Zakaj so ženske spolne motnje tako pogoste, ampak o njih (še) ne govorimo?

Alfred Charles Kinsey je leta 1953 (v: Rosen in Rosen, 2005) izdal knjigo, ki je spremenila tedanje razumevanje ženske spolnosti. Njegov taksonomski pristop preučevanja spolnosti je razburkal javnost in obšel tedanje viktorijanske okvirje mišljenja (Rosen in Rosen, 2005), ki sta ga predstavljali spolna represija in strah pred spolnostjo (Fee, 1978). Takrat spoštovanja vredne ženske niso smele uživati v spolnosti (masturbacija je npr. pomenila nekaj nevarnega in nezdravega). Tiste, ki so, pa so bile pogosto hospitalizirane in označene kot »nore« (Bancroft, 2002). Ženske so bile zato do spolnosti in spolnih odnosov precej zadržane in v tem niso videle nobene vrednosti (Landale in Guest, 1986). Zelo pogost je bil tudi operacijski postopek odstranitve klitorisa (Bancroft, 2002), ki je ponekod po svetu aktualen še danes (WHO, 1995, v: Bancroft, 2002). Kinsey je na podlagi anatomije razlagal in preučeval, kako, kdaj in kako pogosto ženske različnih starosti doživijo orgazem. Odsotnost slednjega je po njegovem mnenju pomenila spolno motnjo. Na to naj bi vplivala tudi družba in socialno okolje. Kinsey je bil med prvimi, ki je opredelil ženske kot spolna bitja. Kljub močnemu in hitremu razvoju razumevanja in preučevanja ženske ter moške spolnosti v zadnjih 50 letih je razumevanje in raziskovanje spolnih motenj, predvsem ženskih, še vedno okrnjeno (Rosen in Rosen, 2005). Največje težave se pojavljajo na področju opredelitve ženske spolne motnje.

Koncept »psihoseksualne motnje« se je v diagnostičnih priročnikih prvič pojavil v tretji verziji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (angl. The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorder, DSM-III) (Graham idr., 2017). Prvi dve verziji sta vsebovali le frigidnost in disparvenijo. Kasneje so številni avtorji (npr. Kaplan, 1966 v: Graham idr., 2017; Masters in Johnson, 1966, v: Graham idr., 2017) razvili in utemeljili na človeku temelječ cikel spolnega odziva (angl. Based on the Human Sexual Response Cycle, HSRC), ki vsebuje univerzalno in linearno zaporedje spolnega odziva – zanimanje, vzburjenje, orgazem in pomiritev, ki naj bi bilo enako za moške in ženske. Spolni klasifikacijski sistem DSM-IV-TR (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorder – Fourth Edition Text revision) (2000, v: Meston in Bradford, 2000) pa je spolne motnje opredelil še natančneje, saj je v poglavju Spolne motnje in disfunkcije le-te razdelil na štiri glavne kategorije: motnje spolnega zanimanja/poželenja (ki vplivajo na misli in motivacijo za spolni odnos), motnje vzburjenja (ki vplivajo na psihološko in fiziološko vznemirjenje kot odziv na spolno stimulacijo), motnje orgazma (ki pomenijo zakasnjen, odsoten ali zmanjšan vrhunec spolnega odnosa) in spolne bolečine (ki pomenijo genitalne ali pelvične bolečine, ki se lahko pojavijo pred, med ali po spolnem odnosu) (Meston in Bradford, 2007). Da osebo diagnosticiramo s posamezno motnjo, je pomembno, da zanje ni nobenega organskega vzroka, hkrati pa morajo simptomi ovirati posameznikovo vsakodnevno delovanje (Hatzimouratidis in Hatzichristou, 2007). Strokovnjaki s področja ženske spolnosti so skušali že večkrat spremeniti definicijo in klasifikacijo ženskih spolnih motenj, saj sta ti precej pomanjkljivi. Temeljita namreč na modelu HSRC, ki naj bi bil bolj podoben moškemu zaporedju spolnega vedenja kot pa ženskemu (Meston in Bradford, 2007).

