možgani sprejemamo dražljaje iz narave. Mi sami pa naravo spreminjamo preko sprednjega (frontalnega) dela možganov, in sicer z vedenjem, gibanjem (motoriko), kognitivnim sistemom (razmišljanje, sprejemanje odločitev …) in čustveno inteligentnostjo. V možganih se nahaja pet različnih velikih sistemov: kognitivni (neokorteks), čustveni (limbični), motorični, senzorični in avtonomni sistem (regulativni sistem; uravnavanje dihanja, srčnega utripa). Možgani so se skozi evolucijo razvijali »navzven«, ob tem pa so se gubali, da bi povečali površino. Možgane lahko razdelimo glede na razvoj, kjer je starejši del npr. možgansko deblo. Novejši del je limbični sistem, kjer se nahajata funkciji za čustva in spomin. Še novejši je neokorteks, ki informacije procesira na višji ravni (Koob idr., 1988). Bazalni gangliji so globoka jedra velikih možganov in se skupaj s korteksom povezujejo v zanke. Med globljimi strukturami in korteksom stalno poteka vzajemen prenos podatkov, kar kaže na to, da so možgani celovito povezani (Heather idr.,2018).
Od biološkega vidika lahko preidemo k psihološkemu. Ob pojmih kot sta substanca in odvisnost največkrat pomislimo na trde droge ali alkohol. Vendar so različne študije (Dong idr., 2010) dokazale škodljiv, odvisnosti podoben vpliv na možgane tudi pri prekomerni uporabi interneta. Ena izmed študij je odkrila funkcijske in strukturne spremembe na možganih 82 zdravih žensk, ki so vsakodnevno uporabljale internet (Altbäcker idr., 2016). Raziskava je bila opravljena s pomočjo magnetne resonance, upoštevala je osebna pričevanja o problematični uporabi interneta in urah, preživetih na spletu. Glede na dobljene slike je bila prekomerna uporaba interneta povezana s povečanjem volumna sivine (čim več je sivine, tem več je nevronov) v putamnu, ki regulira določene gibe in vpliva na različne tipe učenja, in v strukturi nukleus akumbens (eden od centrov za nagrajevanje). Po drugi strani pa je bilo pri prekomerni uporabi interneta prisotno zmanjšanje volumna sive snovi v orbitofrontalni skorji, ki ima v splošnem vlogo posrednika med bolj primarnimi občutki in čustvi ter bolj racionalnimi vidiki kognicije. Orbitofrontalna skorja tudi inhibira nekatere primarne odzive, ki v družbi sicer ne bi bili sprejemljivi. Tako je prevladovalo slabše počutje ob preživljanju časa brez interneta in za dosego ravni prijetnega občutka je bilo potrebnega več truda (preživetega časa na internetu) kot sicer. Uporabili so tudi PIUQ oziroma Problematic Internet Use Questionnaire (ki sta ga formulirala in prvič uporabila v študiji Kevin J. Kelley in Elon M. Gruber leta 2010), s pomočjo katerega so prišli do splošnih zaključkov, da ima prekomerna uporaba interneta močan vpliv na naš vsakdan. Zmanjšanje sive snovi spremeni količino nevronov v določeni strukturi, kar se prikaže v spremenjenem obnašanju. Zaradi specifičnosti rezultatov, ki so lahko primerljivi le v čim bolj podobni skupini ljudi, je treba opozoriti, da so v študiji sodelovale bele, desnoročne, zdrave študentke med starostjo 18 in 30 let, ki niso imele preteklih problemov s kroničnimi boleznimi, zlorabo substanc ali nevrološkimi oz. psihiatričnimi obolenji. Ob vseh ugotovitvah je treba opomniti, da imajo odvisniki od interneta zmanjšano oz. manjšo razpolago receptorja za dopamin v desnem putamnu, torej zmanjšano razpolago receptorja za hormon sreče in vztrajnosti (Kim idr., 2011). Zaradi tega oseba postopoma stopnjuje potrebo po uporabi interneta za dosego običajne ravni dopamina (Kim idr., 2011).
