Teorije zarote: njihovi vidiki, motivi in posledice

»Bill Gates načrtuje izdelavo cepiva proti covidu-19, opremljena s čipi za sledenje in izvajanje nadzora nad ljudmi. Tehnologija 5G ima negativne vplive na zdravje. Nekje nad nami bdijo tajne politične organizacije, ki so namerno podtaknile izbruh pandemije covida-19.« V zadnjem času je vsakdo izmed nas že slišal kaj podobnega. Takšne in podobne izjave lahko naslovimo s pojmom teorije zarote. Te krožijo med ljudmi že precej časa, njihova popularnost pa je še posebej narasla med trenutno epidemijo covida-19. V nadaljevanju bom poskušala razložiti, zakaj se je porast teorij zarote razmahnil ravno v tem času, kateri dejavniki so povezani z njimi in kakšne posledice lahko prinesejo.

1. Definicija pojma

Za začetek lahko definiramo sam pojem teorije zarote – gre za vsako razlago dogodka, ki kot poglavitni vzrok navaja zaroto (Dentith in Orr, 2018) in lahko obtožuje človeka ali skupino ljudi, zaznano kot vplivno ter zlonamerno (Douglas idr., 2019). Na primer teorije zarote za teroristični napad 11. septembra obtožujejo Bushevo politiko, Saudijevo vlado, velike korporacije ali Jude; teorije zarote o podnebnih spremembah pa obtožujejo znanstvenike, komuniste ter Organizacijo združenih narodov (Douglas idr., 2019).

2. Motivi za nastanek teorije zarote

Toda kakšni so motivi oziroma razlogi, da ljudje začnejo verjeti tovrstnim »dejstvom«? Douglas idr. (2017) razlagajo, da so ljudje nagnjeni k zaupanju v teorije zarote zaradi motivov, ki so jih razdelili na epistemične, eksistenčne ter socialne. Predstavljeni so v nadaljevanju.

2.1 Epistemični motivi

Epistemologija je po SSKJ filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja ter njegovo veljavnost. Tako lahko epistemične motive utemeljimo z eno izmed glavnih značilnosti teorij zarot, in sicer da le te zagotavljajo pojasnitve za naključne distresne družbene dogodke (van Prooijen in Jostmann, 2013) in predstavljajo možnost pojasnjevanja teh dogodkov, kadar posamezniki občutijo željo po razumevanju, točnosti in subjektivni varnosti (Douglas idr., 2019). Iskanje pojasnitev raznih dogodkov je namreč ključna osnova, da si zgradimo stabilno, točno ter notranje skladno predstavo za razumevanje sveta (Heider, 1958; v Douglas idr., 2017). Prepričanje v teorije zarote je močnejše v nesigurnih pogojih (van Prooijen in Jostman, 2013), torej kadar je dostop do informacij o razlagah dogodkov omejen ali so težje predstavljive. Leman in Cinnirella (2013, v Douglas idr., 2019) navajata tudi, da je prepričanje v teorije zarote močnejše, kadar so dogodki zelo obsežni, vendar so njihove razlage skromne oziroma preproste in se tako zdijo nezadovoljive; posameznik ima torej občutek, da v razlagi nekaj manjka ali se del informacij prikriva. Prav tako se k teorijam zarote pogosteje zatečejo ljudje, ki konstantno iščejo skrite pomene v stvareh in verjamejo v paranormalne ter nadnaravne fenomene (Bruder idr., 2013; v Douglas idr., 2019) ali zmotno verjamejo, da so tarča pozornosti drugih (Fenigstein, 1984; v Brotherton in Eser, 2015), zato ne preseneča, da se prepričanja v zarote povezujejo tudi s shizotipijo, za katero je značilno na primer magično mišljenje, čudaški govor, nenavadna prepričanja in podobno (Barron idr., 2014).  Tako obstajajo dokazi, da se teorije zarote zdijo privlačnejše posameznikom, ki iščejo globlji pomen v stvareh, vendar za to morda nimajo kognitivnih spretnosti, kar jim preprečuje, da bi našli pomen z drugimi racionalnimi dejstvi (Douglas idr., 2019).

