Zakaj uživamo v gledanju žalostnih filmov?

Eno od najbolj perečih vprašanj s področja zabavne industrije je, zakaj žalostne in tragične vsebine v ljudeh sprožajo užitek in zadovoljstvo (Ahn idr. 2012). S tem na videz paradoksalnim odnosom so se ukvarjali že starogrški in razsvetljenski misleci (Oliver, 1993). Kako pa paradoks uživanja v žalostnih vsebinah (natančneje filmih) razlaga sodobna psihološka znanost?

Že od antičnih časov velja tragedija za priljubljeno vrsto zabave v obliki knjig, gledaliških predstav ali filmov (Oliver idr., 2000). Videti trpljenje druge osebe, četudi je ta izmišljena, v splošnem ne velja za razvedrilno. Kljub temu pa ljudje množično posegamo po medijskih vsebinah, ki vključujejo boleče, neprijetne in žalostne prizore (Ahn idr. 2012). V povezavi s tem se je v psihologiji vzpostavil pojem sad-film paradox ali paradoks uživanja v žalostnih filmih (Oliver, 1993). Paradoks opisuje kontradiktorno situacijo, ko oseba ob gledanju žalostnega filma občuti užitek, zadovoljstvo ali srečo (Schramm in Wirth, 2010). Znanstveniki torej skušajo razvozlati vprašanje, kako lahko čustvo z negativno valenco, kot je žalost, sovpada z estetsko všečnostjo in celo užitkom (Hanich idr., 2014).

Žalosten film (ang. sad film, tearjerker) je film, ki prikazuje tragične zgodbe in vzbuja čustveno bolečino, žalost in bridkost (Oliver idr., 2012). V slovenščini tak film označujemo kot dramo ali tragedijo. Pogosto ima nesrečen konec, ki žalost še dodatno poglobi (Schramm in Wirth, 2010). Čeprav so čustveni odzivi ob gledanju filmov tega žanra v nasprotju s splošnim nagnjenjem ljudi, da bi se čim bolje počutili in se izogibali bolečim situacijam (Freud, 1960, v Goldenberg idr., 1999), so žalostni filmi izjemno priljubljeni. Kar nekaj svetovno uspešnih filmov je tragedij: V vrtincu (1939), Doktor Živago (1965) in Titanik (1997) na primer spadajo med deset najbolje prodajanih filmov vseh časov (Box Office Mojo, b. d.; Knobloch-Westerwick idr., 2013). V prispevku bom iskala odgovor na vprašanje, zakaj ljudje tako radi in z užitkom gledamo filme, ki sprožajo neprijetna čustva in odzive.

Številni avtorji so skušali razvozlati omenjeni paradoks s pomočjo različnih razlag. V splošnem naj bi veljalo, da v žalostnih filmih bolj uživajo ženske kot moški (de Wied idr., 1995; Oliver idr., 2000), enako velja za osebe z visoko izraženo empatijo ali drugimi lastnostmi, ki so pomembne za medosebne odnose (Oliver, 1993). Prav tako ljudje z višje izraženim iskanjem vzburjenja bolj uživajo v negativni razvnetosti ob gledanju žalostnega filma kot tisti z nižje izraženim (Zuckerman, 1979).

V primeru, da se sicer tragičen film srečno konča, paradoks uživanja v žalostnih filmih pojasnjujeta teorija afektivne dispozicije in teorija prenosa vzburjenja (Hanich idr., 2014). Teorija afektivne dispozicije (ang. affective disposition theory) predpostavlja, da ob gledanju filma oseba opazuje dejanja posameznih junakov in glede na lastne moralne principe presoja njihovo ravnanje. Na podlagi tega razdeli junake na tiste, ki so ji všeč, in tiste, ki ji niso. Za všečne junake gledalec predpostavlja in upa, da bodo uspeli, nevšečnim pa privošči neuspeh oziroma poraz. Užitek ob filmu torej odvisen od tega, ali je razplet v skladu s posameznikovimi upi in pričakovanji ali ne. Če všečni junak doseže uspeh, na katerega je gledalec upal, nevšečni pa je poražen, to vodi v olajšanje in užitek ter obratno. To je osnovna formula teorije afektivne dispozicije. Sledijo ji številne Hollywoodske uspešnice, v katerih se pogumni protagonisti bojujejo proti zlobnim antagonistom in jih na koncu tudi premagajo (Raney idr., 2009).

