Vpliv in posledice pojava samodiagnoze v povezavi z obsesivno – kompulzivno motnjo

V današnjem času se veliko ljudi pogosto zanaša na tehnologijo. Na splet se obrnemo za iskanje nasvetov, napotkov in načinov reševanja težav ter stisk, tudi tistih s področja duševnega zdravja. Dostopna je poplava anket, kvizov in vprašalnikov, na forumih in družbenih omrežjih pa je tudi samega govora o duševnih težavah vedno več. Deljene informacije na teh platformah pogosto niso preverjene in nadzorovane, kar pa je povzročilo porast v pojavu škodljivih vzorcev vedenja, ki strokovnjakom z različnih področij psihologije delajo preglavice. Gre za pojav samodiagnoze – zlasti pri boleznih in motnjah, o katerih se zaradi njihove pogostosti pojavljanja več govori, s tem pa je tudi količina nekorektnih informacij, deljenih s strani strokovno nepodkovanih ljudi, večja. Primer tega je obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) (Vaisman, 2017). Ta je v povezavi s samodiagnozo, vzroki, posledicami in problematiko osrednja tema tega članka.

Kaj je samodiagnoza in zakaj je problematična?

Samodiagnoza je proces, v katerem si oseba sama postavi diagnozo ali identificira svoje zdravstveno stanje. Pri tem si pogosto pomaga z viri na internetu, medicinskimi slovarji, predhodnimi osebnimi izkušnjami ali izkušnjami znancev (Collins English Dictionary, b.d.). Koristna je lahko za posameznike, ki se odločajo, ali morajo poiskati nadaljnjo pomoč in svetovanje specialista ter kako hitro morajo to storiti. Dostop do informacij o možnih znakih bolezni je pomemben, saj informacije, ki so dobro podkrepljene z znanstvenimi dejstvi, omogočajo razumevanje simptomov in posameznika spodbudijo k nadaljnjemu posvetu s strokovnjakom, kar omogoči zgodnje ukrepanje in začetek zdravljenja (Miller, 2015; White Swan Foundation, 2016).

Vseeno samodiagnoza ni zelo zanesljiva metoda in je kljub svoji uporabnosti v smislu hitro dostopnih informacij še vedno odsvetovana, saj v tem primeru diagnozo postavi laik in ne strokovnjak. Posamezniki vpišejo svoje simptome v spletni brskalnik in pogledajo prve zadetke, ki pa niso realna reprezentacija najverjetnejših vzrokov za te simptome, saj brskalniki ne upoštevajo pogostosti pojava neke bolezni in zanesljivosti podatkov o njej, ampak prednost dajo stranem z največjim številom ogledov. Posledično imajo lahko bolezni, ki so po pojavnosti redkejše, mnogokrat prednost pred tistimi, ki so bolj verjeten vzrok za simptome posameznika, ampak niso tako zanimiva tema. Tako članki z neresničnimi informacijami prevladajo nad strokovnimi viri. Prioriteta v brskalnikih torej ni relevantnost ampak največja branost, na katero pa vplivajo mnogi dejavniki in ni zanesljiv kriterij za potrditev diagnoze (Foundations Recovery Network, b.d.).

Eden izmed takšnih dejavnikov je vedno bolj pogosta nagnjenost današnje družbe k romantiziranju zdravstvenih težav, zlasti duševnih, ki izhaja iz napačnih in pomanjkljivih informacij. Vir teh so med drugim zabavni mediji, kot so filmi in serije, ki bolezni in motnje predstavijo le z značilnostmi, ki se zdijo zanimive in privlačne, življenje posameznikov, ki za njimi trpijo, pa kot nekaj zaželenega in ideal.  Po drugi strani pa s tem zaradi nepravilne reprezentacije istočasno prispevajo k še večji stigmatizaciji obolelih. Veliko škodo prav tako povzročajo tudi družbena omrežja, ki pod pretvezo želje po odprtem govoru o npr. duševnih stiskah, te raje prikazujejo kot nekaj “tragično lepega”, “glamuroznega” in “estetičnega” in ne kot težkega ter življenje ovirajočega, kar v mnogih, predvsem mladih, zaradi napačnega razumevanja vzbudi željo po tem, da bi takšne težave tudi sami imeli, kar pa lahko vodi k iskanju nepotrebne samodiagnoze (Yu, 2019).

