Sem otrok ločenih staršev – kaj pa zdaj? Vpliv ločitve staršev na romantične zveze njihovih otrok

Pogost predsodek, ki ga lahko imajo ljudje, je, da so otroci ločenih staršev zaradi ločitve bolj oškodovani na različnih ravneh svojega delovanja ali pa  da se bodo tudi njihova razmerja končala na podoben način. Zakonska razveza ima posledice na številnih področjih družbenega sistema, saj gre za zelo kompleksen pojav, ki pa je v današnji kulturi precej običajen. V letu 2019 se je v Sloveniji razvezalo 2476 parov, kar znaša povprečno sedem razvez na dan (Statistični urad Republike Slovenije). Vzroki za razvezo so lahko različni in kompleksni, prav takšne pa tudi njene posledice.

S pomočjo tega članka bomo raziskali, ali so domneve o večji »oškodovanosti« bioloških otrok ločenih staršev na različnih področjih upravičene. Prav tako bomo pregledali nekatere pomembne dejavnike, ki jih je potrebno upoštevati, ko se dotikamo tematike ljubezenskih razmerij otrok ločenih staršev.

Ločitev in otroci

Vzrokov za ločitev je več, med drugim tudi socialno-ekonomski status, starost partnerjev ob poroki, socialno-čustvena stopnja razvitosti partnerjev (Newman in Newman, 2003). Pogostejši razlogi za dokončno razvezo so težave v komunikaciji, medsebojno neujemanje, odvisnost ali nasilje (Amato, 1996).

Ločitev staršev lahko za otroka predstavlja močno stresno situacijo, ki vodi do težav z depresijo posebej takrat, ko otrok ločitev smatra kot »izgubo« enega izmed staršev ali družinske povezanosti. Starš, ki prevzame skrbništvo, lahko to izgubo v določeni meri kompenzira z lastnim odnosom, ki ga ima z otrokom, kljub temu pa to ne more v popolnosti nadomestiti povezave med otrokom in drugim staršem. »Izguba« njunega odnosa se posledično otroku lahko zdi tragična in naj bi bila tako eden izmed ključnih faktorjev za razvoj depresivnih občutij. Pogosto je »izgubljeni« starš lahko viden tudi v negativni luči (kot tisti, ki je odšel), vendar je otrokova psihološka prilagojenost (npr. prožnost, pozitivne vrednote, dobro počutje) odvisna od njunega odnosa. Večji kot je razkorak med odnosom otroka s staršem, ki je odšel, večja je možnost, da tak posameznik razvije depresivna občutja (Drill, 1987). V eni izmed raziskav so prišli do ugotovitev, da naj bi bila ločitev za otroka celo bolj stresna kot smrt staršev (Amato in Keith, 1991). Vzrok za to lahko najdemo v odnosu otroka s staršem, ki odide in v tem, kako (ne)uspešno se starši soočajo z ločitvijo ter kakšno podporo nudijo otroku (Reiter idr., 2013). 

Nekatere raziskave so pokazale, da naj bi se otroci ločenih staršev v večji meri srečevali z vedenjskimi in učnimi težavami ter slabšo psihološko prilagojenostjo kot otroci ne-ločenih staršev. Bes, jeza in bolečina se lahko pojavijo v obliki skrbi, nerazrešenih odnosov ali bolečih spominov tudi v kasnejših obdobjih posameznikovega življenja (Corak, 2001; Amato in Keith, 1991; Biblarz in Gottainer, 2000). Vendar pa sta avtorja Laumann-Billings in Emery (2000) v eni izmed svojih raziskav prišla do drugačnih ugotovitev. Otroci ločenih staršev naj ne bi kazali večjih vedenjskih ali čustvenih težav v primerjavi z otroki ne-ločenih staršev, imajo pa večjo možnost tveganja za razvoj le-teh. Ločitev in mnogi izzivi, ki pridejo skupaj z njo (npr. prepiri staršev), so za otroka lahko zelo stresni in naporni, hkrati pa utrjujejo njegove vire za soočanje in spopadanje s težavnim obdobjem (v kolikor odnos med otrokom in starši ni »izgubljen«). S tem pozitivno vplivajo na njegovo psihološko odpornost in omogočajo večji občutek optimizma ter pozitivnejšo samopodobo (Hetherington idr., 1998).

