Le (pre)drznost ali recept za bolj uspešno življenje?

Kljub nevarnosti in veliki izpostavljenosti tveganju priljubljenost ekstremnih športov iz dneva v dan narašča. Se za nevarnimi športi skriva le želja po dozi adrenalina ali so motivi ekstremnih športnikov drugačni? Kakšne so posledice ukvarjanja s športom, ki vključuje tveganje in nevarnost?

Najverjetneje si že kdaj začudeno opazoval/-a posnetek, v katerem je deskar na snegu delal premete več metrov v zraku in se le za las izognil poškodbi. Morda si se ob opazovanju posnetka plezalca, ki se na skalnati steni le s konicami svojih prstov varuje pred več stometrskim padcem v globino, spraševal/-a, zakaj sploh tvega svoje življenje in se izpostavlja nevarnosti. Stereotipi o ekstremnih športnikih so pogosto nekoliko negativno obarvani in temeljijo na prepričanjih, da so ekstremni športniki nagnjeni k tveganju, ker iščejo nevarnost in dozo adrenalina. Toda ali je to res? Kaj je v resnici tisto, zaradi česar tvegajo, in kakšen je doprinos ekstremnega športa k njihovemu življenju? V prispevku se poglobim v motive, ki vodijo ekstremne športnike k tveganju, in v vpliv, ki ga ima ekstremni šport na duševno zdravje. Obstoječa prepričanja o ekstremnem športu so nekoliko negativna, zato se v članku osredotočam predvsem na pozitivne vidike in posledice, ki jih ima lahko ukvarjanje z ekstremnim športom za posameznika.

Zadnja desetletja zanimanje za ekstremne športe narašča hitreje od zanimanja za tradicionalne oblike športa (Brymer in Schweitzer, 2017).  Večina težko loči med ”nenevarnim” in ekstremnim športom. Heggie in Heggie (2012) sta ekstremni šport opredelila kot dejavnost, pri kateri so prisotni visoka hitrost, višina, resnična ali zaznana nevarnost, fizični napor in povečano tveganje za poškodbo. V mnogih ekstremnih športih je mogoče tekmovati, nekateri pa so netekmovalni. Prostočasno ukvarjanje z ekstremnim športom je za razliko od tradicionalnih oblik športa, ki so v večji meri skupinske, navadno individualno. V kategorijo ekstremnih športov se uvrščajo skoki z elastiko, gorsko kolesarstvo, padalstvo, rolkanje, rafting, deskanje na snegu, BMX kolesarjenje in še mnogi drugi (Brymer in Schweitzer, 2017). Ne le da narašča število ekstremnih športnikov, zdi se, da se spreminja tudi mnenje, da se lahko v ekstremnih športih udejstvujejo le mladi. V raziskavi, ki je preučevala sanjske športe, s katerimi bi se ljudje ukvarjali, če jih pri tem ne bi ovirale fizične ali finančne omejitve (Holland, 2015), je zanimanje za ukvarjanje z ekstremnimi športi izkazalo več starostnikov kot mladih, starih od 18 do 25 let.

A kaj je pravzaprav tisto, kar ekstremne športnike kljub veliki stopnji tveganja in nevarnosti, ki so ji izpostavljeni, motivira v izvajanje teh aktivnosti?