Samodiagnoza pri diagnosticiranju duševnih motenj in težav pa je posebej problematična. Simptomi namreč niso tako jasni in se pojavijo kot skupek več kompleksnih simptomov, ki pogosto variirajo tudi glede na posameznika in njegove osebnostne značilnosti, motnje pa posledično ne morejo biti kategorizirane v spletnem kvizu ali pa s pomočjo spletnega vprašalnika. Identificirajo jih lahko tako samo specialisti za duševno zdravje (klinični psihologi, psihiatri), diagnoza pa je zato tudi precej zahtevna. Strokovnjaki to naredijo s pomočjo številnih različnih kliničnih testov skupaj z drugimi pregledi, ki so osnovani po smernicah, predpisanih v DSM-V (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) in ICD-10 (International Classification of Diseases)(APA, 2013; WHO, 2016).

Samodiagnoza duševne bolezni lahko vodi v mnoge negativne posledice. Pride lahko do trivializacije duševne bolezni ali povečanja njene resnosti, kar pa je oboje lahko nevarno. Trivializacija lahko vodi v napačno javno predstavo o tem, kaj neka duševna bolezen sploh je, in tako škoduje tistim, ki za dejansko boleznijo trpijo, ker je njena resnost pogosto spregledana. Povečanje resnosti pa vodi k stopnjevanju simptomov, ki so sicer povsem normalni in vsakdanji, ter k razvoju psihosomatskih obolenj, ki nastanejo zaradi podzavestnega prepričanja, da so to simptomi bolezni, ki jo imamo. Po drugi strani pa lahko povečanje resnosti bolezni vodi tudi do zanemarjanja prave duševne težave, ki leži v ozadju. Oseba tako ne odkrije simptomov »zakrite« bolezni, s čimer podaljšuje obdobje do začetka zdravljenja dejanskega bolezenskega stanja, hkrati pa poskuša zdraviti bolezen, ki je nima (White Swan Foundation, 2016).

Slednje lahko vodi v zlorabo zdravil, kar pa lahko povzroči neželene stranske učinke ali odvisnost. Na ta način se stanje osebe le še poslabša, saj ne razrešuje težav ter hkrati povzroči nove (White Swan Foundation, 2016).

Giles in Newbold (2011) sta v svoji kvalitativni raziskavi o samo- in drugi diagnozi duševnega zdravja v uporabniško vodenih spletnih skupnostih analizirala pogovore, orodja ter tehnike diagnoze med člani forumov ter spletnih kvizov za določanje duševnih bolezni in motenj. Odkrila sta, da so taka spletna mesta gojišča tako imenovane “kiberhondrije” – pretirane skrbi za lastno zdravje, ki izvira iz napačnih in narobe interpretiranih podatkov, najdenih na spletu. Razlog je, da so podatki in nasveti, ki krožijo po spletnih straneh, pretirani, nezanesljivi in izvirajo iz osebnih subjektivnih izkušenj posameznikov, ki svoje simptome generalizirajo na širšo populacijo in s tem prestrašijo tiste, ki resnih težav sploh nimajo. Pomembno vlogo pri tem igra tudi naravna potreba po pripadnosti in nagnjenost k zaupanju sočloveku, kar mnoge uporabnike, iščoč nasvetov, hitreje prepriča, da se z osebo na drugi strani zaslona poistovetijo, četudi neupravičeno. To lahko posledično vodi v sledenje nasvetom, ki niso odobreni s strani strokovnjakov, kar lahko stanje posameznika še dodatno poslabša (Giles in Newbold, 2011).