Za lažjo predstavo počasnega razvoja razumevanja ženskih spolnih motenj in spolnosti se osredotočimo na najpomembnejše spremembe, ki so se zgodile v prenovi DSM-IV-TR. Priročnik DSM-V (ki je nadgradnja DSM-IV-TR) je leta 2013 (v: Sungur in Gündüz, 2014) na podlagi številnih kritik in raziskav, ki zagovarjajo, da se lahko spolno zanimanje, motivacija, vzburjenje, užitek in zaporedje spolnega vedenja razlikuje glede na spol (Chivers in Bailey, 2005, v: Sungur in Gündüz, 2014; Chivers in Timmers, 2012, v: Sungur in Gündüz, 2014; Laan idr., 1994, v: Sungur in Gündüz, 2014) ločil spolne motnje pri moških in ženskah. Naslednja kritika klasifikacijskega sistema DSM-IV-TR je, da ta smatra, da so seksualne fantazije pri motnji hipoaktivne spolne sle primarni sprožilec spolnega vedenja. To pa se ne sklada s spolnim vedenjem spolno zdravih žensk v dolgoročnih zvezah (Meston in Bradford, 2007), saj raziskovalci ugotavljajo, da naj bi te ženske seksualne fantazije in spolno slo doživljale precej redkeje kot ženske v svežih partnerskih odnosih (npr. Cawood in Bancroft, 1996, v: Meston in Bradford, 2007; Murray in Milhausen, 2012), kljub temu pa ni nujno, da imajo ženske v dolgoročnih zvezah sploh kakršnekoli motnje ali težave v spolnem življenju. V skladu s tem ženske poročajo o še več drugih in različnih sprožilcih spolnega vedenja, ki ne temeljijo na tradicionalnem človeškem spolnem odzivu HSRC, pač pa na bolj intimnih potrebah žensk, ki jih kriteriji v priročniku DSM-IV-TR ne omenjajo – npr. želja po partnerjevi nežnosti, želja po tem, da se počutijo zaželene, prisotnost zaupanja in ranljivosti med partnerjema (Basson, 2000; Sungur in Gündüz, 2014). To imenujemo odzivno poželenje (angl. responsive desire), saj poželenje po spolnosti ne nastane spontano, tako kot nastanejo spolne fantazije, pač pa nastane kot odziv na različne dražljaje (npr. partnerjeva nežnost) (Basson, 2000). V priročniku DSM-V je bila motnja hipoaktivne spolne sle preimenovana v motnjo spolnega interesa in vzburjenja, ki sedaj vključuje tudi odsotnost vzburjenja, odsotnost odzivnega poželenja ali odsotnost obeh hkrati (Dawson in Chivers, 2014). Prenova priročnika je tako pokazala, da za žensko spolno slo in vzburjenje niso potrebne zgolj spontane spolne fantazije, pač pa ju lahko sprožijo tudi odzivi ženske na različne dražljaje ter da poželenje in vzburjenje nista linearno povezana (Dawson in Chivers, 2014; Everaerd idr., 2000, v: Sungur in Gündüz, 2014). Priročnik DSM-V (v: Sungur in Gündüz, 2014) je prav tako ločil disparvenijo (bolečina, ki se pojavi pri poskusu ali popolni penetraciji) in vaginismus (težave pri vstopu v nožnico, ki se pojavijo ob privolitvi ali želji ženske) kot dve ločeni spolni motnji, ki sta bili pred tem združeni v en sklop motenj spolnih bolečin. Pri vaginismusu so pred tem zanemarili možnost, da je ta lahko posledica čustvenega stresa in strahu žensk pred bolečino. V tem primeru naj bi tako bila ustreznejša psihološka obravnava strahu pred bolečino in ne pogostejša zdravstvena obravnava nožničnih mišičnih krčev. Ti naj se namreč ne bi pojavili samo ob penetraciji, ampak tudi ob vaginalnem pregledu ali privolitvenem poskusu penetracije. Priročnik DSM-V je dodal tudi frekvenco in trajanje spolnih motenj ter pri ženskah združil motnji vzburjenja in zanimanja v eno motnjo. Kriterija sta, da mora posamezna spolna motnja trajati vsaj šest mesecev ter da se mora pojaviti pri skoraj vseh ali vseh spolnih poskusih. Vendar je lahko to v nekaterih primerih nesmiselno, posebej v primeru vaginismusa, saj je lahko posledično čas do obravnave in okrevanja podaljšan, to pa lahko povzroči tudi dodatne težave in zaplete (Sungur in Gündüz, 2014).

