Psihosomatika: Zakaj jaz?

Od moje bolezni je minilo že 7 let, a še vedno razmišljam o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. V sedmem razredu osnovne šole se mi je na obrazu pojavil herpes. To ni bilo nič neobičajnega, vendar se je začel širiti po obrazu, zato so me poslali na novo preiskavo, kjer so ugotovili, da postavljena diagnoza ni bila pravilna. Vsak teden sem bila pri zdravniku in vsakič dobila novo kremo in nova zdravila, vendar se je stanje še vedno slabšalo. Vsako noč se mi je na obrazu odprla nova rana, zato so me hospitalizirali v Mariborski bolnišnici, kjer so mi predvsem oskrbovali rane, čeprav vzroka še vedno niso odkrili. Opravila sem več razgovorov z različnimi psihologi. V Mariborski bolnišnici niso več vedeli, kako bi mi pomagali, zato smo za mnenje prosili privatnega dermatologa, ki nas je šokiral z izjavo, da je vzrok tega samopoškodovanje. Da bi preverili njegovo hipotezo, so mi čez noč zavili obraz, a se je bolezen kljub temu razširila. V iskanju izhoda iz te bolezni smo se odločili, da bomo poskusili še v Ljubljani, zato so me hospitalizirali tudi tam. Tamkajšnja zdravnica je bila prepričana, da je to psihološkega izvora in da je treba spremeniti okolje. Takrat sem živela življenje povprečne najstnice, in sem tako kot večina drugih sovrstnikov imela težave s svojo samopodobo in s prijatelji, vendar se mi to ni zdelo nič posebnega. V času mojega zdravljenja v Ljubljani so mi vzeli vzorec kože in po analizi niso odkrili nobenega fiziološkega vzroka, zato so me poslali na pregled k psihiatrinji. Čez poletne počitnice se mi je stanje izboljšalo, potem pa se je teden dni pred začetkom pouka bolezen vrnila, zato smo se skupaj z zdravnico odločili, da poskusimo spremeniti moje okolje, zato sem se prepisala na drugo šolo. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj se bolezen od takrat ni več ponovila. Kljub temu, da vzroka nikoli niso  našli, ugotavljam, da je bila bolezen psihološkega izvora.

Čeprav je večina dermatoloških bolezni unikatnih, sem prepričana, da nisem imela edina takšne izkušnje. Hkrati sem ravno zaradi tega prepričana, da se lahko duševno stanje osebe izraža tudi na telesni ravni, zato bom v tem članku govorila o povezavi med duševnim in fizičnim zdravjem. Predstavila bom motnje, ki se pojavijo kot posledica nakopičenih čustvenih stisk, ki jih posameznik nato razbremeni skozi svoje telo in posamezne telesne organe. Motnje oz. obolenja nastanejo kot posledica delovanja psiholoških mehanizmov, s katerimi se oseba odziva na stresne dogodke. Ti mehanizmi vplivajo na naše zdravje, po telesu pa nam jih prenašajo živčni, nevroendokrini in imunski sistemi (Tetusya Ando, 2020). Ko govorimo o povezavi med fizičnim in psihičnim zdravjem pogosto uporabljamo besedo psihosomatika. Vpliv psihičnih problemov na naše zdravje pa se med posamezniki razlikuje.

Vpliv stresa na psihosomatske bolezni

Nisar in Srivastava (2018) sta psihosomatske motnje opredelila kot vrsto psihološke motnje, ki ne vključuje poškodbe tkiva. To pomeni, da ne govorimo o fiziološkem vzroku, saj bolezen izvira iz našega duševnega stanja. Psihološka motnja se nato prenese skozi živčni sistem in izrazi s telesnimi simptomi. Psihosomatske bolezni so torej tiste, ki vključuje tako telesne, kot tudi duševne znake.