Prav tako paradoks uživanja v žalostnih filmih s srečnim koncem objasnimo z Zilmannovo že omenjeno teorijo prenosa vzburjenja (ang. excitation-transfer theory) (Hanich idr., 2014). Filmi, ki v nas vzbujajo neprijetna čustva, navadno vključujejo gledalcem všečne protagoniste, ki se znajdejo v boleči in zanje neugodni situaciji. Ko gledalci vidijo protagonista v bolečini ali (življenjski) nevarnosti, to v njih sproži stanje empatične disforije. V primeru srečnega razpleta se gledalci temu kognitivno prilagodijo, hkrati pa so še vedno vzburjeni od predhodnega neprijetnega dela zgodbe. Tu pride do preskoka: vzburjenost, nastala kot posledica »bolečih« filmskih prizorov, ojača pozitivne občutke ob srečnem koncu (de Wied idr., 1995). Gledalci so na primer tekom filma jezni in vznemirjeni, ker zlobnež rani dobrega protagonista, začetno vzburjenje pa kasneje ojača gledalčevo zadovoljstvo ob kaznovanju zlobneža. Disforija se tako pretvori v evforijo (Hofer in Wirth, 2012), kar nas spodbudi k na videz paradoksalnemu poseganju po vsebinah, ki v nas primarno vzbujajo negativna čustva.

Še vedno pa ostaja nerazrešeno vprašanje, kako pojasniti užitek ob žalostnem filmu, ki se ne konča srečno. V tem primeru je paradoks uživanja v žalostnih filmih še toliko večja uganka. Številni avtorji, ki so se ukvarjali s tem vprašanjem, so opazili razliko med neposrednim čustvenim odzivom na film in t.i. metaodzivom (Mayer in Gaschke, 1988). Čustva lahko torej občutimo na dveh nivojih: na neposrednem in na posrednem. Slednji vključuje vtise in čustva o prvotno vzbujenem čustvu (Oliver, 1993). Ob gledanju žalostnega filma, ki v nas sproža negativna čustva, ta kognitivno presodimo (Hofer in Wirth, 2012). Rezultat so meta-emocije ali »čustva o čustvih« (Gottman idr., 2013), ki pa se po valenci lahko razlikujejo od prvotnega čustvenega odziva. Prav v tem se skriva ena od možnih rešitev paradoksa. Čeprav je žalost čustvo z negativno valenco, se ta z meta-presojo lahko spremeni v meta-emocijo s pozitivno valenco (Hofer in Wirth, 2012; Schramm in Wirth, 2010). Če torej žalost (ali neko drugo negativno čustvo) pozitivno vrednotimo, je njeno doživljanje za gledalca zadovoljujoče in ob tem uživa (Hanich idr., 2014; Hofer in Wirth, 2012; Oliver, 1993). Tega ne gre razumeti v smislu mazohizma. Žalost  pozitivno doživljamo zaradi meta-presoje, saj ta lahko zavzema razmišljanje o lastnem življenju (Schramm in Wirth, 2010), povezovanje filma z lastnimi negativnimi izkušnjami, ganjenost nad lastnimi sposobnostmi čustvovanja (Schaller, 1993, v Hofer in Wirth, 2012) in podobno.

Še eno od možnih pojasnil uživanja v gledanju žalostnih filmov je teorija upravljanja groze (ang. terror-management theory) (Hanich idr., 2014). Ta predpostavlja, da ljudje za upravljanje in nadzorovanje strahu o neizogibnosti (posameznikove) smrti uporabljamo zapletene strategije (Goldenberg idr., 1999). Žalostni filmi pogosto vsebujejo prizore, ki prikazujejo umiranje in smrt. Skoznje se lahko gledalec posredno in »na varen način« sooči s strahovi, ki zadevajo našo minljivost (Hanich idr., 2014). Filmi namreč ne ogrožajo gledalčeve varnosti, prav tako ne predstavljajo direktne grožnje njegovemu obstoju, saj umirajoča ali umrla oseba ni gledalec sam, temveč nekdo drug. Filmi, ki prikazujejo umiranje, služijo kot neke vrste varovalni dejavniki strahu pred smrtjo (Goldenberg idr., 1999). Osebi pomagajo pri premagovanju strahu in jo olajšajo, kar lahko vodi do zadovoljstva, zadoščenja in uživanja v takšnih oblikah zabave.

