So “izgubljeni” spomini res izgubljeni za vedno? Jih je možno pridobiti nazaj?

V našem vsakdanu se pogosto srečamo z zgodbami iz filmov ali knjig, v katerih se pojavi oseba, ki se zaradi raznovrstnih travm iz preteklosti določenih dogodkov ne more spomniti. Žal pa se s takimi situacijami lahko srečamo tudi v realnosti. Tako se nam tu popolnoma razumljivo postavi vprašanje, ali so ti ”izgubljeni” spomini res izgubljeni za vedno. Si jih lahko na nek način povrnemo?

O spominu

Da bi problem izgube spomina razumeli, moramo razumeti tudi sam spomin. To je kognitivni proces, ki ga ljudje uporabljamo za dešifriranje, hranjenje in ponovni priklic informacij (Sherwood, 2015). Poznamo pa različne vrste spomina. Eden od teh je senzorni spomin, ki temelji na čutnih dražljajih. Je trenuten spomin, kar pomeni, da traja le nekaj delcev sekunde. Poznamo tudi tako imenovan kratkoročni oz. delovni spomin. V tem spominu se podatki zadržujejo malo dlje, torej toliko časa, dokler so potrebni za uspešno upravljanje nekega opravila. Ob rednem ponavljanju informacij pa te preidejo v dolgoročni spomin (Baddeley, 1970).

Procesu, ki omogoči našim možganom, da se kratkoročni spomini pretvorijo v dolgoročne, rečemo konsolidacija (Miller in Springer, 1973). Med tem procesom se v možganih sproščajo določeni proteini, kot so histoni in kinesini, ki ustvarjajo nove povezave med nevroni. Če je ta proces prekinjen zaradi zunanjih dejavnikov, se proteini ne morejo sintetizirati. To pa pripelje do tega, da se dolgoročni spomin ne more več oblikovati (Nikitin, 2018).

Izguba spomina

Po splošnem prepričanju je amnezija oziroma izguba spomina posledica oslabitve konsolidacije dolgoročnega spomina (Miller in Springer, 1973). Lahko gre za popolno ali delno izgubo spomina, kar pa je odvisno od obsega poškodbe možganov. Poznamo dve vrsti amnezije. Prva se imenuje retrogradna amnezija, ki oslabi sposobnost spominjanja preteklih dogodkov in že znanih informacij. Medtem ko pa anterogradna amnezija vpliva bolj na prihodnost, saj povzroči probleme pri pomnjenju novih informacij (Cifu in Lew, 2013).

Tehnike pridobivanja spominov v klinični praksi

Psihoterapevti se s problemom izgube spomina ukvarjajo predvsem z vidika spolne zlorabe oziroma travmatičnih dogodkov iz otroštva. Ta lahko zaradi travme povzroči popolno izgubo spomina v zvezi s tem dogodkom. Psihoterapevti želijo do teh spominov priti preko različnih tehnik, kot so vizualizacija, hipnoza, ”iskanje” spominov iz zgodnje mladosti, starostna regresija in biblioterapija (Lynn idr., 2003). Za pacienta je namreč zelo pomembno, da se travmatičnih dogodkov spomni, saj že samo ta malenkost doprinese k velikemu napredku pri zdravljenju.

Vizualizacija je ena izmed tehnik pridobivanja spominov, kjer se klient osredotoči na pretekle dogodke, še posebej na tiste, ki naj bi jih že pozabil. Pri uporabi te tehnike terapevt prosi klienta, naj se sprosti, zapre svoje oči in si zamišlja različne scenarije glede na njegovo pripovedovanje. Na podlagi teh pripovedovanj oziroma zgodb se klient lahko spomni, da je nekoč v življenju že bil v taki situaciji. Slabost te tehnike je, da posameznik pogosto ne loči med resničnimi in izmišljenimi spomini, še posebej takrat, ko ti spomini niso popolnoma jasno ”zapisani” v naših možganih. Ti lažni spomini so lahko ustvarjeni zaradi trenutnih prepričanj klienta ali ugibanj, kaj bi se lahko zgodilo. Ta tehnika pa se je, kljub slabostim, izkazala za učinkovito (Lynn idr., 2003).