Vzporedno z obstojem kritik o klasifikaciji spolnih motenj so obstajale tudi kritike o vedno večji medikalizaciji spolnosti, zlasti pri moških (Bancroft, 2002; Moynihan, 2003; Tiefer, 2001, v: Graham idr., 2017), ki skuša definirati in zdraviti nezdravstvene težave kot zdravstvene težave (Conrad, 1992, v: Štulhofer, 2015). Iskanje zdravila za ženske spolne motnje se je začelo po letu 1998, ko je Ameriška Uprava za hrano in zdravila (angl. US Food and Drug Administration, FDA) odobrila Viagro za moške. Takrat se je tudi začel glavni vzpon in ozaveščanje o ženskih spolnih motnjah ter raziskovanje ženske spolne farmakoterapije (Graham idr., 2017; Štulhofer, 2015). To lahko nakazuje na to, da sta ženska spolnost in užitek žensk pri spolnosti bili pred tem manj pomembni oz. manj razumljeni v primerjavi z moško spolnostjo, saj so raziskovalci začeli rešitve za njihove spolne težave iskati prej. Razlog za to lahko med drugim iščemo v razliki v povprečnem spolnem poželenju oz. spolni sli moških in žensk. Ženske naj bi v primerjavi z moškimi o spolnih odnosih razmišljale redkeje in poročale o redkejših seksualnih fantazijah (npr. Baumesiter idr., 2001; Beutel idr., 2007; Peplau, 2003). Študije ugotavljajo, da je želja po spolnih odnosih v heteroseksualnih razmerjih v povprečju višja pri moških kot pri ženskah (Baumeister idr., 2001; Peplau, 2003), v homoseksualnih razmerjih pa lezbijke poročajo o redkejših spolnih odnosih v primerjavi z geji (Blumstein in Schwartz, 1983, v: Baumeister idr., 2001; Peplau, 2003). Kljub navedenim dognanjem pa S. J. Dawson in M. L. Chivers (2014) poudarjata, da so te razlike med spoloma lahko samo navidezne in so verjetno posledica spolnih norm in omejevanja ženskega spolnega izražanja. Družba spodbuja moške, da izražajo bolj permisivna spolna stališča, medtem ko naj bi ženske izražale bolj konzervativna. Prav tako so deležne hujših socialnih posledic, če se vedejo preveč seksualno ali asertivno (Brown in Sinclair, 1999, v: Dawson in Chivers, 2014; Petersen in Hyde, 2010, v: Dawson in Chivers, 2014). S. J. Dawson in M. L. Chivers (2014) navajata, da pogosto prihaja tudi do nerazumevanja ženskega spolnega poželenja, saj je ta pri moških, v nasprotju z žensko spolno slo, najpogosteje povezana s spolnim vedenjem (npr. z orgazmom). Cilja spolnega poželenja žensk pa sta poleg spolnega odnosa ali vedenja lahko tudi npr. intimnost ali partnerejva nežnost. (Navidezno) manjše spolno poželenje žensk, ki so ga ugotavljale številne študije (npr. Baumesiter idr., 2001; Beutel idr., 2007) v primerjavi z višjim spolnim poželenjem moških je verjetno bila posledica nerazumevanja ženskega spolnega vedenja, ki je vodilo do kasnejšega ozaveščanja in raziskovanja o ženski spolnosti.

