Pasti interneta: Spletni Grooming

Splet v današnjem času poleg zabave predstavlja tudi mnogo nevarnosti. Ena izmed njegovih pasti je spletni grooming, proces manipuliranja in izkoriščevanja, ki opozarja na previdnost na spletu in kritičnost do neznanih ljudi in profilov ter je še posebej nevaren zaradi moderne želje po vedno večjem številu sledilcev in spletnih prijateljev.

Z nenehno rastjo pogostosti uporabe sodobnih tehnologij in družabnih omrežij postaja spletni grooming vedno pogostejši in bolj problematičen pojav, s katerim se srečuje moderna družba. Še pred kratkim so za otroke in mladostnike največjo nevarnost spolne zlorabe predstavljali igrišča, dvorišča, ulice ali celo šola, danes pa so mladostniki zasledovani in tudi zlorabljeni na daljavo, iz njihovih domov. Družabna omrežja – Facebook, Instagram, Snapchat idr. omogočajo zasebno komunikacijo, občutek anonimnosti in ustvarjanje lažnih identitet, čemur sledi komunikacija z neznanci in mnoge nevarnosti namernega zavajanja, manipulacije in zlorab (Marcum, 2007). Ta dokaj nova oblika spolnega nadlegovanja predstavlja veliko grožnjo današnji tehnološki družbi, saj povzroča stres in tesnobo pri mladostnikih, kot tudi pri starših. Žrtvam lahko pusti hude dolgoročne posledice. Spletni grooming opozarja na veliko nevarnost pri uporabi spleta. V članku se bom osredotočila na opredelitev pojava spletnega groominga, na njegove problematike in posledice. Prav tako se bom osredotočila na ozadje storilcev oziroma napadalcev ter njihove strategije.

Cano (2014) spletni grooming opredeljuje kot obliko izkoriščevanja, kjer odrasla oseba stopi v stik z mladoletnikom preko družabnih omrežij z namenom, da bi pridobila eksplicitne spolne vsebine. Sam termin »grooming« označuje proces manipulacije mladoletnega posameznika in njegovega okolja za njegovo zlorabo (Whittle idr., 2013a). Pomemben element spletnega groominga je vzpostavitev medsebojnega zaupanja, ki vodi do prepričevanja žrtve v fizično srečanje s storilcem, deljenje spolnih vsebin ali pa vulgarnega, spolno obarvanega jezika. Takšno izkazovanje spolnega interesa odraslih na spletu lahko razdelimo na štiri vrste: širjenje otroške pornografije, izsleditev posledično nadlegovanih žrtev, komunikacija pedofilov z drugimi pedofili in neprimerna, spolno obarvana komunikacija z mladoletnimi osebami (Durkin, 1997). Nekaterim storilcem je lahko dovolj že slednja, drugi pa za zadovoljitev svojih spolnih potreb zahtevajo slike, videoposnetke, v ekstremnih primerih tudi srečanje v živo in fizično spolno zlorabo (Marcum, 2007). V mnogih primerih se napadalci tudi izdajajo za mladoletne, kar jim olajša vzpostavljanje zaupljivega odnosa z žrtvijo.

