Spolnost: zavedni in manj zavedni vplivi nanjo

Spolnost je ena izmed glavnih tem naše kulture, katere ravnanja izhajajo iz spolnega nagona. Kaj vse pa zares lahko vpliva na spolnost? Med glavne faktorje spadajo kultura, družina, prijatelji in šola, v zadnjih nekaj desetletjih pa narašča tudi vpliv medijev.

Vsak človek ima spolni nagon, njegova izraženost in vedenjske posledice pa so odvisne od številnih dejavnikov (Macourt, in Wren, 1985). Že Freud (1932) je opisoval razvoj spolnosti, pri čemer je predpostavljal, da so v obdobju razvoja otrokovega libida, za katerega je značilen Ojdipov kompleks, otroci ljubeče navezani na starša nasprotnega spola, medtem ko je njihov odnos do starša istega spola pretežno sovražen. Vendar pa spolni razvoj poteka nekoliko drugače, kot je to primarno opisoval Freud – prisotnih je veliko več dejavnikov, ki bodo izpostavljeni in podrobneje razloženi tekom članka. Spolnost (ang. sexuality) je ena izmed glavnih tem naše kulture, skladno s tem pa tudi ena glavnih tem humanističnih ved (Connel in Dowsett, 1998). Edinstvenost človeške spolnosti je v splošnem mogoče razložiti z njeno povezanostjo s čustvi, reproduktivnim uspehom, genitalno fiziologijo in intimnostjo (Ziogas idr., 2020). Ker se spolnost razlikuje med različnimi družbami in kulturami, je namen tega prispevka identificirati in preučiti ene izmed glavnih dejavnikov, ki (lahko) vplivajo na spolnost vsakega posameznika, kot tudi opozoriti na nekatere problematične vidike, saj se lahko samo dojemanje spolnosti in spolne identitete z zavedanjem teh problematičnih vidikov v družbi izboljša.

Opredelitev spolnosti in spolne identitete

Na začetku se lahko vprašamo, kako bi sploh opredelili spolnost. Če izhajamo iz definicije besede, spolnost zajema značilnosti in ravnanja, ki izhajajo iz spolnega nagona ali so povezani s spolnim nagonom (Fran, 2020).) Pojmujemo jo kot zmožnost oziroma sposobnost za občutenje spolnih občutkov, prav tako zajema tudi posameznikovo spolno orientacijo in v splošnem jo lahko povežemo s spolno aktivnostjo (Oxford Languages, 2021). Med spolne aktivnosti štejemo tisto, kar večina ljudi identificira kot spolni odnos – ne le koitus ali orgazem, temveč celoten spekter medosebnih in samostimulativnih možnosti. Pomemben pojem poleg spolnosti pa je spolna identiteta. Ta je pogosto opredeljena z izbiro spolnega partnerja (na primer heteroseksualnost, homoseksualnost in tako dalje), in prav spolnost je tudi temeljni dejavnik, ki določa istospolno usmerjenost (Schmidt in Voss, 2000; Sharpe, 2003).

Spolnost in spolne preference se velikokrat tudi (neustrezno) povezujejo z biološkim spolom posameznika. Pri ljudeh (in tudi nekaterih drugih primatih) so se ob reprodukcijskem namenu razvili tudi drugi motivi za spolno vedenje, katere so oblikovali in nanje vplivali kulturni dejavniki tako, da je posameznikova spolnost izražena na različne načine, ki pa se razlikujejo med kulturami in tudi skozi zgodovino (Bancroft, 2002).

Razvoj spolnosti

Na prehodni stopnji med otroštvom in mladostništvom se oblikuje spolna identiteta, pri čemer se posameznik sprva sprašuje, kakšen tip osebe ga spolno privlači, nato pa se sooči z vprašanjem, kakšen je kot spolna oseba (Bancroft, 2008). Spolnost postaja težava predvsem v adolescenci – deloma zato, ker so hormonske in somatske spremembe v puberteti povezane s spolnim vzburjenjem, hkrati pa drugim služijo kot signal, da je posameznik reproduktivno zrel. V tej fazi življenja je spolnost običajno vpeta v heteroseksualne odnose med vrstniki (Feldman in Brown, 1993). V splošnem se tudi verjame, da se spolni razvoj ustavi, ko ljudje dosežejo fizično zrelost, vendar pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Spolnost in njen razvoj je stalen proces prepoznavanja, sprejemanja in izražanja sebe kot spolnega bitja in ko se spreminjajo posamezniki, se spreminja tudi njihova spolnost. Ne glede na to, ali gre za izbiro partnerja, rojstvo otroka ali prilagajanje na staranje, je spolni razvoj vseživljenjski proces, ki vpliva na vse vidike našega življenja (Sharpe, 2003). 