2.2 Eksistenčni motivi

Poleg motivov po spoznanju se pri pojasnjevanju teorij zarot lahko opremo tudi na potrebo ljudi, da se v svojem okolju počutimo varni ter nad njim vzpostavljamo neke vrste kontrolo kot posamezniki ali pa kot pripadniki kolektivne družbe (Tetlock, 2002; v Douglas idr., 2017).  Teorije zarote predstavljajo varno zavetje kot oblika odkrivanja goljufij nevarnih in nezaupanja vrednih oseb, njihova grožnja posamezniku pa je tako zmanjšana ali nevtralizirana (Bost in Prunier, 2013). Raziskave kažejo, da se ljudje hitreje zatečejo k teorijam zarote, kadar so anksiozni (Grzesiak-Feldman, 2013; v Douglas idr., 2017) ali se počutijo nemočne in to še posebej občutijo v kriznih situacijah (Biddlestone idr., 2020).  Biddlestone idr. (2020) so v nedavni raziskavi med trenutno epidemijo pokazali, da se teorije zarote negativno povezujejo z vedenjem socialnega distanciranja, namenjenega zmanjšanju širjenja virusa. Prepričanja v zarote se ojačajo, kadar se ljudje počutijo nezmožni nadzorovati izide situacij ter se oslabijo, kadar je njihova kontrola nad situacijo zagotovljena (van Prooijen in Acker, 2015; v Douglas idr., 2017). Po mnenju Franksa s sodelavci (2013, v Douglas idr., 2019) teorije zarote ljudem omogočajo, da ponovno pridobijo psihološke dobrine, ki so jih tekom kriznih časov izgubili.

2.3 Socialni motivi

Naslednji motivi, s katerimi lahko pojasnimo težnjo ljudi k prepričanjem v zarote, so socialni motivi. Eden izmed osnovnih motivov jaza je namreč težnja k pozitivni samopodobi, torej ohranjanju pozitivne slike o nas samih ter o tem, kar si o nas mislijo drugi (Avsec idr., 2019). Teorije zarote nam lahko to sliko pomagajo ohranjati oziroma jo izboljšati (Douglas idr., 2019). Po Imhoffu in Lambertyju (2017) socialne motive dokazuje dejstvo, da se mišljenje o zarotah povezuje s samozaznano potrebo po edinstvenosti; najverjetneje teorije zarote posamezniku omogočajo občutek, da je deležen posebnih in redkih informacij, ki so drugim nedostopne, kar jim poda občutek posebnosti in dviguje njihovo samopodobo.

Pa vendar ob preučevanju posledic teorij zarot Douglas s sodelavci (2017) opozarja, da raziskave ne kažejo, da bi teorije zarote omenjene motive dejansko pomagale izpolniti. Douglas in Leite (2016) dokazujeta, da so posamezniki, ki so verjeli teorijam zarote o organizaciji, v kateri so delali, občutili nižje zadovoljstvo z njihovo službo, slabše ocenili delovno klimo, se počutili bolj negotove na delovnem mestu, ki so ga posledično tudi hitreje želeli zapustiti v primerjavi s tistimi, ki tovrstnim teorijam niso sledili.

3. Osebnostne karakteristike

Razlago, zakaj nekateri hitreje verjamejo teorijam zarote, lahko najdemo tudi v osebnostnih karakteristikah oziroma demografskih značilnostih posameznika. Freeman in Bentall (2017) sta izvedla analizo na ameriškem vzorcu, ki je pokazala, da so  teorijam zarote v večji meri verjeli moški, kar se je izkazalo tudi med epidemijo covida-19 (Cassese, Farhart in Miller, 2020). Teorijam zarote v večji meri verjamejo tudi osebe, ki so bile v otroštvu priča nasilju ter so živele v razdiralnem družinskem okolju, samske ali ločene osebe, nezaposleni, posamezniki z doseženo nižjo stopnjo izobrazbe ter pripadniki etničnih manjšin (Freeman in Bentall, 2017). Biddlestone idr. (2020) pojasnjujejo povezavo med prepričanji v zarote v zvezi s pandemijo covida-19 in kulturno-socialno naravnanostjo. Za individualizem, pri katerem je v ospredju posameznik ter ne blagostanje družbe, je v večji meri kot kolektivizem značilna povezanost s teorijami zarote. Na tem mestu bi opozorila na razmislek, ali se individualistično naravnana družba dejansko v večji meri povezuje s prepričanji v teorije zarote, ali gre le za večji poudarek na vrednotah, ki poudarjajo lastno mišljenje ter izražanje lastnega mnenja in ne trenutnega večinsko sprejetega mnenja.