Druga študija o internetni odvisnosti, ki je prav tako uporabila funkcionalno magnetno resonanco, je preučevala 14 moških prostovoljcev z internetno odvisnostjo in 13 zdravih moških prostovoljcev (Dong idr., 2011). Udeleženci obeh skupin so si bili med seboj podobni po starosti, vsi so bili desnoročni, nekadilci in brez preteklih kroničnih ali duševnih obolenj. Udeleženci so sodelovali v igri, ki je prikazovala t.i. »gain or loss« situacijo (situacijo zmag ali izgub). V igri so igralcem pokazali zadnji strani dveh kart in igralec je s pritiskom na gumb izbral levo ali desno karto. Po 1,5 sekunde je bila izbrana karta obrnjena in pokazala se je obarvana stran za 2 sekundi. Glede na barvo je igralec ali pridobil (rdeče karte, vključujoč srce in karo J, Q, K) ali izgubil (črne karte, vključujoč pik in križ J, Q, K ) 10 ameriških dolarjev. Prikaz kart je tako trajal 2 sekundi, zatem se je za 500 ms prikazal črn ekran. Vsak igralec je začel s 50 dolarji, ta vsota pa se je večkrat prikazala v središču ekrana. Vsem udeležencem je uspelo priti do konca, torej so opravili 245 izbir. Cilj igre je bil pridobiti čim večjo vsoto denarja s pravilnim ugibanjem. Razmerje med številom kart izbranih na levi in desni strani je bilo približno enako, saj igralci niso smeli izbirati samo ene strani. Pri zmagi, torej pridobitvi denarja s posrečenim izborom rdeče karte, je bil aktivacijski nivo v orbitofrontalnem korteksu višji pri odvisnikih – korteks je bil bolj aktiviran. Temu pravimo hiperaktivacija, saj korteks v takem primeru intenzivneje deluje. Po drugi strani je bilo pri porazu ravno obratno, prišlo je do hipoaktivacije. Tako je prisotna jasna nestabilnost v nihanju aktivacijskega nivoja. Organizmi poskušajo ohraniti homeostazo pri nivoju potrebnega dopamina, povečana toleranca pa lahko prisili odvisnike, da poiščejo dodatne sprožitelje, s čimer kompenzirajo za pomanjkanje aktivacije korteksa ob izgubi (Robbins in Everitt, 1999). To velja tudi za igre na srečo. Prejšnje študije so dokazale, da imajo odvisniki od interneta tudi manjši nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem (Dong idr., 2010; Dong idr., 2011).
Ena od odvisnosti, na katero radi pozabljamo, je kompulzivno prenajedanje (sitiomania). Koncept obsedenosti s hrano je v Mednarodni klasifikaciji bolezni opredeljen kot motnja hranjenja in jo lahko obravnavamo kot odvisnost (Constant idr, 2020). Pogosto je kot motnja nediagnosticirana in predvsem neobravnavana (Constant idr., 2020). Do zdaj je nekako veljalo, da je obsesija s hrano povezana s specifičnimi spremembami v možganih oz. odstopanj v normalnem procesu »nagrajevanja« v centrih za nagrajevanje. Kompulzivno prenajedanje je bila po opisih primerljiva z ostalimi odvisnostmi, kjer namesto substance osebe zlorabljajo hrano. Kljub temu pa motnjo niso obravnavali kot odvisnost. Pojavlja se ne glede na težo in ni korelacije med indeksom telesne mase oz. ITM ter rezultati YFAS (Yale Food Addiction Scale, ki so jo leta 2009 formirali Ashley N. Gearhardt, William R. Corbin in Kelly D. Brownell). To korelacijo so v študiji proučevali Constant idr. (2020). So pa razlike med tistimi, ki so na YFAS dosegli višji oziroma nižji rezultat, kar se nanaša na prisotnost večjega oziroma manjšega števila znakov odvisnosti od hrane. Osebe z večjim številom znakov so kazale zmanjšan inhibitorni nadzor oz. znižano inhibicijo, tj. sposobnost neodzivnosti na dražljaje, nepomembne za dosego cilja. Zato raziskovalci sklepajo, da se ti posamezniki tudi težje uprejo hrani (dražljaju). Opazimo, da gre ponovno za spremembe v aktivaciji nagrajevalnega sistema v kortiko-bazalni-ganglijski-kortikalni »zanki« (Constant idr., 2020).