Javnosti zelo znana tehnika je hipnoza. Med izvajanjem le-te je pacient v transu oziroma spremenjenem stanju zavesti, kar naj bi mu omogočilo večjo osredotočenost (Fromm in Shor, 2017). Čeprav je hipnoza do neke mere učinkovita, se lahko ob njeni uporabi prav tako pojavijo lažni spomini. To so spomini, ki si jih nenamerno izmislimo na podlagi trenutnih prepričanj in pogledov na svet ali ugibanj, kaj bi se lahko zgodilo. Do tega lahko pride, saj se s hipnozo v možganih poveča količina priklicanih informacij. Povečana količina priklicanih informacij je posledica povečanega delovanja možganov in pacientovega sledenja sugestijam psihoterapevta med hipnozo. To pa povzroči ne le več resničnih, temveč tudi neresničnih informacij. Na splošno so hipnotizirani posamezniki bolj prepričani o svoji natančnosti priklica kot nehipnotizirani, čeprav spomini niso vedno verodostojni. Kljub tej slabosti pa hipnoza ne povzroči več lažnih spominov kot druge omenjene tehnike. Prav vsaka izmed teh tehnik klientu razširi njegov obseg pomnjenja, kar pripelje do resničnih kot tudi neresničnih oziroma lažnih spominov (Lynn idr., 2003).

Ena od tehnik je starostna regresija, ki vsebuje tudi elemente hipnoze (Baker, 1982). Pri uporabi te tehnike terapevt klienta premakne v hipnotsko stanje ter ga prosi, naj se sprosti in v mislih premakne za življenjsko obdobje nazaj. S tem klient nezavedno išče in sčasoma tudi najde nekatere zgodnje spomine, za katere sploh ni vedel, da jih še ima (Lynn idr., 2003). Klient se včasih tako zelo vživi v te spomine, da znova doživi močna negativna čustva, kot so bes, jeza, strah, …, ki jih je doživljal v času travmatičnih dogodkov (Chaffin idr., 2006). Vendar pa se pogosto zgodi, kot pri uporabi same hipnoze kot tehnike, da se pojavijo lažni spomini. (Lynn idr., 2003).

Še ena tehnika, ki jo uporabljajo terapevti, je iskanje zgodnjih spominov (ang.: searching for early memories). Mnogi klinični psihologi menijo, da so prvi spomini, ki se jih klient spomni, najpomembnejši, saj povedo veliko o posameznikovem pogledu na svet, njegovem življenjskem slogu in osebnosti, kar je v procesu psihoterapije lahko koristno. Vseeno je potrebno biti pazljiv, saj se posameznikova osebnost in vrednote skozi čas spreminjajo, kar lahko vodi do izkrivljenih ali lažnih spominov. Če želi terapevt dobiti uspešne rezultate z uporabo te tehnike, pogosto pred samim začetkom obvesti klienta o dejstvu, da večina mladostnikov lahko prikliče spomine vse do njihovih prvih rojstnih dni. S tem mu da motivacijo in potrditev, da je tega priklica zmožen tudi sam (Lynn idr., 2003).

Naslednja tehnika je interpretacija sanj. Po mnenju Sigmunda Freuda (1997) so sanje pot do nezavednega in nam omogočajo vpogled v pretekle dogodke. Van der Kolk idr. (1984) celo trdijo, da se v sanjah pojavijo zelo natančne replike le-teh. Razne raziskave, kot je na primer Mazzoni idr. (1999), potrjujejo kredibilnost interpretacije sanj. Primerjali so namreč poročanja klientov o njihovih dogodkih iz otroštva in analizo njihovih sanj ter našli ujemanje.

 Še zadnja tehnika, ki jo bom omenila, je biblioterapija. Pri uporabi slednje terapevt pacientu priporoča branje določenih knjig, ki naj bi izboljšale njegov spomin o preteklih dogodkih na določeno temo (na primer spolno nadlegovanje). Namen te tehnike je, da se pacient z vsebino knjige lahko poistoveti in se tako spomni že pozabljenih spominov, zato te knjige pogosto vsebujejo zgodbe ljudi s klientu podobnimi težavami. Slabost biblioterapije pa je, da lahko pisatelj z zgodbami zavede bralca, da si ustvari lažne spomine na podlagi življenjskih izkušenj likov v knjigi (Lynn idr., 2003).

Vsaka od zgoraj opisanih tehnik ima nekatere slabosti, v glavnem pa gre za možnost pojavljanja lažnih spominov. Kljub temu je uporaba različnih tehnik v psihoterapiji potrebna, saj psihoterapevti pridobijo pomembne informacije o pacientu, ki jim pomagajo pri nadaljnjem delu (Lynn idr., 2003).

