Romantično ljubosumje: znak prave ljubezni ali toksičnega razmerja?

Na ladjo Titanic se vkrcata zaročenca Caledon Hockley in Rose DeWitt Bukater. Rose kmalu spozna Jacka Dawsona in začne z njim preživljati vse več časa. Njenega zaročenca to seveda moti, zato skuša njuno druženje na vsak način preprečiti – uslužbencem ladje naroči, da Jacka ne spustijo v prvi razred, če Rose ni v sobi, jo posadka išče po celotni ladji … Caledon Hockley je ljubosumen. Doživlja čustvo, ki je znano marsikomu izmed nas. Vprašanje, ki se nam zastavlja, pa je, ali je to čustvo znak, da imamo drugo osebo zares radi, ali je to znak posesivnosti in toksičnosti razmerja?

Romantično ljubosumje je kompleksno čustvo, ki se pojavi ob zaznani grožnji romantičnemu razmerju. Te grožnje sproži zaznava resnične ali potencialne privlačnosti med partnerjem in (imaginarnim) nasprotnikom (Clanton, 1996). Posameznika, ki to čustvo doživlja, je torej strah, da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu (Milivojević, 2009). V skladu s tem strahom se nato tudi vede in razmišlja (Clanton, 1996).

Kdo doživlja romantično ljubosumje? 

Romantično ljubosumje doživljamo vsi ljudje, ne glede na starost, spol, spolno usmerjenost, socialni sloj, kulturo ali status razmerja (Bernhard, 1986, v Dandurand in Lafontaine, 2014). Obstajajo pa določeni dejavniki, ki pri posameznikih vplivajo na to, da se bodo v svojem romantičnem razmerju bolj verjetno soočali z občutji romantičnega ljubosumja. 

V prvi vrsti igrajo pomembno vlogo izkušnje iz zgodnjega družinskega okolja. Če oseba odrašča s starši, ki bi jih opisala kot skrbne, bo v primerjavi s posameznikom, ki bi svoje starše opisal kot odmaknjene in hladne, verjetno zaznavala višjo kvaliteto romantičnega razmerja (Black in Schutte, 2006). Prav tako k manjšemu stresu in bolj pozitivnemu zaznavanju razmerja vodi zaznavanje enake količine pozornosti s strani staršev v primerjavi s sorojenci (Rauer in Volling, 2007). Pomemben pa je tudi stil navezanosti na starše (Dandurand in Lafontaine, 2014) – dejavnik tveganja predstavlja predvsem anksiozno-ambivalentna navezanost (Miller idr., 2014). Otroka s to vrsto navezanosti so v otroštvu vzgajali starši, ki se niso vedno odzvali na njegove potrebe ali pa so se nanje odzivali neustrezno, zato je v odraslosti v odnosih z bližnjimi odvisen in si želi večje čustvene bližine kot druga oseba. Posledično se tudi bolj verjetno sooča z občutji romantičnega ljubosumja. 

Značilnosti aktualnega romantičnega razmerja lahko prav tako predstavljajo nezanemarljiv dejavnik. Primer tega je visoka stopnja romantične ljubezni – če oseba v razmerju čuti večjo potrebo po pripadnosti in ekskluzivnosti, večjo medsebojno odvisnost in je partnerju bolj pripravljena pomagati, bo bolj verjetno zaznala neke grožnje razmerju (Swami idr., 2012). Enak učinek imata tudi zaznana strast in intimnost v odnosu (Overbeek idr., 2007). Verjetno bolj pričakovan dejavnik tveganja za romantično ljubosumje pa je zaznana nizka stopnja zaupanja partnerju. Ta napoveduje predvsem romantično ljubosumje, ki se pojavlja na družbenem omrežju Facebook – o tovrstnem ljubosumju govorimo, ko ga partner doživlja kot reakcijo na vsebine, všečke, komentarje in pogovore, ki se odvijajo na Facebooku. 