Mnoge študije so preučevale vplive močnejših substanc, torej trdih drog (Goldstein in Volkow, 2002). Rezultati so pokazali, da sta z zlorabo drog najpogosteje povezana orbitofrontalni korteks, ki omogoča prepoznavanje čustvenih signalov, in cingulatni girus (Goldstein in Volkow, 2002). Obe strukturi sta aktivirani med vinjenostjo, hrepenenjem, prenajedanjem, neaktivirani pa sta med omejevanjem uživanja substanc oz. odsotnostjo omenjenih stanj. Obe strukturi povezujemo z zmožnostjo nadzora in izvrševanja kompleksnejših kognitivnih, motivacijskih funkcij. Zloraba drog vpliva na frontalni korteks na različne načine: spodbuja odzive na droge med omamljenostjo (spremenjeno obnašanje, nenaden občutek evforije …), spodbuja aktivacijo možganov na droge (tj. boljše kognitivne sposobnosti, evforija, zadosten nivo energije) in spodbuja deaktivacijo na droge med odtegnitvijo od drog. To pomeni, da ob odtegnitvi od drog naši možgani ne funkcionirajo zadostno in se v tem obdobju lahko počutimo utrujeni, razdražljivi, tesnobni. Iz tega sledi, da moramo za vzpostavitev normalnega delovanja možganov ponovno poseči po drogi. V raziskavah so bile spremembe v normalnem možganskem delovanju prisotne pri vseh odvisnikih in so bile povezane z negativnim počutjem, hrepenenjem po substanci in ponovnim zapadom v cikel jemanja drog (Zhang in Volkow, 2019). Zaradi poškodovanih možganov je moteno delovanje tudi telesnih funkcij, kot npr. oslabljeno delovanje življenjsko pomembnih organov. Pokazala se je tudi razlika med akutnimi odzivi na substanco in postopnimi spremembami v možganih pri dolgoročni zlorabi drog med moškimi in ženskami (Becker, 2016; Becker idr., 2017). Slednje se lahko pripiše različni anatomiji moških in žensk, kar se povezuje z različno mišično maso, telesno težo hormoni itd. (Becker, 2016; Becker idr., 2017).