O obsesivno kompulzivni motnji

Ena izmed najbolj pogosto samo-diagnosticiranih duševnih motenj zadnjega časa je obsesivno-kompulzivna motnja (SingleCare Team in Sison, 2021).

Je duševna bolezen, ki zajema prisotnost obsesij oz. obsedenosti in kompulzij. Prve označujejo prisilne, nezažele in negativne misli, impulze ali podobe, ki se ponavljajo v človekovem umu, medtem ko druge neprostovoljna, ponavljajoča se dejanja, ki jih oseba izvaja, pogosto z namenom zmanjšati tesnobnost in strah, ki ju povzročajo obsesije, običajno pa ta dejanja v resnici niso povezana s tem, kar naj bi poskušala preprečiti. Do uradne diagnoze pride v primeru, ko te obsesije in kompulzije osebo ovirajo in ji onemogočajo funkcionalno delovanje v družbi (Newsham, 2020). Je ena izmed najbolj pogostih duševnih motenj, s katero se sooča kar 2% celotne svetovne populacije (ADAA, 2021).

Vzroki za samodiagnozo OKM

Vzroki za samodiagnozo te motnje tičijo predvsem v napačnih podatkih in predstavitvah, deljenih s strani raznovrstnih medijev. To vodi v napačno razumevanje ne le simptomov ter terminologije, povezane z boleznijo, vendar tudi njene resnosti. Bolezen je pogosto namreč predstavljena kot “trend” in nekaj pozitivnega. Časopisi, blogi, profili na družbenih omrežjih, spletne revije, ipd. OKM pogosto enačijo z nagnjenostjo k organiziranosti, pretiranim čiščenjem in urejanjem, “perfekcionizmom” in temami, kot so: “Vas moti en rdeč bonbon v skledi samih modrih?”, četudi nič od tega ni OKM (Campos, 2017; Newsham, 2020). Nepravilna raba besede OKM je normalizirana do točke, kjer ima v javnem diskurzu povsem napačno konotacijo in pomen, poleg tega pa posameznike, ki morda trpijo za nekaterimi od simptomov, zasipa z nekorektnimi in predvsem neresničnimi informacijami. Tako se poveča možnost, da bo nekdo zaradi podatkov v medijih pri sebi našel značilnosti in simptome, ki korelirajo z nekorektnimi informacijami o OKM in posumil, da motnjo ima. Z brskanjem po spletu, prenasičenem z napačnimi podatki, kjer je OKM predstavljena na tak način,  pa bi marsikateri posameznik tako samodiagnozo hitro tudi dokončno potrdil (Optimum performance institute, b.d.)

Fennel in Boyd (2014) sta izvedla študijo, kjer sta analizirala poročanje o obsesivno kompulzivni motnji v medijih. Preučevala sta, kako je slednja motnja zastopana v različnih množičnih medijih in kako je zaznana s strani gledalcev in javnosti. Odkrila sta, da je OKM v medijih vedno bolj prisotna in zastopana, vendar je zelo pogosto predstavljena na napačen in pretiran način, ki dodatno krepi in ustvarja stereotipizacijo tistih, ki take duševne težave imajo, ter prispeva k napačnemu razumevanju bolezni. Povezano s tem se krepi tudi stigma in napačna raba izrazov, pogosto je v ozadju tudi nerazumevanje motnje. Obsesije in kompulzije so pogosto predstavljene bolj kot osebnostne značilnosti ali navade, čeprav gre v resnici za neprostovoljne in vsiljive misli ter dejanja. Četudi so liki, ki naj bi OKM imeli, v številnih filmih in serijah predstavljeni kot inteligentni in povsem funkcionalen del družbe, jih veliko medijev še vedno enači z nepredvidljivimi in agresivnimi, kar povzroči ponovno povečanje stigme. Avtorja študije sta sicer poudarila razumevanje, da je stereotipizacija v medijih pogosta in celo potrebna za jasno nakazovanje zgodbe, značilnosti in lastnosti, vendar težava leži predvsem v tem, da stereotipizacija obsesivno-kompulzivne motnje prepogosto temelji na povsem napačnih informacijah, ki z motnjo niso povezane, in je tako povsem nekorektna. Taka reprezentacija je škodljiva, saj ustvarja napačno predstavo o bolezni in vodi v mišljenje, da so OKM le normalna vsakodnevna tesnobnost in skrbi. To vodi k prenagli samodiagnozi motnje, ki je veliko ljudi pravzaprav nima ter se jim le zdi, da motnjo imajo, ali pa zaradi normalizacije napačnega pomena besede in motnje svoje osebnostne značilnosti pričnejo enačiti ali opisovati z diagnozo OKM (Fennel in Boyd, 2014).