Eden prvih ljudi, ki je raziskoval psihosomatske motnje, Alexander (1950) je ugotovil, da se lahko te motnje pojavijo kot posledica čustvenih travm. Kadar se oseba, ki je v zgodnjem otroštvu doživela čustveno travmo, znajde v podobnih razmerah, se stres in travma, ki ju je občutila v otroštvu, vrneta. Ljudje se teh čustev pogosto ne zavedajo, zato se nanje ne odzovejo na enak način kakor takrat, ko so čustva zavedna, ampak se njihova stiska razbremeni skozi telo. Psihosomatske motnje se zatp največkrat pojavijo na tistih predelih, ki so izpostavljeni živčnemu sistemu (na primer krvni obtok, srce, koža …).

Kyung Bong Koh (2018) je pojasnil, da se fiziološki odziv na stres začne s prisotnostjo stresorja, ki sproži kognitivno oceno situacije, s katero se posameznik skuša spoprijeti. Naši možgani ocenijo dogodek, ki predstavlja morebiten vzrok stresa in se odločijo, ali se bodo nanj odzvali. Stres tako povzroči psihološke odzive, telo pa se nanje odzove z duševnimi in telesnimi simptomi, ki v nekaterih primerih lahko napredujejo v bolezen. Ko govorimo o stresu, moramo vedeti, da obstaja več vrst stresa. Akutni stres je tisti, ki se pojavi ob nekem nenadnem dogodku. Ko telo zazna to vrsto stresa, se v živčnem, endokrinem, imunskem in kardiovaskularnem sistemu pojavi veliko sprememb. Telo kot obrambni mehanizem v kri izloči veliko hormonov, vendar se njihova raven po tem, ko se stres preneha, spet uravna in telo se vrne v normalno stanje. V primeru dolgotrajnega oz. kroničnega stresa pa stalno povišani hormoni v krvi s tem, da telo ohranjajo v stanju alarma, uničujejo telesni sistem. Možna posledica dolgotrajnega oz. kroničnega stresa je zaustavitev prebave in proizvodnje rastnih ter spolnih hormonov, kar pa lahko vodi v različne bolezni. Kot je v raziskavi ugotovil Schneiderman s sodelavci (2005), kronični stres velikokrat povzroči tudi trajno zvišanje krvnega tlaka oz. hipertenzijo, ki lahko pripelje do poškodbe arterij in je hkrati eden izmed glavnih razlogov za srčne in možganske kapi.

P. Kane (2009) je raziskovala povezavo med stresom in psihosomatskimi obolenji pri medicinskih sestrah. V svoji raziskavi je poudarila, da je kronični stres vzrok za skoraj 90% psihosomatskih motenj. Izpostavila je, da moramo za dobre strategije obvladovanja stresa najprej prepoznati obseg stresa in njegov izvor. Ta pojav je žal prisoten v vsakdanjem življenju in se mu ne moremo nikakor izogniti. Odprava vseh stresorjev, ki vplivajo na naše delovanje, je utopičen cilj. O tem je v svoji raziskavi govorila tudi P. Kane (2009), ki je kljub vsemu poudarila pomembnost zmanjševanja stresa na delovnem mestu. Tudi, če ga ne moremo povsem izključiti, vsak korak bližje temu pomaga k večji učinkovitosti pri delu.

Stres pa ni edini psihični problem, ki vpliva na pojav psihosomatskih motenj. Mnogo raziskav je pokazalo, da lahko dobro čustveno stanje in preprečevanje depresije ter z njo povezanih motenj, bistveno izboljša telesno zdravje. Pri raziskovanju psihosomatskih bolezni so Raphael in sodelavci (2005) ugotovili, da je ogromno študij odkrilo povezavo med duševnim in fizičnim stanjem pri posamezniku. Opazovali so bolnike z depresijo in anksiozno motnjo in ugotovili, da so ti bolj izpostavljeni in dovzetni za srčne bolezni, možgansko kap ali astmo. Depresija in anksioznost pa sta lahko povezani tudi s slabim nadzorom glukoze v krvi, zato se lahko v takšnih primerih, psihosomatske motnje izražajo tudi v obliki sladkorne bolezni.

