Šah kot igra kognitivnih sposobnosti

Beth Harmon iz serije Damin gambit je z izjemnimi šahovskimi spretnostmi marsikoga navdušila za nakup šahovnice in učenje šahovske igre. Že ob učenju osnov lahko opazimo, da šah zahteva ogromno miselnega napora in aktivacijo različnih kognitivnih sposobnosti, vse od zaznavanja do načrtovanja in odločanja. Sama igra omogoča krepitev številnih kognitivnih sposobnosti. To je poudaril tudi šahovski velemojster in večkratni svetovni prvak Garry Kasparov (1984), ki je opisal šah kot model življenja oseb z vzponi in padci. Tako kot v življenju imamo tudi pri šahu možnost nadzorovanja igre, načrtovanja naših potez in logičnega zaključevanja.

Članek je namenjen predstavitvi ključnih kognitivnih funkcij potrebnih za igro šaha, prikazu razlik med šahovski mojstri in povprečnimi igralci, in prednosti, ki jih nudi igranje šaha.

Kaj je šah?

Šah je namizna igra za dva igralca. Vsak od njiju ima 16 figur, ki jih premika po šahovnici. Cilj igre je, da igralec figure premakne do točke, kjer nasprotnik s kraljem ne more narediti poteze, ne da bi bil ta napaden. Šah je kompleksna igra, ki zahteva veliko kognitivnega treninga, da ga oseba obvlada (Franklin idr., 2019). Šahovska igra je razdeljena na otvoritev, srednjo igro in končnico. Šahovska otvoritev je zaporedje uveljavljenih potez, s katerimi igralca začneta igro. Srednja igra in končnica nista jasno ločeni, vendar je za obe značilno, da igralec s pomočjo različnih strategij in taktik strmi k temu, da v igri pridobi prednost pred nasprotnikom. Strategije so različna zaporedje igralčevih potez, s katerimi želi doseči določen cilj (na primer zajeti nasprotnikovo figuro). Taktični motivi pa so poteze, ki igralcu v igri zagotovijo prednost (na primer hkratni napad nasprotnikove trdnjave in kraljice).

V veliko kulturah šah uporabljajo kot orodje za učenje in zabavo, zanimanje zanj pa se je pojavilo tudi v psihologiji. Šahovska igra zajema različna področja kognitivnih funkcij, od osnovnih kot je zaznavanje do kompleksnejših kot je odločanje. Posledično je igra šaha večkrat uporabljena pri preučevanju človeškega procesiranja informacij, pomnjenja, razmišljanja med preučevanjem situacije, odločanja, vizualizacije in prostorskih sposobnosti (Saariluoma, 2001). Gobet (2001) izpostavlja, da je šah kvalitetno orodje za preučevanje ekspertize oziroma nadpovprečnega delovanja na specifičnem področju. Igra ima namreč jasno opredeljen problem (matirati nasprotnikovega kralja), zajema veliko različnih možnosti (številne različne poteze in postavitve). Za primerjavo ekspertnih igralcev se je uveljavil ELO rating. Slednji je sistem vrednotenja in primerjanja igralcev glede na njihovo moč igranja. Določi se na podlagi rezultata igre, nasprotnikovega ratinga in razvojnega koeficienta (International Chess Organization, 2020).

V kontekstu psihologije lahko šah obravnavamo kot zaporedje zaznavanja in rekonstrukcije zaznanega z namenom iskanja rešitve. Igralec namreč zaznava figure in njihov položaj na šahovnici, njegova naloga pa je, da poišče potezo, ki izboljša njegov položaj (Gobet, 2001). Šahovsko igro torej dojemamo kot obliko odločitvenega drevesa, ki prikazuje možne scenarije (Saariluoma, 2001). V danem trenutku oziroma situaciji se lahko odločimo za različne poteze, ki privedejo do različnih izidov. Te možnosti lahko poenostavljeno prikažemo z odločitvenim drevesom (Sieck in Klein, 2007). Šah vključuje ogromno možnih potez in njihovih kombinacij, naloga igralca pa je, da izbere najbolj kakovostno. Ker je odločitveno drevo precej široko, je v ospredju selektivno iskanje. Igralci se opirajo na dolgoročni spomin in pretekle izkušnje, različne strategije igre, preračunavanje tveganja ter intuicijo (Gobet, 2001). Smiselno je torej preučevati kognitivne funkcije, ki so potrebne za kvalitetno igranje šaha.