Slednje predstavlja velik problem med mladimi, saj zaradi naravne nagnjenosti k prilagajanju družbi in čedalje več govora o duševnih boleznih na družbenih omrežjih iz želje po pripadnosti marsikateri posameznik simptome OKM namerno išče pri sebi, se z boleznijo identificira in posledično tudi samodiagnosticira (Tipu, 2015).

Posledice in problematika samodiagnoze OKM

Samodiagnoza OKM je z uporabo spletnih testov, kvizov, vprašalnikov, ipd. zelo nezanesljiva, saj je motnja zelo kompleksna, diagnoza pa tudi za strokovnjake pogosto zelo zahtevna, saj je skoraj 16% primerov letno napačno diagnosticiranih s strani izkušenega osebja. Problem tiči v tem, da so simptomi hude tesnobnosti in paranoje (simptomi, značilni za OKM) prisotni tudi pri drugih duševnih motnjah, kot so splošna tesnoba, panični napadi, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja ipd. (Vaisman, 2017; The Center for Anxiety and OCD Orlando, 2020). Kljub temu pa so rezultati znanstvene primerjave klinične diagnoze, pol-strukturiranih intervjujev ter samoocenjevalnih vprašalnikov za diagnosticiranje obsesivno-kompulzivne motnje pokazali, da je najbolj zanesljiva prav klinična diagnoza (Tenney idr., 2003).

Četudi lahko nekatere spletne vsebine določene posameznike spodbudijo k iskanju strokovne pomoči s strani specializiranega osebja, številke kažejo, da se veliko preveč ljudi tudi za nadaljnje “zdravljenje” še naprej raje zateka na splet ter se, če se, za uradno diagnozo in potencialno zdravljenje odloči šele po “samodiagnozi doma” – torej, ko so sami že povsem prepričani, da motnjo imajo in se posledično, zavestno ali nezavedno, vedejo v skladu s simptomi (Clark, 2020). To je seveda tako kot vsaka napačna diagnoza škodljivo in lahko vodi do hudih težav ne le z duševnim, ampak tudi fizičnim zdravjem (terapije z zdravili). Poleg tega k napačni reprezentaciji še dodatno pripomorejo že tako narobe zastopane motnje v družbi, kar lahko škoduje tistim, ki za motnjo dejansko trpijo (Vaisman, 2017).

O duševnem zdravju je v digitalnem prostoru veliko nezanesljivih in nepravilnih informacij, četudi se o njem dandanes po zaslugi družbenih omrežij in interneta vedno več govori. Prenasičenost z dostopnimi podatki povsem zabriše črto med korektnim in trivialnim za laičnega uporabnika, zato je informacije treba jemati z zadržkom. Dokončno pa se moramo o našem stanju, simptomih, občutkih in njihovi interpretaciji ter pomenu prepričati pri za to pooblaščenem strokovnjaku ter se tako izogniti možni trivializaciji, stigmatizaciji in napačni reprezentaciji zdravstvenih težav, poleg tega pa s tem preprečiti tudi možnost za poslabšanje lastnega zdravja kot posledice nepremišljene in prenagljene samodiagnoze.