Psihosomatske motnje prizadenejo ljudi, ki težje prepoznavajo, da imajo težave z izražanjem svojih čustev. Ker se z njimi ne znajo spoprijeti, jih telo izrazi v obliki telesnega odziva, ki pa se kasneje razvije v bolezen. Osebe, ki zbolijo za psihosomatskimi motnjami, se zavedajo svojih fizičnih simptomov, vendar imajo težave z zaznavanjem problemov in stisk v duševnem zdravju. Ob zdravljenju je pomembno, da se osredotočijo tako na psihološko kot na fizično plat bolezni. Treba je okrepiti zavedanje o njihovih duševnih težavah in kasneje preusmeriti pozornost na dogajanje v telesu (Tetusya Ando, 2020).

Psihosomatske motnje in simptomi

Psihološki izvor za fizične bolezni se vse pogosteje prepoznava pri kožnih boleznih, velikokrat pa se opazi tudi pri kostno-mišičnih boleznih, boleznih dihal, srčno-žilnih boleznih, boleznih sečil in spolovil, pa tudi v endokrinih motnjah, kot je na primer motnja v delovanju ščitnice ali bolezni senzornih organov. Psihološki vzroki so pogosti tudi pri boleznih imunskega sistema, debelosti ali izgubi apetita (Doljak, 2011). Kot je izpostavil Kyong Bong Koh (2018), se psihosomatske bolezni torej pojavijo takrat, ko se posameznik ne odzove na svoje čustvene probleme, se ne posveti svojim psihološkim simptomom in jih ignorira. Ker se posameznik ne odzove na spremembo v psihi, se organizem preusmeri na telo in ustvari fiziološke probleme. S tem posameznika skozi telo in telesne simptome opozori na dogajanje v njegovi duševnosti in na čustvene stiske, ki jih doživlja.

Najpogosteje se čustvene reakcije kažejo na naši koži. Že samo bledenje, potenje in zardevanje so posledice psiholoških dejavnikov, čustvene stiske pa so lahko razlog še za cel kup dermatoloških težav. Za luskavico ni bilo nikoli dokazano, da je povezana s kakšnim specifičnim psihološkim konfliktom, vendar se stanje pacientov občutno poslabša med obdobji, v katerih se spopadajo s čustvenimi stiskami (Asaad, 1996). Atopijski dermatitis je ena izmed mnogih kožnih boleznih, za katere strokovnjaki ne vedo natančnega vzroka. Predvidevajo, da naj bi šlo za genetske in imunološke dejavnike, dokazano pa je, da tako kot luskavico tudi to bolezen poslabšajo psihološki problemi (Asaad, 1996). Tudi v etiologijo urtikarije oz. koprivnice so bili vpleteni psihološki dejavniki. To je bolezen, pri kateri se pojavijo izpuščaji, ki pogosto vodijo v hudo srbenje in lahko trajajo od 24 ur do par tednov, so bili vpleteni psihološki dejavniki (Asaad, 1996). Leta 1985 je Engels izvedel raziskavo, v kateri je ugotovil, da so tipi osebnosti, s katerimi se pogosto srečamo ob pojavu urtikarije, povezani s potlačeno agresivnostjo, mazohističnimi vedenjskimi vzorci ali hudimi anksioznostnimi motnjami. Psihološki problemi so pogost vzrok tudi za neenakomerno oz. naključno izpadanje las. V mnogih primerih je pojav tega problema povezan s čustvenim stresom, na katerega pogosto vplivata tesnobnost ali depresija (Asaad, 1996).

Dokazano je bilo, da imajo psihološki dejavniki velik vpliv pri razvoju kardiovaskularnih motenj. Panična in anksiozna motnja se pogosto pojavljata skupaj s simptomi, značilnimi za srčne bolezni (povišan krvni tlak, palpitacije, omotica, bolečina v prsih, težko dihanje itd.). Na primer v stanju panike, strahu ali tesnobe je verjetno, da se bo osebi zaradi stresa povišal krvni tlak in povečala hitrost pulza in dihanja. Ko se ta občutek preneha, se fiziološki procesi običajno umirijo, če pa ima oseba dolgotrajen strah ali kronično tesnobo, ostane čustveno stanje nespremenjeno, fiziološki simptomi pa se ne umirijo. Tako se duševne težave izražajo na telesni ravni v obliki psihosomatskih motenj. Psihološki dejavniki imajo velik vpliv tudi na osebe, ki so že zbolele za boleznimi srca in ožilja (Asaad, 1996).