Po številnih poskusih razvoja viagre za zdravljenje nizkega spolnega vzburjenja žensk je FDA leta 2015 končno odobrila prvo zdravilo, fibanserin, za zmanjšanje motnje hipoaktivne spolne sle pri ženskah pred menopavzo (Graham idr., 2017). Čeprav se to sliši kot velik napredek in uspeh na področju ženske spolnosti, je to vendarle posledica medikalizacije spolnosti, ki jo najbolj spodbuja farmacevtska industrija, tako da povečuje moč strokovnjakov na kliničnem področju spolnosti (Štulhofer, 2015). Velika podjetja so tako začela vlagati v klinično zdravljenje spolnih motenj, povsem pa so zanemarila nemedicinsko zdravljenje (Tiefer, 2000, v: Štulhofer, 2015), ki je lahko pogostokrat celo pomembnejše. V ozadje pa so tudi postavila razlikovanje med dolgotrajnimi in kratkotrajnimi spolnimi težavami, subjektivne in individualne vidike spolnih težav (npr. stres) ter možnost, da so nekatere spolne motnje lahko funkcionalne in nepatološke (npr. v primeru težavnega razmerja, stresa, utrujenosti, depresije) (Bancroft, 2002; Štulhofer, 2015).

Raziskovalci ugotavljajo, da spolne motnje doživlja več kot 40 % žensk (npr. Bachmann, 2006; DeRogatis in Burnett, 2008; Laumann idr., 1994, v: Meston in Bradford, 2007). Laumann idr. (1999) so na reprezentativnem vzorcu žensk s pomočjo intervjuvanja ugotavljali prisotnost spolnih motenj tako, da so kot izhodišče uporabili kriterije iz priročnika DSM-IV. Pri tem so ženske spraševali po določenih težavah ali simptomih, ki so jih doživljale v zadnjih 12 mesecih. Avtorji so ugotovili, da je najpogostejša spolna motnja žensk pomanjkanje zanimanja za spolnost, ki se pojavlja pri okoli 32 % žensk, sledi ji nizka spolna sla, ki se pojavlja pri okoli 22 % žensk, težave z vzburjenostjo, ki se pojavljajo pri okoli 14 % žensk, in bolečine pri spolnem odnosu, ki se pojavljajo pri okoli 7 % žensk. Zdravstveni delavci kljub svoji ozaveščenosti o prevalenci ženskih spolnih motenj in njihovemu vplivu na življenje žensk o tem večinoma ne povprašajo, saj se večini spolno zdravje ne zdi ključna tema zdravstvene obravnave (Bachmann, 2006; Sobecki idr., 2012). Kot razloge najpogosteje navajajo pomanjkanje časa, znanja, strah pred zadrego in svoja verska prepričanja (Curlin idr., 2008, v: Sobecki idr., 2012; Press idr., 2003, v: Bachmann, 2006). Posledično tudi ženske in dekleta o tem s svojim osebnim zdravnikom ali ginekologom ne spregovorijo, saj so prepričane, da bi ta temo pogovora zavrnil ali pa bil v zadregi (Bachmann, 2006; Sobecki idr., 2012). K temu pa prispevajo tudi okrnjeno znanje in zavedanje žensk o obstoju spolnih motenj (Bachmann, 2006) ter še vedno nejasna definicija spolnih motenj, ki slabo razlikuje med spolnimi motnjami in spolnimi težavami, ki se pogosto izkažejo kot funkcionalna prilagoditev žensk na stresne dejavnike v okolju (Bancroft, 2002). Pri tem je potrebno poudariti tudi to, da je zaradi nejasne definicije spolnih motenj žensk njihova prevalenca verjetno precenjena in da to med drugim vodi tudi do še večje medikalizacije ženske spolnosti (Leiblum, b.d., v: Moynihan, 2003).