Kognitivne funkcije pri šahu

Šah je igra, ki zajema številne osnovne in višje kognitivne funkcije, od zaznavanja vse do načrtovanja, odločanja in predvidevanja. Psiholog in šahovski mojster Adriaan De Groot (1946, v Gobet, 2001) se je pri preučevanju šaha osredotočil na dve metodi raziskovanja kognicije med igranjem šaha. To sta priklic hitro prikazanih šahovskih pozicij in verbalni protokol med reševanjem šahovskih problemov. Pri prvi metodi udeleženec opazuje dražljaj (šahovnico) za določen čas in jo nato poskuša čim bolj natančno priklicati iz spomina. Verbalni protokol pa je metoda, pri kateri udeleženec rešuje problem in sproti razlaga svoj miselni tok (Amoranto idr., 2011). Najpogosteje se v okviru šaha preučuje tri kognitivne funkcije: zaznavanje, spomin in znanje.

Pozornost in zaznavanje

Veliko vlogo pri dobrih šahovskih potezah igra pozornost, ki predstavlja kognitivni proces, s pomočjo katerega posameznik iz okolja izbere informacije, ki jih bo procesiral. Pomembna je, ker morajo šahisti zaznati in ločiti različne figure, svoje in nasprotnikove poteze in različne grožnje nasprotnika (na primer mat ali napad figur) (Saariluoma, 1985). Šahist mora zaznati celotno šahovnico in figure, zato Franklin s sodelavci (2019) poudarja, da imajo velik pomen pri šahu sposobnosti prostorske zaznave – način, kako šahist dojema prostor (šahovnico) in odnose med objekti (figurami) v prostoru. De Groot (1946, v Gobet, 2001) je ugotovil, da so šahisti zelo selektivni pri svojem iskanju možnih potez. Preiščejo zgolj tiste možne poteze, ki so v dani situaciji relevantne. Vlogo pri zaznavanju napadov, ne glede na šahovsko znanje, ima tudi oddaljenost figur na šahovnici. Daljša kot je pot med dvema figurama, manjša je verjetnost, da bo igralec opazil nevarnost (Saariluoma, 2001). Bachman in M. Oit (1992, v Saariluoma, 2001) ugotavljata, da novinci za razliko od ostalih igralcev potrebujejo več časa, da zaznajo nevarnost oziroma napad bolj oddaljene figure.

De Groot (1946, v Gobet, 2001) je ugotovil, da lahko igralci zaznajo in opazijo kritične vzorce v poziciji figur tudi, če je prikazni čas pozicije le nekaj sekund. To pomeni, da ima v igri velik pomen avtomatizacija pozornosti, ki jo lahko dosežemo s pomočjo več let različnih treningov. Nivo avtomatizacije in hitrost zaznavanja figur sta torej kazalca ekspertizma. Eksperti veliko hitreje zaznajo ključne elemente šahovske pozicije. Postavitev figur presojajo glede na statične elemente (na primer ravnovesje figur) ali dinamično strukturo (na primer možni napad). Šahovski mojstri se od novincev razlikujejo glede na način pridobivanja informacij iz posameznih pozicij. Vsakršne namige v pozicijah prepoznajo hitreje in natančneje kot novinci. Tako šahovski mojstri hitreje zaznajo ravnovesje belih in črnih figur, možne grožnje (npr. napadene figure ali možnost napada nanje) in morebiten mat (Saariluoma, 1985). S pomočjo sledenja premikov oči so ugotovili, da šahovski mojstri hitreje premikajo oči in hitreje zaznajo pomembnejše dele šahovske pozicije v primerjavi z ostalimi igralci (De Groot, 1946, v Gobet, 2001). Charness s sodelavci (2001) je ugotovil, da šahovski mojstri v večji meri fiksirajo pogled na relevantnih figurah kot neeksperti. Šahovski mojstri sicer pregledajo manj možnih potez kot povprečni igralci, vendar so te poteze močnejše in za nasprotnika bolj nevarne (Bühren in Frank, 2010).

Spomin

Gobet (2001) poroča, da sta dobra igra in učenje šaha v veliki meri povezana s spominom. Dober igralec ustvarja in pomni posamezne enote, ki jih nato uporabi v različnih, ustreznih situacijah. Enote lahko predstavljajo posamezno zaporedje potez (npr. otvoritve igre), različne oblike strategij (npr. dvojni udar) ali specifično pozicijo figur. Na ta način igralec pridobiva znanje, ki ga lahko uporabi v različnih situacijah igre. Saariluoma (2001) ugotavlja, da si igralci zapomnijo posamezne skupke povezanih figur (npr. lovec, ki napada kraljico), kadar za omejeni čas prikažemo določeno pozicijo, medtem ko imajo več težav pri priklicu celotne pozicije. V primeru, da časa ne omejimo, šahisti nimajo težav s priklicem celotne pozicije.

Pomen spomina so raziskovalci ugotavljali tudi s primerjanjem njegove vloge pri ekspertih in novincih. Šahovski mojstri imajo izjemen spomin za informacije, relevantne za šah, četudi so prikazane zelo kratek čas. V primerjavi z novinci potrebujejo mojstri manj časa, da si zapomnijo informacije iz njihove domene. Te informacije nato tudi hitreje od novincev vkodirajo v dolgoročni spomin (Gobet, 2001). Saariluoma (2001) poroča tudi o tem, da so šahovski mojstri boljši pri prepoznavanju pozicij, četudi so te naključne, in pri iskanju točno določenih polj.

Znanje

Znanje o otvoritvah, središčnicah, končnicah in posameznih strategijah igre šahistom pripomore, da izbirajo boljše poteze. Šahisti pri treningu šaha zato svoj čas posvečajo tudi učenju iz knjig, preučevanju preteklih partij in gledanju iger ostalih šahistov (Gobet, 2001). Tudi Saariluoma (2001) je v raziskavi ugotovil, da so eksperti boljši pri selektivni prepoznavi. Hitreje in z večjo natančnostjo prepoznajo situacije, s katerimi so se v preteklosti že srečali. Poleg znanja ima pri oceni pozicij in učinkovitemu iskanju veliko vlogo tudi metaznanje – znanje o znanju (Gobet, 2001). Ne glede na pričakovanja sta Bühren in Frank (2010) ugotovila, da je raven znanja med šahovskimi mojstri približno enaka. Od česa je potem še odvisna dobra igra? Ugotovila sta, da ima velik pomen v igri tudi intuicija glede vedenja nasprotnika in njegovih potez. Podobno izpostavi tudi Gobet (2001), da so poleg znanja in kognitivnih sposobnosti pomembne tudi intuitivne izkušnje, kako igrati.

Šah kot izobraževalno orodje

Igranje šaha ima pozitivne posledice na posameznikov razvoj kognitivnih sposobnosti. Kot izobraževalno orodje se lahko uporablja za izboljšanje kognitivnih funkcij in matematičnih sposobnosti. To so v svoji študiji preverjali tudi Islam in sodelavci (2021). Otrokom iz ruralnih okolij so ponudili možnost, da se udeležijo šahovskih treningov, priznanih s strani mednarodne šahovske organizacije. Ugotovili so, da so otroci, ki so se udeležili treninga, postali bolj potrpežljivi, lažje so se osredotočali, imeli več samonadzora, bili bolj motivirani za iskanje in reševanje problemov. Zvišala se je raven njihovega logičnega mišljenja in izboljšala sposobnost vizualizacije. Franklin in sodelavci (2019) ugotavljajo, da so učenci, ki so vsaj eno leto redno trenirali šah, dosegali višje rezultate na testih, ki so imeli več poudarka na pozornosti, organiziranosti, hitrosti, načrtovanju in reševanju problemov.

Ker je naloga igralca, da med igro oblikuje različne strategije, pripomore k sposobnostim konceptualizacije in sposobnostim preračunavanja tveganja. Slednje veliko doprinese k blagostanju kasneje v življenju, saj so igralci šaha bolj spretni pri sprejemanju tveganja pri različnih življenjskih odločitvah. Šah spodbuja posameznika, da razmišlja o tveganjih in je hkrati tudi bolj pripravljen sprejeti tveganje, pomembno pa je poudariti, da je učinek pri tekmovalnem šahu ravno nasproten (Islam idr., 2021).

Kljub temu da ima šah številne koristi za kognitivne funkcije, je Franklin s sodelavci (2019) opozoril na visoko pojavnost duševnih težav med šahovskimi mojstri, saj je med njimi moč opaziti številne duševne težave. Najbolj pogoste so psihoze (npr.  Wilhelm Steinizt), depresija in samomorilnost (npr. Karen Grigorian in George Henry Mackenzie) ter shizoidne osebnostne motnje (npr. Bobby Fischer). Smiselno pa je opozoriti, da šah ne povzroča duševnih težav. Za boljše razumevanje prisotnosti duševnih težav pri šahovskih mojstrih se je smiselno osredotočiti na raziskovanje njihovih vzrokov in njihovega razvoja.

Zaključek

Šah je zaradi zahtevnosti in točno določenega cilja, ki ga mora šahist doseči, veliko več kot le namizna igra. V psihologiji velikokrat služi kot orodje za preučevanje ekspertnosti in delovanja kognitivnih funkcij. Vse pogosteje je šah predmet proučevanja igre, ki zahteva natančno zaznavanje, procesiranje informacij, načrtovanje, vizualizacijo in odločanje. Vse več se raziskuje pozitivne vidike, ki jih  ima lahko trening in igranje šaha na krepitev kognitivnih funkcij, manj časa pa se nameni preučevanju možnih zapletov ali težav, ki se pojavljajo pri šahovskih mojstrih (kot na primer duševne motnje), kljub temu da bi lahko opazili nekatere vzorce. Odnos med duševnimi težavami in ekspertnimi igralci šaha namreč še ni dovolj raziskan, zato bi se bilo smiselno osredotočiti predvsem na razširjenost posameznih duševnih težav in vzroke zanje pri šahovskih mojstrih. 

Literatura:

Amoranto, T. G. B., Neri, S. G. T. in Pagunsan, L. G. (2011). The Difference in the Verbal Knowledge of Expert Chess Players Using Think-aloud Protocol [Doktorska dizertacija, De La Salle University, College of Liberal Arts]. ResearchGate: https://www.researchgate.net/publication/328390032_The_Difference_in_the_Verbal_Knowledge_of_Expert_Chess_Players_Using_Think-aloud_Protocol

Bühren, C. in Frank, B. (2010). Chess players’ performance beyond 64 squares: A case study on the limitations of cognitive abilities transfer. MAGKS Joint Discussion Paper Series in Economics, 19, 1–22.

Charness, N., Reingold, E. M., Pomplun, M. in Stampe, D. M. (2001). The perceptual aspect of skilled performance in chess: Evidence from eye movements. Memory & cognition, 29(8), 1146–1152.

Franklin, G. L., Pereira, B. N., Lima, N. S., Germiniani, F. M. B., Camargo, C. H. F., Caramelli, P. in Teive, H. A. G. (2020). Neurology, psychiatry and the chess game: a narrative review. Arquivos de neuro-psiquiatria, 78(3), 169–175. https://doi.org/10.1590/0004-282X20190187

Gobet, F. (2001). Chess expertise, Cognitive psychology of. V N. J. Smelser in P. B. Baltes (ur.), International encylopedia of the social and behavioral sciences (str. 1663–1667). Elsevier.

International Chess Federation (2020). Rating calculators. https://ratings.fide.com/calc.phtml?page=change

Islam, A., Lee, W. S. in Nicholas, A. (2021). The Effects of Chess Instruction on Academic and Non-Cognitive Outcomes: Field Experimental Evidence from a Developing Country. Journal of Development Economics, 150(102615), 1–66. https://doi.org/10.1016/j.jdeveco.2020.102615

Kasparov, G. (1984). Kasparov teaches chess. B.T. Batsford.

Saariluoma, P. (2001). Chess and content-oriented psychology of thinking. Psicológica, 22(1), 143 –164.

Sieck, W. R. in Klein, G. (2007). Decision-Making. V F. T. Durso, R. S. Nickerson, S. T. Dumais, S.  Lewandowsky in T. J. Perfect (ur.), Handbook of applied cognition (str. 195–218). John Wiley & Sons.

Slikovno gradivo prikazuje šahistko Nono Gaprindashvili. Photo: Dutch National Archive