Ahn s sodelavci (2012) trdi, da uživanje v žalostnem filmu vpliva na to, kako resničen se nam zdi film in v kolikšni meri se vanj vživimo. Rezultati študije so pokazali, da se ljudem film zdi resničen zato, ker se ob njegovem ogledu porajajo občutki žalosti in ne obratno, kot bi morda pričakovali. V primeru dram in tragedij boleča zgodba primarno sproža žalost, zato so se znanstveniki omejili le na to čustvo. To seveda ne pomeni, da se nam film zdi resničen samo v primeru doživljanja občutkov žalosti. Po mnenju omenjenih raziskovalcev torej ljudi ne zabava nesrečna usoda likov, temveč prepričljiva zgodba, ki se jim zdi resnična (Ahn idr., 2012).

Oliver s sodelavci (2009, v Hanich idr., 2014) zagovarja, da večina žalostnih filmov presega zgolj prikazovanje žalosti in trpljenja ter njunega vzbujanja pri občinstvu. Žalostni filmi prikazujejo več kot le tragedijo. Zgodbe razkrivajo globino življenja, se dotikajo moralnih vprašanj, vrednot, načel (Oliver idr., 2009, v Hanich idr., 2014) in na ta način gledalcu nastavljajo ogledalo, preko katerega zrcali osebne težave in razmišlja o smislu življenja (Hanich idr., 2014). Nemalokrat tragični filmi vključujejo junake, ki poosebljajo določene vrednote (na primer altruizem, požrtvovalnost, zvestoba). Ob izpostavljenosti prizorom, ki prikazujejo izjemna moralna dejanja (na primer revna starka odstopi lačnemu otroku svoj kos kruha) se v nas vzbudi čustvo, imenovano povzdignjenost (ang. elevation). Gre za zapleteno kombinacijo tako pozitivnih kot negativnih čustev, ki se sproži, ko smo priča izredno krepostnim dejanjem. Po mnenju znanstvenikov naj bi prav to čustvo igralo ključno vlogo pri skrivnosti uživanja v tragičnih filmih s tovrstno vsebino (Oliver idr., 2009). Resna in žalostna vsebina v nas preko povzdignjenosti sproži globoke občutke zadoščenja in hvaležnosti, hkrati pa nas spodbuja k razmišljanju o našem obstoju in nas celo motivira, da utelesimo moralne kreposti, kot je biti boljši človek in pomagati  drugim (Oliver idr., 2012). S te perspektive torej ne govorimo o užitku kot v hedonskem, ampak evdajmonskem pogledu (Knobloch-Westerwick, idr., 2013).

Še zadnja od izbranih obrazložitev pravi, da ljudje v gledanju žalostnega filma uživamo preprosto zato, ker se nas ta dotakne oziroma nas gane (Hanich idr., 2014). V določenih pogledih je rešitev paradoksa s perspektive ganjenosti sorodna predhodno opisani razlagi. Avtorji se strinjajo, da žalostni filmi spodbujajo razmišljanja o smislu življenja. Vendar Hanich s sodelavci (2014) trdi, da je za uživanje v žalostnem filmu dovolj že sam občutek ganjenosti, ki ni odvisen do socialnih ali kognitivnih komponent. Na tem mestu se lahko spomnimo še razlage dojemanja realističnosti filmske vsebine (Ahn idr., 2012). Če ganjenost res ni odvisna od kognitivnih komponent, bi lahko rekli, da oseba lahko občuti ganjenost tudi, če drame ali tragedije ne zaznava kot resnične. Čeprav ganjenost pogosto povezujemo s pozitivnimi občutki, študije kažejo, da ljudje ob tem poročajo tako o občutkih veselja ali radosti kot tudi o žalosti (Tokaji, 2003). S podobno opredelitvijo smo se srečali pri povzdignjenosti, le da se ganjenost ne pojavi nujno v situaciji moralne ekscelence. Čeprav govorimo o mešanem čustvu, je za večino ljudi izkušnja ganjenosti pozitivna. Večja kot je žalost, ki jo gledalci občutijo ob tragičnem filmu, bolj so ganjeni in zato tudi občutijo večje zadovoljstvo ali užitek (Hanich idr., 2014).