DeRogatis in Burnett (2008) sta v svojem članku ugotovila, da se veliko ženskih spolnih motenj pojavlja kot posledica zdravstvenih težav (npr. diabetes, rak na dojkah, kirurška odstranitev jajčnikov, multipla skleroza, težave spodnjega urinalnega trakta in depresija). Po drugi strani pa so lahko spolne motnje primarno tudi posledica psiholoških in psihiatričnih motenj (npr. shizofrenija, depresija, motnje osebnosti, anksioznost). Za zdravljenje le-teh se pogosto uporabljajo antidepresivi ali druga medikamentozna zdravljenja, posledice katerih so pogosto lahko tudi spolne motnje (Rivas-Vazquez idr., 2000). Rivas-Vazquez idr. (2000) so npr. ugotovili, da selektivni inhibitorji serotonina (SSRI) in atipični antidepresivi povzročajo spolne motnje, tako pri ženskah kot tudi moških. Trazodon npr. pri moških povzroča podaljšano in bolečo erekcijo brez kakršnekoli spolne stimulacije. Nekateri drugi SSRI pa vplivajo na nižjo spolno slo oz. libido in vzburjenje. Na spolne težave žensk lahko vplivajo tudi življenjski stil (npr. kajenje, zloraba drog), demografski dejavniki (npr. starost, izobrazba, socialno-ekonomski status), menstrualni cikel ter drugi faktorji (npr. spolna orientacija, spolne zlorabe) (Khajehei idr., 2015; Peplau 2003) Raziskave (Ishak idr., 2010, v: Khajehei idr., 2015) ugotavljajo, da starejše  ženske pogosteje poročajo o spolnih motnjah, na kar lahko vpliva pozitivna povezanost med starostjo in redkejšimi spolnimi odnosi žensk (Papaharitou idr., 2008, v: Khajehei idr., 2015). Safarinejad (2006) ugotavlja, da je z večjim tveganjem spolnih motenj bolj povezan nižji socialno-ekonomski status kot pa višji. Razloge za npr. motnjo orgazma avtor navaja omejeno spolno znanje žensk, zavzemanje bolj konzervativnih oz. represivnih stališč o spolnosti in omejeno poznavanje tehnik spolnega uživanja. Podobno ugotavljajo tudi Laumann idr. (1999), ki so ugotovili, da zmanjšanje gospodinjskega prihodka povečuje tveganje za razvoj spolnih motenj pri ženskah. Razlage za to povezavo niso navedli.

Še en razlog za manjše zaznavanje in pogovor o spolnih motnjah je lahko tudi pomanjkanje intimnosti, predvsem med partnerjema. Kleinplatz (1996, v: Armstrong, 2006) navaja, da se spolna intimnost nanaša na poglobljeno znanje o samem sebi, samosprejemanju in skupnem zaupanju med dvema osebama. Vključuje tudi empatično sprejemanje partnerja kot spolnega bitja, pri čemer je pomembno raziskovanje najglobljih spolnih sanj, želja in fantazij. To pa zahteva intenzivno poznavanje druge osebe in ranljivost, tako v spolnih kot tudi v ne-spolnih vidikih razmerja (Berecz, 2002, v: Armstrong, 2006). Kljub temu pa se zahodna družba intenzivno izogiba promoviranju globljih vidikov partnerskega odnosa. Poudarja doseganje orgazma, ne pa tudi intimnosti (Armstrong, 2006). To posledično posameznikom med drugim jemlje pogum o pogovoru o njihovih spolnih težavah, kar pa lahko vodi tudi v hlinjenje užitka pri spolnem odnosu. L. L. Armstrong (2006) ugotavlja, da je zahodna družba polna sprememb,  hkrati pa je tudi vedno bolj čustveno izolirana. To se kaže v posameznikovem prizadevanju za finančni uspeh in doseganje materialističnih želja, ki vzame ogromno časa na račun intimnosti, in v vzponu tehnologije, ki usmerja naše vsakdanje življenje in zmanjšuje neposredno komunikacijo. K temu močno pripomore tudi današnje razumevanje spolnosti, ki ni več dojeta kot ekstaza in sreča (Sigusch, 1998, v: Armstrong, 2006), temveč kot tihi in čustveno izoliran proces (Apfelbaum, 2001, v: Armstrong, 2006). Prav tako v šolah in doma primanjkuje izobraževanja o spolnosti (McKay, 1998, v: Armstrong, 2006). Mladi zato iščejo informacije o intimnosti v nezanesljivih virih (Kleinplatz, 1997, v: Armstrong, 2006), saj jih v šolah in doma učijo le o spolno prenosljivih boleznih in biomehaniki spolnega odnosa (Armstrong, 2006). Glavni vir informacij o spolnosti so postali mediji (Ward, 2002, v: Armstrong, 2006), ki zelo pogosto posredujejo neresnična sporočila in predstave o spolnosti in spolnih odnosih. Pomislimo na igralke in igralce v filmih, reklamah, revijah, ki so vedno predstavljeni kot neverjetno privlačni, ter na prikaz spolnih odnosov v filmih, ki pogosto nimajo nobene čustvene komponente (Armstrong, 2006), ampak izgledajo enostavno izvedljivi in spolno popolnoma zadovoljujoči. Pomislimo tudi na to, kolikokrat smo zaznali realen prikaz spolnih motenj v medijih. Zahodna kultura je obsedena s predstavo spolnosti kot razvedrila (Armstrong, 2006). Posreduje nam mite in izkrivljene predstave o spolnosti in spolnih motnjah. Ženske so še vedno pogosto objektivizirane in predstavljene kot objekti za spolne usluge (Brooks, 2001, v: Armstrong, 2006; Jahlly, 1991, v: Armstrong, 2006), saj mediji promovirajo izdelke, s pomočjo katerih naj se ženske podredijo lepotnim standardom. Ženske se tako skozi vzdrževanje lepote in izpolnjevanja pričakovanj drugih naučijo zadovoljiti svoje partnerje (Gartner, idr., 1998, v: Armstrong, 2006), četudi skozi hlinjenje užitka pri spolnosti. Mediji učijo ljudi, naj bodo spolno dosegljivi in zadovoljni (Fartner idr., 1998 , v: Armstrong, 2006; Jahlly, 1991, v: Armstrong, 2006). Kljub temu pa vzporedno s tem na različne načine posredujejo tudi sporočila, kot je npr. »seks je umazan« in s tem sporočajo, da je spolnost nekaj grdega, umazanega, sramotnega in nekaj, čemur se je treba izogibati (Ward, 2002 , v: Armstrong, 2006; Zimmerman idr., 2002, v: Armstrong, 2006). Takšna nasprotna si sporočila zagotovo podkrepljujejo današnjo problematiko razumevanja in zaznavanja spolnih motenj, saj nas odvračajo od pogovora o naših težavah, hkrati pa sporočajo, naj jih skrijemo in uživamo v spolnosti.