Literatura:

ADAA. (2021). Facts and Statistics – Anxiety and Depression Association of America. Pridobljeno s: https://adaa.org/understanding-anxiety/facts-statistics

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). Pridobljeno s:  https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Campos, P. (2017). Stop Saying You’re “So OCD”. Pridobljeno s: https://www.marieclaire.com/health-fitness/a27570/stop-saying-youre-so-ocd/

The Center for Anxiety and OCD Orlando. (2020). OCD – Misunderstood and Misdiagnosed. Pridobljeno s: https://www.groundworkcounseling.com/ocd/ocd-misunderstood-and-misdiagnosed-orlando-ocd-therapist-raises-awareness-ocdweek/

Clark, M. (2020). 37 Self Diagnosis Statistics: Don’t Do It Yourself. Pridobljeno s: https://etactics.com/blog/self-diagnosis-statistics

Collins English Dictionary. (b.d.). definition of ‘self-diagnosis’. Pridobljeno s: https://rb.gy/kstazs

Fennel, D. in Boyd, M. (2014). Obsessive-Compulsive Disorder in the Medi. Deviant Behavior, 35(9), 669-686.Doi: 10.1080/01639625.2013.872526

Foundations Recovery Network. (b.d.). Issues and Dangers of Self-Diagnosis. Pridobljeno s: https://dualdiagnosis.org/dual-diagnosis-treatment/dangers-self-diagnosis/

Miller, J. (2015). Self-diagnosis on the Internet is not always good practice. Pridobljeno s: https://news.harvard.edu/gazette/story/2015/07/self-diagnosis-on-internet-not-good-practice/

Newsham, E. (2020). OCD: Not A Trendy Term. Pridobljeno s: http://beloitcollegeroundtable.com/2020/02/04/ocd-not-a-trendy-term/

Optimum performance institute. (b.d.). Why people self-diagnose (and why you shouldn’t). Pridobljeno s:  https://www.optimumperformanceinstitute.com/mental-health-diagnosis/why-people-self-diagnose-and-why-you-shouldnt/

SingleCare Team in Sison, P.D. G. (2021). OCD statistics 2021. Pridobljeno s: https://www.singlecare.com/blog/news/ocd-statistics/

Tenney, N. H., Schotte, C. K. W., Denys, D. A. J. P., van Megen, H. J. G. M. in Westenberg, H. G. M. (2003). Assessment of DSM-IV personality disorders in obsessive-compulsive disorder: Comparison of clinical diagnosis, self-report questionnaire, and semi-structured interview. Journal of Personality Disorders, 17(6), 550–561. DOI: 10.1521/pedi.17.6.550.25352

Tipu, F. (2015). OCD Is Not a Quirk. Pridobljeno s:  https://www.theatlantic.com/health/archive/2015/02/ocd-is-a-disorder-not-a-quirk/385562/

Vaisman, D. B. (4. 12. 2017). Are millennials self-diagnosing OCD?. Pridobljeno s:  https://seasonsmalibu.com/millenials-self-diagnosing-ocd/

White Swan Foundation. (2016). Why the internet cannot diagnose your mental illness. Pridobljeno s:   https://www.whiteswanfoundation.org/mental-health-matters/understanding-mental-health/self-diagnosing-of-mental-illness

World Health Organization. (2016). International statistical classification of diseases and related health problems (10th ed.). Pridobljeno s: https://icd.who.int/browse10/2016/en

Yu, J. (2019). From stigmatized to sensationalized. Pridobljeno s: https://www.nami.org/Blogs/NAMI-Blog/May-2019/From-Stigmatized-to-Sensationalized

Photo: Çağlar Doğan