Kim in Kim (2021) sta v nedavni raziskavi v Koreji ugotovila, da religioznost, avtoritarnost ter zaupanje v socialna omrežja napovedujejo prepričanja v teorije zarote, medtem ko trenutna podpora vladi predsednika Moona ter zaupanje v vlado in ljudi obratno sorazmerno napovedujejo ta prepričanja. Zaupanje v socialna omrežja se povezuje s teorijami zarote, saj te največkrat krožijo ravno po internetu in med uporabniki le tega, vendar pa bi želela tukaj opozoriti tudi na razlago Clarka (2017,v Douglas idr., 2019), da internet sicer vpliva na povečanje števila, ne pa tudi na razvoj prepričanj v zarote pri posamezniku. Na spletnih omrežjih je namreč moč zaslediti tudi mnogo kritik na razne izjave in teorije, ki vplivajo na mnenje bralca. Uscinski s sodelavci (2018, v Douglas idr., 2019) opozarja, da se teorije zarote ne širijo stereotipno med vsemi uporabniki spleta, temveč zgolj med tistimi, ki imajo predispozicije za iskanje takšnih informacij in so z njimi že seznanjeni, kajti spletne strani s teorijami zarote niso tako množično obiskane, kot bi lahko predvidevali. Internet predstavlja izhodišče, da se človek seznani z dodatnimi teorijami zarote in jim torej začne slediti, če ima zato prej omenjena nagnjenja. Posameznik, ki že verjame eni teoriji zarote hitreje verjame še kakšni drugi, četudi sta morda kontradiktorni (van Prooijen in Douglas, 2018).

4. Posledice teorij zarot

Prepričanje in mišljenje posameznika pripelje tudi do konkretnih dejanj, zato bom predstavila še nekatere posledice, ki jih teorije zarote prinesejo. Obstajajo potencialne koristi, pa tudi njihove negativne posledice. Pod pozitivne lastnosti lahko prištevamo, da teorije zarote lahko razkrivajo neskladnosti v uradnih razlagah dogodkov ali pa celo razkrijejo potencialne resnične zarote (Swami in Coles, 2010). Prav tako spodbujajo kritičen razmislek in odprejo prostor za diskusije, ki bi bil sicer hitreje zaprt (Miller, 2002, v Douglas, 2019). V tem smislu bi vlogo teorij zarot lahko primerjali s konstruktivno opozicijo. Pa vendar teorije zarote prinašajo tudi resnejše posledice, ki lahko vplivajo na posameznika in družbo. Lewandowska s sodelavci (2013; v Bolsen idr., 2020) opozarjajo, da sprejemanje zarot v javnosti lahko prinaša zavračanje kredibilne znanosti in zmanjšuje zaznano pomembnost vedenj, ki prispevajo k blagostanju posameznika in družbe, kot na primer vedenja, namenjena zmanjšanju globalnega segrevanja (Jerit idr., 2020). Bierwiaczonek idr. (2020) so mnenja, da do takšnih vedenj prihaja zaradi občutkov nemoči v kriznih in nesprejemljivih situacijah, kar sproži posameznikov občutek, da ne more več spreminjati situacije in zmanjša motivacijo za vedenja, ki bi situacijo dejansko lahko spremenila.