R. O’Connell (2003) je razvila teorijo procesa spletnega groominga od začetka do konca in pojav razdelila na šest stopenj. Najprej gre za oblikovanje prijateljstva med žrtvijo in storilcem, kjer se slednji poskuša predstaviti mladostniku in doseči, da si izmenjata osebne podatke, kot so lokacija, starost, ime itd. Sledi stopnja oblikovanja globljega odnosa. Pogovor teče o družini in šoli, storilec pa želi izvedeti tudi več o interesih in hobijih mladostnika. Ta faza je v celotnem procesu najpomembnejša (Gupta idr., 2012), saj storilec v največji meri kaže zanimanje za svojo mladoletno žrtev in jo tako prepričuje, da sta v globokem, pomenskem medsebojnem odnosu. Sledi stopnja ocene tveganja, ko storilec pogosto postavlja vprašanja, s katerimi se želi prepričati, da je mladostnik sam, da nihče drug ne bere njunega pogovora in pogosto tudi prosi, da mladostnik izbriše njune pretekle pogovore. Naslednja je stopnja ekskluzivnosti, kjer gre za pridobivanje popolnega zaupanja žrtve. Storilec poudarja, da imata posebno vez, žrtvi pa predstavi tudi pojma ljubezni in skrbi. Naslednja stopnja se pogosto začne z vprašanjem o nedolžnosti žrtve. Storilec začne pogovor preusmerjati na teme spolnosti, o katerih pogosto govori zelo podrobno, da žrtev privadi na sam jezik in vsebino. To je seksualna faza ali stopnja groominga, ki vključuje spolno obarvan govor, kazanje pornografije, spolne aktivnosti iz storilčeve strani itd. Zadnja stopnja, stopnja sklepa, nastopi, ko storilec začne izražati željo po fizičnem srečanju in govori o (pogosto spolnih) aktivnostih, ki bi jih z žrtvijo počela. Če žrtev zavrača fizično srečanje, storilec pogosto začne groziti s pošiljanjem predhodno že izmenjanih slik žrtvinim staršem ali objavo le-teh na spletu.

Ameriško psihiatrično združenje (2013) pedofile definira kot osebe, ki jih spolno privlačijo otroci, ki še niso dosegli pubertete, pri spletnem groomingu pa gre predvsem za napad na mladostnike v puberteti, zato spletni »groomerji« ne ustrezajo kategoriji pedofilov. Wolak in Finkelhor (2013) trdita, da večina spletnih plenilcev pogosteje cilja na mladostnike kot na otroke, ker imajo mladostniki več dostopa do spleta in družbena omrežja uporabljajo veliko pogosteje kot otroci. Whittle idr. (2013b) navajajo nekatera značilna vedenja mladostnikov, ki vodijo do spletnega groominga, in sicer vključevanje v tvegane situacije na spletu (npr. pogovor z neznancem), visoka stopnja dostopa do spleta in pomanjkanje vključevanja staršev v njihovo uporabo spleta. Sullivanova (2009) raziskava je pokazala, da se storilci v naštevanju dejavnikov ranljivosti mladostnikov precej razlikujejo. Nekateri so izpostavljali zmedenost glede spolnosti, drugi status etnične manjšine, občutek zapostavljenosti ali pa nezadovoljeno potrebo po pozornosti. Glavne dejavnike ranljivosti za spletni grooming tako predstavljajo spol, kjer bi naj bila dekleta bolj ranljiva in večkrat izpostavljena spletnemu groomingu, kljub temu, da fantje več časa preživijo na spletu; starost, kjer so zaradi večjega dostopa do interneta in značilnem iskanju širših socialnih interakcij, najbolj izpostavljeni adolescenti; določene osebnostne lastnosti, med katerimi k ranljivosti še posebej prispevajo nizka samozavest, naivnost, nesamostojnost, vedenjske težave, nezrelost itd., saj posamezniki s takšnimi lastnostmi bolj nepremišljeno vstopajo v tvegajoče situacije in jih lahko doživljajo veliko bolj negativno; družina, kjer so bolj ranljivi otroci iz enostarševskih družin in družin, kjer je prisoten slab odnos med starši ali med starši in otrokom; prijatelji, pri čemer so mladostniki, ki so bolj socialno izolirani bolj ranljivi za spletni grooming in nazadnje izobrazba, pri čemer so posamezniki z nižjo akademsko izobrazbo in posamezniki, ki so manj zadovoljni s svojo izobrazbo ali šolskim uspehom bolj dovzetni za spletni grooming (Whittle idr., 2013b).

