25,  Socialna psihologija

Uspešna integracija – mit, sen ali potencial?

Neporočanje medijev o begunski problematiki ne pomeni, da je ta minila. Z naraščajočim številom beguncev po svetu raste tudi potreba po praktičnih rešitvah. Koncept integracije, po katerem se prepletata tako gostiteljska in novodošla kultura, v teoriji obljublja sadove, v praksi pa kaže na mnoge izzive. Vendarle mnoge uspešne prakse odpirajo polje možnosti za izboljšanje kvalitete življenja številnih posameznikov.

Svetovne migracije so bolj množične, kot je bilo v zgodovini kadarkoli zabeleženo (Hynie, 2018b). Izven matičnih držav migrirajo 3 % svetovnega prebivalstva (Meer, 2019), 1 % (84 milijonov) svetovnega prebivalstva pa predstavljajo prisilno preseljeni ljudje – begunci (UNHCR, 2021). Spremljajoči, nezanemarljiv kontekst današnje situacije je denimo dejstvo, da se večina svetovne populacije nahaja v 175 najrevnejših državah sveta, medtem ko je večina svetovnega bogastva skoncentrirana v 20 najbogatejših državah (Meer, 2019); da lokalni konflikti postajajo tarče širših svetovnih interesov (Heilinger, 2019); in da naj bi naraščajoča grožnja podnebnih sprememb, po nekaterih napovedih do leta 2050 ‘proizvedla’  143 milijonov klimatskih migrantov (Podesta, 2019). Leta 1951 so Združeni narodi sprejeli Konvencijo o statusu beguncev, ki definira begunca kot nekoga, ki se ne more ali ne želi vrniti v izvorno državo zaradi upravičenega strahu pred pregonom na podlagi rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja (UNHCR, 2021). Poleg tega Konvencija opredeli tudi določene dolžnosti podpisnic, kot so prepoved vračanja v izvorno državo in  zagotavljanje pravne in socialne pomoči. Z množičnimi migracijami  ljudi  prihaja do vprašanj o njihovi naselitvi in pravicah. Vznikajo tudi dvomi o dolžnostih podpisnic Konvencije ter širša družbena negativna/sovražna/nesprejemajoča nastrojenost in diskriminacija. Enega ključnih problemov predstavlja vprašanje stika različnih kultur, ljudi z različnimi normami, verami, vrednotami ter pričakovanji, ki nedvomno vodi do psiholoških in kulturnih sprememb. Te spremembe imenujemo akulturacija (Berry, 1997, v Alisic in Kartal, 2019). Danes naj bi v državnih politikah, kljub različnim pristopom in pogledom na izzive, prevladovala želja po integraciji, kot enemu izmed akulturacijskih vzorcev (Ager in Strang, 2008). Integracija je, kljub množični uporabi tega termina, neenoten  koncept, saj  ga vsakdo razume malo drugače (Ager in Strang, 2008). Vseeno pa praksa vedno znova kaže na nekatera pomembna področja integracije. Ta področja (kot je npr. zaposlitev)vodijo v in pomagajo pri integraciji posameznika, prav tako pa so lahko tudi pokazatelj uspešne vključitve v družbo (npr. sposobnost govora v novem jeziku, sprejemanje drugačnih norm na delovnem mestu).  Pomemben vsebinski poudarek, ki uide mnogim je, da sta v procesu integracije udeležena dva: priseljenec in gostitelj.

AKULTURACIJA

Proces akulturacije poteka preko medkulturnih interakcij, pri čemer sta preoblikovani tako gostiteljska, kot tudi kultura priseljencev. Pri tem obe kulturi vplivata na akulturacijske vzorce obeh skupin. To pomeni, da na akulturacijske vzorce vplivajo razlike v veri, prepričanjih in vrednotah med kulturama (Berry, 2006, v Alisic in Kartal, 2019), ob tem pa tudi drugi dejavniki, kot je na primer migrantska politika v gostiteljski državi. Ker so se zgodnji modeli akulturacije osredotočali predvsem na izpodrivanje prišle kulture ter sprejemanje prepričanj in vrednot novega kulturnega okolja, je bil tako edini rezultat akulturacije asimilacija. Kasneje so zaradi kritike obravnavanja  zgolj enosmernega vpliva, teorije pozornost namenile tudi dvosmernemu vplivu. S tem so avtorji opozorili na to, da je sprejemanje nove kulture mogoče tudi brez izgube izvorne. Akulturacija je danes opredeljena kot kompleksen proces tako ohranjanja izvorne kulture kot  kontakta z gostitelji in vključevanja v novo kulturo (Berry, 1997, v Alisic in Kartal, 2019).