Nekateri starejši modeli, ki poskušajo pojasniti motivacijo za udejstvovanje v ekstremnih športih, opisujejo iskanje senzacij (Zuckerman, 2007), psihoanalitično interpretacijo nezavedne motivacije (Elmes in Barry, 1999) in koncept osebnosti tipa T (Self idr., 2007). Psihoanalitiki nezavedno motivacijo za ukvarjanje z ekstremnim športom opisujejo kot rezultat posameznikovih primanjkljajev v odnosih s starši v otroštvu. Ti primanjkljaji se v odraslosti kažejo kot kompulzivno iskanje objektov moči, s katerimi bi se lahko povezali. Mednje spadajo ideološka gibanja, privlačni in karizmatični ljudje in aktivnosti, pri katerih je prisotno tveganje in nevarnost, kot so na primer ekstremni športi (Elmes in Barry, 1999).  Zuckerman (2000) s konceptom osebnosti tipa T opisuje posameznika, ki je nagnjen k iskanju novih, intenzivnih dražljajev in vznemirjenja. Za osebnost tipa T je značilna tudi pripravljenost za tveganje in izpostavljanje nevarnosti, zaradi česar so posamezniki z osebnostjo tipa T pogosto označeni kot deviantni, njihovo vedenje pa kot družbeno nesprejemljivo. Self in sodelavci (2007) menijo, da so ekstremni športi deviantne dejavnosti, s katerimi se športniki začnejo ukvarjati zaradi zdolgočasenosti nad tradicionalnimi oblikami športa, želje po novosti in tveganju, iskanja svobode in možnosti samoizražanja. Vsi ti modeli torej predvidevajo, da se določena vrsta ljudi z določenimi osebnostnimi značilnostmi, ki niso vedno družbeno sprejemljive, ukvarja z ekstremnimi športi, pri tem pa jih vodi želja po tveganju, vznemirjenju in adrenalinu. V vseh teh modelih je izvajanje ekstremnega športa opisano kot deviantno in do določene mere družbeno nesprejemljivo vedenje (Elmes in Barry, 1999; Self idr., 2007).

Nekatere raziskave pa so pokazale, da ni nujno vedno tako. Freixanet (1991) je ugotovil, da imajo plezalci pogosto visoko izraženo čustveno stabilnost, kar se ne sklada s predvidevanji o deviantnih vedenjih ekstremnih športnikov (Self idr., 2007). Monasterio in sodelavci (2020) so ugotovili, da se alpinisti v osebnostnih značilnostih, kot so pripravljenost za sodelovanje, vztrajnost in socialna odvisnost, ne razlikujejo od ljudi, ki se ne ukvarjajo z ekstremnimi športi. Raznolikost med osebnostnimi značilnostmi alpinistov je bila tako velika, da niso uspeli dokazati, da obstajajo specifične lastnosti, ki so univerzalne za vse alpiniste, niti da imajo vsi značilnosti, ki nakazujejo, da so bolj nagnjeni k tveganju. Za razliko od teh so novejše raziskave Kar in Tarafder (2020) pokazale, da so tvegana vedenja, iskanje dražljajev in senzacij značilne za ekstremne športnike, kar je v skladu z nekaterimi predhodnimi ugotovitvami (Elmes in Barry, 1999; Self idr., 2007; Zuckerman, 2007). Kar in Tarafder (2020) sta ugotovila, da je iskanje senzacij in dražljajev pozitivno povezano s stopnjo izraženosti jeze kot lastnosti pri ekstremnih športnikih. Iskanje senzacij in dražljajev se poveča, ko je občutek jeze večji in obratno. Občutenje jeze – bolj negativen hedonski ton in visoka stopnja vzburjenosti -, je za ekstremne športnike motivator za bolj tvegana vedenja in iskanje vznemirjenja (Kerr, 2013), slabša sposobnost nadzora nad jezo pa pomeni slabšo sposobnost inhibicije vedenj in manjše upoštevanje socialnih norm. Kar in Tarafder (2020) sta torej ugotovila, da so za ekstremne športnike značilne določene skupne lastnosti, le-te pa niso nujno pozitivne. Vključujejo nagnjenost k iskanju senzacij in dražljajev, jezo, slabšo sposobnost inhibicije vedenj in neupoštevanje socialnih norm. Različne raziskave so prišle do zelo raznolikih, nasprotujočih si ugotovitev, zato ne moremo z gotovostjo zaključiti, da si ekstremni športniki niso podobni v osebnostnih lastnostih ter da so lastnosti značilne zanje bolj pozitivne ali negativne.