Kot vsak drug napad ali zloraba, lahko tudi spletni grooming žrtvam pusti hude posledice. Te so odvisne od posameznikovih izkušenj s podobnimi težavami, posameznikove interpretacije zlorabe, same narave zlorabe in njene intenzivnosti ter odziva okolja in podpore, ki jo žrtev prejme. Pomembno je omeniti tudi sposobnost soočanja s stresom in kvaliteto obrambnih mehanizmov, ki se pri posameznikih, ki doživijo spletni grooming, iz funkcionalnih po sami zlorabi spremenijo v nefunkcionalne (Whittle idr., 2013a). To pomeni, da žrtve vedno manj uporabljajo obrambne mehanizme, ki omogočajo njihovo prilagoditev na doživeto in vedno pogosteje posegajo po nefunkcionalnih oblikah spoprijemanja s stresom (npr. samopoškodbeno vedenje, potlačevanje doživetega), ki lahko škodujejo žrtvi in jo ovirajo pri vsakodnevnem delovanju (American Psychiatric Association, 2013). Žrtve so lahko po zlorabi bolj nagnjene k travmam, depresiji, samopoškodovanju ipd., pogosto doživljajo tudi občutek sramote in strahu. Po zlorabi so mladostniki, ki so doživeli spletni grooming, splet uporabljali bolj pazljivo – npr. niso več navajali toliko osebnih informacij, družabna omrežja so uporabljali manj časa, ko so se ob pogovoru na spletu počutili neprijetno so to povedali staršem itd. (Whittle idr., 2013a).

Pogosto spletni plenilci, v nasprotju s plenilci, ki otrok ne napadajo na spletu, še nimajo predhodnih prekrškov oziroma policijske kartoteke, poleg tega pa beležijo tudi manj problemov z alkoholom in drogami. Pogosto izbirajo žrtve, ki jih že predhodno poznajo in na družabnih omrežjih vzpostavljajo stik z več mladostniki hkrati (Wolak in Finkelhor, 2013). Wolak idr. (2004) navajajo tudi, da spletni plenilci načeloma svojih žrtev ne ugrabijo ali napadajo zaradi sadističnih tendenc ali pomanjkanja samozavesti. Gottschalk (2011) omenja tri tipe spletnih »groomerjev«. Prvi je tip z izkrivljeno navezanostjo, kjer storilci sam kontakt z žrtvijo doživljajo kot dejansko razmerje. Takšni storilci največ pozornosti posvečajo samemu pogovoru pred dejanskim fizičnim srečanjem, in se osredotočajo na pridobivanje zaupanja, navezanosti in zavezanosti s strani žrtve. Naslednji tip je prilagodljiv tip, ki žrtve, kljub njihovi mladoletnosti vidi kot dovolj zrele in sposobne zadovoljevati njihove potrebe. Glavna značilnost tega tipa je, da svoje strategije in identiteto prilagaja za vsako žrtev posebej, glede na to, kako se ta predstavlja na spletu. Temelji na interakcijah, ki obsegajo izmenjevanje spolnih uslug, informacij ali celo daril. Tretji tip je hiperseksualiziran tip. Ti posamezniki se prav tako prilagajajo vsaki žrtvi posebej, pogosto si lastijo več identitet hkrati, njihovi stiki z žrtvami so visoko seksualizirani, njihov glavni cilj pa je zadovoljiti svoje potrebe. Pri tem tipu spolno obarvan pogovor nastopi zelo hitro. Ne zanima jih flirtanje, romantiziranje, snovanje razmerja ali obsežni pogovori, prav tako ne kažejo zanimanja za občutke žrtve. Tako svojo žrtev razčlovečijo in vzpostavijo svojo moč in avtoriteto nad njimi, ki jo utrdijo še z grožnjami. Svoje žrtve naprošajo, da pred njimi izvajajo nekatere spolne aktivnosti v pričakovanju, da bo njihova spolna vzburjenost in radovednost prevladala nad oklevanjem in dvomom v vključevanje v seksualne aktivnosti (Wolak in Finkelhor, 2013).