Zdravljenje psihosomatskih motenj

Pri boleznih, ki so nastale izključno zaradi fizioloških dejavnikov, se najpogosteje uporabljajo zdravljenja z zdravili ali operacije. Kot sta opisala že Fava in Sonino, (2000) pa je pri zdravljenju psihosomatskih motenj treba upoštevati tudi vlogo duševnega stanja, ki vpliva na posameznikovo izpostavljenost boleznim. Pri pacientih s psihosomatskimi motnjami se zdravniki velikokrat osredotočijo predvsem na medicinsko zdravljenje ali pa paciente zgolj napotijo k psihologu. Če se osredotočijo na medicinsko zdravljenje, pogosto spregledajo tudi zdravljenje vzroka bolezni in dejstvo, da je pri ozdravitvi ključno, da se bolniki posvetijo tudi svojim duševnim stiskam. Ravno zato je pomembna tudi psihoterapija, pri kateri se ljudje trudijo izboljšati uravnavanje čustev, naučijo naslavljati svoje stiske, se jih zavedati in posledično tudi kontrolirati. Vendar tudi samo psihoterapija in pogovor s psihologom ni zadostna rešitev. Če želimo učinkovito zdravljenje, se moramo posvetiti povezavi med psihološkimi in biološkimi dejavniki, ki se pojavi med potekom bolezni.

Eden izmed pristopov k zdravljenju je Davaloojeva intenzivna kratkoročna dinamična psihoterapija, ki sta jo raziskala Coughlin in Selva (2006). Pri psihosomatskih bolnikih je pogosto največji problem prav ta, da so nezmožni neposrednega doživljanja svojih čustev. Ne znajo se soočiti z njimi ali nanje reagirati, zato občutke zamenjajo z obrambnimi mehanizmi, ki se izražajo skozi telesne simptome. Pri Davanloojevi terapiji gre torej za to, da terapevti odkrijejo povezavo med tistimi impulzi, ki jih bolniki zatirajo in med simptomi, ki se zaradi njega pojavijo. Ker se ti pacienti redkokdaj zavedajo, da impulze, ki jih zatirajo, sploh imajo, je pri Davanloojevi terapiji pomembno, da terapevt nežno pritiska na občutke in s tem izzove obrambo pri pacientu, hkrati pa skrbno spremlja simptome. Cilj te terapije je, da terapevt s postopnim izzivanjem ponotranjene obrambne mehanizme klienta zmanjša, uporaboi obrambnih mehanizmov in impulze pripelje v zavest. Klient se nato postopoma začne zavedati, da s svojim vedenjem kaznuje samega sebe in je korak bližje temu, da motnjo popolnoma odpravi.

Nisar in Srivastava (2018) sta opisala različne pristope za spoprijemanje s psihosomatskimi motnjami. Ugotovila sta, da nam pri spoprijemanju s psihosomatskimi motnjami pomaga tudi kognitivno vedenjska terapija. Pri njej so psihološke presoje stresnih dogodkov osnovno načelo zdravljenja, saj so ključne pri določanju odziva na stres. V isti raziskavi sta omenila tudi samoopazovanje, ki posamezniku pomaga pri tem, da se svojih odzivov na problematične situacije začne zavedati in se jih nauči tudi obvladovati. S psihosomatskimi boleznimi pa se lahko soočimo tudi s pomočjo hipnoterapije. Pri tem gre za transu podobno stanje, v katerem ima posameznik povečano koncentracijo, se počuti bolj mirno in sproščeno, kakor običajno in je zato bolj dovzeten za predloge, s katerimi lahko spremeni zaznavanje, vedenje, občutke in čustva. Omenila sta tudi Biofeedback, ki ga lahko uporabimo kot terapevtsko orodje. Spodbudi namreč samostojno usmerjanje določenih funkcij in vodi k izboljšanju dobrega počutja. Mnogo motenj povzroči stres, zato je priporočeno, da se ljudje, ki so nagnjeni k psihosomatskim boleznim ukvarjajo tudi z obvladovanjem stresa. Posebej sta poudarila sprostitveni trening, pri katerem se ljudje naučijo sprostiti in zmanjšati svojo mišično napetost. Posamezniki, ki se znajo sprostiti so bolj nagnjeni k racionalnemu razmišljanju in preoblikovanju negativnih spoznanj, kadar se soočajo s stresom ali drugimi psihičnimi težavami.