Na večjo verjetnost doživljanja romantičnega ljubosumja vplivajo tudi nekatere posameznikove značilnosti, izmed katerih je največkrat poudarjena nizka samopodoba in negotovost (DiBello idr., 2015). Bolj verjetno romantično ljubosumje doživljajo tudi posamezniki, ki so nagnjeni k agresivnosti ali pa se soočajo s težavami z alkoholom (Rodriguez idr., 2015). Posredno lahko na doživljanje teh občutij zelo močno vpliva tudi nagnjenost k ruminaciji – nagnjenost k neprestanemu premlevanju čustveno nabitih mislih. Osebe, ki so že v osnovi bolj nagnjene k temu, bodo bolj intenzivno, dlje in bolj nenadzorovano premlevale o ljubosumnih sumih (ki so lahko upravičeni ali neupravičeni). Prav tako se bodo z večjo verjetnostjo posluževale vedenj nadzorovanja partnerja, kar navadno ruminacijo še dodatno vzpodbudi (Elphinston idr., 2013).

Zakaj oseba doživlja romantično ljubosumje? 

Doživljanje romantičnega ljubosumja je v ljudeh evolucijsko pogojeno, saj ima lahko pomembno vlogo pri uspehu romantičnih razmerij. Preko občutij in vedenj romantičnega ljubosumja namreč partner pokaže, da mu je za odnos mar, hkrati pa morebitne nasprotnike opozori na status razmerja, s čimer zagotovi njegovo varnost (Buss, 2000, v Elphinston idr., 2013). Z romantičnim ljubosumjem posameznik pošlje partnerju signal, da je njuna ljubezen ogrožena, in da morata nekaj narediti, da svoje razmerje ohranita (Milivojević, 2013). 

V določenih primerih pa tovrstna občutja več ne služijo svoji primarni funkciji – če so ta pretirana, stalna ali patološka, lahko ljubezen med partnerjema uničijo, namesto da bi jo ohranjevala (Milivojević, 2013). 

Zanimiv primer nefunkcionalnega ljubosumja je retroaktivno romantično ljubosumje – ljubosumje na posameznikovo preteklost, na bivše partnerje. V tem primeru namreč ljubosumna oseba od svojega partnerja zahteva, da spremeni svoje vedenje v preteklosti, kar je seveda nemogoče (Milivojević, 2013). Prav tako tu ne gre nujno za zaznano grožnjo razmerju, saj posamezniki poročajo o občutjih ljubosumja, četudi njihov partner ne komunicira z bivšim partnerjem in četudi so prepričani, da njunega razmerja ne namerava zapustiti. Hkrati za vzbuditev teh občutij ni potrebno aktivno vmešavanje bivšega partnerja. Ta občutja v današnjem svetu močno povečajo družbena omrežja, saj omogočajo enostavno pridobitev informacij o partnerjevih preteklih razmerij, ki so objektivne oziroma neolepšane s strani partnerja. Tako spodbujajo socialno primerjavo lastne podobe s podobo bivšega partnerja ter primerjavo lastnega razmerja s partnerjevim preteklim razmerjem (Frampton in Fox, 2018).

Kakšne posledice ima romantično ljubosumje za partnersko razmerje?

Romantično ljubosumje ima lahko za posameznika in razmerje tako pozitivne kot negativne posledice, kar je odvisno od tega, ali še služi svoji primarni evolucijsko pogojeni funkciji ali ne. 

Kako lahko romantično ljubosumje pozitivno vpliva na partnersko razmerje?

Romantično ljubosumje ima lahko na zvezo pozitiven vpliv, ko se ne pojavlja preveč pogosto oziroma intenzivno (Dandurand in Lafontaine, 2014) – v tem primeru lahko osebo ta občutja spomnijo na pomembnost njenega partnerja in njunega razmerja, kar vodi v večje zadovoljstvo in predanost (Elphinston idr., 2013). Prav tako bosta slednja višja, če se posameznik na partnerjevo ljubosumje odzove s konstruktivno, odprto in pozitivno komunikacijo. To pomeni, da se v pogovor aktivno vključuje, uporablja humor, se s partnerjem tudi kdaj strinja in po potrebi pogaja. Prav tako naj pogovor vsebuje čim manj negativnih čustev, defenzivnosti, kritičnosti, pritoževanja in postavljanja pogojev, nobeden izmed partnerjev pa naj se v pogovoru ne skuša izogniti z menjavanjem teme, zapustitvijo pogovora ali s čustvenim izmikanjem (Andersen idr., 1995).  