Večina storilcev je torej dovolj potrpežljivih, da najprej vzpostavijo določen odnos z žrtvijo, prav tako pa dobro poznajo načine pridobivanja zaupanja, zaradi česar z žrtvami kasneje lažje manipulirajo in jih prepričajo v spolne aktivnosti. Občutek vzpostavljenega razmerja ohranjajo tudi med dejanskim fizičnim srečanjem, kljub veliki starostni razliki ali izgledu. Nekateri storilci ne zmorejo dojemati svojih potreb in želj kot nenormalnih in nedopustnih in jih povezati s potrebami, normami in prepričanji drugih ljudi, medtem ko se nekateri zavedajo škodljivosti in nedopustnosti svojih dejanj. V primeru, da ni prišlo do dejanskega fizičnega stika se zagovarjajo s tem, da žrtvi niso povzročili nikakršne fizične poškodbe (Marcum, 2007).

Spletni grooming predstavlja velik problem predvsem zato, ker ga je otrokom ali mladostnikom pogosto težko prepoznati. Z željo po čim večjem številu prijateljev ali sledilcev so profili mladostnikov veliko bolj dostopni za komunikacijo in posledično manipulacijo. Psihološke raziskave se vedno bolj usmerjajo v iskanje rešitev, kako in po čem prepoznati spletne plenilce, v njihovo psihološko ozadje ter dejavnike ranljivosti mladostnikov oziroma žrtev. Smiselno bi se bilo še osredotočiti na vpliv samega interneta in na strategije izbiranja žrtev, ki jih uporabljajo spletni plenilci. O nevarnostih na spletu, spletnemu groomingu in njegovem preprečevanju je pomembno ozaveščati in izobraževati mladostnike, predvsem tiste, ki se z družabnimi omrežji šele začenjajo srečevati.

Literatura

American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). Washington, DC, ZDA.

Cano, A. E., Fernandez, M. in Alani, H. (2014). Detecting child grooming behaviour patterns on social media. V L. M. Aiello in D. McFarland (ur.), International conference on social informatics (str. 412–427 ). Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-13734-6_30

Durkin, K. F. (1997). Misuse of the Internet by pedophiles: Implications for law enforcement and probation practice. Federal Probation, 61(3), 14–18.

Gottschalk, P. (2011). A dark side of computing and information sciences: Characteristics of online groomers. Journal of Emerging Trends in Computing and Information Sciences, 2(9), 447–455.

Gupta, A., Kumaraguru, P. in Sureka, A. (2012). Characterizing pedophile conversations on the internet using online grooming. New Delhi: Indraprastha Institute of Information Technology. ArXiv, abs/1208.4324.

Marcum, C. D. (2007). Interpreting the intentions of Internet predators: An examination of online predatory behavior. Journal of Child Sexual Abuse, 16(4), 99–114 . https://doi.org/10.1300/J070v16n04_06

O’Connell, R. (2003). A typology of child cybersexploitation and online grooming practices. Cyberspace Research Unit, University of Central Lancashire.

Sullivan, T. J. (2008). Professionals who sexually abuse the children with whom they work (doktorska disertacija,University of Birmingham). EThOS: https://ethos.bl.uk/OrderDetails.do?uin=uk.bl.ethos.532284

Whittle, H., Hamilton-Giachritsis, C., Beech, A. in Collings, G. (2013a). A review of online grooming: Characteristics and concerns. Aggression and violent behavior, 18(1), 62–70 . https://doi.org/10.1016/j.avb.2012.09.003

Whittle, H., Hamilton-Giachritsis, C., Beech, A. in Collings, G. (2013b). A review of young people’s vulnerabilities to online grooming. Aggression and violent behavior, 18(1), 135–146. https://doi.org/10.1016/j.avb.2012.11.008

Wolak, J. in Finkelhor, D. (2013). Are crimes by online predators different from crimes by sex offenders who know youth in-person? Journal of Adolescent Health, 53(6), 736–741 . https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2013.06.010

Wolak, J., Finkelhor, D. in Mitchell, K. (2004). Internet-initiated sex crimes against minors: Implications for prevention based on findings from a national study. Journal of adolescent health, 35(5), 424.e11–424.e20. 

Photo: Daniel Molinier, “The Dreamcatcher”