Na proces akulturacije vplivajo dejavniki, ki so prisotni pred in med samim procesom. Za begunce ti vključujejo razloge za migracijo, osebne značilnosti (starost, spol, izobrazba) in po-migracijske stresorje (diskriminacija, socialna izolacija, brezposelnost in težave pri usvajanju novega jezika). Delujejo lahko kot varovalni dejavniki ali dejavniki tveganja. Vpliv  dejavnikov je odvisen od stopnje akulturacijskega stresa, na katerega deloma vpliva tudi ocena situacije posameznika (Berry 2006b, v Alisic in Kartal, 2019). Stopnja akulturacijskega stresa ključno vpliva na kulturno orientacijo manjšine ter na njeno adaptacijo gostiteljski kulturi. Dejavniki v glavnem določajo katera akulturacijska strategija bo prevladala: integracija (orientacija tako k izvorni  kot gostiteljski kulturi), asimilacija (orientacija h gostiteljski kulturi), separacija (orientacija k izvorni kulturi) ali marginalizacija (orientacija k nobeni izmed kultur) (Berry 1997, 2006b, v Alisic in Kartal, 2019). Kateri in koliko dejavnikov v resnici vpliva na posledične akulturacijske vzorce pa ostaja ključno vprašanje, katerega odgovor bi lahko pripomogel k izboljšanju državnih politik in strategij. Danes v teh prevladuje akulturacijski vzorec integracije (Ager in Strang, 2008).

INTEGRACIJA

Ager in Strang (2008) sta postavila nekakšne kriterije ”uspešne” integracije in tako opredelila domene integracije, ki jih lahko razumemo tudi kot pojave, ki podpirajo integracijo (prikazane na sliki 1). Domene lahko razumemo kot spirale doseganja sredstev (ang. ‘resource acquisition spirals’), kjer doseganje in izboljšanje na enem področju vpliva na izboljšanje na drugih področjih (Hobfoll, 1998, v Ager in Strang, 2010).

Slika 1.

Konceptualni okvir integracije s pripadajočimi domenami (Ager in Strang, 2008)

1. Socialne vezi

Izjemno pomembna povezovalna domena so socialne vezi (Ager in Strang, 2008). Begunci poročajo o želji po povezanosti in občutku pripadnosti. Poudarjajo pomen spodbudnih izkušenj v okviru dejavnosti, ki jih pogosto organizirajo nevladne organizacije, s čimer spodbujajo stik z domačim prebivalstvom (Hosseini in Punzi, 2021). Zanimiva praksa so tudi t.i. kontaktne družine (ang. ”contact family”) za mladostnike brez spremstva, ki jim v času poletja nudijo socialno pomoč in  podporo (Hosseini in Punzi, 2021). Socialno situacijo priseljencev lahko opišemo s konceptom socialnega kapitala, ki se je pokazal kot pomemben pri razumevanju socialnega povezovanja in zaupanja (Putnam 1993; Woolcock 1998, v Ager in Strang, 2008). Ta vključuje socialne vezi, socialne mostove in socialne povezave kot možne povezave posameznika z okoljem. Socialne vezi, kot na primer vezi z družino in drugimi ljudmi s katerimi si delijo kulturno okolje in vrednote, jim predstavljajo pomembno bazo, ustaljenost in temelj duševnega zdravja (raziskave kažejo do štirikrat večje tveganje za pojav depresivnosti v nasprotnem primeru) (Ager in Strang, 2008). Obenem so za proces integracije izjemno pomembni t.i. socialni mostovi, torej vezi z avtohtonim prebivalstvom (gostitelji). Kot pozitivne primere interakcije begunci izpostavljajo že majhna dejanja prijaznosti, kot je pozdrav ali nasmeh (Hosseini in Punzi, 2021). Izključevalen oziroma nesprejemajoč odnos do manjšine (v našem primeru prišlekov) se v raziskavah kaže kot nedvoumen znak tveganja za konflikte (Ager in Strang, 2008). Za boljše povezave med novodošlim in domačim prebivalstvom so pomembne skupne aktivnosti kot so učenje, športi involuntersko delo (Hosseini in Punzi, 2021; Ager in Strang, 2008). Socialne povezave označujejo povezanost posameznikov z državnimi strukturami kot so državne službe (npr. zdravstvo). Dejsto je, da je za enakovredno povezanost beguncev z državnimi službami potrebno več truda kot za domače prebivalstvo, na primer že zaradi jezikovnih preprek (Ager in Strang, 2008).