Kako negativne so lahko posledice romantičnega ljubosumja za partnersko razmerje?

Pogosto, nenadzorovano in intenzivno romantično ljubosumje, morda celo vezano na namišljene situacije, lahko vodi v zelo negativne posledice za razmerje (Bernhard, 1986, v Dandurand in Lafontaine, 2014). Ti primeri niso izjema, saj kar 20 % celotne populacije poroča, da partnerjevo ljubosumje povzroča velike probleme v njunem razmerju (Mullen in Martin, 1994). Glavna negativna posledica romantičnega ljubosumja je zaznana manjša sreča oziroma zadovoljstvo v razmerju in večja pogostost prepirov. Posledično ljubosumna občutja predstavljajo najpogostejši razlog za to, da se partnerja odločita za terapijo (DiBello idr., 2015). Ne zdi se presenetljivo, da se zveze, v katerih je zaznanega več romantičnega ljubosumja, povezujejo tudi z več razpravami o ločitvi in tudi z več ločitvami. V povezavi s tem so ugotovili trend, da več kot je zaznanega ljubosumja v razmerju, manj časa bo trajala zakonska zveza med partnerjema (Andersen idr., 1995).

Kako se posamezniki soočajo z romantičnem ljubosumjem?

Z romantičnim ljubosumjem v zvezi se ne znam ustrezno soočiti – kaj gre pri tem lahko narobe? 

Ljudje se na različne načine soočajo z doživljanjem romantičnega ljubosumja. V raziskavi so Knox in sodelavci (2017) ugotovili, da se 47 % moških in 22 % žensk z njim sooča z uporabo alkohola ali drugih drog. Spet drugi se odločijo, da bodo svojega partnerja nadzorovali – brez partnerjevega dovoljenja berejo njegova zasebna sporočila na različnih družbenih omrežjih, pošiljajo večje število zaporednih sporočil z namenom poizvedovanja o njegovi lokaciji in družbi, zahtevajo partnerjeva zaščitna gesla … (Ouytsel idr., 2019). Vedenja nadzorovanja so s pojavom družbenih omrežij dobila nove dimenzije. Na njih je veliko informacij o partnerju in potencialnih nasprotnikih, hkrati pa je zmanjšana raven zasebnosti (Utz in Beukeboom, 2011). Omenjena vedenja nadzorovanja se smatrajo za obliko čustvenega in psihološkega digitalnega partnerskega nasilja (Ouytsel idr., 2019). Kar 76 % mladih tako poroča, da so v svojem razmerju že izkusili eno izmed oblik nasilja, torej fizično, spolno ali psihološko, kot posledico nečesa narejenega ali doživetega na družbenih omrežjih. K temu 83 % mladih dodaja, da so že izkusili eno izmed oblik manipulacije, prav tako povezane z družbenimi omrežji. Ob tem je pomembno poudariti, da so žrtve tako moški kot ženske. Zanimivo je, da se večina izmed teh posameznikov odloča, da bodo v nasilnem ali manipulativnem razmerju ostali (Matsangidou in Otterbacker, 2018), kar kaže na to, da so ta vedenja danes žal normalizirana. 

Ena izmed tehnik soočanja je tudi izzivanje partnerjevega ljubosumja (Goodboy idr., 2012). To je navadno značilno za tiste posameznike, ki v svoji predstavi o ljubezni izenačujejo ljubezen in ljubosumje (torej oseba ve, da nekoga ljubi, če čuti ljubosumje in obratno). Ko ti zaznajo kakršnokoli morebitno grožnjo razmerju, navadno strateško in namerno preizkusijo partnerjevo ljubezen preko izzivanja njegovega ljubosumja – več govorijo o privlačnem nasprotniku, se izzivalno oblačijo v družbi nasprotnega spola, na njihov mobilni telefon se oglasi oseba drugega spola … (Milivojević, 2009). V različnih študijah navajajo, da se je od 60 do 84 % posameznikov vsaj enkrat tekom svojega trenutnega ali preteklega razmerja odločilo poslužiti različnih taktik izzivanja partnerjevega ljubosumja (Goodboy idr., 2012). Takšno vedenje poleg partnerja prizadene oziroma zmede tudi morebitno tretjo osebo, uporabljeno v manipulaciji (Milivojević, 2009). 