Kljub temu da je iskanje tveganja in občutka adrenalina eden pomembnejših od motivov, ki vodijo ekstremne športnike, ta zagotovo ni edini (Frühauf idr., 2017). V raziskavi Frühauf idr. (2017) kot enega glavnih motivov opisujejo občutek preseganja svojih sposobnosti, napredovanja, pa tudi spoznavanje sebe, svojega telesa in svojih meja. Drugi motivi so bili še občudovanje in preživljanje časa v neokrnjeni naravi, občutek svobode in izbire, deljenje izkušenj z enakomislečimi ljudmi in uravnoteženost v vsakodnevni rutini. Zhoua in sodelavci (2019) so ugotovili, da je veliko motivov za udeležbo v ekstremnem športu podobnih motivom za kakršnokoli telesno aktivnost. Ti vključujejo obvladovanje športa, užitek, skrb za psihično in fizično zdravje, pripadnost, pričakovanja drugih in tekmovalnost. Poleg teh so opazili dva nova motiva, ki so ju poimenovali vertigo in katarza. Vertigo ali vrtoglavico so opredelili kot motiv, ki zajema ukvarjanje z ekstremnim športom zaradi vznemirjenja, navdušenja, nevarnosti in tveganja, ki ga športnik občuti med izvajanjem aktivnosti. Katarza ali očiščenje pa je motiv, ki zajema udeležbo v športu zaradi sproščanja čustvene napetosti in transcendentne izkušnje. O transcendentnem, neopisljivem občutku ekstremnih športnikov sta govorila tudi Brymer in Schweitzer (2017). Več udeležencev v njuni raziskavi je opisovalo občutek popolne prevzetosti med izvajanjem ekstremnega športa in zaznavanje sebe ter svojega okolja na do tedaj nepoznane načine. Opisovali so spremenjeno zaznavanje prostora, upočasnjenost ali občutek zaustavitve časa, bolj natančno zaznavanje podrobnosti in povečano osredotočenost med izvajanjem ekstremnega športa. 

Kakšni pa so učinki in posledice izvajanja ekstremnega športa za duševno zdravje in psihično blagostanje posameznika?

Mnogi raziskovalci so preučevali in opisovali negativne posledice ekstremnega športa za posameznika, kot so izpostavljenost poškodbam, kompulzivno in prekomerno izvajanje aktivnosti (Ranieri, 2011). Pomembna negativna posledica ekstremnega športa je tudi izpostavljenost mnogim dejavnikom stresa. Ekstremni okoljski dejavniki, ki so jim športniki izpostavljeni, so lahko vir prekomerne količine stresa. Ta lahko nanje vpliva negativno, povzroči živčne zlome ter vpliva na več poškodb in večje tveganje, predvsem če so športniki slabše odporni na stres, čustveno nestabilni ali manj samozavestni (Pshenychna, 2019). Nekatere raziskave so pokazale tudi podobnosti med ekstremnimi športniki in ljudmi, ki so odvisni od različnih substanc. Za obe skupini je v primerjavi z normativno populacijo značilna večja nagnjenost k iskanju senzacij (Franques idr., 2003; Goma-i-Freixanet idr., 2012), večja impulzivnost (Di Nicola idr., 2015) ter prisotnost odtegnitvenih simptomov (Heirene idr., 2016; Willig, 2008). Odtegnitveni simptomi se v medicini nanašajo na različne fizične in psihološke posledice, do katerih pride zaradi abstinence substance, dražljajev ali vedenja, od katerega je posameznik odvisen (Craft in Lustyk, 2013). Nekatere študije opisujejo ekstremne športe celo kot vrsto odvisnosti (Heirene idr., 2016; Korolenko, 2020; Ranieri, 2011).

Možnih negativnih posledic ukvarjanja z ekstremnim športom je kar nekaj in zagotovo niso zanemarljive, toda obstaja tudi svetlejša plat izvajanja ekstremnih aktivnosti, ki je ne smemo spregledati. Kakšne so torej bolj pozitivne posledice ekstremnega športa za posameznike in kako izvajanje športa vpliva na njihovo psihološko blagostanje?