Spolno skriptiranje in dejavniki človeške spolnosti

Koncept spolnega skriptiranja (ang. sexual scripting) se že vrsto let uporablja pri opisovanju spolnega vedenja. Je postopek razvijanja shem, ki jih posamezniki uporabljajo za organizacijo in obdelavo spolnih izkušenj. Ti skripti prispevajo k sistemu norm in prepričanj, ki vplivajo na posameznikovo oceno njegovega spolnega vedenja in dojemanja drugih. Razvijejo se z izpostavljenostjo spolnim sporočilom, ki se družbeno prenašajo na kulturni, medosebni in osebni ravni ter medsebojno sodelujejo – na teh ravneh so prisotni mnogi dejavniki, ki vplivajo na spolnost. Na kulturni ravni lahko govorimo o vplivu medijev, kar se tiče medosebnih odnosov pa lahko govorimo o vplivu družbe, vrstnikov in družine oziroma družinskih članov. Vsa ta spolna sporočila, ki izhajajo iz kulturne in medosebne ravni, pa se pretvorijo v spolno vedenje šele, ko se mladostniki s temi sporočili poistovetijo in jih v svoje skripte vključijo na osebni ravni (Moses in Kelly, 2016). 

Vsi ti dejavniki človeške spolnosti in njenih vedenjskih manifestacij so torej številni in različni. Prevladujoča kultura močno oblikuje raznorazne človeške norme, tabuje ter družbena pričakovanja ustreznega spolnega vedenja, ki posledično oblikujejo spolno vedenje posameznika (Bancroft, 2008). Spolne odnose med posamezniki močno določajo tudi vloge spolov in razlike v moči med spoloma, ki so prav tako kulturno pogojene (Bancroft, 2008). Na spolni razvoj, odnose in funkcijo lahko vplivajo družbeni dejavniki, ki vključujejo kulturno in versko identifikacijo, vpliv medijev in pa povezanost s spolnimi in političnimi subkulturami. Kultura lahko vpliva na vse vidike spolnosti – prepričanja glede ustreznega partnerja ali partnerjev, primerne starosti zakonske zveze ter primernega spolnega vedenja (Heinemann idr., 2016). Kulturalistična razlaga spolnosti poudarja predvsem pomen norm, ciljev in načel v življenju, kot sta hedonizem in osebna avtonomija v individualističnih družbah ter skupinska zvestoba in čustvena odvisnost v kolektivističnih kulturah (Ubillos idr., 2000). Individualistične kulture, kot so tiste v zahodni Evropi ali ZDA, torej cenijo avtonomijo in osebne cilje, za kolektivistične kulture, kakršne najdemo v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki, pa je pomembno izpolnjevanje družbenih dolžnosti. Občutki in iskanje individualnega užitka so pomembni elementi dobrega počutja individualističnih kultur. Zahodna kultura pa ima tudi krščansko tradicijo. V njej najdemo sožitje norm, ki poudarjajo monogamno, zvesto in zakonsko spolnost, ki je povezana s katoliškim in protestantskim pojmovanjem ljubezni, skupaj z raziskovanjem spolnosti, pridobivanjem užitka in samoizpolnitvijo – vse to pa so dejavniki, ki so povezani z individualizmom. Spolnost posameznika je tako zaznamovana s kulturo – vse prej omenjene značilnosti individualističnih ali kolektivističnih kultur so kasneje aplicirane v posameznikovo dojemanje spolnosti (Ubillos idr., 2000). Če izhajamo iz vpliva kulture lahko izpostavimo tudi postopek akulturacije. Na primer postati »zahodnjaški« je v mnogih skupnostih tudi sinonim za promiskuitetnost, kar pa lahko negativno vpliva na posameznikovo spolnost. V nekaterih primerih tudi uporaba drugega jezika ženski omogoči, da izrazi vprašanja, ki so bila v njenem izvornem jeziku tabuizirana (Heinemann idr., 2016).