Okoliščine ločitve pa lahko vplivajo tudi na psihološko stanje posameznika na prehodu v odraslost. Laumann-Billings in Emery (2000) poročata, da naj bi se mladi odrasli  kljub uspešnemu delovanju v življenjskih situacijah soočali z negativnimi čustvi, neprijetnimi spomini ali skrbmi glede starševske ločitve. Prav tako naj bi imeli občutek, da imajo prijatelji brez ločenih staršev boljše in bolj srečno življenje in da je bilo njihovo otroštvo veliko bolj oteženo prav zaradi razveze staršev. Takšna prepričanja se lahko pojavljajo kljub prožnosti, ki se razvije ob soočanju s stresom zaradi ločitve staršev. V kolikor posameznik ohranja neprijetne spomine na konflikte staršev, ki so vodili do ločitve, lahko posledično razvije strah pred zavrnitvijo ali zapuščenostjo. Prav tako lahko oblikuje negativno samopodobo, ki vpliva na njegovo nadaljnje življenje ter na njegove odnose z drugimi (Gostečnik, 2016).

Romantična razmerja otrok ločenih staršev

Ljubezenska razmerja so za celosten razvoj mladih odraslih ključna iz treh vidikov: oblikovanje in ohranjanje odnosov sta pomembni razvojni nalogi, ki naj bi ju posameznik osvojil ob prehodu v obdobje odraslosti. Romantična razmerja prav tako vplivajo na posameznikovo dobro počutje, vzorci zgodnjih odnosov pa lahko napovedujejo nadaljnja razmerja v odraslosti (Cui idr., 2011).

Eden izmed dejavnikov, ki napovedujejo večje tveganje za ločitev partnerjev, naj bi bila zakonska razveza v izvorni družini – otroci ločenih staršev naj bi se ločili pogosteje kot otroci ne-ločenih staršev (Newman in Newman, 2003; Corak, 2001). Bartell (2006) med drugim poroča, da naj bi imela ločitev staršev vpliv na razpad romantičnih razmerij mladih odraslih (oziroma na ločitev v primeru poročenih parov). Dosedanje raziskave še niso ugotovile, kateri so specifični dejavniki zakonske razveze staršev, ki naj bi vplivali na to, ali se bo ločil tudi otrok ločenih staršev. Obstaja pa več pomembnih faktorjev, ki vplivajo na posameznikovo dojemanje ločitve (tudi tistih z ne-ločenimi starši) in napovedujejo uspešnost ter zadovoljstvo v razmerjih mladih odraslih. To so na primer značilnosti izvorne družine, kamor sodijo odnosi in konfliktnost v družini, izkušnja ločitve staršev ter podobno (Conger idr., 2000).

V eni izmed raziskav (Hayashi in Strickland, 1998) so prišli do nasprotnih ugotovitev glede vpliva razveze staršev na razpad romantičnih razmerji mladih odraslih. Odraščanje, ki je  zaznamovano z ustreznim odnosom s starši, deluje kot varovalni dejavnik pred negativnim vplivom, ki bi ga lahko imela ločitev staršev na posameznikovo odraslo življenje. Na ljubezenska razmerja otrok ločenih staršev naj bi tako bolj kot ločitev sama vplivale okoliščine, v katerih mladi posamezniki živijo v času starševske ločitve. Pri tem pomembno vlogo predstavlja njihov odnos s starši. Bolj kot bo ta konstruktiven, bolj varno in samozavestno se bodo mladi počutili v svojih partnerskih zvezah (Shaick in Stolberg, 2001).