Preučevanje ženske spolnosti in ženskih spolnih motenj ter težav je dokaj novo področje, saj njihovo prevalenco, vplive na druge vidike življenja in načine spoprijemanja z njimi šele spoznavamo. Bancroft (2002) opozarja, da je pomembno, da se pri tem osredotočimo in poiščemo mejo, kdaj spolne težave postanejo spolne motnje, saj nam lahko zabrisana meja daje predstavo, da so spolne motnje pogostejše, kot pa v resnici so (Leiblum, b.d., v: Moynihan, 2003). Ta meja je velikokrat problematična, zlasti pri ženskah. Njihove spolne težave si lahko pogostokrat razlagamo kot posledico prilagoditve zmanjšanja spolnega vedenja, ki se lahko zgodi ob prisotnosti stresa, depresije, utrujenosti ali negativnega vedenja partnerja. Kažejo se lahko podobno kot že omenjene spolne motnje (npr. nizka spolna sla), a kljub temu ne bi smele spadati v to kategorijo. Po drugi strani pa obstajajo ženske s spolnimi motnjami, ki so intenzivnejše od spolnih težav, saj ovirajo njihovo vsakdanje življenje. Ta skupina žensk lahko ima težave z zmanjševanjem spolnega odziva ali pa ima zelo nizko nagnjenost k spolnemu vzburjenju in k spolnim odnosom. Za lažje razločevanje med obema skupinama potrebujemo še več raziskav, ki bodo skušale odkriti pokazatelje in druge psihološke ter družbene vidike spolnega zadovoljstva in stresa (Bancroft, 2002) ter se zavedati, da spolne težave (npr. nizka spolna sla, težave z vlažnostjo, pomanjkanje zanimanja za spolnost) pogosto niso patološke, ampak so lahko normalen in zdrav odziv organizma na stresne in druge dejavnike v okolju (Laumann, b.d., v: Moynihan, 2003).

Literatura:

Armstrong, L. L. (2006). Barriers to intimate sexuality: Concerns and meaning-based therapy approaches. The Humanistic Psychologist, 34(3), 281–298.