Pomembno vlogo pri obravnavi odvisnosti od substanc ima dopamin, saj je izrednega pomena pri »pomnjenju odvisnosti« (Setlow in McGaugh, 1999). Droge imajo sposobnost zvišanja koncentracije dopamina v strukturi nukleus akumbens, kar naj bi bilo ključno za njihovo okrepljeno delovanje (Koob in Bloom, 1988). Molekularne in celične študije so pokazale posebno vlogo strukture nukleus akumbens pri dalj časa trajajoči depresiji (Nestler, 2001). Kljub temu zvišanje koncentracije dopamina ne more pojasniti procesa odvisnosti, saj se pri uživanju drog poveča koncentracija dopamina pri vseh ljudeh in ne le odvisnikih. Obseg povečanja dopamina, ki ga povzročijo droge, pa je manjši pri zasvojenih osebah. Tu nastopi vloga pojma tolerance, ki za isti učinek zahteva uživanje vedno večjega odmerka. Ni dokazov, da bi droge povzročile več ugodja odvisnikom kot neodvisnikom (Volkow idr., 1997). V eni od raziskav (Volkow idr., 1997) so s pozitronsko emisijsko tomografijo, ki ustvarja tridimenzionalno sliko procesov v telesu, raziskovali različne elemente, vključene v nevrotransmisijo dopamina. Pri odvisnikih je bilo prisotnih manj D2 receptorjev, ki spadajo med dopaminske receptorje. Manj receptorjev in poslabšana funkcija dopamina vodita v slabšo občutljivost v centrih za nagrajevanje, ko gre za naravno, zdravo stimuliranje teh centrov. To bi lahko vodilo v še hujšo zlorabo drog, saj za občutek zadovoljstva zdravo stimuliranje ne zadošča več. Presenetljiv je bil podatek, da so bili odvisniki od kokaina manj občutljivi na alkohol v centrih za nagrajevanje (Volkow idr., 2000). To pomeni, da so odvisniki od kokaina obenem nadpovprečno dovzetni za odvisnost od alkohola, saj za dosego občutka zadovoljstva zdrava mera ni več dovolj.
Prevladujoča, biokemijska razlaga odvisnosti je, da so to kronične možganske bolezni – brain-disease model of addiction (BDMA) (Hall idr., 2015; Heather idr., 2018). Ta predpostavka ima nekaj omejitev: odvisnost namreč bolje opišemo, če jo gledamo kot celoto in ne samo kot bolezen, omejeno na možgane (Wiers in Verschure, 2021). Iz tega sledi, da je treba pri nevro-rehabilitaciji zajeti širšo sliko fizičnega in družbenega okolja ter poudarjati pomen sistemskih dejavnosti, system-oriented neurorehabilitation. Za odvisnike je značilno manj prostovoljnega in več kompulzivnega vedenja. Večinoma velja, da človekovo vedenje vodijo njegovi cilji (Ajzen in Kruglanski, 2019; Kruglanski in Szumowska, 2020; Tolman, 1966). Prav zato so odvisnosti od drog težko razumljive. Odvisniki namreč večkrat odstopajo od zdravju neškodljivih ciljev s svojim ravnanjem. Prioriteta ni več zdrav način življenja, temveč je njihovo življenje v celoti vezano na tisto, od česar so odvisni. Za odvisnika ima odvisnost drugačen pomen, saj mu predstavlja drugačne vrste cilj, način odmika od realnosti (Kopetz in Orehek, 2015). Odvisnik si odvisnosti ne izbere, saj droge vplivajo na motivacijsko funkcijo. Pomembna je obravnava brez stigmatiziranja, brez obsodb. Odvisnosti so ekstremno zapleteni pojavi, ki jih še ne razumemo v celoti. Vedno več je psihoaktivnih snovi, za katere ugotavljamo, da vodijo v odvisnost. Najnovejše obravnave vključujejo predvsem prekomerno uporabo spleta v času koronakrize in prenajedanje, torej odvisnosti od hrane. Odvisnosti se tesno povezujejo z drugimi duševnimi boleznimi, kar še otežuje njihovo zdravljenje (Hall idr., 2015). Tesnoba, ki jo oseba čuti ob odmiku od drog, se lahko razvije v generalizirano anksiozno motnjo, ki se pogosto povezuje z depresivno motnjo. Droge vplivajo tudi na spremembo našega apetita, zaradi česar se lahko razvijejo različne motnje hranjenja. Zdravljenje zahteva veliko truda in energije, veliko pa bi k temu prispevalo izobraževanje celotne družbe (Hall idr., 2015).