Splošno znano je, da ima katerikoli šport pozitivne učinke ne le na fizično, temveč tudi na psihično zdravje posameznika – od možnosti, ki nam jo šport daje za socialne interakcije, do občutka dosežka in splošnih izboljšanj v duševnem zdravju (Fogarty in Happell, 2005). Ekstremni športi naj bi poleg fizičnih in že opisanih psihičnih koristi za zdravje športnika izrazito povečali tudi doživljanje pozitivnih čustev, občutka samoučinkovitosti, čustvene odpornosti in osebnostne čvrstosti (Brymer in Schweitzer, 2017). Zhou in sodelavci (2020) so kot pomembno posledico ekstremnega športa za posameznika v primerjavi s tradicionalnimi oblikami športov opisali osebnostno čvrstost in samozavest, ki jo ekstremni športniki pridobijo z izvajanjem aktivnosti. Intenzivni in nevarni treningi od ekstremnih športnikov zahtevajo zaupanje v svoje sposobnosti in samozavestno ter hitro odzivanje v nevarnih in nepredvidljivih situacijah, saj jih lahko dvom v svoje sposobnosti stane življenja. Pri tem je pomembna tudi osebnostna čvrstost ekstremnih športnikov, ki vpliva na posameznikovo oceno situacije, v kateri se znajde. Izboljšana samozavest in odpornost na pritiske jim ne omogočata le izboljšanja športnih dosežkov, temveč tudi osebnostno krepitev in boljše spopadanje z vsakodnevnimi izzivi. Poleg tega so pozitivne za posameznikovo življenje tudi možnosti za socializacijo in občutek pripadnosti, ki jih ponujajo ekstremni športi (Houge Mackenzie in Brymer, 2018; Brymer in Schweitzer, 2017), saj so zanje značilne tudi močno razvite subkulture in izražene skupinske vrednote (McEwan, 2016).

Mnogi avtorji so raziskovali tudi vpliv ukvarjanja s športom, ki vključuje veliko tveganja, na odnos do narave in okolju prijaznega vedenja. Ekstremni športniki imajo bolj pozitiven odnos do narave, saj med izvajanjem športa veliko časa preživijo zunaj. Pogosto jim ravno naravne okoliščine in dejavniki predstavljajo nevarnost in preizkušnjo. Udeleženci v več raziskavah so poudarili, da so se ob izvajanju ekstremnega športa v naravi začeli zavedati človeške majhnosti in ranljivosti ter začeli bolj spoštovati in ceniti naravo in njeno mogočnost, nekateri pa so se počutili, kot da so z naravo eno, da so del nje. Ekstremni šport v posameznikih vzbuja ekocentrično naravnanost, torej spoštovanje, občudovanje in cenjenje narave, napram antropocentrizmu, ki temelji na ideji, da je človek nadrejen naravi (Brymer, 2009). Izkazalo se je, da so v primerjavi s posamezniki, ki se s športom ne ukvarjajo ali se ukvarjajo s tradicionalnimi oblikami športa, ekstremni športniki zaradi spoštovanja, cenjenja in občudovanja narave nagnjeni k okolju bolj prijaznim vedenjem (Brymer in Gray, 2010; Brymer in Schweitzer, 2013; MacIntyre idr., 2019).

Izboljševanje razpoloženja in možnost uravnavanja čustev sta pomembna elementa, ki ju omogočajo tako ekstremni športi kot tudi tradicionalne oblike športa. Gorski kolesarji so v študiji Robersta in sodelavcev (2018) poročali o mnogih koristih ekstremnega športa za njihovo duševno zdravje, kot so izboljšano razpoloženje, zmanjšana mera zaznanega stresa in skrbi ter izboljšana samopodoba. Skladno s predhodnimi ugotovitvami je udejstvovanje v športih pogosto posameznikov način uravnavanja čustev in izboljševanja negativnega počutja. Ekstremni šport posamezniku omogoča, da svoja čustva in misli uravnava ter izraža na družbeno sprejemljiv in zaželen način. Športne aktivnosti, med katere spada tudi ekstremni šport, posamezniku omogočajo lajšanje občutka stresa in večjo umirjenost (Brymer in Gray, 2010; Brymer in Schweitzer, 2017; Zhou, 2020).

Športi, pri katerih je nivo tveganja visok, omogočajo športnikom razvoj osebnostnih lastnosti, kot so pogum, skromnost in vztrajnost. Ekstremni športniki morajo biti v nevarnih okoliščinah odločni in sposobni presegati strah pred poškodbo, ki ga čutijo, a se hkrati zavedati svojih sposobnosti in jih ne precenjevati. Tako pretiran strah kot precenjevanje svojih sposobnosti bi lahko za ekstremne športnike namreč pomenila povečano izpostavljenost in možnost poškodb (Zhou idr., 2020). Ekstremni šport posameznikom omogoča tudi raziskovanje in razumevanje temeljnih človeških vrednot. To ima lahko velik vpliv na preoblikovanje njihovih lastnih vrednot, načina življenja in pogleda na svet (Brymer, 2009; Brymer in Schweitzer, 2017; Zhou idr., 2020).