Bierwiaczonek s sodelavci (2020) so izvedli longitudinalno študijo, v kateri so na istih posameznikih na ameriškem vzorcu tekom razvoja epidemije večkrat spremljali njihova prepričanja o vsebinah teorij zarot, vezanih na vprašljivost obstoja virusa in epidemije. Prišli so do zanimivih rezultatov, da se je postopoma tekom razvoja epidemije delež tistih, ki so verjeli teorijam zarote, začel zmanjševati. Zaenkrat je še neznano, kakšen je sistematičen mehanizem prepričanj v zarote v kriznih situacijah, je pa razvidno, da se njihov vrh pojavi na začetku in upočasni tekom kriznih dogodkov, ko se ljudje sčasoma prilagodimo novonastali situaciji (Norris idr., 2009, v Bierwiaczonek idr., 2020). K temu verjetno prispeva tudi dejstvo, da se količina ter dostopnost kredibilnih informacij o fenomenu s časom povečujeta in tako prispevata k mišljenju ljudi v smeri racionalnih zaključkov.

Zaključek

Nastanek in razvoj prepričanja v teorije zarote predstavlja diskutabilno področje, ki ga težje enoznačno vzročno pojasnimo. V splošnem pa lahko predpostavimo, da nastanek teorij zarot sprožajo nejasne, naključne in distresne okoliščine oziroma pojavi. V teh okoliščinah se posameznik sooča z vrsto izzivov, k čemur ga ženejo v članku opisani motivi z namenom ponovnega pridobivanja psiholoških dobrin, ki so jih morda tekom distresnih okoliščin izgubili. Kot prvo si človek želi razjasniti ta nejasen dogodek, da ponovno pridobi občutek kontrole nad situacijo. Želi si pridobiti občutek varnosti, ki jo je morda izgubil. In eden izmed načinov zagotavljanja takšnih občutkov lahko predstavljajo teorije zarote, ki posamezniku podajo občutek globljega vpogleda in razlage nejasnih okoliščin. Prav tako človek teži k ohranjanju pozitivne podobe o sebi. Da je morda del nečesa drugim nedostopnega, da pozna skrite informacije oziroma tisto »pravo resnico«, ki jo razkrije preko teorij zarot, mu tako omogoča občutek pripadnosti, pa tudi edinstvenosti, in s tem pozitiven vtis o sebi.

Pandemija covida-19 predstavlja skoraj prototipno izhodišče za nastanek teorij zarot. Povzročila je namreč nepredstavljiv tok dogodkov, s katerimi se je svet prvič soočil z zdravstveno krizo, ki je istočasno prizadela vse celine, a hkrati je bilo o covidu-19 na začetku še precej nejasnega, primanjkovalo je ažurnih in relevantnih informacij. Posameznik se je znašel v situaciji, v kateri se ni počutil varno in je tako poskušal iskati racionalne ali iracionalno špekulativne razloge z namenom vzpostavljanja kontrole nad situacijo. V kolikor je posameznik s pomočjo razlage, pa čeprav je le-ta temeljila na teoriji zarote, našel izhod iz težke situacije in pri tem ni povzročil večjih škodnih posledic sebi in drugim, lahko nekoliko špekulativno rečemo, da je v tem primeru teorija zarote delovala blagodejno za posameznikovo sliko o situaciji in o sebi.

Teorije zarote tako tudi predstavljajo prostor za kritičen razmislek, ki omogoča alternativne razlage raznih fenomenov, kot npr. že izpostavljena epidemija. Pa vendar je na tem mestu vredno premisliti, do kolikšne mere so te razlage konstruktivne oziroma ne prinašajo težjih posledic pri posamezniku in družbi. Tako zaključujem z mislijo, da moramo za učinkovito spoprijemanje s kriznimi družbenimi razmerami, ki v praksi največkrat predstavljajo »ugodno« izhodišče za razvoj teorij zarot, v prvi vrsti poskrbeti za takojšnje kredibilno in strokovno argumentirano informiranje celotne družbe ter hkrati ohranjati kritično distanco do korporativno-političnega vplivanja nosilcev moči.