Eden najpomembnejših virov norm in vrednot v določeni družbi so prav tako razne religije, ki so tudi zgodovinsko in sociološko povezane s kulturnimi razsežnostmi. Na primer protestantizem je povezan z individualizmom, muslimanska religija s kolektivizmom in katolicizem z izogibanjem negotovosti (Ubillos idr., 2000). Vrednote in tradicije s spolnim pomenom, rituali in prakso so prav tako bistveni deli mnogih religij. Tradicionalne vrednote, ki lahko omejujejo dostop do znanja o spolnosti oziroma spolnem odnosu, ali omejujejo spolno vedenje, lahko negativno vplivajo na spolnost s svojim vplivom na čustva, vključno z vzbujanjem krivde in tesnobe (Heinemann idr., 2016). Posamezniki iz kultur z visoko razdaljo moči (ang. power distance), kamor lahko umeščamo na primer muslimane, cenijo poslušnost žensk ter prav tako podpirajo avtokratska in avtoritarna stališča (Ubillos idr., 2000). Tudi spolna vzgoja vpliva na spolno funkcijo – pomanjkanje spolne vzgoje, ki se večinoma dogaja zaradi verskega tabuiziranja tem o spolnosti, lahko zaradi nezadostnega (po)govora o teh temah škoduje zdravemu spolnemu odnosu. (Rosenbaum, 2008; v Heinemann idr., 2016). Velikokrat se pri verskih vplivih na spolnost poroča o prisotnosti že prej omenjene spolne krivde ali sramu, na podlagi česar bi lahko zaključili, da verska prepričanja negativno vplivajo na spolnost, vendar pa stopnja vpliva verskih prepričanj in spoštovanja teh na spolno funkcijo še vedno ni znana (Heinemann idr., 2016). 

Kot je bilo že omenjeno, je spolnost družbena konstrukcija. Skupina vrstnikov posamezniku predstavlja pomemben vir spolnih vrednot, tako imenovanih »predpisov« in socialnih primerjav. Prav tako je pri tem pomembna šola, kjer mladostniki v povprečju preživijo od ene tretjine do približno polovico svojih budnih ur na povprečen šolski dan (Steele, 1999). Pogosto se pri spolni socializaciji otrok domneva tudi o vplivu staršev, saj imajo velik vpliv na vse druge vidike socializacije otrok (Feldman in Brown, 1993). Družina je tradicionalno obravnavana kot primarni socializacijski agent v otrokovem življenju, učitelj kulture in njenih nepisanih pravil (Steele, 1999). Ni pa popolnoma jasno, kako starši vplivajo na spolno vedenje svojih otrok. Na področju spolnosti ne obstajajo le močne norme zasebnosti, temveč imajo starši in otroci zelo malo neposredne komunikacije o spolnosti. Kar se pogovarjajo, pa je omejeno predvsem na opis samih reproduktivnih organov in spolno prenosljivih bolezni, ne pa na erotiko in medosebne vidike intimnosti (Feldman in Brown, 1993). Mnogi mladostniki so tudi poročali, da jim je neprijetno ali celo nemogoče s starši ali drugimi družinskimi člani govoriti o spolnosti (Barker in Rich, 1992). Čeprav so starši oziroma drugi pomembni odrasli v življenju večine najstnikov zelo pomembni, mladostništvo vseeno ostaja čas, ko se mladi obrnejo na svoje vrstnike in raziščejo, kdo so in kaj lahko pričakujejo od sveta. Skozi adolescenco najstniki od vrstnikov pridobivajo informacije o istospolnih (homoseksualnih) in heteroseksualnih odnosih. Šola ima za večino najstnikov sicer kompleksen pomen, vendar o sami spolnosti izvejo več na hodnikih kot pa v učilnici (Steele, 1999), saj spolna vzgoja v mnogih šolah primarno zajema le raznorazne taktike vzbujanja strahu in spodbujanja abstinence, obdelavo splošne anatomije ter zelo površno obdelano tematiko o spolno prenosljivih boleznih, ki mladostnikom ne omogoči dobrega vpogleda v tematike, ki so za tako imenovano varno spolnost ključnega pomena (Astle, 2021). Za večino mladostnikov so zato glavni vir informacij o spolnosti vrstniki ter filmi in revije za odrasle (Barker in Rich, 1992).