2. Facilitatorji

Pomembni so tudi t. i. facilitatorji, torej dejavniki, ki omogočajo samo vključevanje v družbo, pletenje vezi z domačim prebivalstvom in uspešno delovanje v novem okolju. To sta poznavanje jezika in kulture ter varnost in stabilnost (Ager in Strang, 2008). Kulturne kompetence tako predstavljajo izjemno pomembno področje, saj je jezik temelj interakcije v povezavi z novim okoljem. Pogosto se zgodi, da se begunci zaradi osredotočanja na kratkoročne cilje (kjer sta zaposlitev in denarna sredstva pogosto na prvem mestu) ne posvetijo učenju novega jezika, saj bi to vzelo preveč časa in sredstev. Zato se raje zadovoljijo z manj zahtevnimi zaposlitvami, kar kasneje dodatno prispeva k nižjemu socialnemu statusu (Sanders idr., 2019). Kulturna kompetentnost in znanje vključujeta tudi vrsto drugih znanj kot so navade, norme in neverbalna komunikacija. Tako se v veliki meri kaže pomen zgodnje integracije, torej prvih stikov z novo kulturo od trenutka vstopa v državo, saj so prosilci za azil v azilnih domovih izločeni iz nove kulture bivanja kot tudi od primarne skupnosti. V besedah enega izmed azilantov: ” They call them integration houses and I have never met an Austrian inside the house except the staff. (ECRE 1999a, v Ager in Strang, 2008). Ena od možnih rešitev se kaže v pozitivni praksi projekta NewBees (opisan spodaj). Varnost in stabilnost sta močno povezani z urejenim prebivališčem, njuno pomanjkanje pa je temeljni razlog za migracijo posameznikov. Pogosto tudi v novih državah prebivanja priseljenci ne zadovoljijo svojih potreb po varnosti in stabilnosti. Problematika nižjega socialnega statusa azilantov ponavadi prinaša težave pri iskanju ustreznega prebivališča tako zaradi diskriminacije in možnih rasnih konfliktov kot tudi zaradi nižjih finančnih zmožnosti in posledično bivanja v potencialno nevarnejših soseskah. Psihološke posledice so lahko toliko hujše tudi zaradi zmanjšane psihološke odpornosti posameznikov, ki so bili v času pred, med in po migraciji skoraj gotovo žrtve travmatičnih dogodkov (Hynie, 2018b; Alisic in Kartal, 2019).