Najbolj resne posledice neustreznega spoprijemanja z občutji romantičnega ljubosumja sledijo, ko posameznik izgubi sposobnost njihovega nadzora. To lahko vodi celo v umor partnerja – med leti 1965 in 2000 je bilo v 20 državah s celega sveta 1361 žrtev zaradi romantičnega ljubosumja, ob čemer je 275 storilcev za tem storilo samomor (Block in Block, 2012).

Kako pa se lahko ustrezno odzovem na občutja romantičnega ljubosumja? 

Obstajajo tudi pozitivni načini soočanja z doživljanjem romantičnega ljubosumja, ki bolj verjetno vodijo k bolj pozitivnim posledicam za posameznika in razmerje. Omenili smo že konstruktivno in pozitivno komunikacijo, ki naj bi bila čim pogostejša. To namreč zmanjšuje verjetnost pojavljanja ruminacije oziroma premlevanja o ljubosumnih sumih, kar posledično vpliva na to, da se partnerja manj prepirata, konflikte zaznavata kot manj resne in si tudi manj očitata (Anderson idr., 1995). Poleg tega je pomemben tudi način, kako posameznik komunicira sam s sabo. V pomoč mu je lahko pozitivni samogovor, kar pomeni, da sam sebe v kritičnih trenutkih spodbuja, na primer tako, da si reče: »On_a nikoli ne bi poljubil_a druge osebe.«. Prav tako lahko poskuša svoje ljubosumne misli preoblikovati tako, da misel, da je partner nezvest, spremeni v misel, da njegova občutja predstavljajo ljubezen do partnerja in zaznano vrednost partnerja oziroma njunega razmerja. Ob tem imajo lahko pozitiven učinek tudi vaje čuječnosti, saj lahko preko teh dosežemo, da smo bolj prisotni v trenutku in se manj ukvarjamo z ljubosumno ruminacijo (Elphinston idr., 2013). 

Zelo pomembno je, da se tudi partner na ljubosumje odzove ustrezno – torej da komunicira konstruktivno in pozitivno. Pomaga tudi zavedanje, da je romantično ljubosumje znak strahu partnerja, da bo izgubil njegovo ljubezen. Na ta znak je tako najbolje odgovoriti ravno s potrditvijo ljubezni – z nežnim objemom, poljubom ali ljubezensko izjavo. Prav posebna izjema pa velja za primer reaktivnega romantičnega ljubosumja. V tem primeru se partner ne odzove ustrezno, če svojemu trenutnemu partnerju podrobno opiše nekatere situacije z nekdanjim partnerjem, saj to le poveča slikovitost in domišljijo ljubosumne osebe, kar lahko še bolj vzpodbudi že tako doživeto ljubosumje (Milivojević, 2013). 

Torej, je romantično ljubosumje znak prave ljubezni ali znak toksičnega razmerja? Glede na vse trenutne ugotovitve ne obstaja nobena zveza med intenzivnostjo ljubezni in intenzivnostjo romantičnega ljubosumja. Obstaja pa povezava med intenzivnostjo romantičnega ljubosumja in doživljanjem odnosa kot slabega. Kronično romantično ljubosumje naj bi tako predstavljajo znak, da je odnos nestabilen, in ne znak, da je odnos strasten (Milivojević, 2009). Seveda ob tem ne smemo zanemariti dejstva, da so si osebe, partnerji in razmerja močno različni med seboj in lahko tako romantično ljubosumje igra zelo različne vloge. Pomembno pa se je zavedati, da je romantično ljubosumje nekaj, na čemer je potrebno v razmerju aktivno in konstruktivno delati, saj lahko tako zagotovimo zadovoljstvo v razmerju in se izognemo mnogim morebitnim negativnim posledicam. 