Podatki kažejo, da veliko število odvisnikov ni obravnavanih (Alonso idr., 2004). Leta 2019 je imelo okoli 35 milijonov ljudi sindrom odvisnosti zaradi uživanja psihoaktivni snovi (PAS), kar je terjalo pol milijona smrti (United Nations, 2019). Rešitev je v nadaljnjih raziskavah, ki utegnejo prikazati bolj realno sliko odvisnosti, trenutno se najpogosteje pri raziskovanju uporablja funkcionalna magnetna resonanca (Martz idr., 2020). Pomembno je poznavanje anatomije zdravih možganov, da imamo lažji pregled nad centri, ki jih substance najpogosteje prizadenejo. V bodoče je tako predlaganih še več raziskav z uporabo magnetne resonance in predvsem javno obravnavanje odvisnosti kot celovite bolezni. Torej: odvisnosti zadevajo predvsem kompleksnejši, sprednji del možganov, v določeni meri pa se njihov vpliv pokaže tudi na globokih strukturah zaradi povezav z dopaminergičnimi potmi. Vse odvisnosti so povezane s procesi v strukturi nukleus akumbens in orbitofrontalni skorji, dotaknejo pa se pravzaprav večine možganskih struktur.
Naši možgani delujejo v skladu z nami, vendar pa lahko zloraba nekega zunanjega dejavnika na dolgi rok našo možgansko strukturo preoblikuje do te mere, da deluje proti nam. V mislih imamo predvsem (prekomerno) uporabo trdih in mehkih drog, hrane, interneta. Zelo pomembno je vzdrževanje duševnega zdravja, saj lahko s preventivnim delovanjem preprečimo razvoj odvisnosti. V prihodnje je potrebnih še več raziskav, ki bi se osredotočile na vpliv odvisnosti na celotno telo, s čimer bi omogočili vpogled v povezanost telesa in možganov.
Literatura
Ajzen, I. in Kruglanski, A. W. (2019). Reasoned action in the service of goal pursuit. Psychological Review, 126(5), 774–786.
Alonso, J., Angermeyer, M. C., Bernert, S., Bruffaerts, R., Brugha, T. S., Bryson, H., Girolamo, G., Graaf, R., Demyttenaere, K., Gasquet, I., Haro, J. M., Katz, S. J., Kessler, R. C., Kovess, V., Lepine, J. P., Ormel, J., Polidori, G., Russo, L. J., Vilagut, G., … Vollebergh, W. A. M. (2004). Prevalence of mental disorders in Europe: Results from the European study of the epidemiology of mental disorders (ESEMeD) project. Acta Psychiatrica Scandinavica, 109(s420), 21–27.
Altbäcker, A., Plózer E., Darnai G., Perlaki G., Horváth R., Orsi G., Nagy S. A., Bogner P., Schwarcz A., Kovács N., Komoly S., Clemens Z. in Janszky J. (2016). Problematic internet use is associated with structural alterations in the brain reward system in females. Brain Imaging and Behaviour, 10, 953–959.
Becker, J. B. (2016). Sex differences in addiction. Dialogues in clinical neuroscience, 18(4), 395–402.
Becker, J. B., McClellan, M. L. in Reed, B. G. (2017). Sex differences, gender and addiction. Journal of neuroscience research, 95(1-2), 136–147.
Constant, A., Moirand, R., Thibault, R. in Val-Laillet, D. (2020). Meeting of minds around food addiction: Insights from addiction medicine, nutrition, psychology, and neurosciences. Nutrients, 12, 35 – 4.
Dong, G., Huang, J. in Du, X. (2011). Enhanced reward sensitivity and decreased loss sensitivity in Internet addicts: An fMRI study during a guessing task. Journal of Psychiatric Research 45, 1525–1529.
Dong, G., Lu, Q., Zhou, H. in Zhao, X. (2010). Impulse inhibition in people with Internet addiction disorder: Electrophysiological evidence from a Go/NoGo study. Neuroscience Letters, 485(2), 138–142.
Dong, G., Lu, Q., Zhou, H. in Zhao, X. (2011) Precursor or sequela: Pathological disorders in people with Internet addiction disorder. PLoS ONE, 6(2), e14703.