3. Označevalci in načini doseganja integracije

‘Označevalci in načini doseganja’ uspešne integracije  (ang. markers and means) pod katere avtorja Anger in Strang (2008) uvrstita zaposlitev, prebivališče, izobrazbo in zdravje so po eni strani znak uspešne integracije, hkrati pa tudi potencial za nadaljno uspešno integracijo. Zaposlitev se najpogosteje omenja v kontekstu integracije prišlekov, saj nudi ekonomsko neodvisnost, možnost načrtovanja prihodnosti, stike z gostiteljsko kulturo in razvoj jezikovnih spretnosti (Ager in Strang, 2008), prihodki pa predstavljajo močno determinanto duševnega zdravja (Hynie, 2018b). Situacije v katerih se znajdejo begunci pogosto vključujejo mnoge prepreke uspešnega pridobivanja zaposlitve, kot sta neznanje državnega jezika in nezmožnost dokazovanja kompetenc, saj dokaze v begu/strahu za življenje pustijo za seboj. Tako so pogosto odvisni od programov, ki priseljence uvajajo v skupnost in na trg dela. Poleg tega na njihov zaposlitveni status močno vpliva begunska politika države, ki pogosto prosilcem za azil ne omogoča zaposlitve. Zaradi dolgotrajnega procesa zaposlitve so begunci obsojeni na čakanje, medtem ko bi se proces njihove integracije že lahko začel. Pogost predsodek državljanov je, da so begunci finančno breme njihovi državi, hkrati pa sam aparat države ne dopušča njihovega vključevanja v pridobitno dejavnost. Zanimiva praksa na tem področju je projekt NewBees, ki je začel povezovati čakalce na azil ter bodoče zaposlovalce preko prostovoljnega dela. Znotraj projekta so se učili jezika, delovne etike nove kulture, delovnih veščin ter kompetenc, pomembnih za kasnejše vključevanje na delovni trg (Dresen, 2019).

Prebivališče ima na pomembno funkcijo zagotavljanja občutka varnosti. Pomanjkanje varnosti je glavni razlog za migracijo prebežnikov, zato je varno prebivališče izrednega pomena za begunce. Pomembne učinke na mentalno stanje imajo tudi stalnost prebivališča, primerna velikost in varnost soseske. Našteti pogoji so v primeru beguncev navadno težje dosegljivi. Ti si namreč zaradi svojega slabšega socialnega statusa pogosto ne morejo privoščiti dobrih življenskih pogojev, poleg tega pa so v procesu najema lahko žrtve diskriminacije (npr. najemodajalci od njih zahtevajo priporočilna pisma) (Hynie, 2018b; Ager in Strang, 2008).

Področje izobrazbe predstavlja očiten temelj za kasnejšo zaposlitev, poleg tega pa predstavlja priložnost za stike z domačim prebivalstvom ter usvojitev novega jezika. V procesu izobraževanja potrebujejo pribežniki posebno pozornost – ne le zaradi pomoči pri učenju jezika in razumevanju učnega sistema, temveč tudi zaradi možnosti diskriminacije in sovraštva (Ager in Strang, 2008). Kulturne razlike predstavljajo prepreke tudi na področju zagotavljanja zdravja (nepoznavanje pravic, drugačne norme), ki je gotovo temelj blagostanju posameznikov. Priseljencem je torej potrebno razumljivo predstaviti njihove pravice in delovanje sistema ter omogočiti morebiti potrebno prevajanje (Kayembe, 2019).

4. Temelj integracije

Kot temelj integracije sta Ager in Strang (2008) opredelila področje državljanstva in pravic, kar je razvidno tudi iz Slike 1. Zakonodaja gostiteljske države je najmočnejši temelj integraciji, saj bo beguncem bodisi podelila pravice in jim omogočila integracijo bodisi jim posebnega statusa ne bo priznala in jih bo s tem odrinila na rob družbe. Področje državljanstva in pravic vključuje tudi prepričanja naroda o temeljnih vrednotah in nacionalni identiteti, s tem pa prevladujoče vzorce sprejema priseljencev (multikulturalizem ali segregacija) (Ager in Strang, 2008). Zakonodaja o državljanskih in begunskih tematikah predstavlja temelj, ki podeljuje pravice prosilcem za azil in posameznikom s statusom begunca. Hkrati z odnosom države do njih morda vpliva tudi na odnos državljanov do samih azilantov. Možnost integracije beguncev je tako v veliki meri določena prav z begunsko politiko, ki močno oblikuje njihov socialni in materialni kontekst (Hynie, 2018a).