Mediji (zlasti televizija) so deležni velike pozornosti kot potencialno pomembni viri informacij o spolnosti in spolnih odnosih (Fisher idr., 2009). Pri tem pa so (množični) mediji vse bolj dostopen način, da ljudje spoznavajo in opazujejo spolno vedenje. Še posebej pomembni so lahko za mlade, saj ti razvijajo lastna spolna prepričanja in vzorce vedenja, starši in šole pa se še vedno odmikajo od razprav o spolnih temah, pri čemer so podane informacije pri spolni vzgoji zelo pomanjkljive ali celo zastarele, ne vključujejo mnogih aspektov spolnosti, kot je na primer spolni odnos med istospolnimi partnerji, tematik, ki se dotikajo tudi na primer analnega seksa in podobno (Brown, 2002; Astle, 2021). Splet ponuja veliko spolno eksplicitnih materialov, kot na primer spolnost in erotika v mnogih glasbenih videospotih (Lillie, 2002). Prav tako večina hollywoodskih filmov ni primerna za posameznike, mlajše od 16 let (R-rated filmi). Mladi še nikoli niso imeli tako enostavnega in neprestanega dostopa do necenzuriranih fotografij in posnetkov tako »pozitivnih« (ljubečih odnosov), kot tudi »negativnih« spolnih dejanj (nasilnih spolnih odnosov in tveganih oblik spolnih odnosov) preko različnih medijev, kot so na primer televizija, glasba, pornografska spletna mesta in revije (Brown, 2002; Massey idr., 2020). Televizijski program lahko ponuja tudi veliko priložnosti za učenje o spolnih težavah, ki pogosto niso na voljo drugje, na primer kako izvesti določeno spolno vedenje, kako se pogovoriti s potencialnim spolnim partnerjem in podobno (Fisher idr., 2009). Vendar pa so se najpogostejše oblike v zadnjih letih spremenile od revij, videoposnetkov, televizije in knjig do interneta. Obstoj interneta je privedel do tega, da mladi lahko kadarkoli in skoraj kjerkoli gledajo spolne vsebine, kar pa samo še poslabša pomanjkanje starostnih omejitev za ogled pornografije ali spolno eksplicitnih medijev (Massey idr., 2020). Izpostavljenost spolni vsebini na televiziji je povezana s spolnim vedenjem in prepričanji mladostnikov o njem (Fisher idr., 2009). Samo gledanje pornografije naj bi imelo vedenjske in čustvene učinke na mlade. Gledanje pornografije je povezano s spolnimi tveganji pri fantih in dekletih, kot so neuporaba kondomov, skupinski spolni odnosi ter uživanje mamil in alkohola med ali pred spolnim odnosom. Ni pa vse tako črno – ugotovljeno je namreč bilo, da se nekaterim mladim pornografija zdi koristna, poučna in celo navdihujoča (Massey idr., 2020). 

Za istospolno usmerjene posameznike, biseksualce in druge neheteroseksualne mlade je pornografija prav tako izpostavljena kot (včasih celo edini) vir izobraževanja in informacij. Pomanjkanje visokokakovostne literature na temo mladih in pornografije je največje, če pogledamo neheteroseksualne mlade. Heteronormativne konceptualizacije spola in spolnosti v šolski spolni vzgoji vodijo mlade, ki ne ustrezajo temu kalupu, v iskanje informacij drugje, na primer na internetu (Massey idr., 2020). 