Čeprav paradoks med žalostno vsebino in užitkom ali zadovoljstvom, ki ju sproža, mislece in znanstvenike bega že stoletja, je sodobna psihologija ponudila široko paleto razlag tega fenomena. Pri vseh zaključkih moramo upoštevati, da na čustveni odziv in posledično uživanje ob filmu vpliva še kopica drugih dejavnikov, ki zadevajo film kot tak, kot so glasbena podlaga, igralska zasedba, posebni učinki, kostumografija in drugi (Schramm in Wirth, 2010; Cupchik, 2001, v Oliver idr., 2012). Hkrati imajo pri tem pomembno vlogo tudi posameznikove individualne značilnosti in predhodne izkušnje (Schramm in Wirth, 2010).

Mlada režiserka, producentka in fotografinja Maria Tusar je film opisala kot »izvrstno orodje za poigravanje s čustvi in z mislimi ljudi.« Žalostni filmi se z našimi čustvi poigravajo na ta fenomenalni način, da mešanico pozitivnih in negativnih čustev navsezadnje pretvorijo v izpopolnjenost, zadovoljstvo in užitek. V tem je lepota tega žanra in razlog, da nas drame in tragedije vedno znova izvabljajo v kinodvorane.

Literatura:

Ahn, D., Jin, S. A. A., in Ritterfeld, U. (2012). Sad movies don’t always make me cry. Journal of Media Psychology, 24(1), 9–18.

Box Office Mojo. (b. d.). Top Lifetime Adjusted Grosses. https://www.boxofficemojo.com/chart/top_lifetime_gross_adjusted/?adjust_gross_to=2020

de Wied, M., Zillmann, D., in Ordman, V. (1995). The role of empathic distress in the enjoyment of cinematic tragedy. Poetics, 23(1-2), 91–106.

Goldenberg, J. L., Pyszczynski, T., Johnson, K. D., Greenberg, J., in Solomon, S. (1999). The appeal of tragedy: A terror management perspective. Media Psychology, 1(4), 313–329.

Gottman, J. M., Katz, L. F., in Hooven, C. (2013). Meta-emotion: How families communicate emotionally. Routledge.

Hanich, J., Wagner, V., Shah, M., Jacobsen, T., in Menninghaus, W. (2014). Why we like to watch sad films. The pleasure of being moved in aesthetic experiences. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts, 8(2), 130–143.

Hofer, M., & Wirth, W. (2012). It’s right to be sad: The role of meta-appraisals in the sad-film paradox—A multiple mediator model. Journal of Media Psychology: Theories, Methods, and Applications, 24(2), 43–54.

Knobloch-Westerwick, S., Gong, Y., Hagner, H., in Kerbeykian, L. (2013). Tragedy viewers count their blessings: Feeling low on fiction leads to feeling high on life. Communication Research, 40(6), 747–766.

Mayer, J.D. in Gaschke, Y.N. (1988). The experience and meta-experience of mood. Journal of Personality and Social Psychology, 55, 102–111.

Oliver, M. B. (1993). Exploring the paradox of the enjoyment of sad films. Human Communication Research, 19(3), 315–342.

Oliver, M. B., Hartmann, T., in Woolley, J. K. (2012). Elevation in response to entertainment portrayals of moral virtue. Human Communication Research, 38(3), 360–378.

Oliver, M. B., Weaver, III, J. B. in Sargent, S. L. (2000). An examination of factors related to sex differences in enjoyment of sad films. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 44(2), 282–300.

Raney, A. A., Schmid, H., Niemann, J., in Ellensohn, M. (2009). Testing affective disposition theory: A comparison of the enjoyment of hero and antihero narratives [konferenčni prispevek]. The annual meeting of the International Communication Association, Chicago, Illinois. www.researchgate.net/publication/274710596_Testing_Affective_Disposition_Theory_A_comparison_of_the_enjoyment_of_hero_and_antihero_narratives  

Schramm, H., in Wirth, W. (2010). Exploring the paradox of sad-film enjoyment: The role of multiple appraisals and meta-appraisals. Poetics, 38(3), 319–335.

Tokaji, A. (2003). Research for determinant factors and features of emotional responses of “kandoh”(the state of being emotionally moved). Japanese Psychological Research, 45(4), 235–249.

Zuckerman, M. (1979). Sensation Seeking: Beyond the Optimal Level of Arousal. Lawrence Erlbaum Associates.

Photo: https://unsplash.com/photos/9lTUAlNB87M