GOSTITELJSKA ”DOBRODOŠLICA” KOT FAKTOR AKULTURACIJE

Pravice, ki jih z določenim statusom dobi oseba, so v primeru prosilcev za azil precej omejujoče (npr. nezmožnost dostopa do delovnega trga). Begunce se pred pridobitvijo azila do neke mere tudi kriminalizira, saj morajo ‘dokazovati svojo nedolžnost’ in istovetnost dokler jim država ne podeli statusa, medtem pa prebivajo v ograjenih domovih, kjer se jim omejuje gibanje. Tako ravnanje je močno sporočilo, tako za begunce, kot tudi za domačo skupnost, kjer lahko opazimo porast rasnih napetosti (Ager in Strang, 2010). Poleg tega državne strategije močno vplivajo na javno dojemanje  in odnos do beguncev tudi preko medijev in komunikacijskih kampanj ter tako posredno vplivajo na odnos med pripadniki skupnosti in prišleki (Casati, 2017; Mulvey, 2010, v Hynie, 2018a). Proces integracije se  začne s prihodom v državo (Ager in Strang, 2010), ograjevanje in diskriminacija pa ne predstavljata najboljšega začetka uvajanja posameznika v novo socialno skupino, kjer naj bi si ta izgradil novo identiteto. Bolj inkluzivne integracijske politike so v preteklosti že pripomogle k oblikovanju bolj pozitivnega odnosa do imigrantov (Callens in Meuleman, 2017, v Hynie, 2018a). Pomembni akulturacijski faktorji, kot sta na primer proces določanja statusa in dostop do storitev in socialne podpore, s še drugimi dejavniki vzajemno delujejo na psihološko ter sociokulturno prilagoditev posameznika (Allen idr., 2006, v Alisic in Kartal, 2019).

Vidimo lahko torej, da je akulturacijska strategija, ki ji bodo prišleki podvrženi, močno odvisna od pogojev, ustvarjenih v gostiteljski kulturi, tako pa lahko razložimo različne načine sobivanja različnih kultur kot so ‘melting pot’ princip (asimilacija vseh nedominantnih skupin), segregacija ali izključitev (zaželena je separacija manjšine) in multikulturalizem (zaželena in spodbujana je kulturna raznolikost) (Berry 2006a, v: Alisic in Kartal, 2019). Integracija je dvosmeren proces, v katerem mora biti begunec pripravljen spremeniti svoj način življenja, skupnost pa mora biti pripravljena prilagoditi svoje institucije in biti sprejemajoča. Pozitivni primeri integracije je mesto Riace (2000), v katerega je prišlo 300 beguncev. Ti so oživili lokalno gospodarstvo in zapuščene hiše. Prav tako pozitivni primer integracije predstavlja mesto Utica, kjer je vsak šesti prebivalec migrant. Mesta kot sta Riace in Utica kažejo na to kako uspešen je lahko proces ustvarjanja preoblikovane skupnosti ob pripravljenosti lokalne skupnosti (Scott Smith, 2008). Gledanje na begunce kot na grožnjo, ki bo ogrozila način življenja ter njihova dehumanizacija, v smislu doživljanja ”out-group” posameznikov kot bitij brez občutkov, upanj in skrbi zmanjšujejo inhibicijo proti krutemu obnašanju (Bandura idr., 1996, v McLoughlin in Over, 2019). DeBono (2018) poudarja, da imajo spremljajoči konteksti, kot je označevanje dogajanja kot begunske krize ter kriminalizacija beguncev (zapiranje, omejevanje svobode gibanja) velik vpliv na dehumanizirano dojemanje beguncev (Hynie, 2018a). Dehumanizirano nanašanje na begunce se je v preteklosti pojavilo tudi v besednjaku politikov med begunsko krizo v Evropi (Bruneau idr., 2017, v McLoughlin in Over, 2019). Poleg institucionalnih sprememb so tako pomembni tudi bolj direktni pristopi k izobraževanju skupnosti o položaju beguncev, kot na primer kulturne edukacije in anti-diskriminacijska ozaveščanja. Spodbujanje empatije je ključen element pri grajenju pozitivnega odnosa do »out-group« posameznikov ter nižanju predsodkov (Pedersen idr., 2011, v Hynie, 2018a). Zelo koristno bi bilo verjetno tudi izobraževanje skupnosti o nekaterih prednostih migracij kot so kulturna diverziteta, večanje delovne sile ter pomlajevanje populacije (Zubikova, 2020). Sanders idr. (2019) v sklopu vedenjske znanosti poudarjajo, da so posamezniki pogosto nagnjeni k uporabi hitrega in avtomatičnega sistema 1 in s tem k osredotočanju na kratkoročne prednosti, s čimer se na primer domače prebivalstvo fokusira na kratkoročne investicije, predvsem finančne, namesto, da bi pomislili na dolgoročne prednosti. Kot pozitivna praksa se je na primer izkazalo že samo vzpostavljanje indirektnega stika pri otrocih preko branja zgodbic o pozitivnih stikih s pripadniki drugih etničnih skupin, kar je rezultiralo v višji strpnosti do teh etničnih skupin (Cameron idr., 2006; Vezzali idr., 2012, v McLoughlin in Over, 2019). Za najbolj koristno se s kaže sama izkušnja sobivanja s priseljenci  (Ager in Strang, 2010; Scott Smith, 2008; Hynie, 2018a) ali pa lastna izkušnja migracijskega procesa (tudi posredno, preko sorodnikov). Slednja zviša empatijo in razumevanje (Scott Smith, 2008). Po drugi strani si tudi begunci želijo seznanjanja s kulturo svojega novega okolja, stika z njegovimi vrednotami in ljudmi. To so na primer na Švedskem v praksi izvajali v prostovoljskem druženju mladih beguncev s švedskimi starostniki. Tako so begunci lahko osvajali nov jezik pri tem pa spoznavali delovanje, vrednote in norme svoje nove skupnosti (Hosseini in Punzi, 2021).