Kljub poročanju o pozitivnih izobraževalnih učinkih pornografije ostaja veliko pomislekov glede njenih učinkov. Nekateri otroci in mladi se naučijo spolnega vedenja z opazovanjem vedenj, prikazanih v pornografiji, ta pa ponavadi moške prikazuje kot spolno dominantne nad ženskami in tako spodbuja oblikovanje določenih spolnih stereotipov in stališč (Massey idr., 2020). Tudi v revijah za najstnice in dekleta (ki sicer v zadnjem desetletju bolj kot v preteklosti pokrivajo vprašanja spolnega zdravja) je večina vsebine še vedno osredotočena na to, kaj naj dekleta in ženske storijo za ohranjanje svojega partnerja. To lahko močno vpliva na način, kako se bodo dekleta in ženske pojmovale v svojih ljubezenskih odnosih (Brown, 2002). Kot že omenjeno, so ženske v pornografiji redko prikazane kot dominantne ali vsaj enakovredne partnerice pri izvedenih dejanjih, pogosto pa pride tudi do degradacije žensk z dejanji, kot so na primer uriniranje na njihovo telo, udarjanje ali poškodovanje na druge načine. Poleg tega pornografija redko prikazuje pogovor o spolnih dejanjih, ki se bodo izvajala. Prav tako nikoli niso prikazane vsebine, kjer bi se govorilo o prenehanju aktivnosti, če katera od oseb, vključenih v dejanje, v tem ne uživa. To lahko pošlje močno sporočilo o ženskah, njihovi vlogi v spolnih odnosih in družbenih odnosih na sploh ter lahko resno vpliva na prepričanja mladih moških in žensk glede vlog spolov, enakosti in sposobnosti (Massey idr., 2020). Papadopoulos (2010; v Massey idr., 2020) tudi poudarja, da pornografija vsiljuje spolne stereotipe na način, ki objektivizira posameznikovo telo in vpliva na njegovo spolnost tako, da dekleta in fantje stremijo k temu, da vse te spolne stereotipe posnemajo. Tudi znotraj družbenih norm glede spolnosti je najmočnejša slika pasivne ženske in aktivne moške spolnosti (Wagner, 2009).

Tako kot mnogi drugi dogodki in dejavniki v posameznikovem življenju, ki pomagajo oblikovati razvoj njegove spolnosti, lahko tudi prisotnost kronične bolezni močno vpliva na posameznikovo spolnost – na primer nezmožnost ali oteženost izvajanja spolnih aktivnosti neugodno vplivajo na spolnost posameznika. Prav tako neželeni učinki zdravil in zdravljenja ter operacije, ki se končajo v iznakaženosti posameznika, lahko negativno vplivajo tako na sposobnost posameznika, da se poslužuje spolnega vedenja, kot tudi spolno željo, ideje o spolni identiteti in na občutke lastne vrednosti ter intimnost (Sharpe, 2003). 

Spolnost je torej pod vplivom mnogih dejavnikov v našem življenju, med katere spadata kultura in medosebni odnosi (Moses in Kelly, 2016). Pri tem kultura pomaga posamezniku oblikovati različne norme in tabuje, ki so povezani s spolnostjo, pomemben vir norm in vrednot v določeni družbi pa je tudi religija (Heinemann idr., 2016; Ubillos idr., 2000). Ker pa je spolnost tudi družbena konstrukcija, pomemben vir spolnih vrednot in socialnih primerjav predstavljajo tako vrstniki kot tudi družina (oziroma starši) in šola (Feldman in Brown, 1993; Steele, 1999). Dejavnik, ki prav tako vpliva na spolnost pa so mediji, kot so televizija, revije, glasba in pornografska spletna mesta, sama smer vpliva pa je odvisna od vsebine, ki je je posameznik deležen. Pri tem imajo na primer nasilne vsebine in prisotnost poniževanja enega izmed partnerjev negativne posledice, prebiranje vsebin, ki prikazujejo ljubeč in enakovreden odnos med partnerjema, pa ima na oblikovanje posameznikove spolnosti pozitiven vpliv (Fisher idr., 2009; Massey idr., 2020). Vseeno je potrebno izpostaviti, da edinstvenost in kompleksnost človeške spolnosti še vedno ni popolnoma razumljena, razprave o njenih osnovnih vidikih pa še vedno potekajo (Ziogas idr., 2020). Dobro je, da poznamo dejavnike, ki na spolnost vplivajo, saj jih tako lahko zavestno identificiramo in s tem morda zmanjšamo (negativen) vpliv, ki bi ga lahko imeli na nas in spolnost. Tukaj se lahko posameznik osredotoči predvsem na vpliv medijev, še posebej pornografije, ki lahko prikazuje marsikatere sporne vsebine in tako posamezniku predstavi napačno sliko »ustreznega« vedenja in izražanja spolnosti. Prav tako bi na tem mestu opozorila na vlogo staršev oziroma predvsem šole pri ozaveščanju o spolnosti, saj bi ti na prvem mestu lahko poskrbeli, da posamezniki pridobijo koristne informacije o vseh vidikih spolnosti, in se pri tem ne omejujejo zgolj le na heteroseksualne posameznike.