Vsi ob opazovanju ekstremnih športov kdaj pomislimo, kako drzni, pogumni, celo nori so ti športniki in športnice. V ozadju ekstremnih športov pa se ne skriva le stereotipna želja po adrenalinu in iskanju dražljajev, kar opisuje mnogo modelov, temveč tudi drugi, bolj pozitivni motivi. Ekstremne športnike vodi želja po preživljanju časa v naravi, pripadnosti, samoaktualizaciji, samospoznavanju, skrbi za psihično zdravje in mnogi drugi motivi. Ti prinašajo veliko zaželenih posledic za psihično blagostanje športnikov, kot je izboljšanje duševnega zdravja in samopodobe, izboljšanje uravnavanja čustev, razvoj spretnosti spoprijemanja s stresom, krepitev poguma, skromnosti in vztrajnosti … Kljub nekaterim negativnim posledicam ekstremni športi torej niso zgolj neodgovoren način preživljanja časa, temveč ponujajo možnost za izboljšanje delovanja v vsakodnevnem življenju.

Literatura:

Brymer, E. (2009). Extreme sports as a facilitator of ecocentricity and positive life changes. World Leisure Journal, 51(1), 47–53, https://doi.org/10.1080/04419057.2009.9674581

Brymer, E. in Gray, T. (2010). Developing an intimate “relationship” with nature through extreme sports participation. Leisure/Loisir, 34(4), 361–374. https://doi.org/10.1080/14927713.2010.542888

Brymer, E. in Schweitzer, R. D. (2013). Extreme sports are good for your health: a phenomenological understanding of fear and anxiety in extreme sport. Journal of Health Psychology, 18, 477–487. https://doi.org/10.1177/1359105312446770

Brymer, E. in Schweitzer, R. D. (2017). Evoking the ineffable: the phenomenology of extreme sports. Psychology of Consciousness: Theory, Research, and Practice, 4(1), 63–74. https://doi.org/10.1037/cns0000111

Craft, B. B. in Lustyk, K. B. (2013). Tolerance and withdrawal. V P. Miller (ur.), Principles of addiction (str. 177–186). Academic Press.

Di Nicola, M., Tedeschi, D., De Risio, L., Pettorruso, M., Martinotti, G., Ruggeri, F., Swierkosz-Lenart, K., Guglielmo, R., Callea, A., Ruggeri, G., Pozzi, G., Di Giannatonio, M. in Janiri, L. (2015). Co-occurrence of alcohol use disorder and behavioral addictions: Relevance of impulsivity and craving. Drug and alcohol dependence, 148, 118–125. https://doi.org/10.1016/j.drugalcdep.2014.12.028

Fogarty, M. in Happell, B. (2005). Exploring the benefits of an exercise program for people with schizophrenia: A qualitative study. Issues in mental health nursing, 26(3), 341–351. https://doi.org/10.1080/01612840590915711

Franques, P., Auriacombe, M., Piquemal, E., Verger, M., Brisseau-Gimenez, S., Grabot, D., & Tignol, J. (2003). Sensation seeking as a common factor in opioid dependent subjects and high risk sport practicing subjects. A cross sectional study. Drug and alcohol dependence, 69(2), 121–126. https://doi.org/10.1016/S0376-8716(02)00309-5

Freixanet, M. G. (1991). Personality profile of subjects engaged in high physical risk sports. Personality and Individual Differences, 12, 1087–1093. https://doi.org/10.1016/0191-8869(91)90038-D

Frühauf, A., Hardy, W. A., Pfoestl, D., Hoellen, F. G. in Kopp, M. (2017). A qualitative approach on motives and aspects of risks in freeriding. Frontiers in psychology, 8, 1998. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2017.01998

Gomà i Freixanet, M., Martha, C. in Muro, A. (2012). Does the Sensation Seeking trait differ among participants engaged in sports with different levels of physical risk?. Anales de psicología, 28(1), 223–232.