Zaključek

Povezave med duševnostjo in delovanjem našega telesa so, kot sem opazila skozi raziskave, ki so predstavljene v tem članku, pogostejše, kot se zdi. Velikokrat jih ne opazimo, saj se ob pojavu bolezni osredotočimo na simptome in nismo pozorni na svoje duševno delovanje. Problem psihosomatskih bolezni je ta, da je pogosto težko ugotoviti, da gre za čustveni izvor, saj se največkrat pojavijo prav pri tistih, ki svoja čustva zatirajo. Ker vsak posameznik drugače doživlja čustvene stiske, jih njihova telesa različno izražajo. Prav zaradi tega je psihosomatske motnje težko raziskovati, njihovih simptomov in poteka bolezni pa ne smemo preveč posploševati. Pri pojavu bolezni, pri katerih zdravniki ne najdejo fizičnih vzrokov je torej dobro, da bolniki poskusijo ugotoviti, ali se nahajajo v čustveni stiski, v obdobju stresa ali zatirajo svoja čustva, saj lahko te ugotovitve igrajo ključno vlogo pri zdravljenju in preprečevanju takšnih motenj. Da bi zmanjšali pojav psihosomatskih bolezni, moramo znati obvladovati stres in se spoprijeti s svojimi čustvi. Želim si, da bi se tudi sama v svojem najstniškem obdobju znala spoprijemati s svojimi čustvi in stiskami. Morda bi mi bilo na poti do ozdravitve marsikaj olajšano.

Literatura:

Alexander, F. (1950). Psychosomatic medicine: Its Principles and Applications. New York: W. W. Norton & Company Inc. http://doi.org/10.3109/03009747709095468

Ando, T. (2020). Encyclopedia of Behavioral Medicine. Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-030-39903-0_424

Asaad, G. (1996). Psychosomatic Disorders: Theoretical and Clinical Aspects. New York: Brunner/Mazel. https://doi.org/10.4324/9780203765975

Coughlin, P., Selva, D. (2006). Emotional processing in the treatment of psychosomatic disorders. Journal of Clinical Psychology; 62(5). 539-550. http://doi.org/10.1002/jclp.20247

Fava, G., Sonino, N. (2000). Psychosomatic Medicine: Emerging Trends and Perspectives. Psychother Psychosom, 2000 (69), 184-197. https://doi.org/10.1159/000012393

Kane, P. (2009) Stress causing psychosomatic illness among nurses. Indian Journal of Occupational Environmental Medicine; 13(1): 28-32. http://doi.org/10.4103/0019-5278.50721

Koh, K. (2018) Stress and Somatic Symptoms. New York: Springer International Publishing. http://doi.org/10.1007/978-3-030-02783-4

Nisar, H., Srivastava, R. (2018) Fundamental Concept of Psychosomatic Disorders: A Review. International Journal of Contemporary Medicine Surgery and Radiology; 3(1) 12-16. https://www.ijcmsr.com/uploads/1/0/2/7/102704056/ijcmsr_32__3_1__v1_2.pdf

Raphael, B., Schmolke, M., in Wooding, S. (2005). Promoting Mental Health: concepts, emerging evidence, practice. World Health Organization. https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/43286/9241562943_eng.pdf?sequence=1&isAllowed=y

Schneiderman, N. Ironson, G. Siegel, S.D. (2005) Stress and Health: Psychological, Behavioral, and Biological Determinants. Annual Review of  Clinical Psychology(1) 607-628 https://doi.org/10.1146/annurev.clinpsy.1.102803.144141

Van Valkenburg, C. (2008). Anxiety symptoms. Totowa: Humana Press. https://doi.org/10.1007/978-1-59745-252-6_24

Wolman, B. (1988). Psychosomatic Disorders. New York: Springer US. http://doi.org/10.1007/978-1-4684-5520-5

Slikovni material: Frida Kahlo,  What the Water Gave Me, 1938