Literatura

Astle, S., McAllister, P., Emanuels, S., Rogers, J., Toews, M. in Yazedjian, A. (2021). College students’ suggestions for improving sex education in schools beyond ‘blah blah blah condoms and STDs’. Sex Education, 21(1), 91–105. https://doi.org/10.1080/14681811.2020.1749044

Bancroft, J. (2002). Biological factors in human sexuality, Journal of Sex Research, 39(1), 15–21. https://doi.org/10.1080/00224490209552114

Bancroft, J. (2008). Human sexuality and its problems. Elsevier Health Sciences.

Barker, G. K. in Rich, S. (1992). Influences on adolescent sexuality in Nigeria and Kenya: Findings from recent focus-group discussions. Studies in Family Planning, 23(3), 199–210. https://doi.org/10.2307/1966728 

Brown, J. D. (2002). Mass media influences on sexuality. Journal of Sex Research, 39(1), 42–45. https://doi.org/10.1080/00224490209552118

Connel, R. W. in Dowsett, G. W. (1998). ‘The unclean motion of the generative parts’: Frameworks in Western thought on sexuality. V R. Paker in P. Aggleton (Ur.), Culture, society and sexuality: A reader. (str. 179–196). UCL Press.

Feldman, S. S. in Brown, N. L. (1993). Family influences on adolescent male sexuality: The mediational role of self-restraint. Social Development, 2(1), 15–35. https://doi.org/10.1111/j.1467-9507.1993.tb00002.x 

Fisher, D. A., Hill, D. L., Grube, J. W., Bersamin, M. M., Walker, S. in Gruber, E. L. (2009). Televised sexual content and parental mediation: Influences on adolescent sexuality. Media Psychology, 12(2), 121–147. https://doi.org/10.1080/15213260902849901

Fran. (2020). https://fran.si/iskanje?View=1&Query=spolnost. 

Freud, S. (1932). Female sexuality. International Journal of Psycho-Analysis, 13, 281–297. https://pep-web.org/browse/document/ijp.013.0281a

Heinemann, J., Atallah, S. in Rosenbaum, T. (2016). The impact of culture and ethnicity on sexuality and sexual function. Current Sexual Health Reports, 8(3), 144–150. https://doi.org/10.1007/s11930-016-0088-8 

Lillie, J. J. M. (2002). Sexuality and cyberporn: Towards a new agenda for research. Sexuality and Culture, 6(2), 25–48. https://doi.org/10.1007/s12119-002-1002-2

Macourt, D. in Wren, B. G. (1985) Human Sexuality. V B. G. Wren (Ur.), Handbook of Obstetrics and Gynaecology (str. 369–381). Springer.

Massey, K., Burns, J. in Franz, A. (2020). Young people, sexuality and the age of pornography. Sexuality & Culture. https://doi.org/10.1007/s12119-020-09771-z

Moses, E. in Kelly, S. (2016). African American adolescent sexuality: Influences on sexual scripting and sexual risk behaviors. Current Sexual Health Reports, 8(2), 64–76. https://doi.org/10.1007/s11930-016-0072-3 

Oxford Languages. (2021). Sexuality. https://languages.oup.com/google-dictionary-en/.

Schmidt, R. A. in Voss, B. L. (2000). Archaeologies of Sexuality: An introduction. V R. A. Schmidt in B. L. Voss (Ur.), Archaeologies of sexuality (str. 1–34). Routledge.

Sharpe, T. H. (2003). Adult Sexuality. The Family Journal, 11(4), 420–426. https://doi.org/10.1177/1066480703255386 

Steele, J. R. (1999). Teenage sexuality and media practice: Factoring in the influences of family, friends, and school. Journal of Sex Research, 36(4), 331–341. https://doi.org/10.1080/00224499909552005

Ubillos, S., Paez, D. in González, J. L. (2000). Culture and sexual behavior. Psicothema, 12. 70–82. https://reunido.uniovi.es/index.php/PST/article/view/7809/7673

Wagner, B. (2009). Becoming a sexual being: Overcoming constraints on female sexuality. Sexualities, 12(3), 289–311. https://doi.org/10.1177/1363460709103892 

Ziogas, A., Habermeyer, E., Santtila, P., Poeppl, T. B., in Mokros, A. (2020). Neuroelectric correlates of human sexuality: A review and meta-analysis. Archives of Sexual Behavior. https://doi.org/10.1007/s10508-019-01547-3

Photo: Eric Kogan