Bachmann, G. (2006). Female sexuality and sexual dysfunction: Are we stuck on the learning curve? The Journal of Sexual Medicine, 3(4), 639–645.

Bancroft, J. (2002). The medicalization of female fexual dysfunction: The need for caution. Archives of Sexual Behavior, 31(5), 451–455.

Basson, R. (2000). The female sexual response: A different model. Journal of Sex & Marital Therapy, 26(1), 51–65.

Baumeister, R. F., Catanese, K. R. in Vohs, K. D. (2001). Is there a gender difference in strength of sex drive? Theoretical views, conceptual distinctions, and a review of relevant evidence. Personality and Social Psychology Review, 5(3), 242–273.

Beutel, M. E., Stöbel‐Richter, Y. in Brähler, E. (2008). Sexual desire and sexual activity of men and women across their lifespans: Results from a representative German community survey. BJU international, 101(1), 76–82.

Dawson, S. J. in Chivers, M. L. (2014). Gender differences and similarities in sexual desire. Current Sexual Health Reports, 6(4), 211–219.

DeRogatis, L. R. in Burnett, A. L. (2008). The epidemiology of sexual dysfunctions. The Journal of Sexual Medicine, 5(2), 289–300.

Fee, E. (1978). Psychology, sexuality, and social control in victorian england. Social Science Quarterly, 58(4), 632–646.

Graham, C. A., Boynton, P. M. in Gould, K. (2017). Women’s sexual desire: Challenging narratives of “dysfunction.” European Psychologist, 22(1), 27–38.

Hatzimouratidis, K. in Hatzichristou, D. (2007). Sexual dysfunctions: Classifications and definitions. The Journal of Sexual Medicine, 4(1), 241–250.

Khajehei, M., Doherty, M. in Tilley, P. J. M. (2015). An update on sexual function and dysfunction in women. Archives of Women’s Mental Health, 18(3), 423–433.

Landale, N. S. in Guest, A. M. (1986). Ideology and sexuality among Victorian women. Social Science History, 10(02), 147–170.

Laumann, E. O., Paik, A. in Rosen, R. C. (1999). Sexual dysfunction in the United States. JAMA, 281(6), 537–544.

Meston, C. M. in Bradford, A. (2007). Sexual dysfunctions in women. Annual Review of Clinical Psychology, 3(1), 233–256.

Moynihan, R. (2003). The making of a disease: Female sexual dysfunction. BMJ, 326(7379), 45–47.

Murray, S. H. in Milhausen, R. R. (2012). Sexual desire and relationship duration in young men and women. Journal of sex & marital therapy, 38(1), 28–40.

Peplau, L. A. (2003). Human sexuality. Current Directions in Psychological Science, 12(2), 37–40.

Rivas-Vazquez, R. A., Blais, M. A., Rey, G. J. in Rivas-Vazquez, A. A. (2000). Sexual dysfunction associated with antidepressant treatment. Professional Psychology: Research and Practice, 31(6), 641–651.

Rosen, L. J. in Rosen, R. C. (2005). Fifty years of female sexual dysfunction research and concepts: from Kinsey to the present. V: I. Goldstein, C. M. Meston, S. Davis in A. Traish (ur.), Women’s sexual function and dysfunction: Study, diagnosis and treatment (str. 3–10). CRC Press.

Safarinejad, M. R. (2006). Female sexual dysfunction in a population-based study in Iran: Prevalence and associated risk factors. International journal of impotence research, 18(4), 382–395.

Sobecki, J. N., Curlin, F. A., Rasinski, K. A. in Lindau, S. A. (2012). What we don’t talk about when we don’t talk about sex: results of a national survey of U.S. obstetrician/gynecologists. Journal of Sexual Medicine, 9(5), 1285–1294.

Sungur, M. Z. in  Gündüz, A. (2014). A comparison of DSM‐IV‐TR and DSM‐5 definitions for sexual dysfunctions: Critiques and challenges. The Journal of Sexual Medicine, 11(2), 364–373.

Štulhofer, A. (2015). Medicalization of sexuality. The International Encyclopedia of Human Sexuality, 721–817.

Slikovno gradivo: Romaine Brooks – Spring (La Primavera)