Prav tako  je eden izmed pomembnih dejavnikov, ki pojasnjujejo vpliv starševske ločitve na ljubezenska razmerja otrok, njihova vključenost v konflikte. V kolikor starša svojih problemov ne razrešujeta sama in je v njune prepire vpleten otrok, to lahko predstavlja močan stres za mladega posameznika. Rezultati ene izmed raziskav (Cui idr., 2011) nakazujejo, da naj bi ločitev staršev za otroka posledično predstavljala olajšanje, saj ne bo več prisiljen izbirati »strani«. Njegov odnos do razveze bo tako bolj pozitivno naravnan. S tem se bo namreč zmanjšala pogostost starševskih prepirov in njegova vključenost vanje. Tovrstne ugotovitve in poročanje o njih lahko nakazujejo, da je otroka dobro vključevati v starševske konflikte, saj naj bi to pozitivno vplivalo na njegovo dojemanje oziroma naravnanost do ločitve. Vendar  je pri tem potrebno upoštevati dejstvo, da so življenjske situacije vedno relativne. Stres (in možne posledice), ki ga posameznik doživlja ob vključenosti v starševske prepire, je v danem trenutku lahko intenzivnejši kot subjektivno doživljanje bolečine zaradi starševske razveze posameznika, ki ni bil vpleten v konflikte staršev in obratno (Amato in Keith, 1991). Otrokovo doživljanje starševskih konfliktov kot tudi razveze je kompleksen proces, ki ga je potrebno obravnavati iz več zornih kotov. Pri tem je med drugim potrebno upoštevati, kako pogosti in intenzivni so prepiri, na kakšen način starša svojemu otroku predstavita konflikt (npr. ali temu sledi pogovor), pa tudi kaj otroku predstavlja ločitev staršev (Cui idr., 2011).

Pomemben dejavnik je tudi otrokovo dojemanje kakovosti starševskega odnosa. V eni izmed raziskav (Kapinus, 2005) so prišli do ugotovitve, da naj bi imeli otroci, ki zaznavajo slabšo kvaliteto odnosa med starši, večjo toleranco do ločitve. Slednja naj bi namreč predstavljala smiselno rešitev za nesrečen zakon. Prav tako naj bi lastna izkušnja razveze staršev posamezniku približala poznavanje in razumevanje ločitve ter s tem pozitivno vplivala na njegov nadaljnji odnos do nje (Moon, 2011). Ugotovitve navedenih raziskav lahko implicirajo na to, da je za otroka in njegovo dojemanje razveze dobro, če zaznava slabšo kvaliteto odnosa med staršema. S tem naj bi namreč bolj toleriral ločitev in bil do nje bolj pozitivno naravnan. Vendar pa je na tem mestu potrebno upoštevati, da je lahko za otroka zaznavanje oziroma doživljanje slabega starševskega odnosa (npr. konflikti, žaljenje, slaba komunikacija ali molk) stresno. To se odraža na način, da otroku ločitev staršev predstavlja olajšanje, saj pričakuje, da se bo po razvezi pojavnost tovrstnih stresnih situacij zmanjšala. Posledično razvije pozitivno naravnanost oziroma toleranco do ločitve, ki pa lahko kljub temu vsebuje subjektivno bolečino zaradi razveze staršev.  Otrokovo dejansko doživljanje je tako odvisno od tega, kakšnemu nivoju stresa je zaradi odnosa med staršema izpostavljen, kako dobro starši obvladujejo situacijo, ali se o ločitvi pogovarjajo z otrokom in podobno (Cui idr., 2011).

Še en pomemben dejavnik so prepričanja, ki si jih lahko ustvarijo otroci ločenih staršev. V nekaterih raziskavah (Ross in Mirovsky, 1999; Sassler idr., 2009; Jacquet in Surra, 2001) so prišli do zaključka, da naj bi se mladi odrasli z ločenimi starši v lastnih ljubezenskih razmerjih počutili manj srečne in zadovoljne. Prav tako naj bi se pogosteje srečevali z mislijo, da njihovo razmerje ne bo dolgotrajno. Izražali naj bi bolj pozitiven odnos do ločitve (npr. večja naklonjenost do le-te) v primerjavi s posamezniki brez ločenih staršev ter naj ne bi verjeli v dolgotrajen zakon (Cui in Fincham, 2010). Vendar pa te ugotovitve predstavljajo le pričakovanja oziroma prepričanja, ki si jih ustvarijo otroci ločenih staršev. Na podlagi teh lahko posledično verjamejo, da se bo njihovo razmerje prej ali slej končalo.