Tako velika sprememba bivalnega prostora, ki vključuje premike v kulturnem, jezikovnem, vrednotnem in normativnem smislu, je pravzaprav tudi sprememba identitete. Izkušnje so pokazale, da je zelo pomembno, ali je država prihoda ciljna destinacija beguncev, saj morajo ti imeti željo integrirati se v državo prihoda (Ager in Strang, 2010). Če je želja prišleka, da se vključi kulturo, si bo želel novemu okolju pripadati, rasti in se v njem razvijati, biti neodvisen, v njem sodelovati in predvsem prispevati novi domovini (Hosseini in Punzi, 2021; Ager in Strang, 2008). Begunci poročajo o tem, da si želijo j vračati svoji  novi domovini in pokazati svojo hvaležnost (Hosseini in Punzi, 2021), pa naj bo to v smislu plačevanja davkov, soodločanja ali prostovoljstva. Z mikrosocialne perspektive se integracija migrantov dotika individualnih procesov, v smislu notranjih ciljev posameznika, lastnih želja in sanj (Hosseini in Punzi, 2021) ter predvsem lastne odločitve po vključevanju v novo skupnost (Zubikova, 2020; Hosseini in Punzi, 2021). Prišleki morajo v stiku z novo kulturo in ob gotovi težnji po ohranjanju prenekaterih vidikov sebe, graditi svojo lastno identiteto, ki je kombinacija obeh kultur (Hosseini in Punzi, 2021). Obenem pa spremembe vključujejo tudi domače prebivalstvo, ki bo soočeno z nekaterimi novimi pogledi, navadami in normami. Grajenje nove identitete bo torej potrebno tudi na strani gostiteljev, saj migranti ob tem, ko se integrirajo v kulturo, hkrati spremenijo le to (ECRE 1998: 13, v Ager in Strang, 2010). Vendarle so spremembe in razvoj (edina) stalnica družbe, s stalno spreminjajočim kontekstom in stikom mnogoterih identitet (Ager in Strang, 2010). Obenem pa so prehitre spremembe škodljive tako za posameznika kot za celotno družbo samo, ki vseeno potrebuje določeno stopnjo kohezije. Čeprav lahko zanikamo, da je za kohezivno družbo nujno potrebna popolna enakost članov in je res, da enakopravnost ne bi smela biti razumljena kot uniformnost (Meer, 2019), pa se na tem mestu odpre vprašanje, do kolikšne mere si naj posamezniki delijo vrednote in prizadevanja, da lahko govorimo o uspešni integraciji.