Heggie, T. W. in Heggie, T. M. (2012). The epidemiology of extreme hiking injuries in volcanic environments. V T. M. Heggie in D. J. Caine (ur.), Epidemiology of injury in adventure and extreme sports (str. 130–141). Karger.

Heirene, R. M., Shearer, D., Roderique-Davies, G. in Mellalieu, S. D. (2016). Addiction in extreme sports: An exploration of withdrawal states in rock climbers. Journal of behavioral addictions, 5(2), 332–341. https://doi.org/10.1556/2006.5.2016.039

Holland, K. (2015). Inghams asks: Why aren’t we trying something new? Pridobljeno s https://www.inghams.co.uk/blog/ski/inghams-asks-arent-trying-something-new/

Houge Mackenzie, S. in Brymer, E. (2020). Conceptualizing adventurous nature sport: A positive psychology perspective. Annals of Leisure Research, 23(1), 79–91. https://doi.org/10.1080/11745398.2018.1483733 

Kar, D. in Tarafder, S. (2020). Sensation seeking and aggression in adventure sportspersons: A comparative study. Journal of Psychosocial Research, 15(1), 137–149. https://doi.org/10.32381/JPR.2020.15.01.11

Kerr, J. H. (2013). Motivation And Emotion In Sport. Taylor & Francis.

Korolenko, T. P., Ovchinnikov, A. A., Sultanova, A. N. in Neustroeva, A. Y. (2020). Social-psychological characteristics on formation of addictive behavior. Neuroscience and Behavioral Physiology, 50(1), 27–29. https://doi.org/10.1007/s11055-019-00863-4

MacIntyre, T. E., Walkin, A. M., Beckmann, J., Calogiuri, G., Gritzka, S., Oliver, G., Donnelly, A. A. in Warrington, G. (2019). An exploratory study of extreme sport athletes’ nature interactions: From well-being to pro-environmental behavior. Frontiers in psychology, 10, 1233. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2019.01233

McEwan, K. (2016). The future of sportsmanship: A narrative expression of in-group support and respect in the postmodern sport of mountain biking. V T. Delaney (ur.), Sportsmanship: multidisciplinary perspectives (str. 269–280). McFarland.

Monasterio, E., Brymer, E. in Stewart, I. (2020). Conceptualising performance enhancement in extreme sports: Combining physiological and psychological perspectives. Muscles, Ligaments and Tendons Journal, 10(2), 309–314. https://doi.org/10.32098/mltj.02.2020.16

Pshenychna, L., Kuzikova, S., Kuzikov, B., Shcherbak, T., Kondratyuk, S., Petrenko, S., Skyba, O. in Dmytro, U. (2019). Phenomenon of nervous mental stability in extreme sports. Journal of Physical Education and Sport, 19, 1349–1354. https://doi.org/10.7752/jpes.2019.s4195

Ranieri, F. (2011). Extreme risk seeking addiction: theory and treatment. British Journal of Psychotherapy, 27(4), 335–351. https://doi.org/10.1111/j.1752-0118.2011.01249.x

Roberts, L., Jones, G. in Brooks, R. (2018). Why do you ride?: A characterization of mountain bikers, their engagement methods, and perceived links to mental health and well-being. Frontiers in psychology, 9, 1642. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.01642

Self, D. Henry, E., Findley, C. in Reilly, E. (2007). Thrill seeking: The type T personality and extreme sports. International Journal of Sport Management and Marketing, 2(1/2), 175–190. https://doi.org/10.1504/IJSMM.2007.011397

Willig, C. (2008). A phenomenological investigation of the experience of taking part in ‘extreme sports’. Journal of health psychology, 13(5), 690–702. https://doi.org/10.1177/1359105307082459

Zhou, L., Chlebosz, K., Tower, J. in Morris, T. (2020). An exploratory study of motives for participation in extreme sports and physical activity. Journal of Leisure Research, 51(1), 56–76. https://doi.org/10.1080/00222216.2019.1627175

Zuckerman, M. (2000). Are you a risk-taker?. Psychology Today, 33(6), 52–57.

Zuckerman, M. (2007). Sensation seeking and risky behavior. American Psychological Association.

Photo: Mikey Schaefer