Poleg že navedenih faktorjev pa lahko omenimo še enega. Mladi odrasli v svoja razmerja vnašajo določene vzorce vedenj, ki so jih na različne načine pridobili v izvorni družini. Kognitivno-razvojni model predpostavlja, da posameznik razvije miselne reprezentacije na podlagi izkušenj v zgodnjih odnosih, ki so nato aktivirane v relevantnih socialnih situacijah (Bartell, 2006). Te nato preko spominov in izkušenj vplivajo na posameznikova prepričanja, vedenja in pričakovanja, ki jih ima do lastnega razmerja. Do podobnih ugotovitev lahko pridemo tudi z vidika teorije učenja, kjer velja, da se določenega vedenja naučimo na podlagi opazovanja vedenja drugih (Bandura, 1977). Tako lahko mladi odrasli v svoja partnerska razmerja prinašajo naučene vzorce vedenj, ki so jih tekom odraščanja opazovali v partnerskem odnosu staršev. Oba modela predpostavljata, da ločitev staršev ne vpliva enovito na odnos do ločitve pri mladih odraslih. Ta je namreč odvisen od izkušnje, ki jo je posameznik doživel ob ločitvi staršev, kamor spadata tudi konfliktnost staršev in kakovost njunega odnosa pred razvezo. Pri oblikovanju zaključkov o vplivu starševske ločitve na ljubezenska razmerja otrok je tako potrebno upoštevati več dejstev. Učinki ločitve so kompleksni in različni, zato ni nujno, da se bo vsak posameznik, ki prihaja iz družine z ločenimi starši, tudi v svojem partnerskem odnosu odločil za razvezo (Cui idr., 2011).

Zaključek

Ločitev lahko predstavlja težko in stresno situacijo ne le za zakonca, temveč tudi za njune otroke ne glede na njihovo starost. Tisto, kar prizadene otroka, ni ločitev sama, temveč »izguba« odnosa z enim izmed staršev, kar lahko vodi do resnejših depresivnih stanj. V kolikor starša s svojim otrokom ohranjata kvaliteten odnos, lahko negativna občutja žalosti in stresa ostanejo obvladljiva (Drill, 1987). Tudi na ljubezenska razmerja otrok ločenih staršev bolj kot ločitev vpliva odnos, ki ga imajo posamezniki s svojimi starši (Shaick in Stolberg, 2001). Proces ločitve je zelo kompleksen in odvisen od okoliščin, v katerih ta poteka. Brez poznavanja in upoštevanja specifičnih dejstev o posamezni družini tako ne moremo trditi, da ločitev v izvorni družini napoveduje razvezo tudi pri ostalih članih oziroma potomcih (Cui idr., 2011). Če bodo otroci deležni razumevajočih pogovorov (med drugim tudi o doživljanju ločitve) in kvalitetnega odnosa s starši, se bodo sami lažje naučili rabe učinkovitih strategij za razreševanje konfliktov. Prav tako bodo v odnose vstopali bolj samozavestno, z zavedanjem, da je uspešnost njihovega razmerja odvisna od obojestranske odločitve, želje po odnosu in vlaganja energije vanj.

Literatura:

Amato, P. R. (1996). Explaining the intergenerational transmission of divorce. Journal of Marriage and the Family, 58, 628–640.

Amato, P. R. in Keith, B. (1991). Parental divorce and the well-being of children: A meta-analysis. Psychological Bulletin, 110(1), 26–46. https://doi.org/10.1037/0033-2909.110.1.26 

Bandura, A. (1977). Social learning theory. Englewood Cliffs, Pretence Hall.

Bartell, D. S. (2006). A cognitive-developmental perspective. Handbook of divorce and relationship dissolution, 339–360.