Možnosti uspešne integracije se kljub obstoječim izzivom in vprašanjem svitajo na obzorju, v prihodnosti  pa bo potrebna velika pozornost gostujočih držav tako na makro (pravni in legalni), kot tudi na mikro (predsodki, odprtost, diskriminacija) ravni. V humanitarni želji po izogibu prenatrpanih taborišč ljudi, ki bivajo v pomanjkanju temeljnih človekovih pravic, v prihodnosti, bi lahko Evropa ”krizo sprejema” spremenila v pozitivno integrativno prakso. Pomoč na področju socialnih vezi, osvajanja jezika, zaposlitve, prebivališča in zdravja je mogoča ter nujna za uspešnejšo integracijo posameznikov. Izredno pomembna so tudi nadaljnja prizadevanja k identifikaciji faktorjev, ki vplivajo na proces akulturacije. Ob tem pa ne gre pozabiti, da je na drugi strani integrativnega procesa domače prebivalstvo, ki je v enaki meri potrebno pozornosti, razumevanja in predvsem edukacije. Svetovne migracije so zaradi naravnih družbenih dejavnikov dejstvo sedanjosti kot tudi prihodnosti. Večina svetovnih prebivalcev je potomcev migrantov, ki so na zdajšnje območje migrirali od drugod in tako smo posredno, preko naših prednikov, migranti prav vsi. Svetovno prebivalstvo pa bi v zavedanju enakosti človeških bitij lahko naredilo večji korak v izogib humanitarnim katastrofam in proti bolj vključujoči družbi.

Literatura

Ager, A. in Strang, A. (2008). Understanding Integration: A Conceptual Framework. Journal of Refugee Studies, 21(2), 166–191.

Ager, A. in Strang, A. (2010). Refugee Integration: Emerging Trends and Remaining Agendas. Journal of Refugee Studies, 23(4), 589–607 .

Alisic, E. in Kartal, D. (2019). The role of trauma and cultural distance in refugee integration V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 133–130). De Gruyter.

Dresen, A. (2019). The practice of newcomer integration and importance of perspectives. V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 183–192). De Gruyter.

Heilinger, J. C. (2019). Newcomer integration, individual agency and responsibility. V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 131–148). De Gruyter.

Hosseini, M. in Punzi, E. (2021). Afghan unaccompanied refugee minors’ understandings of integration. An interpretative phenomenological analysis. Smith College Studies in Social Work. Advance online publication.

Hynie, M. (2018a). Refugee integration: Research and policy. Peace and Conflict: Journal of Peace Psychology, 24(3), 265–276.

Hynie, M. (2018b). The Social Determinants of Refugee Mental Health in the Post-Migration Context: A Critical Review. The Canadian Journal of Psychiatry , 63(5), 297–303.

Kayembe, D. B. F. (2019). Understanding the challenges of integration from the refugee perspective. V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 41–50). De Gruyter.

McLoughlin, N. in Over, H. (2019). Less “human” than us: dehumanisation as a psychological barrier to the integration of migrants. V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 99–112). De Gruyter.

Meer, N. (2019). The legacies of race and postcolonialism: Taking responsibility for migration. V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 51–64). De Gruyter.

Podesta, J. (2019). The climate crisis, migration, and refugees. The climate crisis, migration, and refugees (brookings.edu)

Sanders, J. G., Castle, E., Tan, K. in Jenkins, R. (2019). Applying behavioural science to refugee integration. V S. Karly Kehoe, E. Alisic in J. C. Heilinger, Responsibility for Refugee and Migrant Integration (str. 165–182). De Gruyter.

Scott Smith, R. (2008). The Case of a City Where 1 in 6 Residents is a Refugee: Ecological Factors and Host Community Adaptation in Successful Resettlement. American Journal of Community Psychol, 42(3-4), 328–342.

UNHCR (2021). What is a refugee. https://www.unhcr.org/what-is-a-refugee.html

UNHCR (2021). Figures at a glance. https://www.unhcr.org/figures-at-a-glance.html

Zubikova, A. (2020). Assessment of the Immigrants Integration Level in the New Member States of the EU in 2009–2018. Journal of International Migration and Integration, 22(3), 635–652.

Photo: Taja Gonza

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *