Izzivi tolmačenja v psihoterapiji gluhih in naglušnih

Gluhi in naglušni posamezniki se zaradi negativnih posledic svojih primanjkljajev pogosto odločijo za psihoterapevtsko pomoč, ta pa jim zaradi ovir v sporazumevanju pogosto prinese le dodatne obremenitve. Rešitev predstavlja uvedba tolmačev, ki je osvetlila nekatera pomembna praktična in etična vprašanja za stroko. 

Uvod

Gluhih in naglušnih posameznikov je na svetu okrog 75 milijonov, torej 5 % svetovne populacije, v Sloveniji pa okoli 1500 (Zveza gluhih in naglušnih, b. d.). Gluha oseba je vsaka oseba, ki je bodisi povsem brez sluha ali pa zaradi kakršnekoli oblike oteženega sporazumevanja uporablja znakovni jezik kot svoj naravni jezik. Ta je opredeljen kot vizualno-znakovni jezikovni sistem, kjer sporazumevanje poteka s pomočjo lege, premikanja in usmerjenosti prstov, telesa in rok, pa tudi obrazne mimike (Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, 2002).

Inkluzija se nanaša na zagotavljanje enakovrednih in pravičnih možnosti za vse ljudi, ne glede na njihove medsebojne razlike ali odstopanja od norm. Tovrstna razhajanja med normativnimi in drugimi posamezniki med drugim povzroča invalidnost, kot je gluhota (WHO, 2011). Za inkluzivno družbo je pomembno, da prav vsem svojim pripadnikom zagotavlja storitve, ki jih potrebujejo, kamor spada tudi psihoterapija. Psihoterapija zajema vsakršno zagotavljanje pomoči posameznikom in posameznicam z najrazličnejšimi duševnimi težavami z namenom njihovega reševanja. Tipično se psihoterapevtska obravnava prične s pogovorom, med katerim poskuša strokovnjak izvedeti določene informacije o klientu. Po začetnem srečanju klient in terapevt skleneta dogovor, v katerem so opisani cilji, postopki, termini, kraj srečanj ter ostale pomembne informacije (APA, 2019). Od začetne do končne točke so v psihoterapiji uporabljene različne interpersonalne intervence, odvisne od vrste psihoterapije in terapevtove ekspertize, ki so uporabljene za prestrukturiranje najrazličnejših psihičnih (in redkeje telesnih) vidikov klienta. Kljub temu, da je velik del terapije opravljen tudi izven terapevtskih srečanj, terapevtski stik in pogovor predstavljata zelo pomemben vidik procesa (Ford, 2021). Psihoterapijo lahko kadarkoli v življenju potrebujejo tudi gluhi in naglušni posamezniki, še posebej, ker imajo zaradi svoje prikrajšanosti težave s stereotipizacijo, pristranostjo, izključenostjo, diskriminacijo, zatiranjem itd. (Manero, 2009). Družba in stroka naj bi jim vedno zagotavljala najkakovostnejšo psihoterapijo, a žal ni vedno tako. Gluhi in naglušni se namreč tudi med psihoterapijo zaradi svoje invalidnosti srečujejo z različnimi težavami. Primer predstavljajo šumi v komunikaciji, zapostavljenost, težave z organizacijo in vzpostavljanjem stika s terapevtom ter mnoge druge težave, ki jih bom podrobneje opisala v nadaljevanju.

V prejšnjem stoletju so terapevti z gluhimi ali naglušnimi klienti komunicirali s kretnjami, držo telesa in obraznimi izrazi, pa tudi s pisanjem na papir (Patterson in Stewart, 1971). Tako omejen način komunikacije je izrazito negativno vplival na terapevtsko učinkovitost, saj klienti in terapevti niso mogli dovolj hitro ali učinkovito izraziti svojih misli, kar je močno otežilo uspešnost psihoterapije. V proces psihoterapije so zaradi potreb klientov (pa tudi terapevtov) zato vstopili tolmači.

»Tolmač za znakovni jezik je oseba, ki gluhim osebam tolmači slovenski govorni jezik v znakovni jezik in slišečim osebam tolmači znakovni jezik v slovenski govorni jezik.« (Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, 2002). Čeprav si veliko gluhih in naglušnih želi psihoterapevta, ki zna tekoče uporabljati znakovni jezik, je še posebej v Sloveniji teh izredno malo. V primeru, da si gluh ali naglušen posameznik želi tolmača za psihoterapijo, ga lahko poskuša najti sam, lahko pa obišče terapevta, ki organizira tovrstno obliko terapije. Pri tem moramo biti pozorni na to, da se tolmač in klient ne poznata. Vpeljava tolmača v proces psihoterapije je velikokrat raznolika in je odvisna od mnogih dejavnikov, kot so družbeno okolje, terapevtovo znanje in pripravljenost za sodelovanje s tolmačem, želje klienta… (Stark, 2018). Večina društev, organizacij in strokovnjakov za psihoterapijo in/ali  za gluhe in naglušne je z veseljem sprejela tolmače. Mnogi so poskušali njihovo vključenost tudi čim bolj standardizirati, da bo njihovo delo potekalo čim bolj natančno, uspešno in nemoteno ter da bodo lahko vsi gluhi in naglušni klienti imeli dostop do enako usposobljenih tolmačev. Nacionalno združenje gluhih (angl. National Association of the Deaf) v ZDA je začelo tolmače za pomoč v procesu psihoterapije izbirati na podlagi strogih meril. Tolmači v Združenih državah Amerike morajo znati tekoče uporabljati tako ameriški znakovni jezik ASL (angl. American sign language) kot angleščino, biti morajo tudi dobro humanistično in kulturno podkovani. Zgolj ta znanja pa niso dovolj; bodoči tolmači za psihoterapijo se morajo udeležiti različnih treningov interpretacij, tečaja pod okriljem mentorja in supervizirane prakse. Pri tem nadrejeni redno spremljajo njihove etične standarde in izobraženost (Certification of Mental Health Interpreters for Persons who Are Deaf, 2003).

Uvedba tolmačev v psihoterapijo je torej prinesla številne spremembe v želeni smeri, saj so tolmači za zdaj edini način, da lahko gluhi in naglušni dostopajo do te storitve v čim manj okrnjeni obliki. V veliko olajšanje so tudi psihoterapevtom (Boness, 2015). Kljub temu še vedno ostajajo premnoge pomanjkljivosti pri tolmačenju v okviru psihoterapije, ki se jim je treba posvetiti in poiskati rešitve zanje.

Med govorjenim in znakovnim jezikom

Jezikovne razlike med govorjenim jezikom in znakovnim jezikom gluhih ter naglušnih negativno vplivajo na celoten terapevtski proces, natančneje na točnost diagnoze, terapevtsko alianso, poglobljenost pogovora, razumljivost in točnost podatkov (Boness, 2015). Jezik je sredstvo sporazumevanja in še posebej v psihoterapiji je bistveno, da se klienti v uporabljenem jeziku čim bolje znajdejo in znajo svoje misli dobro prenesti v besede. Izredno pomembno pa je tudi, da terapevti točno razumejo, kaj jim klienti želijo povedati. Točnost intervenc ima v tem primeru enak pomen kot jezikovna točnost – če terapevti uporabijo posamezno intervenco, ki se med prevajanjem v znakovni jezik spremeni, je enako, kot če intervence ne bi uporabili ali pa bi jo uporabili napačno (Kos, b. d.). Okrnjene so že nekatere enostavnejše intervence, kot so pojasnjevanje, poslušanje ali nekatere enostavnejše tehnike učenja v sklopu vedenjsko-kognitivne terapije, še bolj pa so na udaru kompleksnejše intervence, kot je provokativna intervenca usmerjanja pozornosti, ki zahteva dobro govorno izražanje, saj temelji na uporabi metafor, asociacij, besednih konfliktov, dialogov in podobnih struktur za opis konzonančnih izkušenj (Žvelc idr., 2011). Terapevtske intervence in klientove povratne informacije morajo biti torej prevedene točno, a ne dobesedno – terapevti ali klienti morajo misel drugega razumeti točno tako, kot je prvotni govorec želel. Med psihoterapijo gluhih in naglušnih pa se pogosto dogaja, da tolmači nekoliko nerazumljivo prevedejo besede klientov ali terapevtov, ali pa da njihovo sporočilo napačno razumejo že v osnovi (Whyte, idr., 2013).

Glickman in Harvey (2008, str. 12) sta podala primer takšne napačne komunikacije. Če terapevt klienta vpraša »Kako si?«, ga želi s tem verjetno spodbuditi h kakršnemukoli odgovoru glede njegovega počutja in morebitnih težav v zadnjem času. V nasprotju s tem pa tolmač njegovo vprašanje lahko razume kot »Kako se počutiš danes?« ali »Kakšne volje si danes?« ipd., kar seveda pomeni nekaj povsem drugega in klienta poziva v podajo drugačne informacije. Tolmač pogosto tudi zazna terapevtovo implicitno vprašanje. Če terapevt klienta vpraša »Misliš, da si to dobro naredil?«, lahko tolmač to prevede kot »Tega nisi dobro naredil«. Vsi tolmači namreč nimajo psihoterapevtskih znanj in ne morejo vedno vedeti, kdaj in zakaj terapevti podajajo intervence na točno določen način. Takšnim nevšečnostim se da v veliki meri izogniti z usposabljanjem, ki pa je (vsaj v Sloveniji) redko in nestandardizirano.

Šumi v komunikaciji pa niso vedno posledica napake tolmačev, saj veliko težavo pomenijo tudi temeljne etimološke razlike med govorjenim in znakovnim jezikom. Znakovni jezik ne vsebuje vseh pojmov, ki jih gluhi in naglušni uporabljajo, ali pa ne vključuje ustreznice govorjene besede oziroma besedne zveze. Zaradi teh razlik je vsak prevod iz enega v drug jezik zgolj približek povedanega. To je še posebej izrazito v okoliščinah družinske terapije. Družina z gluhimi in naglušnimi člani pogosto uporablja veliko specifičnih fraz, ki jih tolmač ne pozna in jih ne more prevesti (Culross, 1996).

Sporazumevanje je oteženo tudi zaradi nekaterih težav, ki niso vidne na prvi pogled. Pri jeziku je izredno pomembno, da se nekdo takoj odzove na tvoj poziv, kar pa je pri terapevtskem procesu gluhih in naglušnih okrnjeno, saj se morajo sogovorci med seboj čakati. Zaradi tega poteka počasneje tudi terapija. Poleg tega gluhi in naglušni za sporazumevanje uporabljajo celotno telo, med terapijo pa pogosto sedijo ter tako težje pokažejo in izrazijo vse svoje občutke (Culross, 1996). Tolmačenje in neposredna komunikacija torej vsekakor nista primerljiva (Boness, 2015; Whyte idr., 2015).

Gluhi in naglušni v psihoterapiji

Gluhe in naglušne osebe zaradi občutka odvisnosti od drugih v vsakdanjem življenju pogosto doživljajo negotovost, sram in tesnobo (Spark, 2018). Tovrstno stisko lahko pogosto občutijo tudi v okviru psihoterapije, saj morajo kljub želji po čim večji zasebnosti svojih misli in občutkov te vedno deliti tudi s tolmačem. Gluhe in naglušne je velikokrat sram izpostaviti vse vidike svojih težav, če je med terapijo prisoten še tolmač. Medtem ko terapevta dojemajo kot usposobljeno, zaupanja vredno osebo, je tolmač zanje oseba, ki ni strokovnjak na področju psihoterapije, vendar kljub temu pozna njihove stiske in tegobe. Ker je v terapevtskem procesu prisotna še ena oseba, klienti velikokrat svoje negativne občutke, ki so prišli na dan med psihoterapijo, preslikujejo na tolmača (Glickman in Harvey, 2008).

Odnos med tolmači in klienti pa se lahko razvije tudi v drugo smer. Velikokrat med njimi nastane naveza, ki krši načela etike v psihoterapiji. Tolmač je za klienta lahko oseba, ki jih razume, jim pomaga in posreduje koristne informacije terapevta, tolmači pa ob poslušanju težav klientov pogosto občutijo empatijo, skrb in željo po pomoči. Seveda je tovrstna navezanost koristna za lažje deljenje misli v terapevtski situaciji, vendar pa takšni občutki pogosto privedejo do druženja zunaj terapevtske situacije (Glickman in Harvey, 2008; Spark, 2018). Takšne okoliščine so še posebej pogoste zaradi vključenosti tolmačev ter gluhih in naglušnih v različna združenja ali društva, saj je v tem primeru verjetnost izventerapevtskega srečanja še večja (Culross, 1996; Glickman in Harvey, 2008). Klienti zaradi navezanosti velikokrat celo dobijo občutek, da so tolmači njihovi terapevti (Culross, 1996).

Takšno prepričanje je lahko nevarno in neprimerno – vloga tolmačev je zgolj posredovanje informacij in pomoč pri premagovanju jezikovnih ovir, saj nimajo terapevtskih izkušenj ali znanj. Če se klient naveže na svojega stalnega tolmača, velikokrat ne bo želel obiskovati terapije, če bo na voljo za prevajanje zgolj nadomestni, zanj še nepoznan tolmač, čeprav naj bi bili tolmači zgolj objektivni posredniki. Ker je usklajevanje v tem primeru odvisno od treh ljudi, gluhi in naglušni klienti izostanejo z več srečanj, kot je priporočljivo (Spark, 2018).

Okoliščine za gluhe in naglušne so še nekoliko izraziteje neprimerne med družinskimi terapijami. Če znakovni jezik govorijo vsi člani družine, morajo tolmači prevajati besede vsakega posameznika posebej, s čimer se komunikacija zelo upočasni. Negativne občutke pogosto doživlja le gluh ali naglušen član družine, saj se počuti zapostavljenega, ker ne more aktivno sodelovati v pogovoru. Tudi sicer lahko član družine, ki sliši, neposredno sodeluje s terapevtom, medtem ko je gluh ali naglušen odvisen od tolmača. Prav tako obstaja  velika možnost, da družina, ki vključuje gluhe ali naglušne, tolmača ne bo dobro sprejela, saj so se njeni člani navajeni sami spoprijemati z ovirami zaradi svoje prikrajšanosti (Culross, 1996).

Vidik terapevta

Negativne občutke lahko v terapiji s tolmači doživljajo tudi terapevti. Veliko jih namreč težko sprejme, da sami niso dovolj usposobljeni za neposredno komunikacijo s klienti, kar je sicer osnova psihoterapije. Zaradi tega lahko doživljajo občutke nekompetentnosti (Spark, 2018), ki pa negativno vplivajo na nadaljnji potek psihoterapije. Terapevti so poleg tega navajeni na zaseben prostor, v katerem so s klienti sami, prilagajanje na dodatno osebo v terapevtskem prostoru pa je lahko zanje težavno (Glickman in Harvey, 2008). Konec koncev se med terapijo razkrivajo tudi terapevti, saj v terapijo vnašajo svoje občutke in reakcije, zato je priporočljivo, da se pred terapevtskim srečanjem dobro spoznajo s tolmači. Da bi bili tolmači čim bolj skladni s terapevti, se z njimi pogosto sestajajo na srečanjih pred in po terapiji, na kateri skrbijo za skladnost ciljev in izmenjavo pomembnih informacij o klientu. Za tolmače je lahko takšen način dela vsaj na začetku nekoliko nenavaden in naporen (Glickman in Harvey, 2008). Terapija je otežena še, ker terapevti čustva klientov razbirajo prek tolmača (Spark, 2018). Terapevti morajo upoštevati, da obstaja velika verjetnost za napačno interpretacijo tolmačev, zaradi česar morajo med terapijo stalno pozorno spremljati mimiko in kretnje klientov ter jih usklajevati s prevedenimi besedami. Terapevt mora opazovati več različnih signalov in komunikacijskih kanalov hkrati, na kar ni navajen. To je ovira tudi z vidika vzpostavljanja terapevtske alianse in uporabe različnih intervenc, za katere je ključen očesni stik (Culross, 1996).

Vidik tolmača

Situacija je lahko neprijetna tudi za tolmače. Vznemirijo jih lahko različne tematike, ki pridejo na dan med terapijo. Ker tolmači niso usposobljeni za spoprijemanje s težkimi temami, transferjem in ostalimi dejavniki v terapiji, je vse to lahko zanje zelo zahtevno. Tolmači so na primer pogosto žrtev nezavedne projekcije klientov, poleg tega že samo s svojo prisotnostjo vplivajo na terapijo, še posebej na družinsko (Glickman in Harvey, 2008).

Tako kot svoje značilnosti izražajo terapevti, jih izražajo tudi tolmači. Tovrstno izražanje osebnostnih značilnosti še ene osebe lahko terapevtsko situacijo zaplete ali pa nanjo vpliva negativno – tolmači morda niso skladni bodisi s klientom bodisi s terapevtom in se z njima preprosto ne razumejo. Do takšnih nevšečnosti lahko pride tudi v klasični obliki terapije z dvema posameznikoma, vendar pa je možnost, da se dva izmed treh udeleženih ne bosta razumela, v tem primeru veliko večja (Glickman in Harvey, 2008). Čeprav je verjetnost neskladnosti velika, tolmači pogosto nočejo priznati, da se s posameznimi klienti in/ali terapevti ne razumejo. Vedo namreč, da bi to prineslo številne zaplete, bojijo pa se še, da bodo prizadeli druge udeležene.

Tolmači lahko v proces terapije vnašajo tudi svoje predsodke – učinkovitost terapije se pogosto zmanjša, če terapevt uporablja posamezne vrste terapij, do katerih ima tolmač zadržke (Boness, 2015; Spark, 2018). Na dan lahko pridejo tudi nekatera nezaželena čustva. Včasih tolmači na terapevtskih srečanjih občutijo vzvišenost ali pokroviteljstvo, saj menijo, da so gluhi in naglušni klienti odvisni od njih. Tovrstni občutki so za kliente lahko ponižujoči in v nasprotju s psihoterapevtskimi cilji.

Pomembno je, da poskušajo tolmači navedene ovire odpraviti. Da bi se izognili vrsti naštetih nevšečnosti, bi morali biti čim bolje usposobljeni na področju terapije, duševnega zdravja in medosebne komunikacije. Znali naj bi usklajevati svoje znanje o svetu gluhih in naglušnih z znanjem psihoterapije, saj je njihova vloga poleg prevajanja tudi posredovanje znanja o svetu gluhih in naglušnih.

Psihoterapevtsko tolmačenje v Sloveniji

Gluhe in naglušne osebe v slovenskem prostoru nikoli ne usvojijo slovenskega jezika, saj ta temelji na glasovno-pisnem sporazumevanju. Njihov materni jezik je torej zgolj znakovni jezik, zato so komunikacijske ovire precejšnje (Spark, 2018). V Sloveniji je največ sprememb na tem področju uvedla Natalija Spark, uni. dipl. pedagoginja oziroma andragoginja, mag. psihosocialne pomoči in tolmačka za slovenski znakovni jezik. Tako v medijih kot v svojem življenju se zavzema za upoštevanje in izboljšanje kvalitete življenja gluhih in naglušnih (Naos, b. d.). Ker tekoče uporablja znakovni jezik, je za slovenske gluhe in naglušne odpravila mnogo težav uvedbe tolmača v psihoterapijo. Natalija Spark pa je ena izmed redkih, ki v Sloveniji nudijo tovrstne storitve, poleg tega pa nudi zgolj kognitivno vedenjsko terapijo, ki morda ni ustrezna za vse kliente. Vidimo torej, da so možnosti psihoterapije za gluhe in naglušne v Sloveniji še vedno izredno omejene.

Zaključek: pogled naprej

Čeprav vpeljava tolmačev v psihoterapijo za gluhe in naglušne kliente pomeni rešitev pereče težave njene dostopnosti, to ne pomeni, da je cilj zagotavljanja kakovostne psihoterapije za to populacijo dosežen. Zakonodaja in stroka na tem področju izrazito zaostajata – tolmači sploh niso najbolj optimalna rešitev, standardiziran pa ni še niti način pridobivanja tolmačev in dela z njimi. Odgovornost stroke je, da skrbi za nenehno izpopolnjevanje in zagotavljanje čim boljše terapije klientom, ne glede na njihove morebitne prikrajšanosti. Spremembe se lahko uvede na najrazličnejših področjih: izbor in usposabljanje primernih tolmačev, raziskovanje komunikacijskih razlik v okviru psihoterapije,  izobraževanje samih terapevtov za tekočo komunikacijo v znakovnem jeziku in podobno. Psihoterapevti morajo sprejeti sodobne ugotovitve o številnih težavah tolmačev v procesu psihoterapije in se nanje odzvati. Sodobna psihoterapija naj bi bila namreč inkluzivna, enakovredna in primerljivo kakovostna za vse različne posameznike, ki jo potrebujejo.

Literatura:

APA. (2019). What is Psychotherapy? Pridobljeno s: https://www.psychiatry.org/patients-families/psychotherapy

Boness, C. L. (2015). Treatment of Deaf Clients: Ethical Considerations for Professionals in Psychology. Ethics & behavior, 26(7), 562–585. 10.1080/10508422.2015.1084929 Certification of Mental Health Interpreters for Persons who Are Deaf (2003). Pridobljeno s http://www.alabamaadministrativecode.state.al.us/docs/mhlth/3mhlth24.htm

Culross, R. R. (1996). The use of interpreters in family therapy with deaf persons. Contemporary family therapy, 18, 507–512. Pridobljeno s https://societyforpsychotherapy.org/the-sign-of-good-work-in-psychotherapy/

Ford, J. D. (2021). Essential psychotherapy principles and practices. V J. D. Ford, Crises in the psychotherapy session: Transforming critical moments into turning points (str. 81–109). American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/0000225-005

Glickman, N. in Harvey, M. (2008). Psychotherapy with deaf adults: The development of a clinical specialization. Journal of the american deafness and rehabilitation association, 41(3), 129–186. Pridobljeno s http://deafwellbeing.vch.ca/wp-content/uploads/2016/01/Psychotherapy-with-Deaf-Clients-2001.pdf

Kos, T. (b. d.) Psihoterapija za tujce. Pridobljeno s https://tjasakos.net/multicultural-%E2%80%93tujejezicna-psihoterapija/

Manero, C. (2009). The psychological world of deaf people. Dolentium hominium, 73(1), 18. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publication/261544023_The_psychological_world_of_deaf_people Patterson, C. H. in Stewart, L. G. (1971). Principles of Counseling with Deaf People. V A. E. Sussman in L. G. Stewart (ur.), Counseling with Deaf People (30-42). New York University School of Education.

Spark, N. (2018). Gluhota v psihoterapiji (Magistrska naloga, Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici). Pridobljeno s https://arhiv.fuds.si/sites/default/files/magistrska_-_natalija_spark_10.11.2018-tisk.pdf

Spark, N. (b. d.). Skupaj premagajmo težave na naši poti. Naos.https://www.naos.si/

WHO, (2011). World Report on Disability: Summary. Refworld. https://www.refworld.org/docid/50854a322.html

Whyte, A. K., Aubrecht, A. L., McCullough, C. A., Lewis, J. W. in Thompson-Ochoa, D. (2013). Understanding Deaf people in counseling contexts. Counseling today. Pridobljeno s https://ct.counseling.org/2013/10/understanding-deaf-people-in-counseling-contexts/

Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ) (2002). Uradni list RS, št. 96/02. (29. 11. 2020). Pridobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1713

Zveza gluhih in naglušnih (b. d.). Gluhost. Pridobljeno s: http://zveza-gns.si/o-zvezi/o-gluhoti/

Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (2011). IPSA. https://www.ipsa.si/sl/izdelek/psihoterapija-2/

Slikovno gradivo: Ismail Zaidy – In Touch