Literatura:

Avsec, A., Zager Kocjan, G., Petrič, M. in Kavčič, T. (2019). Funkcionalni vidiki osebnosti. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 

Barron, D., Morgan, K., Towell, T., Altemeyer, B. in Swami, V. (2014). Associations between schizotypy and belief in conspiracist ideation. Personality and Individual Differences, 70, 156–159. 

Biddlestone, M., Green, R. in Douglas, K. M. (2020). Cultural orientation, power, belief in conspiracy theories, and intentions to reduce the spread of COVID‐19. British Journal of Social Psychology. 59(3), 663–673.  

Bierwiaczonek, K., Kunst, J. R. in Pich, O. (2020). Belief in COVID‐19 Conspiracy Theories Reduces Social Distancing over Time. Applied Psychology: Health and Well-Being,  12(4), 1270–1285.

Bolsen, T., Palm, R. in  Kingsland, J. T. (2020). Framing the Origins of COVID-19. Science Communication, 42(5), 562–585.

Bost, P. R. in Prunier, S. G. (2013). Rationality in Conspiracy Beliefs: The Role of Perceived Motive. Psychological Reports, 113(1), 118–128. 

Brotherton, R. in Eser, S. (2015). Bored to fears: Boredom proneness, paranoia, and conspiracy theories. Personality and Individual Differences, 80, 1–5.

Cichocka, A., Marchlewska, M. in de Zavala, A. G. (2015). Does self-love or self-hate predict conspiracy beliefs? Narcissism, self-esteem, and the endorsement of conspiracy theories. Social Psychological and Personality Science, 7(2), 157–166. 

Dentith, M. R. in Orr, M. (2018). Secrecy and conspiracy. Episteme, 14, 1–18.

Douglas, K. M. in  Leite, A. C. (2016). Suspicion in the workplace: Organizational conspiracy theories and work-related outcomes. British Journal of Psychology, 108(3), 486–506.

Douglas, K. M., Uscinski, J. E., Sutton, R. M., Cichocka, A., Nefes, T., Ang, C. S. in Deravi, F. (2019). Understanding Conspiracy Theories. Political Psychology, 40(1),3–35. 

Freeman, D. in Bentall, R. P. (2017). The concomitants of conspiracy concerns. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 52(5), 595–604.

Imhoff, R. in Lamberty, P. K. (2017). Too special to be duped: Need for uniqueness motivates conspiracy beliefs. European Journal of Social Psychology, 47(6),724–734. 

Jerit, J., Paulsen, T. in Tucker, J. A. (2020). Confident and skeptical: What science misinformation patterns can teach us about the COVID-19 pandemic. SSRN.  

Kim, S., & Kim, S. (2020). Searching for general model of conspiracy theories and its implication for public health policy: analysis of the impacts of political, psychological, structural factors on conspiracy beliefs about the Covid-19 pandemic. International journal of environmental research and public health, 18(1), 266.

Swami, V. in Coles, R. (2010). The truth is out there: Belief in conspiracy theories. The Psychologist, 23(7), 560–563.

Van Prooijen, J.-W. in Jostmann, N. B. (2013). Belief in conspiracy theories: The influence of uncertainty and perceived morality. European Journal of Social Psychology, 43(1), 109–115.

Van Prooijen, J.-W., & Douglas, K.M. (2018). Belief in conspiracy theories: Basic princi-

ples of an emerging research domain. European Journal of Social Psychology, 48(7)

Van Prooijen, J.-W., & Douglas, K.M. (2018). Belief in conspiracy theories: Basic princi-

ples of an emerging research domain. European Journal of Social Psychology, 48(7)

Van Prooijen, J.-W., & Douglas, K.M. (2018). Belief in conspiracy theories: Basic princi-

ples of an emerging research domain. European Journal of Social Psychology, 48(7)

Van Prooijen, J. W. in Douglas, K. M. (2018). Belief in conspiracy theories: Basic Principles of an emerging researc domain. European Journal of Social Psychology, 48(7), 897–908.

Slikovno gradivo: Valérie SIX