Biblarz, T. J. in Gottainer, G. (2000). Family Structure and Children’s Success: A Comparison of Widowed and Divorced Single-Mother Families. Journal of Marriage and the Family, 62(2), 533–548. https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2000.00533.x 

Conger, R. D., Cui, M., Bryant, C. M. in Elder, G. H., Jr. (2000). Competence in early adult romantic relationships: A developmental perspective on family influences. Journal of Personality and Social Psychology, 79, 224–237.

Corak, M. (2001). Death and divorce: The long‐term consequences of parental loss on adolescents. Journal of Labor Economics, 19(3),682–715. https://doi.org/10.1086/322078 

Cui, M. in Fincham, F. D. (2010). The differential effects of parental divorce and marital conflict on young adult romantic relationships. Journal of the international association for relationship research, 17(3), 331–343. https://doi.org/10.1111/j.1475-6811.2010.01279.x 

Cui, M., Fincham, F. D. in Durtschi, J. A. (2011). The effect of parental divorce on young adults’ romantic relationship dissolution: What makes a difference?. Journal of the international association for relationship research, 18(3),410–426. https://doi.org/10.1111/j.1475-6811.2010.01306.x 

Drill, R. L. (1987). Young adult children of divorced parents. Journal of Divorce, 10(1-2), 169–187. https://doi.org/10.1300/J279v10n01_12 

Gostečnik, C. (2016). Zakaj se te bojim? Založba Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Hayashi, G. in Strickland, B. (1998). Long-term effects of parental divorce on love relationships: Divorce as attachment disruption. Journal of Social and Personal Relationships, 15(1), 23-38.

Hetherington, E. M., Bridges, M. in Insabella, G. (1998). What matters? What does not? Five perspectives on the association between marital transitions and children’s adjustment. American Psychologist, 53, 167–183.

Jacquet, S. E. in Surra, C. A. (2001). Parental divorce and premarital couples: Commitment and other relationship characteristics. Journal of Marriage and Family, 63(3), 627–638.  https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2001.00627.x

Kapinus, C. A. (2005). The effect of parental marital quality on young adults’ attitudes toward divorce. Sociological Perspectives, 48(3), 319–335. https://doi.org/10.1525/sop.2005.48.3.319 

Laumann-Billings, L. in Emery, R. E. (2000). Distress among young adults from divorced families. Journal of Family Psychology, 14(4), 671–687. https://doi.org/10.1037/0893-3200.14.4.671 

Miles, N. J. in Servaty-Seib, H. L. (2010). Parental marital status and young adult offspring’s attitudes about marriage and divorce. Journal of Divorce & Remarriage, 51(4), 209–220.

Moon, M. (2011). The effects of divorce on children: Married and divorced parents’ perspectives. Journal of Divorce & Remarriage, 52(5), 344–349. https://doi.org/10.1080/10502556.2011.585093

Newman, B. in Newman, P. (2003). Development Through Life. A Psychosocial Approach. Wadsworth.

Reiter, S. F.,  Hjorleifsson, S., Breidablik, H.J. in Meland, E.  (2013). Impact of divorce and loss of parental contact on health complaints among adolescents. Journal of Public Health, 35(2), 278–285. https://doi.org/10.1093/pubmed/fds101    

Ross, C. E. in Mirowsky, J. (1999). Disorder and decay: The concept and measurement of perceived neighborhood disorder. Urban Affairs Review, 34(3), 412–432. https://doi.org/10.1177/107808749903400304 

Sassler, S., Cunningham, A. in Lichter, D. T. (2009). Intergenerational patterns of union formation and relationship Quality. Journal of Family Issues, 30(6), 757–786.https://doi.org/10.1177/0192513×09331580 

Schaick, K. in Stolberg, A. (2001). The impact of paternal involvement and parental divorce on young adults’ intimate relationships. Journal of Divorce & Remarrige, 36(1-2), 99-121.

Statistični urad Republike Slovenije. (b.d.). Poroke in razveze  2019. https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17/78

Photo: Girl With Balloon by Banksy