Dong, G., Zhou, H. in Zhao, X. (2011). Male Internet addicts show impaired executive control ability: Evidence from a color-word Stroop task. Neuroscience Letters, 499(2), 114–118.
Goldstein, Z. R. in Volkow, D. N. (2002). Drug addiction and its underlying neurobiological basis: neuroimaging evidence for the involvement of the frontal cortex. The American journal of psychiatry, 159(10), 1642–1652.
Hall, W., Carter, A. in Forlini, C. (2015). Brain disease model of addiction: Misplaced priorities? The Lancet Psychiatry, 2(10), 867.
Heather, N., Best, D., Kawalek, A., Field, M., Lewis, M., Rotgers, F., Wiers, R. W. in Heim, D. (2018). Challenging the brain disease model of addiction: European launch of the addiction theory network. Addiction Research and Theory, 26(4), 249–255.
Kim, S. H., Baik, S. H., Park, C. S., Kim, S. J., Choi, S. W. in Kim, S. E. (2011). Reduced striatal dopamine D2 receptors in people with Internet addiction. Neuroreport, 22(8), 407–411.
Koob, G. F. in Bloom, F. E. (1988). Cellular and molecular mechanisms of drug dependence. Science, 242(4879), 715–723.
Kopetz, C. in Orehek, E. (2015). When the end justifies the means: Self-defeating behaviors as “rational” and “successful” self-regulation. Current Directions in Psychological Science, 24(5), 386–391.
Kruglanski, A. W. in Szumowska, E. (2020). Habitual behavior is goal-driven. Perspectives on psychological science: a journal of the Association for Psychological Science , 15(5), 1256–1271.
Martz, E. M., Harta, T., Heitzega, M. M. in Peltierb, J. S. (2020). Neuromodulation of brain activation associated with addiction: A review of real-time fMRI neurofeedback studies. NeuroImage: Clinical, 27, 102350.
Nestler, E. J. (2001). Neurobiology: Total recall-the memory of addiction. Science, 292, 2266–2267.
Robbins, T. W. in Everitt, B. J. (1999). Drug addiction: Bad habits add up. Nature, 398(6728) 567–570.
Setlow, B. in McGaugh, J. L. (1999). Involvement of the posteroventral caudate-putamen in memory consolidation in the Morris water maze. Neurobiology of Learning and Memory, 71(2), 240–247.
Tolman, E. C. (1966). Gestalt and sign-gestalt. V E. C. Tolman (ur.), Behavior and Psychological Man (str. 77–93). University of California Press.
Volkow, N. D., Wang, G. J., Fischman, M. W., Foltin, R. W., Fowler, J. S., Vitkun, S., Logan, J., Gately, S. J., Pappas, N., Hitzemann, R. in Shea, C. E. (1997). Relationship between subjective effects of cocaine and dopamine transporter occupancy. Nature, 386, 827–830.
Volkow, N. D., Wang, G. J., Fowler, J. S., Franceschi, D., Thanos, P. K., Wong, C., Gatley, S. J., Molina, P., Schlyer, D., Alexoff, D., Hitzemann, R. in Pappas, N. (2000). Cocaine abusers show a blunted response to alcohol intoxication in limbic brain regions. Life Sciences, 66(12), PL161–167.
Volkow, N. D., Wang, G. J., Fowler, J. S., Logan, J., Gatley, S. J., Hitzemann, R., Chen, A. D., Dewey, S. L. in Pappas, N. (1997). Decreased striatal dopaminergic responsiveness in detoxified cocaine-dependent subjects. Nature, 386, 830–833.
Wiers, W. R. in Verschure, P. (2021). Curing the broken brain model of addiction: Neurorehabilitation from a systems perspective. Addictive Behaviors, 112, 106602.
Zhang, R. in Volkow, D. N. (2019). Brain default-mode network dysfunction in addiction. NeuroImage, 200, 313–331.
Photo: Eric Kogan, https://www.instagram.com/erickogan/