Literatura:

Andersen, P. A., Eloy, S. V., Guerrero, L. K. in Spitzberg, B. (1995). Romantic jealousy and relational satisfaction: A look at the impact of jealousy experience and expression. Communication Reports, 8(2), 77–85.

Black, K. A. in Schutte, E. D. (2006). Recollections of being loved: Implications of childhood experiences with parents for young adults’ romantic relationships. Journal of Family Issues, 27, 1459–1480.

Clanton, G. (1996). A sociology of jealousy. International Journal of Sociology and Social Police, 16, 171-189. 

Consuelo Martinez-Leon, Pena, J., Hernan S. in Garcia, A. (2017). A systematic review of romantic jealousy in relationships. Terapia Psicologica, 35(2). 

Dandurand, C. in Lafontaine, M. F. (2014). Jealousy and couple satisfaction: A romantic attachment perspective. Marriage & Family Review, 50(2), 154–173. 

DiBello, A., Rodríguez, L., Hadden, B. in Neighbors, C. (2015). The green eyed monster in the bottler: Relationship contingent self-esteem, romantic jealousy, and alcohol-related problems. Addictive Behaviors, 49, 52–48.

Elphinston, R., Feeney, J., Noller, P., Connor, J. in Fitzgerald, J. (2013). Romantic jealousy and relationship satisfaction: The costs of rumination. Western Journal of Communication, 77(3), 293–304.

Knox, D., Breed, R. in Zusman, M. (2007). College men and jealousy. College Student Journal, 41, 494–498.

Matsangidou, M. in Otterbacher, J. (2018). Can posting be a catalyst for dating violence? Social media behaviors and physical interactions. Violence and Gender, 5(3), 182–190. 

Milivojević, Z. (2009). Formule ljubezni: Ne zapravimo življenja v iskanju prave ljubezni. Mladinska knjiga.

Milivojević, Z. (2013). Ulovimo ljubezen. Mladinska knjiga. 

Miller, M., Denes, A., Diaz, B. in Buck, R. (2014). Attachment style predicts jealous reactions to viewing touch between a romantic partner and close friend: Implications for internet social communication. Journal of Nonverbal Behavior, 38, 451–476.

Mullen, P. E. in Martin, J. (1994). Jealousy: A community study. British Journal of Psychiatry, 164, 35–43.

Van Ouytsel, J., Walrave, M., Ponnet, K., Willems, A.-S. in Van Dam, M. (2019). Adolescents’ perceptions of digital media’s potential to elicit jealousy, conflict and monitoring behaviors within romantic relationships. Cyberpsychology: Journal of Psychosocial Research on Cyberspace, 13(3).

Overbeek, G., Ha, T., Scholte, R., Kemp, R. in Engels, R. (2007). Intimacy, passion, and commitment in romantic relationships – Validation of a ‘triangular love scale’ for adolescents. Journal of Adolescence, 30, 523–528.

Rauer, A. J. in Volling, B. L. (2007). Differential parenting and sibling jealousy: Developmental correlates of young adults’ romantic relationships. Personal Relationships, 14, 495–511.

Rodríguez, L., DiBello, A. in Neighbors, C. (2015). Positive and negative jealousy in the association between problem drinking and IPV perpetration. Journal of Family Violence, 30, 987–997.

Swami, V., Inamdar, S., Stieger, S., Nader, I., Pietschnig, J., Tran, U. in Voracek, M. (2012). A dark side of positive illusions? Associations between the love-is-blind and the experience of jealousy. Personality and Individual Differences, 53, 796–800. 

Utz, S. in Beukeboom, C. J. (2011). The role of social network sites in romantic relationships: Effects on jealousy and relationship happiness. Journal of Computer-Mediated Communication, 16(4), 511–527. 

Photo: Susan Abbott, “Self Portrait” (detajl)