Na splošno obstaja kar nekaj tehnik za pridobitev ”izgubljenih” spominov. Nekatere so bolj specifične, druge bolj splošne. Vsaka posamična pa ima določene prednosti in pomanjkljivosti, kar spodbuja znanstvenike k še dodatnemu raziskovanju. Glede na to, da so vse s strani terapevtov še vedno močno uporabljane, gotovo obrodijo sadove in ne povzročajo le nevšečnosti, kot so lažni spomini. Sama menim, da interpretacija sanj igra pomembno vlogo pri spominu, sploh če se osredotočimo na Freudovo definicijo sanj, ki pravi, da so sanje okno do nezavednega. Prav tako se mi zdi, da bi ta tehnika s seboj prinesla še najmanj lažnih spominov, ker pri njeni uporabi ni nobenega posrednika in sanje pridejo iz posameznika samega. Sam odgovor na zastavljeno vprašanje pa na žalost ni tako preprost. Kljub temu, da je na tem področju razvitih že veliko različnih tehnik, nobena od njih ni popolnoma učinkovita ali brez pomanjkljivosti. Sama uspešnost določene tehnike pa je prav tako odvisna od vsakega posameznika.

Literatura:

Baddeley, A. (2007). Working MEMORY, thought, and action: Semantic Scholar. Semantic Scholar. https://www.semanticscholar.org/paper/Working-Memory%2C-Thought%2C-and-Action-Baddeley/fbb0aa52c0be173553e0cecea4c77a5457079049.

Baker, R. A. (1982). The effect of suggestion ON Past-Lives regression. American Journal of Clinical Hypnosis, 25(1), 71–76. https://doi.org/10.1080/00029157.1982.10404067

Chaffin, M., Hanson, R., Saunders, B. E., Nichols, T., Barnett, D., Zeanah, C., Berliner, L., Egeland, B., Newman, E., Lyon, T., Letourneau, E. in Miller-Perrin, C. (2006). Report of the APSAC Task force on Attachment Therapy, reactive attachment disorder, and attachment problems. Child Maltreatment, 11(1), 76–89. https://doi.org/10.1177/1077559505283699

Cifu, D. X. in Lew, H. L. (2013). Handbook of Polytrauma care and rehabilitation. Google Knjige. https://books.google.si/books?id=ReadAAAAQBAJ&redir_esc=y.

Freud, S. (1997). The interpretation of dreams. Google Knjige. https://books.google.si/books?id=-pB1UoFnjZcC&printsec=frontcover&dq=sigmund%2Bfreud%2Bdream%2Binterpretation&hl=sl&sa=X&redir_esc=y#v=onepage&q=sigmund%20freud%20dream%20interpretation&f=false.

Fromm, E. in Shor, R. E. (ur.). (2017). Hypnosis. Google Knjige. https://books.google.si/books?id=fgBrdEoTu3AC&q=hypnosis&redir_esc=y#v=snippet&q=hypnosis&f=false.

Kolk, B. van der, Blitz, R., Burr, W., Sherry, S. in Hartmann, E. (1984). Nightmares and trauma: A comparison of nightmares after combat with lifelong nightmares in veterans. American Journal of Psychiatry, 141(2), 187–190. https://doi.org/10.1176/ajp.141.2.187

Lynn, S. J., Loftus, E.F., Lilienfeld, S. O. in Lock, T. (2008). Memory recovery techniques in psychotherapy: Problems and pitfalls. V S. O. Lilienfeld, J. Ruscio, in S. J. Lynn (ur.), Navigating the mindfield: A user’s guide to distinguishing science from pseudoscience in mental health (str. 283–302). Skeptical Inquirer

Miller, R. R. in Springer, A. D. (1973). Amnesia, consolidation, and retrieval. Psychological Review, 80(1), 69–79. https://doi.org/10.1037/h0033897

Nikitin, V. P., Solntseva, S. V., & Nikitin, P. V. (2019). Protein synthesis inhibitors induce both memory impairment and its recovery. Behavioural Brain Research, 360, 202–208. https://doi.org/10.1016/j.bbr.2018.11.046

Mazzoni, G. A., Lombardo, P., Malvagia, S., in Loftus, E. F. (1999). Dream interpretation and false beliefs. Professional Psychology: Research and Practice, 30(1), 45–50. https://doi.org/10.1037/0735-7028.30.1.45

Sherwood, L. (2015). Human physiology: From cells to systems. Google Knjige. https://books.google.si/books?id=_i5BBAAAQBAJ&pg=PT189&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false.

Slika: Nurca Glapolat, https://www.instagram.com/p/CO0rnwBHNMi/?utm_medium=share_sheet&fbclid=IwAR2i4aizeGMLq25cu-xAhBiLJbOAiLhzVSqQ4S4aHQcVkESoEVS5_ZadNqA